UPRS Sodba II U 283/2023-16

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Izpodbijana odločba

1Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru je z odločbo št. Bpp 1324/2023 z dne 13. 9. 2023 zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica dne 23. 8. 2023 vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, v kateri je navedla, da želi brezplačno pravno pomoč v obsegu vložitve odgovora na pritožbo zoper sklep II N 510/2021.

3Na podlagi navedb tožnice in listin, ki jih je sodišče prejelo na podlagi poizvedb, opravljenih po uradni dolžnosti (vpogleda v Zemljiško knjigo in register Geodetske uprave RS- v nadaljevanju: GURS), je tožena stranka ugotovila, da je tožnica lastnica nepremičnine z ID znakom - del stavbe ..., ki v naravi predstavlja stanovanje na naslovu ..., v katerem dejansko prebiva in ima tam prijavljeno stalno prebivališče. Uporabna površina stanovanja po podatkih GURS znaša 128,9 m2, vrednost stanovanja pa 144.300,00 EUR. Nadalje je tožena stranka ugotovila, da iz zemljiške knjige ne izhaja, da bi bila pri navedeni nepremičnini vpisana kakršnakoli omejitev, ki bi vplivala na možnost razpolaganja tožnice z nepremičnino v njeni lasti.

4Na poziv sodišča opr. št. Bpp 1324/2023 z dne 28. 8. 2023 je tožnica odgovorila z vlogo z dne 5. 9. 2023, v kateri je potrdila, da je lastnica stanovanja, v tem katerem živi z mladoletno hčerko. Drugih navedb v zvezi z nepremičnino ni podala.

5Tožena stranka je tako ob upoštevanju 17. in 18. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS) zaključila, da se nepremičnina z ID znakom - del stavbe ... upošteva pri ugotavljanju tožničinega finančnega stanja, saj njena vrednost presega 120.000,00 EUR.

6Tožena stranka je v izpodbijani odločbi nadalje pojasnila, da znaša uporabna površina tožničinega stanovanja 128,9 m2, 14. člen Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 24. člena ZSVarPre in 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju: ZBPP) pa določa kot primerno stanovanje za dvočlansko družino stanovanje v izmeri 90 m2 (2 x 45 m2). Navedeno pomeni, da je uporabna površina stanovanja, katerega lastnica je prosilka, večja kot z zakonom določena uporabna površina primernega stanovanja, in sicer za 38,90 m2 (128,9 m2 _ 90 m2). Ker vrednost stanovanja po podatkih GURS znaša 144.300,00 EUR, razlika med vrednostjo primernega stanovanja in vrednostjo obravnavanega stanovanja iz naslova presežka uporabne površine stanovanja predstavlja premoženje tožnice v višini 43.547,48 EUR (144.300,00:128,9) x 38,9). Vrednost m2 stanovanja tako znaša preračunano 1.119,47 EUR (144.300,00 EUR/128,9 m2), vrednost presežka pa 45.547,48 EUR (1.119,47 EUR x 38,9 m2).

7Tožena stranka je tako ugotovila, da vrednost premoženja tožnice znaša 43.547,48 EUR, kar presega 22.336,32 EUR, t. j. višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (kot določa prvi odstavek 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih, v nadaljevanju: ZSVarPre, v zvezi s 14. členom ZBPP), ki je na dan odločanja znašal 465,34 EUR, in posledično tožnica ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zato je njeno prošnje zavrnila.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

8Tožnica je vložila tožbo iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da izpodbijana odločba nima razlogov o tem, da bi tožena stranka v okviru sprejete odločitve ugotavljala in dokazno ovrednotila dejstva o tem, ali ima zmožnosti del svojega lastništva na stanovanju, ki presega primerno kvadraturo (t. j. 38,9 m2 stanovanja), prodati, oddati v najem ali kako drugače razpolagati s takšno kvadraturo stanovanja. Opozarja, da je tožena stranka tudi ni določno pozvala, da naj se konkretno opredeli do vprašanja, zakaj in kako ne more razpolagati s presežkom kvadrature stanovanja nad primerno kvadraturo.

