VSRS Sodba II Ips 29/2022

I. Revizija se zavrne.

II. Toženka mora tožniku v roku 15 dni plačati 1.317,60 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1Tožnik je s tožbo od sodišča zahteval, da ugotovi, da je njegov delež na skupnem premoženju polovičen. Trdil je, da v skupno premoženje pravdnih strank spada: (1) kupnina, ki jo je toženka prejela za gostinski lokal na naslovu ...; (2) najemnina, ki jo je toženka prejela iz naslova oddajanja gostinskega lokala v ... v najem, in sicer v obdobju od decembra 2013 do prodaje lokala; (3) vozilo Hyundai ix 35; (4) denarni prihranki na transakcijskem računu toženke v času razpada zakonske zveze. Toženka je v nasprotni tožbi trdila, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo: (1) denarni prihranki na transakcijskem računu tožnika v času razpada zakonske zveze ter (2) zlatnina in srebrnina v vrednosti 50.000 EUR, ki sta jo pravdni stranki pridobili s svojim delom v času trajanja zakonske zveze in naj bi jo tožnik odtujil.

Ugotovljeno dejansko stanje

- Pravdni stranki sta bili v zunajzakonski skupnosti od decembra 1990 do leta 2011, ko sta sklenili zakonsko zvezo. Njuna življenjska skupnost je razpadla decembra 2013. Trajala je 23 let. Pretežni del tega obdobja sta bili zaposleni v družbi A., d. o. o. (v nadaljevanju A.), katere lastnik in direktor je bil toženkin oče. Toženkina starša sta imela do tožnika odklonilen odnos. Zunajzakonski skupnosti in zakonski zvezi pravdnih strank sta nasprotovala.

- V času trajanja ekonomske skupnosti so dohodki tožnika znašali 161.139,00 EUR, toženke pa 282.942 EUR. V obdobju do zaposlitve pravdnih strank pri družbi A. (od leta 1990 do 1999) je imel tožnik bistveno višje dohodke (3.158.43 SIT). Toženkini dohodki so znašali 1.832.254 SIT. V obdobju, ko sta bili obe pravdni stranki zaposleni pri družbi A. (od leta 1999 do novembra 2011), je imela višje dohodke toženka, saj je v tem obdobju prejela prihodke v višini 33.620.909 SIT in 112.074 EUR, medtem ko je tožnik prejel prihodke v višini 15.263.945 SIT in 48.606 EUR. V obdobju od novembra 2011 do decembra 2013, ko je zakonska zveza pravdnih strank razpadla, je imel višje dohodke tožnik, ki je v tem obdobju prejel 35.658 EUR, toženka pa v višini 22.924 EUR.

- Toženkin oče je želel poslovanje družbe A. plasirati na srbski trg, zato sta bili v Srbiji ustanovljeni dve družbi, in sicer A. d. o. o. in B. d. o. o. (v nadaljevanju B.). Postopek ustanavljanja in registracije družbe B. je vodil toženkin oče s pomočjo srbskega odvetnika A. C. Toženkin oče je plačal osnovni kapital v višini 500 EUR za registracijo družbe, v kateri je bila toženka družbenica in direktorica. Družba A. je dala družbi B. kredit za nakup nepremičnine v Srbiji, ki je bil družbi A. vrnjen. Bistvo ustanovitve družbe B. je bilo v pridobitvi nepremičnine, ki se je oddajala v najem družbi A. v Srbiji. Leta 2012 je bila nepremičnina v Srbiji prodana za 160.000 EUR. Pravdni stranki sta poleg zneska, ki je bil naveden v pogodbi za prodajo nepremičnine v Srbiji, prejeli še sredstva "na roko". Kupnino od prodaje nepremičnine sta šteli kot njuno skupno premoženje. Po odplačilu dolga do družbe A. sta si iz družbe izplačali 95.000 EUR. S temi sredstvi sta ravnali kot s svojim premoženjem. Ta denar sta 10. 12. 2012 namenili za nakup gostinskega lokala na naslovu ..., in sicer za kupnino 114.285 EUR. Pravdni stranki sta prejeli 95.000 EUR od družbe B., ostali del pa sta poplačali iz lastnih denarnih sredstev. Celotno kupnino za lokal sta plačali pravdni stranki. Z oddajanjem lokala sta prejemali najemnino. Po razpadu življenjske skupnosti je najemnino prejemala toženka. Toženka je 27. 1. 2015 lokal prodala za 90.000 EUR.

- Tožnik je sodeloval pri poslovanju družbe B., ko je službeno za potrebe družbe A. odhajal v Srbijo.

- Toženka ni dokazala, da v skupno premoženje spadajo zlatnina in srebrnina. Vozilo Hyundai ix 35 je bilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze med pravdnima strankama. Ni bilo kupljeno s toženkinim posebnim premoženjem. Sredstva v višini 219,86 EUR, ki so se dne 31. 12. 2013 nahajala na TRR tožnika, in sredstva v višini 3.504,72 EUR, ki so se dne 31. 12. 2013 nahajala na TRR toženke, spadajo v skupno premoženje pravdnih strank.

