VSL Sklep I Cp 506/2024

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Tožena stranka je dolžna v roku osmih dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da tožeči stranki izroči ključe hiše in lope na naslovu Ulica A., ki stojita na nepremičnini ID znak: parcela 0000 44/6, in ji omogoči neoviran dostop do navedene hiše in lope.

2. Toženi stranki se prepove s takšnimi in podobnimi motilnimi dejanji motiti soposest tožeče stranke na nepremičnini ID znak: parcela 0000 44/6, kjer stojita hiša in lopa z naslovom Ulica A."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka na prvi in drugi stopnji v znesku 1.692,37 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Odločitev prvostopenjskega sodišča:

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je tožena stranka dolžna v roku osmih dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da tožeči stranki izroči ključe hiše in lope na naslovu Ulica A. in ji omogoči neoviran dostop do hiše in lope (I. točka izreka); toženi stranki je prepovedalo s takšnimi ali podobnimi motilnimi dejanji motiti soposest tožeče stranke na sporni nepremičnini (II. točka izreka) in ji naložilo, da mora povrniti tožeči stranki pravdne stroške (III. točka izreka).

2Sodišče je tako odločilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila tožba vložena pravočasno, da je tožnik imel soposest hiše in lope (v nadaljevanju: nepremičnine), ki jo je toženka motila, to pa je storila samovoljno in protipravno, ob tem pa ni izpolnjevala znakov za dovoljeno samopomoč.

Pritožbeni postopek:

3Zoper izpodbijani sklep se pritožuje toženka iz razlogov kršitve določb pravdnega postopka, kršitve ustavnih pravic do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi med drugim navaja, da tožnik s tožbo zlorablja pravico do sodnega varstva, s postopkom manipulira ter ne zasleduje koristi otrok in da z različnimi sodnimi postopki vrši nasilje nad toženko. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji, da tožnik za tožbo nima pravnega in ekonomskega interesa, saj svojega položaja ne more izboljšati, hiše pa ne more uporabljati za izvrševanje stikov z otroki in zato s predmetnim postopkom zgolj nagaja toženki ter zlorablja pravice. Izpodbijani sklep posega v ustavno zajamčene pravice toženke do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja, saj glede na razpad zunajzakonske skupnosti tožnik v hiši ne more prebivati skupaj s toženko, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče tožniku omogočilo, da lahko uporablja celotno hišo neomejeno, tako da bi v hišo lahko prihajal kadarkoli. To je sporno tudi z vidika ustavnih pravic mladoletnih otrok, saj je tožnik v preteklem obdobju izvrševal stike pod nadzorom CSD. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj pri presoji obstoja soposesti pred zatrjevanim motenjem ni upoštevalo dejstva, da je bil tožnik celo poletje odsoten, v takšnem primeru pa je zaključek, da ni šlo za neznatno spremembo položaja, zmoten. Kršilo je določbe pravdnega postopka, ker na zaslišanju ni dopustilo vprašanja, na kakšen način bo tožnik v nadaljevanju izvajal posest na sporni nepremičnini (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku¹); ker je protispisno zaključilo, da toženka ni zanikala, da je zamenjala ključe na vrtni lopi, po navedbah toženke pa je to zanikala (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP); s tem, ko v prvostopenjskem sklepu piše, da naj bi tožnik za zamenjavo ključavnic izvedel od svojega pooblaščenca, ta pa od pooblaščenca toženke, pri čemer pa v zapisniku piše, da je tožnik sam izpovedal, da je o zamenjavi ključavnic izvedel od lastnika (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP); obrazložitev samopomoči je skopa, da se je ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako je prvostopenjski sklep neizvršljiv. V dopolnitvi pritožbe toženka dodatno navaja, da je tožnik naknadno, dne 21. 1. 2024 organiziral selitev svojih stvari iz sporne nepremičnine.

4Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru na pritožbo zanika, da bi v predmetnem postopku zlorabljal pravice, polnil vloge z neresničnimi trditvami, deloval z namenom izčrpavanja toženke z dolgimi vlogami. Toženka tožniku ni dovolila iznosa osebnih stvari, zato je bil tožnik tudi prisiljen vložiti tožbo zaradi motenja posesti. Tožnik ima pravni in ekonomski interes za vodenje predmetnega postopka, saj želi s predmetnim postopkom preprečiti samovoljno poseganje toženke v njegovo soposest na nepremičnini, kjer je tožnik bival in kjer je imel osebne in druge stvari. Tožnik bi, v kolikor mu to ne bi bilo onemogočeno, nepremičnino uporabljal tudi sedaj, saj pogosto prihaja v B., kjer tudi izvršuje stike s skupnimi otroki. Zgolj okoliščina, da toženka ne želi bivati s tožnikom, še ne pomeni, da mu lahko samovoljno prepreči bivanje v skupnem domu in da on ne more imeti pravnega interesa za vzpostavitev posestnega stanja pred njenim motilnim ravnanjem. Dejanja tožnika v nobenem delu ne posegajo v pravico do zasebnosti toženke ali njunih skupnih mladoletnih otrok. Toženka je s svojim motilnim ravnanjem posegla v pravico do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja tožnika. V okviru posestnega varstva je potrebno vzpostaviti prejšnje posestno stanje, kot je bilo pred motilnim ravnanjem. Glede na to, da je tožnik pred samovoljnim motilnim ravnanjem toženke uporabljal celotno stanovanjsko hišo in pripadajočo lopo, je potrebno v okviru uveljavljanja sodnega varstva tožniku omogočiti enako posestno stanje, kot je bilo pred motilnim ravnanjem. Ne držijo navedbe, da tožnik soposesti nepremičnine v določenem obdobju ni izvrševal. Neutemeljene so navedbe, da lastnik tožniku ne pusti bivanja v nepremičnini, kot tudi navedbe, da je izpodbijani sklep neizvršljiv. Do navedb toženke o domnevni samopomoči se je prvostopenjsko sodišče ustrezno in utemeljeno opredelilo. Ne gre za kršitev določb pravdnega postopka, ko sodišče prve stopnje na naroku ni dovolilo vprašanja toženke, kako namerava tožnik v nadaljevanju izvrševati svojo posest na nepremičnini, saj vprašanje ni relevantno in se ne nanaša na ugotavljanje dejstev, temveč predstav tožnika v prihodnosti. V zvezi s tem, od koga je tožnik prvič izvedel za menjavo ključavnic, tožnik vztraja pri svojih trditvah. Glede dopolnitve pritožbe tožnik trdi, da je vložena po poteku prekluzivnega roka in je zato prepozna, navaja pa tudi, da četudi je tožnik organiziral prevoz nekaterih svojih stvari iz nepremičnine, ni odnesel vseh svojih premičnih stvari in ima posledično še vedno pravni interes za dani postopek.

Odločitev o pritožbi:

5Pritožba je utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

- pravdni stranki sta imeli na podlagi najemne pogodbe, sklenjene 17. 8. 2020, v soposesti nepremičnino, na kateri stojita stanovanjska hiša in lopa, kjer je njuna družina od tedaj dalje prebivala zaradi preselitve v B.;

- tožnik je v februarju 2022 spremenil zaposlitev in nastopil mesto direktorja C. v D., toženka pa se je zaposlila na mestu direktorice C. v E., ki ga je prej zasedal tožnik;

- med strankama kot izvenzakonskima partnerjema je prihajalo do nesoglasij in prepirov;

- izvenzakonska skupnost je razpadla;

- po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik pred zamenjavo ključavnice po lastni volji ni opustil soposesti nepremičnine; tožnik je imel ključe hiše in lope, toženki pa jih ni izročil niti prostovoljno niti na njeno izrecno zahtevo; ker je imel ključe, je lahko neovirano vstopal v hišo in lopo, kadar je hotel; nazadnje je bil v hiši med 13. in 14. avgustom 2022; v hiši so se nahajale tudi njegove stvari;

- ključavnice vhodnih vrat hiše in lope so bile zamenjane, tožnik tako ni več razpolagal s ključi, ki bi odklepali nove ključavnice, zato ni mogel več vstopati v hišo in lopo;

- ključavnice je zamenjal lastnik in sicer v interesu in v korist toženke, slednja pa se od tega ravnanja ni ogradila, temveč se je z lastnikom dogovorila za zamenjavo in šteje odločitev za zamenjavo ključavnice za svojo lastno.