9Tožnica meni, da ni dolžna razpolagati s stanovanjem kot celoto, saj je lastninska pravica na nepremičnini pravica absolutne narave (33. člen in 36. člen Ustave RS), zato ni mogoče pričakovati in razlagati določil ZBPP na način, da bi bila dolžna v svoje enobivalno stanovanje in dejansko v skupno gospodinjstvo sprejeti še tretjo/tujo/neznano osebo ali pa odsvojiti svojo lastnino za to, da bi izpolnila pogoj dodelitve brezplačne pravne pomoči. Ob tem še pojasnjuje, da presežka stanovanja v delu, ki presega primerno kvadraturo, ne more oddati v zakup, v osebno služnost stanovanja ali rabe, dela kvadrature stanovanja tudi ne more prodati ali dati v najem. V stanovanju namreč ni druge sobe, v kateri bi lahko bival morebitni najemnik, prav tako sta samo ena kopalnica in stranišče, zato stanovanja tudi ni mogoče preurediti v dve funkcionalni enoti. Ker stanovanje v enaki obliki in enakem obsegu uporablja že od nakupa stanovanja naprej, je tudi izkazano, da dela stanovanja ne more oddati v najem ali ga prodati iz razlogov, ki bi jih zakrivila po svoji volji. Dodatno pa še navaja, da v času odločanja o brezplačni pravni pomoči ni prejemala dohodkov, ki bi presegali upravičenje do brezplačne pravne pomoči, oziroma so bili le-ti celo nižji od minimalne plače, prav tako pa je preživljala mladoletno hčer.

10Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi, ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita in jo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis št. Bpp 1324/2023 in v odgovoru na tožbo navedla, da je bila tožnici dana možnost, da se izjavi o ugotovitvah glede lastništva in vrednosti nepremičnine, pri čemer je bilo izrecno izpostavljeno, da navede, ali obstojijo kakšne okoliščine, zaradi katerih je razpolaganje z nepremičnino v njeni lasti omejeno. Seznanjena je bila tudi, da bo tožena stranka odločila na podlagi podatkov, ki izhajajo iz uradnih evidenc, v kolikor se ne bo izjavila o predočenih ugotovitvah. V odgovoru na poziv z dne 5. 9. 2023 je tožnica pojasnjevala svoje dohodkovno stanje, potrdila, da je lastnica obravnavane nepremičnine, ki predstavlja trisobno stanovanje, ter da v njem živi z mladoletno hčerko. Meni, da te tožničine navedbe niti približno ne izpolnjujejo zakonske zahteve, da prosilec izkaže upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje z njegovim premoženjem omejeno. Dokazovanje razlogov iz tretjega odstavka 14. člena ZBPP je namreč na strani prosilca. Ker tožnica ni podala nobene trditve v smeri, da je razpolaganje z njenim premoženjem omejeno, zagotovo ni bila dolžnost tožene stranke, da sama raziskuje drugačna dejstva, kot izhajajo iz zemljiške knjige.

12Tožena stranka nadalje navaja, da so navedbe tožnice, da s presežkom stanovanja (38,9 m2) ne more razpolagati, tožbena novota. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 236/2013 z dne 10. 12. 2014 in izpostavlja, da v kolikor bi sledili tožbenim navedbam, bi bila velika večina prosilcev izvzeta iz uporabe drugega odstavka 17. člena ZUPJS, saj si najbrž nihče ne želi deliti presežka primernega stanovanja z najemnikom ali zgolj zato prodati stanovanja in se preseliti v primerno stanovanje. Strinja se, da je sama določba drugega odstavka 17. člena ZUPJS neživljenjska, vendar je v veljavi in jo je treba upoštevati. Meni tudi, da je v predmetni zadevi pravilno uporabila to določbo, ob upoštevanju podatkov iz javnih evidenc, saj iz podatkov GURS izhaja, da znaša uporabna površina stanovanja 128,9 m2, iz zemljiške knjige pa, da pri nepremičnini ni vpisana nobena pravica ali pravno dejstvo, ki omejuje lastninsko pravico na nepremičnini. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

13Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi prerekala navedbe tožene stranke in dodatno pojasnila, da s tožbenimi navedbami ni prekludirana iz razloga, ker s strani tožene stranke ni bila določno seznanjena, da je za odločanje o pravici do brezplačne pravne pomoči ključnega pomena presežek 38,9 m2 stanovanja, torej presežek nad t. i. primernim stanovanjem. Tožena stranka je zato v postopku odločanja ravnala v neskladju z načelom materialne resnice, uzakonjenim v 8. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), in načelom zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Opozarja tudi, da se sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 236/2013 z dne 10. 12. 2014 nanaša na drugačno dejansko stanje, saj je šlo za primer presoje zmožnosti razpolaganja z delom nepremičnine, ki je bila že v naravi ločena v dva dela stavbe, pri čemer je en del predstavljal stanovanje in en del poslovni prostor, tožnik pa se je skliceval na nezmožnost razpolaganja z nepremičnino zaradi vknjižene hipoteke. V 15. točki obrazložitve te sodbe pa Vrhovno sodišče RS dejansko potrjuje razlago in stališče, zavzeto v tožbi, saj njenega stanovanja ni mogoče deliti na dva ali več delov stanovanjske enote.

