VSL Sklep I Cp 1603/2023

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na znižanje plačila za izgradnjo stanovanjske hiše X., dogovorjeno v višini 134.782,89 EUR, za 83.5113 %, na 20.137,30 EUR; da sta toženki dolžni tožnikoma nerazdelno plačati 101.990,59 EUR iz naslova zmanjšanja plačila za delo oziroma preveč plačanega plačila za delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2016; znesek 96.600 EUR iz naslova izgubljene najemnine za čas od marca 2017 do novembra 2022 v višini 1.400 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega prvega dne v mesecu za posamezni mesec; 15.216,38 EUR iz naslova opravljenih plačil izvedencem z zakonskimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa; ter da je prva toženka dolžna na ime tožnikov izstaviti menico z menično izjavo v višini 10 % vrednosti del za odpravo napak v času garancijske dobe za opravljena dela na objektu Dobeno; plačati 9.488,52 EUR iz naslova pogodbene kazni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe. V točki II izreka je (po temelju) odločilo o stroških postopka tako, da je tožeča stranka dolžna v celoti povrniti stroške postopka toženi stranki.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.¹ Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter plačilo pritožbenih stroškov.

Navaja, da je zmotno materialnopravno stališče, da sta tožnika tožbo z dne 28. 11. 2018 vložila prepozno. Vložena je bila šest mesecev po zadnjem pozivu za odpravo napak, od prejema odgovora prve tožene stranke, da je napake pripravljena sanirati in od poteka 45-dnevnega roka za odpravo napak. V tem roku napake niso bile odpravljene. Prvi toženec je še 29. 6. 2018 pristajal na skupno angažiranje izvedenca, na ogled in zunajsodni dogovor glede odprave napak. Od zaustavitve del 25. 5. 2016 do 21. 5. 2018 so med strankami potekala dogovarjanja o mirni rešitvi spora. Toženec ni zatrjeval, da bi dal tožnikoma jasno vedeti, da napak ne bo prostovoljno odpravil. Drugačne ugotovitve sodišča so zmotne in protispisne (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Opozarja na odstop od sodne prakse, ki jo navaja². Pojasnjuje, zakaj sta tožnika prepovedala nadaljevanje del tožencu (z njim sta želela uskladiti način saniranja napak). Zmotno je stališče sodišča, da zaradi prepovedi izvajanja del toženec ni mogel zavajati tožeče stranke. Glede na ugotovitev, da so se stranke 30. 5. 2016 dogovorile za odpravo napak, so dejansko in pravno napačni ter pomanjkljivi razlogi o neupoštevanju petletnega zastaralnega roka za odpravo napak. Sodišče tega roka sploh ni upoštevalo, niti ugotavljalo, glede katerih napak je bil sklenjen dogovor o odpravi. Opraviti bi moralo materialno procesno vodstvo in pozvati tožnika k razčlenitvi napak. Napačno je bilo uporabljeno materialno pravo in tožbeni zahtevek nepravilno zavrnjen. Napačno so zavrnjene tožbene zahteve pritožnikov iz naslova napak, ki sta jih na podlagi mnenj strokovnjakov odkrila po vložitvi tožbe. Ker ni opravilo materialnoprocesnega vodstva in se do navedb pritožnikov ni opredelilo, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča predstavlja arbitraren in neobrazložen odstop od usklajene sodne prakse, jasne zakonodaje in enotne pravne literature o roku za vložitev tožbe glede na ugotovljeno dogovarjanje med pravdnimi strankami. Razlogi o pričetku teka roka za vložitev tožbe so nejasni in si nasprotujejo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev 22. člena Ustave RS). Prezrte so ostale tožbene navedbe (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) o podanem dejanskem stanju iz 366. člena OZ (prav: 636. člen OZ), ker so bile prvi toženi stranki napake znane oziroma ji niso mogle ostati neznane, pa o njih ni obvestila naročnika. O tem ni bil izveden dokazni postopek. Napačen in v nasprotju z obrazložitvijo je izrek o zavrnitvi tožbenega zahtevka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V skladu z 274. členom ZPP bi moralo sodišče tožbo ob prehodnem preizkusu zavreči. Kot prepozno jo je nepravilno zavrnilo štiri in pol leta po vložitvi tožbe. Nastali so visoki pravdni stroški. Zaradi zmotne materialnopravne in dejanske presoje in ob absolutnih procesnih kršitvah so neutemeljeno zavrnjeni ostali zahtevki (najemnina, menica, pogodbena kazen, predpravdni in pravdni stroški).

Napačno je odločeno o pravočasnosti tožbe in utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper drugega toženca. Na podlagi namenske uporabe 665. člena OZ solidarna odgovornost izvajalca in projektanta zajema tudi solidarno odgovornost nadzornika, tudi za napake na objektu. Taka je sodna praksa in literatura. Odločitev sodišča predstavlja arbitraren odstop od sodne prakse in je materialnopravno napačna. Sodišče v razlogih ni pojasnilo svoje teze, da nadzornik v nobenem primeru ne more odgovarjati pritožnikoma za škodo, ki je nastala pri gradnji in to kljub temu, da so za povrnitev škode izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti, kar sta tožnika obširno pojasnila (14. točka 339. člena ZPP). Na podlagi jezikovne razlage zakona in ustaljene sodne prakse velja za drugo toženo stranko splošni petletni zastaralni rok za uveljavljanje pravice v skladu s 346. členom OZ. Zaključki sodišča, da je bila tožba vložena prepozno, so napačni. Tudi tožba zoper drugega toženca je nepravilno zavrnjena namesto zavržena.

3Odgovor na pritožbo je vložila prva tožena stranka. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožeča stranka je v marcu 2016 s prvotoženo stranko sklenila gradbeno pogodbo za izgradnjo stanovanjske hiše do III. gradbene faze, z drugotoženo stranko pa pogodbo o izvajanju nadzora nad to gradnjo (mandatno pogodbo). 28. 11. 2018 je vložila tožbo zoper obe toženki. Zaradi zatrjevanih nekvalitetno izvedenih ter neizvedenih del je uveljavljala (jamčevalne) zahtevke za znižanje kupnine, plačilo razlike med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo imelo izvršeno delo z napako - plačilo razlike med plačano in znižano kupnino-ter plačilo škode: za izpadle najemnine ter za stroške s pridobitvijo mnenj strokovnjakov. Zoper prvotoženo stranko je zaradi zatrjevane zamude pri izvedbi del uveljavljala še izročitev menice z menično izjavo in plačilo pogodbene kazni.

6Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse zahtevke po ugotovitvi, da sta tožnika vložila tožbo po izteku roka za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov in prenehanju njunih jamčevalnih zahtevkov (prvi odstavek 635. člena OZ), trditev za uporabo drugih podlag pa nista podala. Tožbene trditve za uporabo 636. člena OZ je zavrnilo. Zahtevek za plačilo najemnin je zavrnilo po dodatni ugotovitvi, da tožnika nista dokazala škode, zahtevek za pogodbeno kazen po oceni, da zamude pri izpolnitvi ni bilo, zahtevek za izročitev menice pa po oceni, da obveznost še ni zapadla.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- prva tožena stranka je pričela z izvajanjem del marca 2016;

- tožnika sta maja 2016 prvič zahtevala zaustavitev oziroma prekinitev del zaradi napak pri izdelavi stene; po notifikaciji napake obema toženima strankama in po sporazumni rešitvi se je gradnja nadaljevala;

- tožeča stranka je zaradi vidnih napak in neodpravljenih starih napak ponovno prepovedala opravljati dela 23. 7. 2016; nadaljevanje del je pogojevala s svojim izrecnim soglasja o nadaljevanju del in/ali načinu odprave napak;

- 18. 8. 2016 so se med pravdnimi strankami začeli pogovori o napakah (o neodpravljenih starih napakah in novo nastalih napakah in odstopanjih) in o načinu odprave napak;

- tožnika sta avgusta 2018 opazila in navajala očitne pomanjkljivosti, do 25. 11. 2016 sta toženki sporočila tudi napake, ki sta jih naknadno ugotovila s pomočjo projektantke in izvedenca A. A.; ob notifikaciji nista postavila roka za odpravo napak;

- prva toženka je odstranila opaž in "zamazala" beton, drugih del na objektu ni več opravljala;

- od 18. 8. 2016 do 18. 10. 2017 sta stranki gradbene pogodbe iskali skupno rešitev, potekali so dogovori o načinu odprave napak, vendar dogovora nista dosegli;

- resen spor o obstoju napak je obstajal od 25. 11. 2016; odgovornost za neizvedbo nadaljnjih pogovorov na osnovi mnenja izvedenca dr. A. A. je na strani tožeče stranke, ker se z njegovim mnenjem ni strinjala;

- najkasneje z dopisom prve toženke z dne 23. 11.2016 (poziv tožeči, da 5. 1. 2017 opravi prevzem del) je bilo jasno, da dogovora o načinu sanacije ne bo;

- tožnika k prevzemu del 5. 1. 2017 nista pristopila; angažirala sta novega strokovnjaka (arhitekta) ter 20. 1. 2017 toženko obvestila o njegovih ugotovitvah;

- prva tožena stranka je bila v letu 2017 še naprej pripravljena na sporazumno rešitev (opravila je sestanek z arhitektom, njegovo mnenje zavrnila in 18. 10. 2017 v dopisu tožeči stranki izrazila pripravljenost na ponoven sestanek ob prisotnosti sodno zapriseženega izvedenca gradbene stroke ter jo prosila, naj ji sporoči njeno stališče glede tega predloga);

- tožeča stranka predloga tožene stranke (za pridobivanje novega mnenja) ni sprejela; toženki je z dopisom z dne 21. 5. 2018 poslala zadnji poziv na odpravo natančno opredeljenih napak in izpolnitev pogodbenih obveznosti v roku 45 dni;

- prva toženka je z dopisom z dne 19. 6. 2018 odgovorila, da je še vedno pripravljena na sporazumno rešitev spora (ponovno angažiranje izvedenca dr. A. A. ali novega izvedenca, ogled nepremičnin ter dogovor za način in rok odpravo napak);

- tožba je bila vložena 18. 11. 2018, to je več kot dve leti od prepovedi nadaljevanja del in pogojevanja odprave napak na način, s katerim bi soglašali tožeči stranki.

8Po takih dejanskih ugotovitvah je tožbeni zahtevek iz naslova odgovornosti za napake sodišče zavrnilo ob uporabi prvega odstavka 635. člena OZ, uporabo 636. člena OZ pa zavrnilo.

9Glede odgovornosti za napake gradbe se uporabljajo ustrezne določbe OZ o podjemni pogodbi, če ni drugače določeno v določbah o gradbeni pogodbi (660. člen OZ). Naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več uveljavljati svoje pravice (prvi odstavek 635. člena OZ). Namen tako kratkega roka za uveljavitev jamčevalnih zahtevkov je v tem, da podjemnik ni v negotovosti glede dokončne ureditve pravnega razmerja z naročnikom. Sodna uveljavitev zahtevkov je namreč potrebna samo v primeru, ko nasprotna stranka noče prostovoljno izpolniti svoje obveznosti. Vendar se podjemnik ne more sklicevati na navedeno prenehanje pravice, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana ali mu niso mogla ostati neznana, ali če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavljal (636. člen OZ).

10Glede na ugotovitve, da sta se pravdni stranki dve leti dogovarjali o mirni rešitvi spora, se dogovarjali o napakah in načinu odprave napak ter da je tožena stranka še 19. 6. 2018 (pred vložitvijo tožbe) pristajala in predlagala sporazumno rešitev spora, je zmotno pravno naziranje sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 636. člena OZ. V sodni praksi je zavzeto stališče, da je za zavajanje v pomenu 636. člena OZ dovolj, da podjemnik z naročnikom sodeluje, ne le pri odpravljanju, temveč že pri odkrivanju vzroka napake. To sodelovanje ne izključuje nesoglasij o vzrokih napak, odgovornosti zanje in načinu odprave. Dokler poteka, ohranja možnost, da se napake odpravijo³. Ob ugotovljenem dogovarjanju pravdnih strank za rešitev zadeve torej ni pravno odločilno, da je tožeča stranka nadaljevanje del pogojevala s svojim soglasjem o načinu odprave napak. Toženka je na to pristala in se o načinu odprave napak s tožečo stranko začela dogovarjati. S tem je izkazala svojo pripravljenosti, da bo napake prostovoljno odpravila. Če izvajalec ravna na način, iz katerega izhaja, da ima namen prostovoljno odpraviti napake in je naročnik zato utemeljeno sklepal, da sodno uveljavljanje zahtevka ne bo potrebno, se podjemnik po ustaljenih stališčih sodne prakse na pravilo o prekluzivnem roku iz prvega odstavka 635. člena OZ ne more več sklicevati⁴. Tedaj je treba pri ugovoru zastaranja uporabiti splošna pravila OZ o zastaranju.

11Naziranje sodišča prve stopnje, da je navedena pravila mogoče uporabiti le v primeru, če se naročnik in izvajalec dogovorita za odpravo napake, je preozko in v sodni praksi nadgrajeno. Če naročnik in izvajalec ne skleneta sporazuma - dogovora o odpravi napak, in je izvajalec le pristopil k odpravljanju napak ter ustvarjal vtis, da jih bo prostovoljno odpravil, zastaranje terjatve naročnika iz naslova odgovornosti za napake začne teči, ko izvajalec naročniku nedvoumno sporoči, da napake ne bo odpravil ali, ko je to jasno razvidno iz konkludentnega ravnanja izvajalca. Izvajalec torej lahko svoj pravni položaj zavaruje in si zagotovi začetek teka splošnega (v obravnavanem primeru petletnega) zastaralnega roka (346. člen OZ), če da naročniku jasno vedeti, da z odpravljanjem napak ne bo nadaljeval⁵.

12Pritrditi je treba pritožbi, da sodišče dejstev o pričetku teka zastaralnega roka zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč niti ni ugotavljalo oziroma so njegove ugotovitve nejasne (enkrat kot odločilno navede poziv prve toženke k prevzemu del - dopis toženke z dne 23. 11. 2016, drugič vertifikacijo napak poleti 2016 in 25. 11. 2016). Glede na ugotovljeno dejstvo, da je toženec še na zadnji opomin tožeče stranke odgovoril s pristajanjem na sporazumno iskanje načina odprave napak, ne more biti dvoma, da dogovarjanja pogodbenih strank v zvezi z odpravo napak pred vložitvijo tožbe še niso bila končana. Tožeča stranka niti ob dopisu toženke z dne 19. 8. 2018 še ni dobila nedvoumnega sporočila toženke, da napak ne bo prostovoljno odpravila. Celo ob upoštevanju za sodišče ključnih dejstev (da so bile napake notificirane v letu 2016 in da je toženec pozival tožnika k prevzemu objekta 5. 1. 2017) pa se izkaže, da splošni petletni zastaralni rok do vložitve tožbe (18. 11. 2018) še ni potekel. Torej ugovor zastaranja ne more biti utemeljen niti če bi držalo, da je bila toženčeva izjava s pozivom k prevzemu del dovolj jasna, kar pa, kot že rečeno, izključujejo njegova nadaljnja ravnanja in ponujanje sporazumne rešitve zadeve.

13Pritožba upravičeno opozarja tudi na pomanjkljivosti in nejasnosti v sodbi glede ugotovitev o sklenjenem sporazumu med strankama o odpravi napak. Po eni strani je ugotovljeno, da stranke dogovora o načinu sanacije niso dosegle (točka 19), po drugi strani, da so se o določenih težavah v maju 2016 dogovorili in jih sporazumno rešili (točka 15). Konkretnih ugotovitev o vrsti in načinu odprave napak niti o tožbenem zahtevku glede teh napak ni. Petletni rok za uveljavljanje sodnega varstva po morebiti sklenjenem dogovoru pa do vložitve tožbe 28. 11. 2018 prav tako še ni potekel.

14Pritožbeno sodišče torej pritrjuje pritožbi, da tožba, vložena 28. 11. 2018, ni bila prepozna. Zaradi napačne uporabe materialnega prava (prvega odstavka 635. člena OZ, 636. člena OZ in 346. člena OZ) sodišče prve stopnje ni vsebinsko obravnavalo tožbe. Dejansko stanje o odgovornosti obeh strank za škodo zaradi zatrjevanih napak objekta in zaradi zatrjevane zamude, ki naj bi tožnikoma nastala zaradi nepravilnih izpolnitev pogodbenih obveznosti obeh strank (prve tožene po gradbeni pogodbi in druge tožene po mandatni pogodbi o izvajanju gradbenega nadzora) je ostalo v celoti neugotovljeno. Glede na naravo stvari in okoliščine primera, ko je zaradi napačne uporabe materialnega prava ostalo neugotovljeno dejansko stanje o celotnem tožbenem zahtevku, pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka. Izvesti bi moralo celoten dokazni postopek, ki je bil sicer na prvi stopnji deloma že izveden, a izvedeni dokazi zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč niso bili v celoti ocenjeni. S tem bi prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, strankam pa odzvelo pravico do izjave v dokaznem postopku in posledično pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). Ponovno sojenje na prvi stopnji ne bo bistveno poseglo v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje bo dokazni postopek izvedlo hitreje in učinkoviteje kot sodišče druge stopnje, saj so bili, kot je bilo že povedano, določeni dokazi že izvedeni in jih bo treba le še oceniti oziroma, če bo potrebno, dopolniti. Zato je pritožbeno sodišče ocenilo, da so podani pogoji iz 355. člena ZPP za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

15V novem postopku naj sodišče prve stopnje izhaja iz podanega materialnopravnega izhodišča v tem sklepu, izvede relevantne dokaze in ponovno odloči o tožbenem zahtevku.

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
² I Cpg 934/2015, I Cpg 588/2018, II Ips 98/2019.
³ VSL I Cpg 225/2023 z dne 10. 5. 2023.
⁴ VS RS II Ips 7/2011 z dne 15. 5. 2014.
⁵ VS RS II Ips 7/2011 in II Ips 98/2019.