Odločitev sodišča prve stopnje

2Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, (1) da v skupno premoženje pravdnih strank spada kupnina za gostinski lokal na naslovu ..., po kupni pogodbi št. 2/2015 z dne 27. 1. 2015 v znesku 90.000 EUR, in najemnina od najema lokala v višini 8.650 EUR za obdobje od januarja 2014 do 10. 9. 2014, osebni avtomobil znamke Hyundai ix 35, denarna sredstva na TRR toženke v višini 3.504,72 EUR in denarna sredstva na TRR tožnika v višini 219,86 EUR (II. točka izreka), (2) da je delež tožnika na skupnem premoženju 1/2 in da je delež toženke na skupnem premoženju 1/2 (III. točka izreka), da karkoli sta pravdni stranki zahtevali več ali drugače, se zavrne (IV in V. točka izreka). S sklepom je dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka) in odločilo o pravdnih stroških (VI. točka izreka). Izpovedbe toženke in njenih staršev je ocenilo kot neverodostojne. Ker sta imeli pravdni stranki možnost povedati vse bistvene okoliščine zadeve, pooblaščenca pa sta imela možnost postaviti vsa vprašanja, ni ugodilo ponovnemu predlogu za zaslišanje pravdnih strank. Priča A. C. je bil predlagan z namenom, da bo izpovedal o okoliščinah, v katerih je bila ustanovljena družba B.. Priča je bila večkrat vabljena na narok, vendar do zaslišanja ni prišlo bodisi zaradi opravičil na strani toženke ali opravičil na strani priče. Ker izpovedba priče ne bi bistveno pripomogla k odločitvi v zadevi, je sodišče ni zaslišalo. Toženka z delom v gospodinjstvu ni prispevala bistveno več od tožnika. Pravdni stranki sta si delo v gospodinjstvu razdelili. Čeprav toženkin sin A. D., ki je bil ob začetku zveze pravdnih strank star šest let, ni skupni otrok pravdnih strank, je tožnik prevzel del skrbi zanj. Toženka ni izkazala, da bi zgolj ona vodila in upravljala družbo B., tožnik pa glede tega ne bi nič prispeval, zato sodišče zneska 95.000 EUR ne more šteti kot toženkin prispevek k skupnemu premoženju, ki bi povečal njen delež na skupnem premoženju. Ni verjeti izpovedbi A. E., da je ustanovni kapital za družbo B. v višini 500 EUR podaril zgolj toženki, in sicer za njeno varno finančno prihodnost. Družba B. je bila skupno premoženje pravdnih strank. Toženki ni uspelo izkazati večjega deleža na skupnem premoženju. Pravdni stranki sta lokal v ... kupili s sredstvi iz skupnega premoženja. Nesporno je, da je toženka od januarja 2014 do 10. 9. 2014 prejemala najemnino za gostinski lokal v višini 1.038 EUR mesečno. Glede na to, da lokal oziroma kupnina, ki jo je toženka prejela za lokal, spada v skupno premoženje, je treba tudi najemnino, ki jo je prejemala za lokal, šteti kot skupno premoženje. Navedbe toženke v nasprotni tožbi glede zlatnine in srebrnine so povsem na pavšalni ravni in nesposobne za obravnavo.

Odločitev sodišča druge stopnje

3Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se glasi: "Delež tožeče stranke na skupnem premoženju je 40 % celotnega skupnega premoženja, delež tožene stranke na skupnem premoženju je 60 % celotnega skupnega premoženja.", 6. tč. izreka pa spremenilo tako, da se znesek "9.683,60 EUR" nadomesti z zneskom "7.658,46 EUR". V preostalem delu je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Odločilo je o stroških pritožbenega postopka. Ugotovilo je, da je tožnik s skrbjo za toženkinega otroka soprispeval k ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Pomagal je pri vzdrževanju hiše, v kateri sta pravdni stranki živeli, čeprav je bila v lasti toženkinega očeta. Toženka je lokal, ki je spadal v skupno premoženje, prodala po razpadu življenjske skupnosti, zato kupnina, ki jo je prejela od prodaje, spada v skupno premoženje, enako pa velja za najemnino, ki jo je prejemala od oddaje lokala po razpadu življenjske skupnosti do prodaje lokala. V sodni praksi je sprejeta domneva, da je darilo, ki je dano v času trajanje zakonske zveze, dano obema zakoncema. Domnevo je mogoče izpodbiti, če je izkazano, da je zakonec vedel, da je darilo dano z namenom, da koristi in obveznosti pridobi le drug zakonec. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ni odločilno, da je toženkin oče prispeval denarna sredstva za plačilo ustanovnega kapitala družbe B., ker sta pravdni stranki razpolagali z dohodki, s katerimi bi lahko brez težav plačali ta znesek. Če je bil namen toženkinega očeta, da poslovno ne sodeluje z ekonomsko skupnostjo pravdnih strank, bi moral ta namen razkriti in ga določno predstaviti tožniku. Če bi želel, da je plačilo osnovnega kapitala darilo toženki, bi moral svoj namen transparentno izraziti. Pri nakupu družbe B. je šlo za poslovno sodelovanje med družbo v lasti toženkinega očeta in (ekonomsko) skupnostjo pravdnih strank. Lokal v ... ni bil last družbe B. in ta družba tudi ni prejemala najemnine od oddaje lokala. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi toženka zatrjuje, da so po pravilih korporacijskega prava lokal in najemnine premoženje družbe B..