Glavna obravnava

14Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo v skladu z 51. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Stranke se namreč šele pred sodiščem srečajo v enakopravnem položaju in tako izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega pravnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza tudi 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah.

15O trditvah strank je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v izpodbijano odločbo št. Bpp 1324/2023-5 z dne 13. 9. 2023, v redni izpis iz ZK za nepremičnino del stavbe ... ID ... (A3), tloris mansarde - oprema (A4), v poziv tožene stranke tožeči stranki z dne 28. 8. 2023 (A5), dopis tožnice z dne 5. 9. 2023 in v vse listine, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu ter zaslišalo tožnico.

16Sodišče je na glavni obravnavi snemalo zaslišanje tožnice: prepis zvočnega posnetka je bil po podatkih sodnega spisa obema strankama vročen dne 17. 1. 2024. Sodišče je izdajo sodbe pridržalo do dokončnosti prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave. Ob upoštevanju roka za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa (5 dni), je tako sodišče izdalo sodbo z dnem 23. 1. 2024.

K točki I izreka:

17Tožba ni utemeljena.

18V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnica lastnica nepremičnine - del stavbe št. ..., k. o. ..., katere uporabna površina po podatkih GURS znaša 128,90 m2, vrednost stanovanja pa 144.300,00 EUR. Prav tako ni sporno, da tožnica v tem stanovanju živi z mladoletno hčerko in da v zemljiški knjigi ni vpisanih omejitev glede razpolaganja z nepremičnino. Sporna pa je razlaga materialne določbe tretjega odstavka 14. člena ZBPP, in sicer, ali je razpolaganje z nepremičnino v obravnavanem primeru omejeno, glede na to, da gre za enostanovanjsko enoto in posledično tožnica ne more razpolagati s presežkom kvadrature stanovanja nad primerno kvadraturo.

19Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni v ZBPP (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Do brezplačne pravne pomoči je upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP).

20Skladno s prvim odstavkom 14. člena ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja, upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). V skladu s tem določilom ZBPP je tožena stranka navedla pravilno pravno podlago dveh zakonov, ki urejata navedeno materijo, in sicer ZSVarPre in ZUPJS. V skladu z določbo 27. člena ZSVarPre se brezplačna pravna pomoč, ne glede na izpolnjevanje ostalih pogojev, ne dodeli, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki se upošteva po ZSVarPre, ter katerega vrednost dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, to je 22.336,32 EUR. To pomeni, da prosilec ni upravičen do brezplačne pravne pomoči, če ima premoženje ali prihranke, ki presegajo navedeno vrednost.

21V 1. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS je določeno, da se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša (v nadaljevanju stanovanje), v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja. Navedena določba 18. člena ZUPJS je bila korigirana s 5. členom ZSVarPre-E, ki velja od 1. 2. 2017 (Uradni list RS, št. 88/2016 z dne 30. 12. 2016) in se je začel uporabljati 1. 2. 2017, in ki določa, da se ne glede na 1. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS kot premoženje ne šteje stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče ter katerega vrednost ne presega ali dosega višine 120.000,00 EUR.

22Na podlagi tretjega odstavka 14. člena ZBPP se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine ne upošteva premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji.

23Po presoji sodišča pojma "premoženje", kot je opredeljeno v tretjem odstavku 14. člena ZBPP, ni mogoče tolmačiti na način, za katerega se zavzema tožnica. V 1. točki prvega odstavka 17. člena ZUPJS je namreč kot pravilo določeno, da se nepremično premoženje šteje v premoženje osebe. V primeru, ko vrednost stanovanja, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, presega 120.000,00 EUR, in torej ne gre za izjemo po 1. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS v zvezi s 5. členom ZSVarPre, kjer je navedeno, katero premoženje se ne upošteva, pa je treba uporabiti določbo drugega odstavka 17. člena ZUPJS, ki določa, da se v primeru, če je uporabna površina stanovanja večja od uporabne površine primernega stanovanja, kot premoženje upošteva razlika med posplošeno tržno vrednostjo tega stanovanja, izračunano po metodologiji množičnega vrednotenja nepremičnin, in vrednostjo primernega stanovanja. Premoženje, ki se upošteva v okviru presoje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, torej predstavlja vrednost stanovanja v presežku nad primerno kvadraturo in ne sam presežek kvadrature stanovanja nad primerno kvadraturo. Da se pri ugotovitvi glede možnosti razpolaganja s premoženjem upošteva celotna nepremičnina in ne zgolj del nepremičnine v presežku nad primernim stanovanjem, pa smiselno izhaja tudi iz predloga Zakona o spremembah ZSVarPre (Uradni list RS, št. 88/2016 - novela ZSVarPre-E, Poročevalec EPA 1629-VII).

