24. člen ZSVarPre

Obsojenec izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po ZBPP. S tem je po šestem odstavku 11. člena ZST-1 upravičen do celotne taksne oprostitve. Po ZUPJS se pri presoji premoženjskega kriterija ne upoštevajo kmetijska in gozdna zemljišča, ki dajejo katastrski dohodek. Se pa katastrski dohodek upošteva pri ugotavljanju dohodkovnega kriterija v sklopu presoje materialnega položaja prosilca po ZBPP.

Tožena stranka je glede na določbo 14. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem pravilno štela, da tožničino stanovanje, v katerem živi, presega primerno stanovanje za samsko osebo. Posledično je presežek kvadrature stanovanja pravilno upoštevala kot njeno premoženje. Glede vrednosti stanovanja je upoštevala posplošeno tržno vrednost nepremičnine, kot izhaja iz podatkov GURS in je objavljena na portalu Prostor. Že vrednost tega dela tožničinega premoženja (64 075,46 EUR) občutno presega z zakonom določen cenzus. Glede na zakonsko ureditev kriterijev za dodelitev brezplačne pravne pomoči zato sodišče kljub izkazanemu slabemu finančnemu stanje tožnice, ni moglo odločiti drugače kot tožena stranka.

Toženka je za svojo oceno vrednosti avtomobila uporabila podatke, ki jih je posebej za potrebe tega postopka pridobila na spletni strani. Če je dejansko stanje že ugotavljala na ta način, bi pred izdajo odločbe s svojimi ugotovitvami morala seznaniti tožnico in ji dati možnost, da se o njih izjavi ter predloži dokaze za svoje trditve, kot to sledi iz določb ZUP, glej prvi in tretji odstavek 9. člena, pa tudi prvi odstavek 138. člena, prvi odstavek 145. člena ter tretji in četrti odstavek 146. člena). Takšno vodenje postopka bi obenem omogočilo, da bi se argumenti, ki jih stranki podajata šele v upravnem sporu, obravnavali že v postopku izdaje izpodbijane odločbe, kar bi prispevalo k temu, da bi se pred izdajo odločbe ugotovile vse tiste okoliščine, ki so dejansko pomembne za odločitev.

Tožena stranka je odločitev o tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči oprla na določbo 2. točke prvega odstavka 24. člena ZSVarPre, ki pa že od 1. 9. 2014 ne velja več. Izrecno se je na neveljavno določbo 24. člena ZSVarPre sklicevala pri ugotavljanju, katero premoženje se ne upošteva pri ocenjevanju materialnih pogojev prosilca. Sodišče zato pritrjuje tožniku, da je tožena stranka odločitev sprejela na podlagi pravnega predpisa, ki v trenutku odločanja ni več veljal, kar pomeni, da je nezakonita.

Ni mogoče upoštevati tožničinih ugovorov, da se nepremičnina po določbi 27. člena ZSVarPre ne bi smela upoštevati, ker naj bi pripadala njenemu bivšemu zakoncu. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je v času izdaje izpodbijane odločbe tožnica bila še vedno (so)lastnica navedene nepremičnine.

Ker mesečni povprečni dohodek na družinskega člana ne dosega dvakratnika minimalnega dohodka, predlagateljica izpolnjuje zakonske pogoje za oprostitev plačila sodne takse v celoti.

V primeru dveh nepremičnin, katerih vrednost je med strankama ostala sporna, je tožena stranka ostala v prvem primeru pri prvotni vrednosti 21.301,00 EUR, kot ta izhaja iz registra nepremičnin GURS, in sicer z utemeljitvijo, da tožnica ni navedla, za koliko nižja bi morala biti vrednost te nepremičnine po njenem mnenju. Tožnica namreč za primer te nepremičnine ni predložila cenitvenega poročila cenilca. Sodišče ugotavlja, da v danih okoliščinah primera to ni zakonit in pravilen razlog za opredelitev vrednosti predmetnega premoženja. Tožnica res ni imela cenitvenega poročila, vendar tožena stranka tovrstnega dokaza od nje ne more zahtevati, saj bi lahko sklepala, da si pridobitev takšnega dokaza tožnica, ki prosi za brezplačno pravno pomoč, ne more privoščiti glede na to, da je mesečni dohodek na družinskega člana tožnice 242,40 EUR ter da je nepremičnina obremenjena s hipoteko.

Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje se po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS, ki ji sledi tudi sodna praksa višjih sodišč, presoja na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa ZBPP in od 1. 1. 2012 dalje ZSVarPre, ob upoštevanju ZUJF in sklepa o usklajeni višini minimalnega dohodka. Na navedeni zakonski podlagi se ugotavlja tudi dohodek oziroma sredstva, s katerimi se stranka preživlja.

Upravičenci do kritja prispevkov za osnovno zdravstveno zavarovanje so državljani Republike Slovenije, ki so upravičeni do denarne socialne pomoči oziroma izpolnjujejo pogoje za denarno socialno pomoč. To pomeni, da se v primeru uveljavljanja kritja prispevkov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ugotavlja, ali gre za upravičenca, ki izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, ne glede na to, ali pravico do socialne pomoči uveljavlja ali ne. Ker tožnik presega minimalni dohodek glede na dohodke, ki jih je prejel v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo zahteve, minimalni dohodek pa presega tudi glede na premoženje, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo v pravilni višini, tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči, posledično pa tudi ne do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrnilno tožnikovo pritožbo zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Navedeni sklep je bil izdan zakonito, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ne bi bil upravičen do socialne pomoči, če bi takšno vlogo vložil in da je v vlogi za takšno oprostitev navajal neresnične podatke.