4Zaslišanje srbskega odvetnika A. C. glede na trditveno podlago in substanciranost dokaznega predloga ni bilo potrebno. Toženka v pritožbi ni pojasnila, katero odločilno dejstvo bi bilo drugače ugotovljeno, če bi sodišče prve stopnje ta dokaz izvedlo. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo, da je vse aktivnosti v zvezi z ustanovitvijo družbe B. in glede nakupa nepremičnine v Srbiji opravljal toženkin oče, ki je tudi plačal ustanovni kapital v višini 500 EUR za registracijo družbe ter da tožnik pri ustanovitvi družbe in pri nakupu nepremičnine ni sodeloval. Prav ta dejstva bi se dokazovala z zaslišanjem te priče. Zapisniki potrjujejo pritožbene navedbe, da je bilo sodišče prve stopnje omejeno s časom pri zaslišanju toženke in da ni sledilo njenemu dokaznemu predlogu, da se jo znova zasliši. Vendar toženka ni navedla relevantnih dejstev, ki bi potrjevali njeno tezo, da bi bilo z njenim dodatnim zaslišanjem drugače ugotovljeno dejansko stanje in katera konkretna dejstva bi bila drugače ugotovljena. Ob zaslišanju se je opredelila do vseh relevantnih dejstev, ki jih izpostavlja tudi v pritožbi, ki pa jih je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo in jih deloma sprejelo, deloma pa zavrnilo. Sodišče ne dopusti vprašanj in ne dovoli, da stranke in priče navajajo dejstva, ki niso relevantna, ali če se v svojih izpovedbah ponavljajo ali če so dejstva, ki jih zatrjujejo stranka ali priče, že dokazana in njihove izpovedbe le (dodatno) potrjujejo obstoj teh dejstev. Prav pri izpovedbah toženke in še posebej njenih staršev je šlo za tak primer, zato je sodišče prve stopnje v okviru procesnega vodstva pravilno omejilo njihove izpovedbe zgolj na relevantna dejstva.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

5S sklepom II DoR 436/2021 z dne 1. 12. 2021 je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče nepravilno uporabilo 59. člen ZZZDR in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ko je določilo višino deleža na skupnem premoženju za tožnika 40 %, za toženko pa 60 %.

Povzetek navedb v revizijskem postopku

6Toženka Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni oziroma da jo razveljavi. Meni, da so bili kršeni 5., 7. in 8. člen ZPP ter 22. člen Ustave. Podani sta kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Določila 51. in 59. člena ZZZDR ter ZGD-1 so bila zmotno uporabljena. Podan je odstop od sodne prakse (II Ips 306/2009, II Ips 625/2006, II Ips 285/98, II Ips 599/95, II Ips 905/2008, II Cp 2593/2012, I Cp 1373/2009). Pri ugotavljanju višine deležev na skupnem premoženju sodišče ni opravilo celovite presoje vseh njunih prispevkov. Sodbe se ne da preizkusiti. Sodišče ni dovolj natančno ugotavljalo materialnih in nematerialnih prispevkov obeh strank k nastanku skupnega premoženja. Toženka je povedala, da se je družba B. ukvarjala z raziskavami tržišča za podjetje A., da je prodajala nepremičnine in je delala za družbo A.. Ugotovitev sodišča, da ni dala podrobnejših podatkov glede drugih poslov, je protispisna. Poleg dela v slovenski družbi A. je kot direktorica družbe B. in družbe A. v Srbiji še dodatno ustvarjala premoženje. K nastanku tega premoženja tožnik ni nič prispeval, saj ni znal brati cirilice in govoriti srbskega jezika. Ugotovitev, da je sodeloval pri poslovanju družbe B., je zmotna. Ker je za poslovanje družbe v Srbiji skrbela le ona, bi moral biti njen delež na skupnem premoženju bistveno večji. Doma v ... je pospravljala. Dela in popravila ter vzdrževanje hiše, ki je bila last njenega očeta, je v celoti financiral njen oče. Vse stanovanjske stroške je plačevalo podjetje A.. V Srbiji je preživela več časa od tožnika, ki k ustvarjanju premoženja tam ni ničesar prispeval, saj je ves čas delal za družbo A. kot šofer. Njen sin je bil preskrbljen. Tožnik zanj ni skrbel. Sklicuje se na tožnikovo izpovedbo v delovnem sporu ter izpovedbi svojih staršev. Ni mogla dati podrobnejših podatkov glede poslovanja družbe B., ker je bilo njeno zaslišanje prekinjano s strani sodnice, ki je prekinjala tudi njenega pooblaščenca. Sodnica ni ugodila dvakrat podanemu predlogu za njeno dodatno zaslišanje. Ugotovitve na naroku 21. 1. 2020, da nobena stranka do tega dne ni predlagala dopolnilnega zaslišanja pravdnih strank, so protispisne. V vlogi z dne 7. 11. 2018 je predlagala dodatno zaslišanje. Sklicuje se na zvočni posnetek svojega zaslišanja in predlaga vpogled v prepis zvočnega posnetka obravnave z dne 19. 11. 2018. Priča odvetnik A. C. bi lahko izpovedal, da tožnik v nobeni fazi ni sodeloval pri ustanovitvi družbe B., da je ustanovitveni kapital plačal njen oče in da tožnik ni sodeloval pri poslovanju družbe. Dejstvo, da je v Srbiji delala samo ona, je odločilno. Odločitev o višini deležev ni obrazložena. Matematični izračun je napačen. Delež toženke bi moral znašati 63,72 %. V izpodbijani sodbi ni navedeno, ali je sodišče odločalo na podlagi bruto ali neto dohodkov. Ni jasno, od kod izvirajo podatki. Višje sodišče je upoštevalo le dohodke, ne pa premoženja, ki ga je s svojim delom ustvarila v Srbiji in s katerim je bila nato pridobljena kupnina za lokal (in najemnine). Ni res, da ni zatrjevala in izkazala, katero skupno premoženje je bilo pridobljeno na podlagi njenih višjih dohodkov. Sodišče ni upoštevalo dohodkov in premoženja iz Srbije, k nastanku katerega je bistveno prispevala le ona. V času, ko je bila zaposlena kot svobodna umetnica, se njeni dohodki niso ugotavljali. Dohodke bi bilo treba ugotoviti na transparenten način. Kot svobodna umetnica je od 1. 1. 1990 do 1. 7. 1996 oblikovala cerade za tovornjake. Zaslužek je bil velik, in sicer najmanj v protivrednosti 30.000 EUR letno. Zaradi predpisov, ki so veljali za samostojne podjetnike, se v M4 obrazce niso vpisovali dejanski zaslužki. V tem delu niso bili upoštevani vsi dohodki. V obdobju od 1. 9. 1992 do 11. 3. 2002 je bila lastnica podjetja F., d. o. o., .... Takrat si je samostojno plačevala socialne prispevke. Iz tega poslovanja je realizirala dohodke v višini 10.000 EUR letno. Po poklicu je oblikovalka. V času dopusta na Pagu je izdelovala nakit ter ga prodajala na stojnici. Bila je direktorica podjetij A. in B. v Srbiji. V podjetju A. je prejemala plačo. Protispisna je ugotovitev, da je tudi tožnik sodeloval pri poslovanju družbe B., ko je službeno za potrebe družbe A. odhajal v Srbijo. Iz njegovega zaslišanja v delovnem sporu izhaja, da je delal kot šofer v Sloveniji. Prevoze, ki jih je opravil v Srbijo, je opravil za družbo A.. Podana je kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je neresnično trdil, da sta ustanovni vložek za družbo B. plačali pravdni stranki. To je bilo v dokazni oceni prezrto. V sodbah izpostavljena okoliščina, da sta pravdni stranki razpolagali z dohodki, s katerimi bi brez težav vplačali ustanovni kapital, dokazuje, da je bila ustanovitev družbe namenjena le toženki. Oče je jasno izkazal obstoj izključnega darilnega namena v času daritve tudi s tem, ko jo je v register vpisal kot edino družbenico in direktorico družbe B.. Nižji sodišči sta dokazno breme glede darila zmotno prevalili na toženko, ki negativnih dejstev ne more dokazovati. Neživljenjske in nelogične so trditve sodišča, da bi moral toženkin oče še posebej razkriti in predstaviti tožniku, da darilo daje le toženki in ne njuni skupnosti. Oče je že s tem, da ga ni vključil kot družbenika niti mu ni bila zaupana nobena poslovodna funkcija, jasno izrazil svoj namen. Sodišče ni imelo podlage za zaključek, da je bilo darilo dano obema zakoncema. Darilo, dano enemu zakoncu, je njegovo posebno premoženje (VSL II Cp 2593/2012 in zadeva II Ips 625/2006). Sodišče je prezrlo ustaljeno sodno prakso (VSL I Cp 1373/2009), da se pri presoji višine deležev na skupnem premoženju darila in pomoč v delu, dana s strani sorodnikov ali prijateljev enega od zakoncev, štejejo tudi v korist drugega zakonca, vendar pa to velja le za manjša darila ali prispevke. Zmotno je stališče, da velja domneva, da je vse premoženje, ki je pridobljeno tekom zakonske zveze, skupno premoženje in da je posledično trditveno in dokazno breme na strani tistega zakonca, ki trdi, da je določeno premoženje posebno premoženje (II Ips 306/2009). Toženka in njena starša so potrdili, da je bilo darilo dano izključno njej. O vseh okoliščinah ustanovitve družbe B. in namena ustanovitve tega podjetja, in sicer da je bila ustanovitev družbe namenjena zgolj toženki, bi vedel izpovedati odvetnik Rado A. C., ki je svoj izostanek opravičil. Z opustitvijo zaslišanja je bila kršena pravica do izvedbe dokaza. Obdarjenec se mora z darilom darovalca strinjati (533. člen OZ). V sodbi II Ips 306/2009 je bilo sprejeto stališče, da mora zakonec, ki trdi, da je določeno premoženje skupno, zatrjevati in dokazati obe predpostavki, in sicer da je bilo premoženje pridobljeno z delom in da je pridobljeno v času zakonske zveze oziroma, da na toženi stranki ni bilo dokazno breme, da dokazuje, da je določeno premoženje njeno posebno premoženje. Nepremičnina v lasti družbe B. je bila prodana. Kupnina za to nepremičnino je še vedno ostala last družbe B. in na podlagi korporacijskih pravil ne more predstavljati skupnega premoženja. Premoženje družbe je ločeno od osebnega premoženja družbenikov. V skupno premoženje zakoncev zato lahko spadajo le korporacijske pravice iz poslovnega deleža (II Ips 905/2008). Kupnina v znesku 90.000 EUR in najemnine za lokal so še vedno premoženje družbe B.. Tožnik bi lahko po pravilih družinskega prava izpodbijal pravno dejanje toženke ali pa zahteval povračilo škode.

7V odgovoru na revizijo tožnik opozarja, da spor o višini deležev na skupnem premoženju ni obračunska pravda. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 294/2015 sprejelo stališče, da dohodki partnerja, ki je dosegel 60 % vseh družinskih dohodkov, ne pomenijo bistveno višjih dohodkov od drugega partnerja. V zadevi II Ips 427/2010 so bili dohodki enega partnerja dvakrat višji in je bilo na skupnem premoženju določeno razmerje 60 % proti 40 %. V konkretnem primeru je bil tožnik popolnoma vpet v družinsko dinamiko, vzgojo ter skrb za toženkinega sina. Skrbel je za izvajanje vseh gradbenih del in adaptacijo hiše na naslovu ... ..., kjer je živel s toženko. Skrbel je za vse zadeve, ki sodijo v moško družinsko domeno. Dohodki pravdnih strank se niso bistveno razlikovali. Opozarja na zadevo II Ips 41/2012.

Presoja Vrhovnega sodišča

8Revizija ni utemeljena.

9Toženka se ne strinja z določitvijo njenega 60 % deleža na skupnem premoženju ter v zvezi z njo uveljavlja tako procesne kršitve kot nepravilno uporabo 59. in 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

10ZZZDR v prvem odstavku 59. člena vsebuje izpodbojno zakonsko domnevo o enakem deležu zakoncev na skupnem premoženju, nato pa v drugem odstavku predpiše, kaj mora upoštevati sodišče pri določitvi njunih deležev; ne le dohodek vsakega od njiju, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Iz sodne prakse izhaja, da kadar pride do prelivanja premoženjskih kategorij, denimo vlaganja posebnega premoženja enega zakonca v skupno premoženje, se njegov delež na skupnem premoženju poveča tudi na tej osnovi. V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZZZDR navedeno velja tudi za zunajzakonske partnerje.

11Življenjska skupnost tožnika in toženke se je v pretežnem delu udejanjila v obliki zunajzakonske skupnosti, zadnji dve leti pa v obliki zakonske zveze. V nadaljevanju obrazložitve bo zaradi poenostavitve govora le o zakoncih.

12Neutemeljene so revizijske navedbe, da sodišče druge stopnje ni zadostno in preverljivo obrazložilo, kako je določilo deleža pravdnih strank na skupnem premoženju. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale preizkus; v 61. - 64. točke obrazložitve vsebuje zadostne razloge o odločilnih dejstvih glede na 59. člen ZZZDR, ti pa niso nejasni in ne med seboj v nasprotju. Zato absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni podana. Razlogi omogočajo preizkus, še posebej ob utrjenem stališču sodne prakse Vrhovnega sodišča,¹ da pri ugotavljanju deležev zakoncev na skupnem premoženju ne gre za obračunsko pravdo, temveč oceno vseh njunih prispevkov. Sodišče druge stopnje je povzelo dohodkovne in drug(ačn)e prispevke obeh strank ter na njihovi podlagi ocenilo, da znaša toženkin delež pri ustvarjanju skupnega premoženja 60 %, tožnikov pa 40%. Potemtakem je neutemeljen revidentkin očitek o napačnosti matematičnega izračuna deležev, ki v nasprotju z 59. členom ZZZDR napačno sloni izključno na dohodkovnem vidiku, nedenarnega pa zanemari. Ni res, da ni jasno, od kod izvirajo podatki - te je višje sodišče črpalo iz sodbe sodišča prve stopnje, kar potrjuje sklic v sprotni opombi. V nadaljevanju bo pojasnjeno, zakaj sodišči pravilno nista zajeli domnevnih dohodkov iz Srbije.

13Če bi bil odvetnik A. C. zaslišan, bi glede na vsebino revizije potrdil obstoj naslednjih dejstev: (1) tožnik v nobeni fazi ni sodeloval pri ustanovitvi družbe B., (2) ustanovitveni kapital je plačal toženkin oče, (3) tožnik ni sodeloval pri poslovanju družbe, (4) v Srbiji je delala samo toženka, kar naj bi bilo odločilno za presojo višine prispevka pravdnih strank k pridobitvi njunega skupnega premoženja in (5) plačilo ustanovitvenega kapitala - darilo - družbo je toženkin oče namenil izključno toženki. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je zavrnitev dokaznega predloga z njegovim zaslišanjem glede na trditveno podlago in pravočasno substanciranje dokaznega predloga utemeljena in ustrezno obrazložena. Toženka je namreč razloge za izvedbo tega dokaza širila in prilagajala potrebam dokaznega postopka, s čimer je zasledovala svoj uspeh v pravdi. Vrhovno sodišče se strinja z argumenti sodišča druge stopnje, da sta prvi dve navedeni dejstvi potrjeni že na podlagi dokazne ocene ostalih dokazov, zato zaslišanje odvetnika za njuno ugotavljanje ni bilo potrebno. Da bi z njegovim zaslišanjem toženka dokazovala tretje dejstvo, je toženka v takšni - dodelani - obliki izpostavila šele v reviziji kot plod zanjo neugodnega rezultata dokazovanja in je v svoji biti izpodbijanje ugotovitve (da je tudi tožnik sodeloval v poslovanju družbe), kar v revizijskem postopku ni dovoljeno. Četrto dejstvo je le druga plat istega delca dejanskega stanu. Obe dejstvi pa se nanašata na obdobje po ustanovitvi družbe, medtem ko bi glede na toženkino utemeljitev dokaznega predloga odvetnik lahko povedal (le) o tožnikovem ne angažmaju v prvi - ustanovitveni fazi družbe oziroma o okoliščinah, v katerih je bila ustanovljena družba.² Zato je ta dokaz obenem neprimeren za ugotavljanje obstoja tretjega in četrtega dejstva. Glede na stališče, da je šlo za darilo obema pravdnima strankama in s tem posebno premoženje tožnika in toženke, pa četrto navedeno dejstvo tudi ni relevantno za oceno toženkinega prispevka in določitev njenega (višjega) deleža na skupnem premoženju. V reviziji, torej prepozno, je substanciranje dokaznega predloga toženka nadgradila še s petim dejstvom glede na poudarke predhodnega pritožbenega postopka. Ob izpostavljenem stališču, da bi moral toženkin oče tožniku povedati, da poslovni delež namenja le toženki, in ugotovitvi, da tega ni storil, bi bilo ugotavljanje petega dejstva nesmiselno. Navedeno pomeni, da sodišči nižjih stopenj z zavrnitvijo predlaganega dokaza nista povzročili nedopustnega neravnovesja med procesnimi pravicami pravdnih strank in da očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

14Iz odločilnih ugotovljenih okoliščin, na katere je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je osnovni vložek (ustanovitveni kapital) v višini 500 EUR v družbo B. zagotovil toženkin oče. Po prodaji njene nepremičnine (in odplačilu posojila) sta si pravdni stranki iz družbe izplačali znesek 95.000 EUR, ki sta ga šteli za skupno premoženje. Znesku sta dodali 19.285 EUR lastnih sredstev in za 114.285 EUR kupili sporni lokal. Ob prodaji sta zanj prejeli kupnino v višini 90.000 EUR.

15Vprašanje je, za katere vrste premoženja gre pri lokalu oziroma - po načelu realne subrogacije - kupnini, plačani zanj. Vrhovno sodišče se strinja z zaključkom višjega sodišča, da ob upoštevanju, da gre najmanj pri doplačani razliki za lokal za skupno premoženje in s tem mešani naravi premoženja, lokal in kupnina, plačana zanj, nedvomno predstavlja skupno premoženje. Preostali vložek v višini 95.000 EUR pa je, po oceni Vrhovnega sodišča, upoštevaje vir plačanega osnovnega vložka, lahko le posebno premoženje. Ugotovljeno je bilo namreč, da osnovni vložek ni bil plačan iz skupnih sredstev pravdnih strank. Ne glede na to, da sta pravdni stranki razpolagali z zadostnimi sredstvi zanj in bi torej objektivno/hipotetično lahko sami plačali ustanovitveni kapital, poslovni delež v družbi B. ne sodi v skupno premoženje. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 306/2009 z dne 24. 2. 2011 zavzelo stališče, da poslovni delež spada v skupno premoženje le, če je osnovni vložek vplačan v času zakonske zveze iz skupnih sredstev. Če teh 95.000 EUR ni skupno premoženje, je torej lahko le posebno. Kot takšno pa ob mešani naravi premoženja utegne vplivati (le) na velikost deležev na skupnem premoženju.

16Ključnega pomena za odgovor na revizijsko vprašanje in presojo pravilnosti določitve deležev obeh pravdnih strank na skupnem premoženju na podlagi 59. člena ZZZDR je opredelitev, ali gre za posebno premoženje (le) toženke ali za posebno premoženje enega in drugega zakonca - tožnika in toženke - in s tem solastnino z enakim deležem obeh. V prvem primeru bi se namreč vložek toženkinega posebnega premoženja ob ugotovljenih (in zato nespremenjenih) drugih prispevkih tožnika in toženke odrazil na višjem deležu na skupnem premoženju. V drugem primeru takšen - enak - vložek posebnega premoženja vsakega od njiju ne bi vplival na velikost deležev na skupnem premoženju. Odgovor na gornje vprašanje je odvisen od presoje, ali je oče podaril osnovni vložek za poslovni delež le svoji hčerki - toženki - ali obema pravdnima strankama.

17Kot je že pojasnilo sodišče druge stopnje, je ustaljeno stališče sodne prakse, da je pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja treba pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev, dano v času trajanja življenjske skupnosti, načeloma šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih. Ta (izpodbojna) domneva velja, dokler zainteresirani zakonec ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve namenjeno le njemu. Če ne uspe, se darilo šteje za solastno (posebno) premoženje zakoncev (enega in drugega) z enakima deležema (če darovalec posebej ne določi drugačnih deležev), kar ne vpliva na porazdelitev njunih deležev na skupnem premoženju.³ Del te ustaljene sodne prakse tvori tudi odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2593/2012 z dne 20. 2. 2013, ki jo toženka izpostavlja v reviziji. V njej se sklicuje tudi na zadevo Vrhovnega sodišča II Ips 625/2006 z dne 15. 1. 2009, ki od predstavljenega stališča ne odstopa; drugačna odločitev je posledica razlikovalne okoliščine, da sta starša podarila denar za nakup stanovanja samo hčerki. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pa to ne velja za obravnavani primer. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča ne izhaja, da bi predstavljena domneva veljala le za manjša darila in prispevke, kot to meni revidentka in kar podpre s sklicevanjem na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1373/2009 z dne 8. 7. 2009. Ena odločba višjega sodišča namreč še ne ustvarja ustaljene sodne prakse.

18Izhajajoč iz navedenega, je sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi ustrezno razporedilo dokazno breme; domneva se, da je toženkin oče podaril osnovni vložek obema pravdnima strankama, če toženka ne dokaže nasprotno. Toženkina revizijska prizadevanja po drugačni razporeditvi dokaznega bremena, tudi z neustreznim sklicevanjem na zadevo Vrhovnega sodišča II Ips 306/2009,⁴ so zato neutemeljena. Takšna je tudi njena skrb, da ji je sodišče naložilo dokazovanje negativnih dejstev.

19Vrhovno sodišče je vezano med drugim na ugotovitev, da je tudi tožnik sodeloval pri poslovanju družbe B.. Pri slednji gre za dokazno oceno, kar je več kot le povzemanje v nasprotju s podatki iz spisa, že zato ne more iti za absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na ugotovljeno okoliščino primera, da je tožnik sodeloval v poslovanju družbe B., je v tem kontekstu razumen in sprejemljiv argument sodišča druge stopnje, da bi moral biti seznanjen z dejstvom, da je bil osnovni vložek za ustanovitev družbe B., ki ga je vplačal toženkin oče, darilo izključno toženki. Ob predstavljeni domnevi, da je darilo, ki je dano v trajanju življenjske skupnosti le enemu zakoncu, dano obema, in še posebej ob pravkar izpostavljeni okoliščini se ne zdi nerazumno pričakovanje sodišča, da bi moral toženkin oče v času daritve/ob plačilu osnovnega vložka izrecno navesti, da ga poklanja le hčerki. Tega, kot izhaja iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj, ni storil, zato je sodišče druge stopnje imelo podlago za zaključek, da je oče dal darilo obema pravdnima strankama. Glede na zavzeto stališče v reviziji izpostavljena indica (pravdni stranki sta razpolagali z dohodki, s katerimi bi brez težav vplačali ustanovni kapital in da je toženkin oče vpisal toženko v register kot edino družbenico in direktorico družbe B., ne pa tudi tožnika) zbledita. Prepričljiv je tudi argument sodišča druge stopnje, da se je šele po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank generiral spor o lastništvu družbe B. oziroma komu je bila namenjena ustanovitev družbe oziroma plačilo ustanovnega kapitala. Skladna s tem je izpostavljena ugotovitev, da sta si pravdni stranki iz družbe B. po poplačilu posojila (leto pred razpadom življenjske skupnosti med njima, op. Vrhovnega sodišča) "izplačali" znesek 95.000 EUR (in nakazali na svoja TRR, tudi tožnik) ter ga šteli kot njuno skupno premoženje in ne kot premoženje toženke ali družbe B..