7Posestno varstvo je varstvo, ki ga nudi pravna država zaradi javne varnosti in ekonomske blaginje ter preprečitve nereda, zato je naravnano predvsem na varovanje obstoječega dejanskega stanja dejanske oblasti nad stvarmi. Temeljni namen posestnega varstva je, da se ohrani obstoječe dejansko stanje in prepreči samovolja, kar mora izhajati tudi iz vsebine predpisov, ki urejajo to področje.² Namen posestnega varstva je preprečevanje samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari, čeprav le začasno, do ugotovitve resničnega stanja pravic na nepremičnini, ki predstavljajo podlago za posest.³ Ne glede na to, da se v posestnomotenjskih sporih ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika⁴) in da se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, pri čemer je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti ali o odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP), pa je vendarle potrebno tudi posestnomotenjske spore presojati z vidika posega v človekove pravice in svoboščine.

8Ustavno sodišče je že v odločbi Up-32/94 z dne 13. 4. 1995 pojasnilo, da za noben sodni postopek ni vnaprej izključeno, da ne bi mogle biti v njem in z njim kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. To velja tudi za posestnomotenjsko pravdo. Sodišče mora imeti pri svojem delu ves čas pred očmi tudi ustavne določbe o človekovih pravicah in svoboščinah. Ta njegova dolžnost izhaja iz ustavne določbe o vezanosti sodnikov na ustavo in zakon (125. člen Ustave Republike Slovenije⁵) in določb o ustavnosti in zakonitosti (zlasti 156. člen Ustave) ter velja za odločanje v vseh sodnih postopkih, tudi v postopkih zaradi motenja posesti.⁶ Odločitev rednega sodišča je lahko sicer formalno pravilna, vendar, v kolikor nesorazmerno posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, zapisane v Ustavi in v Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,⁷ je materialnopravno gledano nepravilna.

9V konkretnem primeru sta bili po oceni višjega sodišča toženki z izpodbijanim sklepom kršeni ustavni pravici do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik v času pred motenjem na nepremičnini izvrševal soposest, pravilna je tudi ugotovitev, da je prišlo do zamenjave ključavnice in s tem do protipravnega in samovoljnega posega v soposest tožnika. Ne glede na to pa bi moralo imeti sodišče prve stopnje pred očmi tudi ustavno varovane človekove pravice in svoboščine toženke (zlasti pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave in pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave); na te ustavne pravice se je toženka izrecno sklicevala v odgovoru na tožbo.

10V posestnomotenjskih sporih se pravica do posesti sicer ne ugotavlja, je pa ta lahko pomemben element pri tehtanju dveh ustavnih pravic; pravice do varstva lastnine v širšem smislu ter načela pravne države (prepoved samovolje) na eni strani, ter pravice do doma in zasebnosti na drugi.⁸ Prvostopenjsko sodišče bi moralo vrednostno oceniti, ali naj se da prednost posestnemu varstvu (ustavno gledano: pravici do zasebne lastnine v širšem smislu in prepovedi samovolje kot delu načela pravne države) ali pa pravici do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Če pri tem pride do spora, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti obseg in vsebino upravičenj obeh pravdnih strank in po njunem tehtanju dati prednost tisti stranki, katere pravica je vrednostno močnejša, tako da je poseg v ustavno zagotovljene pravice v skladu z načelom sorazmernosti.⁹

11Ustavno sodišče je ustavno pravico do zasebnosti (35. člen Ustave) opredelilo kot: "[...] bolj ali manj sklenjena celota človekovih ravnanj in ukvarjanja, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo človek oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi je v intimni skupnosti, na primer z življenjskim partnerjem, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega. Običajni in bistveni del ali vidik te celote je bivanje, domovanje; materialno okolje zanj je bivališče, dom, stanovanje. Dejanska in izključna oblast nad prostorom stanovanja in nad vsemi predmeti v njem je bistven del in pogoj domovanja kot sestavine človekove zasebnosti."¹⁰ Tudi zato je nedotakljivost stanovanja (36. člen Ustave), poleg tajnosti pisem in drugih občil (37. člen Ustave) in varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave), opredeljena še kot posebna pravica v sklopu ustavnega varstva človekove zasebnosti.¹¹ Ob navedenem je pomembna tudi pravica do doma, ki je opredeljena v prvem odstavku 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vendar je pravica do doma bolj relevantna v vertikalnih razmerjih, med državo na eni in posameznikom na drugi strani.¹²

12Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da se je tožnik v februarju 2022 zaradi spremembe zaposlitve preselil v C. Tam si je najprej najel najemniško stanovanje, kasneje pa ga je tudi kupil. Ta dejstva, ki izhajajo iz navedb obeh strank in so zato nesporna, so v nasprotju s pritožbenimi navedbami tožnika (ki po vsebini niso navedbe o dejstvih, temveč pravno naziranje), da je v B. še vedno njegov dom. Tudi če bi imel tožnik v sporni nepremičnini prijavljeno prebivališče, to še ne dokazuje, da bi bil tam še vedno njegov dom v smislu doktrine ustavnega sodišča in ESČP. Enako velja za dodatek k pogodbi 1 z dne 1. 2. 2022, ki ne dokazuje, da bi bila nepremičnina po tožnikovi selitvi v C. še vedno njegov dom, temveč dokazuje zgolj, da je imel na podlagi tega dodatka še vedno pravico uporabljati nepremičnino.

13Tožnik zatrjuje, da nepremičnino potrebuje zaradi izvrševanja stikov z mladoletnimi otroki. V zvezi s tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz teh trditev ne izhaja dejstvo tožnikove posesti stanovanja, ampak je to le njegova želja po udobju. Tožnik se lahko, kar je splošno znano, v uri in pol ali dveh pripelje iz C. v B, nato pa se lahko še isti dan vrne v C. Tožnik je tudi sam podal navedbe v smeri, da ima v nepremičnini le še nekatere svoje osebne stvari, kar kaže na to, da nepremičnine ne uporablja za namene bivanja, temveč le (kvečjemu) za namen shranjevanja svojih osebnih stvari.

14Po drugi strani pa toženka uporablja nepremičnino za namen bivanja sebe in otrok. Sporna nepremičnina za toženko predstavlja njen edini dom, tožnik pa niti ne zatrjuje, da bi imela toženka v Sloveniji kako drugo stanovanje oziroma dom. Ker je izvenzakonska skupnost med tožnikom in toženko prenehala, so v luči pravice do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja upravičene zahteve toženke, da ne želi, da bi tožnik nenapovedano in brez njenega dovoljenja vstopal v njen dom in v dom njunih mladoletnih otrok, upravičeni pa so tudi njeni pomisleki, kaj bi sploh počel v nepremičnini, glede na to, da je zunajzakonska skupnost prenehala. V kolikor bi imel tožnik ključe do nepremičnine, bi lahko kadarkoli in brez omejitev vstopal in s tem posegal v toženkino intimno okolje, s tem pa v njeno pravico do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja. Pri tem je prav tako pomembno, da se toženka pred vdori tožnika v njeno zasebnost nima kam umakniti, saj nepremičnina zanjo predstavlja edino trajno bivališče.