V postopkih dodeljevanja BPP se možnost razpolaganja s premoženjem upošteva kot relevantna okoliščina pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za njeno upravičenost. Pravni standard »možnosti razpolaganja« je treba razumeti tako v okviru pravne upravičenosti do razpolaganja, ki prosilcu kot imetniku stvarne ali druge premoženjske pravice daje sposobnost, da to pravico prenese, jo obremeni, spremeni, ali se ji odpove, kot tudi v okviru možnosti prosilca, da to premoženje na kakšen drugačen pravnoposlovni način unovči (npr. da v najem) in si tako zagotovi lastna sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva. Gola dejstva, da so na nepremičnini vpisane hipoteke in da je premoženje v solastnini, ne pomenijo nezmožnosti razpolaganja s tem premoženjem in jih zato same po sebi ni mogoče šteti kot tistih okoliščin, ki bi premoženje izključevala iz obsega ugotavljanja finančnega kriterija za BPP.

Kljub temu, da se po 12. členu ZBPP v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči ne ugotavlja finančni položaj, če prosilec prejema denarno socialno pomoč, to še ne pomeni, da je pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči izpolnjen, saj sme pristojni organ za brezplačno pravno pomoč upoštevati tudi premoženjsko stanje, ker je taka ustaljena sodna praksa tako upravnega kot vrhovnega sodišča. Tožnica v tožbi navaja, da je sama dala izdelati cenitev nepremičnine sodni cenilki, ki pa je sodišče iz procesnih razlogov ne more upoštevati, saj eden izmed pogojev iz 52. člena ZUS-1 ni podan in sicer pogoj, da je nov dokaz (cenitev) obstajal že v času odločanja na prvi stopnji postopka. Cenitev je bila namreč opravljena že po izdaji odločbe.

Ob upoštevani vrednosti celotne nepremičnine v višini 245.037,00 EUR, je pravilna ugotovitev organa za BPP, da je vrednost (za tožnika) primernega stanovanja presežena za 28.873,78 EUR ter da je to premoženje, ki se po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZSVarPre šteje kot premoženje, ki se upošteva pri ugotavljanju premoženjskega položaja prosilca. Pravilen je tudi zaključek organa za BPP, da ugotovljeno premoženje v vrednosti 28.873,78 EUR presega vrednost iz prvega odstavka 27. člena ZSVarPre (v povezavi s prehodno določbo šestega odstavka 36. člena ZSVarPre-C), ki znaša 13.780,00 EUR, in ki predstavlja premoženjski cenzus, ki ne sme biti presežen, da upravičenost do BPP ni izključena.

Zgolj prepis zakonskega teksta v izpodbijani odločbi ne zadošča, pač pa je potrebno kriterije iz ZBPP konkretno presojati na posameznem primeru. Če odločba ne vsebuje dejanskih ugotovitev o dejstvih, na katerih temelji, v obravnavanem primeru je to finančni položaj tožnika in njegove družine, potem je ni mogoče preizkusiti.

Glede kmetijskega zemljišča pri odločanju o tem, ali je tožnik upravičen do brezplačne pravne pomoči, ni mogoče upoštevati vrednosti tega zemljišča, ampak dohodek iz kmetijske dejavnosti oziroma katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč.

Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da imata na naslovu, na katerem z ženo prebivata, prijavljeno začasno prebivališče tudi njuna dva sinova. Po določbi drugega odstavka 24. člena ZSVarPre se namreč pri ugotavljanju velikosti primernega stanovanja upošteva število oseb, ki imajo na naslovu tega stanovanja stalno prebivališče in na tem naslovu tudi dejansko prebivajo. Razen tega tožnik svojih dveh sinov v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni navedel za družinska člana.

Vprašanje premoženja, ki se ne upošteva, ureja ZSVarPre tako, da to premoženje taksativno našteva v določbi 24. člena. Med temi razlogi premoženje, s katerim ni mogoče razpolagati ni navedeno, zato je moralo sodišče tožbeni ugovor, ki se nanaša na vknjiženo prepoved odtujitve, zavrniti kot neutemeljen.

Premoženje, ki se ne upošteva v tem postopku, določa ZSVarPre v 24. členu. Tako se po 2. točki prvega odstavka 24. člena ZSVarPre ne upošteva premoženje, ki daje dohodke višje od bruto minimalne plače, ki se po tem zakonu upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka. Premoženje, ki daje manjše dohodke, se torej upošteva. Organ za brezplačno pravno pomoč je torej tudi po presoji sodišča pravilno upošteval vrednost tožnikovega premoženja, ki znaša 20.368,87 € in torej presega znesek 13.780,00 €, s tem pa pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči niso podani.

Premoženje, ki se ne upošteva pri ugotavljanju finančnega stanja prosilca, določa ZSVarPre v 24. členu. Tako se po 2. točki prvega odstavka 24. člena ZSVarPre ne upošteva premoženje, ki daje dohodke višje od bruto minimalne plače, ki se po tem zakonu upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka. Premoženje, ki daje manjše dohodke, se torej upošteva. Organ za brezplačno pravno pomoč je torej tudi po presoji sodišča pravilno upošteval vrednost tožnikovega premoženja, ki presega znesek 13.780,00 €.

Stanovanje je kot upoštevno premoženje izločeno le ob pogoju dejanskega bivanja. Zakonski pogoj dejanskega bivanja je izpolnjen tudi v primeru, če je dejansko bivanje stranke v stanovanju prekinjeno zaradi začasnega "umika" iz stanovanja, ki ga narekuje oziroma utemeljuje konkretna življenjska situacija.