20Po oceni Vrhovnega sodišča je pravilna materialnopravna presoja višjega sodišča, da je osnovni vložek za ustanovitev družbe B. in s tem poslovni delež v njej darilo obema pravdnima strankama in ne darilo toženki. Vrhovno sodišče sodi, da je, upoštevaje izvor denarnih sredstev, poslovni delež posebno premoženje (solastnina) ene in druge pravdne stranke (z enakim deležem do 1/2), znesek v višini 95.000 EUR, izplačan iz družbe, pa kot civilni plod družbe deli usodo lastništva poslovnega deleža. Na dlani je torej, da toženka ne more doseči zvišanja svojega deleža na skupnem premoženju na tej podlagi. Vrhovno sodišče dodaja, da sta sodišči nižjih stopenj pravilno šteli v premoženje zakoncev le poslovni delež družbe B. oziroma izplačila iz družbe - civilne plodove, ki izvirajo iz njega. Vanj pa glede na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 905/2008 z dne 22. 10. 2009 ne sodi sama družba, ki je samostojen pravni subjekt, ali njeno premoženje, za kar si neutemeljeno prizadeva toženka v reviziji. Sodišči k vsoti dohodkov strank ustrezno nista prišteli posameznih dohodkov oziroma premoženja, domnevno ustvarjenih v Srbiji, k nastanku katerih naj bi po revidentkinih trditvah prispevala le ona.

21Ker je poslovni delež v družbi B. predstavljal posebno premoženje enega in drugega zakonca, ni relevantno, če (in koliko) je kateri od njiju več prispeval k njegovemu ustvarjanju oziroma ohranjanju. Ne glede na to sta sodišči nižjih stopenj, kot že izpostavljeno, ugotovili, da sta v poslovanju družbe sodelovala oba in toženka ni dokazala svojega bistveno večjega prispevka k nastanku, ohranitvi oziroma povečanju tega dela premoženja. Temu nasprotuje revizijska trditev, da je za poslovanje družbe skrbela le toženka, kar bi se moralo odraziti na njenem bistveno večjem deležu na skupnem premoženju. Kot ugotavlja že sodišče druge stopnje, toženka ni podrobneje opisala poslovne dejavnosti družbe (in ne njenega domnevnega bistveno večjega angažmaja, dod. Vrhovno sodišče), razen da je ta oddajala v najem svojo nepremičnino oziroma da je bila toženka njena (formalna) družbenica in zastopnica. Manjka tovrstnih trditev ne bi nikakor mogla nadomestiti z dokazom - lastnim (neprekinjanim ali celo dodatnim) zaslišanjem.

22Z drugimi revizijskimi navedbami toženka bodisi v preobleki dovoljenih revizijskih razlogov bodisi neposredno, tudi s ponujanjem svojih (nasprotnih) ugotovitev, posega v ugotovljeno dejansko stanje, kar na revizijski stopnji ni dovoljeno (drugi odstavek 370. člena ZPP). Zato se Vrhovno sodišče do njih ni opredelilo.

Sklepno

23Na podlagi ugotovljenih prispevkov in narave izplačila zneska v višini 95.000 EUR, ki ne predstavlja posebnega premoženja toženke, je pravilna ocena sodišča druge stopnje, da njen delež na skupnem premoženju ni višji od 60 %.

24Odgovor na dopuščeno vprašanje je torej negativen; sodišče ni nepravilno uporabilo 59. člena ZZZDR in zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, ko je določilo višino deleža na skupnem premoženju za tožnika 40 %, za toženko pa 60 %.

Odločitev o reviziji

25Revizija ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

O stroških revizijskega postopka

26Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka z revizijo ni uspela, zato sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa mora v skladu z veljavno Odvetniško tarifo za odgovor na revizijo povrniti 1.317,60 EUR (1800 odvetniških točk za vložen odgovor, povečano za 22 % DDV).

Sestava senata in glasovanje

27Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Npr. odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 294/2015 z dne 13. 7. 2017, II Ips 1081/2007 z dne 21. 1. 2010.
² Iz 20. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da "je toženka predlagala zaslišanje priče A. C., ki je kot odvetnik sodeloval pri ustanavljanju družbe B. in bi sodišču znal povedati o okoliščinah, v katerih je bila ustanovljena družba."
³ V. Žnidaršič, Premoženjska razmerja med zakoncema, Bonex založba, Ljubljana 2002, str. 436-437 in B. Novak, Družinsko pravo, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list, Ljubljana 2017, str. 104. Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 257/2012 z dne 13. 11. 2014 , II Ips 1087/2008 z dne 16. 12. 2009 in II Ips 1081/2007 z dne 21. 1. 2010.
⁴ Toženka povzema njeno 6. točko obrazložitve, ki se glasi: "Zmotno je stališče sodišč druge in prve stopnje, da velja domneva, da je vse premoženje, ki je pridobljeno tekom zakonske zveze, skupno premoženje in da je posledično trditveno in dokazno breme na strani tistega zakonca, ki trdi, da je določeno premoženje posebno premoženje. 51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je jasen: skupno premoženje je tisto premoženje, ki je pridobljeno z delom v času zakonske zveze. Zato mora zakonec, ki trdi, da je določeno premoženje skupno, zatrjevati in dokazati obe predpostavki: (1) da je premoženje pridobljeno z delom in (2) da je pridobljeno v času zakonske zveze. Zmotno stališče sodišč prve in druge stopnje glede porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena pa na odločitev v tej zadevi ni vplivalo."