15Glede na zgoraj navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče v konkretnih okoliščinah te zadeve, kljub sicer formalno izkazanemu "klasičnemu" dejanskemu stanu motenja posesti (menjava ključavnice), z izpodbijanim sklepom premalo upoštevalo toženkino pravico do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja. Te konkretne, specifične okoliščine so naslednje: za toženko nepremičnina predstavlja dom, medtem ko ima tožnik dom drugje; tožnik lahko stike z otroki izvršuje tudi izven sporne nepremičnine in je ne potrebuje za samo izvrševanje stikov; konflikten odnos med strankama - bivšima izvenzakonskima partnerjema; tožniku nepremičnina služi le za shranjevanje premičnih stvari; do teh stvari lahko tožnik pride tudi brez izročitve ključev. Pomembno je dodati, da se sporna lopa nahaja na vrtu sporne nepremičnine in posledično se toženkina zasebnost razteza tudi nanjo. V toženkino zasebnost spada, da lahko, enako kot v hiši, tudi na vrtu (h kateremu spada tudi lopa), ki je integralni del nepremičnine, biva z občutkom varnosti pred vdorom kogarkoli nezaželenega. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje po tehtanju kolidirajočih ustavnih pravic in upoštevanju vseh okoliščin odločilo, da bi bil z izpodbijanim sklepom poseg v toženkino pravico do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja prekomeren. Pravica do zasebnosti toženke in otrok ima v konkretnem primeru prednost pred posestnim varstvom tožnika. Pravni in ekonomski interes v zvezi s premičnimi stvarmi, ki jih tožnik (domnevno) še vedno ima v sporni nepremičnini, lahko tožnik varuje z drugimi zahtevki, ki bodo usmerjeni v premične stvari in ne v nepremičnino.

16Iz povedanega izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z zgoraj obrazloženim tehtanjem ustavnih pravic. Ker je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo že zaradi zmotne uporabe materialnega prava, se do drugih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi 5. točke prvega odstavka 358. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Odločitev o stroških:

17Ker je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremenilo, je skladno z drugim odstavkom 165. člena ZPP spremenilo tudi odločitev o stroških. Na podlagi prvega odstavka 154. člena mora tožnik, ker je v pravdi izgubil, toženki povrniti vse njene stroške postopka.

18Sodišče je toženki priznalo stroške postopka na prvi in drugi stopnji, ki obsegajo: stroške odgovora na tožbo v vrednosti 300 OT (tar. št. 19/2), prve pripravljalne vloge v vrednosti 300 OT (tar. št. 20/1), druge pripravljalne vloge v vrednosti 225 OT (tar. št. 20/2), vlog z dne 20. 4. 2023, 24. 2. 2023 in 7. 1. 2023 v vrednosti 3 x 50 OT (tar. št. 20/4), zastopanje na prvem naroku 300 OT (tar. št. 21/1), zastopanje na drugem naroku 150 OT (tar. št. 21/2), urnino za narok z dne 23. 10. 2023 v vrednosti 150 OT, strošek vložitve pritožbe v vrednosti 400 OT (tar. št. 22/1), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV na odvetniške storitve, vse skupaj torej 1.474,61 EUR. Sodišče je toženki priznalo tudi povračilo stroška prevoda elektronskega sporočila tožnika C. C. z dne 5. 6. 2023 v višini 37,76 EUR ter povračilo sodne takse za pritožbo v višini 180 EUR. Skupaj mora tožnik toženki povrniti 1.692,37 EUR v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen Obligacijskega zakonika¹³).

19Sodišče toženki ni priznalo stroškov za sestanke s stranko v vrednosti 400 OT, stroška za vložitev dopolnitve pritožbe v vrednosti 150 OT in stroška za prejem in pregled sklepa okrajnega sodišča, saj so ti stroški že zajeti z drugimi postavkami oziroma niso bili potrebni.

¹ Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
² Odločbi Ustavnega sodišča RS, Up-32/94 z dne 13. 4. 1995 in Up-60/00 z dne 13. 7. 2000.
³ Sklep VSC Cp 445/2019 z dne 4. 3. 2020.
⁴ Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ.
⁵ Uradni list RS, št. 33/91 in nadaljnji, v nadaljevanju Ustava.
⁶ Odločba Ustavnega sodišča RS, Up-60/00 z dne 13. 7. 2000.
⁷ Uradni list RS, št. 33/94.
⁸ Sklep VSRS II Ips 59/2023 z dne 22. 11. 2023.
⁹ Prav tam.
¹⁰ Odločba Ustavnega sodišča RS, Up-32/94 z dne 13. 4. 1995.
¹¹ Prav tam.
¹² Npr. odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-64/14 z dne 10. 3. 2014 in Up-619/17-22 z dne 14. 2. 2019.
¹³ Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.