24V skladu s tretjim odstavkom 14. člena ZBPP je poleg pravnih ovir pri možnosti razpolaganja z nepremičnino mogoče upoštevati tudi dejanske ovire, zaradi katerih razpolaganje (začasno) ni mogoče. Kot okoliščine, na katere oseba ne more vplivati, osmi odstavek 27. člena ZSVarPre primeroma navaja nasilje v družini, zaradi katerega so začeti ali tečejo postopki v skladu s predpisi, ki urejajo nasilje v družini; začet postopek odtujitve ali razdružitve nepremičnine z namenom pridobitve sredstev za preživetje, ki ne traja več kot 24 mesecev; če je oseba upravičena do oprostitve plačil socialnovarstvenih storitev ali do prispevka k plačilu sredstev, namenjenih za plačilo oziroma doplačilo pravic družinskega pomočnika po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in je začet postopek zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine v zemljiški knjigi. V obravnavani zadevi pa tožnica po tem, ko jo je tožena stranka izrecno pozvala, naj navede, ali obstojijo kakšne okoliščine, zaradi katerih je razpolaganje z nepremičnino v njeni lasti omejeno, takšnih okoliščin ni niti navedla niti izkazala. Zgolj dejstvo, da gre za trisobno stanovanje, v katerem živita dve osebi (poleg tožnice še njena mladoletna hči), po presoji sodišča še ne pomeni nezmožnosti razpolaganja z nepremičnino in se zato tožena stranka do te navedbe ni bila dolžna posebej opredeljevati. Tudi Vrhovno sodišče RS je v 15. točki obrazložitve sodbe X Ips 236/2013 z dne 10. 12. 2014 zavzelo stališče, da je pravni standard "možnosti razpolaganja" treba razumeti tako v okviru pravne upravičenosti do razpolaganja, ki prosilcu kot imetniku stvarne ali druge premoženjske pravice daje sposobnost, da to pravico prenese, jo obremeni, spremeni ali se ji odpove, kot tudi v okviru možnosti prosilca, da to premoženje na kakšen drugačen način pravnoposlovni način unovči (npr. da v najem) in si tako zagotovi lastna sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva. Sodišče pri tem pojasnjuje, da je življenjsko gledano razumljivo, da sta sprejem najemnika v stanovanje ali selitev v manjše stanovanje za večino ljudi težko sprejemljiva, vendar pa je po volji zakonodajalca vrednost nepremičnine, ki presega zakonsko določen cenzus in za katero ne obstojijo omejitve glede razpolaganja, ovira za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči je namreč treba izhajati iz njenega namena, ki je v zagotovitvi pomoči v zvezi z uveljavljanjem pravic socialno šibkejšim osebam. Za osebo, ki ima v lasti nepremičnino v vrednosti nad 120.000,00 EUR, pa se šteje, da ima dovolj lastnih sredstev za preživljanje (tako Poročevalec EPA 1629-VII).

25V zvezi z izpovedbo tožnice glede visokih cen nepremičnin v kraju, kjer prebiva (ali v katerem od okoliških krajev), sodišče še zgolj pripominja, da visoke tržne vrednosti nepremičnin obenem logično pomenijo tudi pričakovano višjo vrednost pri prodaji nepremičnine. V kolikor se tožnica ne strinja z uporabno površino stanovanja, kot je razvidna iz podatkov GURS (na glavni obravnavi je namreč izpovedovala, da so kolenčni zidovi višine 150 cm in da je v kvadraturo stanovanja vštet tudi balkon v izmeri 7,20 m2, česar pa ni navajala že v upravnem postopku in zato teh navedb skladno z 52. členom ZUS-1 ni mogoče upoštevati), pa ima možnost zahtevati popravo podatkov v uradnih evidencah.

26Sodišče še pripominja, da je skladno z 22. členom ZBPP možna odobritev izjemne brezplačne pravne pomoči v raznih situacijah, na katere prosilec in njegovi družinski člani niso mogli vplivati oziroma ne morejo vplivati in zaradi katerih so se znašli v položaju materialne ogroženosti (npr. zdravstveni razlogi, posledice višje sile …), a je tudi v tem primeru kot finančni pogoj določeno, da premoženje prosilca in njegove družine ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, kar znaša 27.920,40 EUR. Glede na ugotovljeno vrednost premoženja v višini 43.547,48 EUR pa tožnica presega tudi cenzus za t. i. izjemno brezplačno pravno pomoč.

27Sodišče tako zaključuje, da tožnica ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči in je zato odločitev tožene stranke pravilna ter zakonita. Na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 je zato sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

28Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

29Sodišče o predlogu za oprostitev plačila sodne takse, podanem v tožbi, ni posebej odločalo, saj se skladno s šestim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača.