VSL Sklep IV Cp 2113/2023

I. Pritožbama se ugodi in se:

- sklep z dne 27. 7. 2023 spremeni tako, da se predlogu predlagatelja z dne 12. 5. 2023 ugodi in ukrep, določen v tretjem odstavku točke I sklepa o začasni odredbi II N 87/2020 z dne 5. 10. 2022, preneha;

- sklep z dne 4. 8. 2023 razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je 5. 10. 2022 izdalo začasno odredbo, s katero je odločilo, da stiki ml. A. A. in B. A. s staršema začasno, do pravnomočne odločitve v tej zadevi, potekajo tako, da sta otroka na naslovu ..., en teden z mamo (nasprotna udeleženka), in sicer od nedelje od 18.00 ure do naslednje nedelje do 18.00 ure, drug teden pa z očetom (predlagatelj) in tako izmenjaje naprej iz tedna v teden (prvi odstavek I. točke izreka), prvi teden stikov se prične z mamo v nedeljo 9. 10. 2022 (drugi odstavek I. točke izreka), v tretjem odstavku I. točke izreka je odločilo, da se je v času, ko nima stika z otrokoma, starš dolžan izseliti iz hiše ... Zoper izdano začasno odredbo se je predlagatelj pritožil, višje sodišče je pritožbo glede navedene odločitve zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje¹. Predlagatelj je nato 12. 5. 2023 podal predlog za izdajo sklepa o prenehanju ukrepa iz pravnomočne začasne odredbe: predlagal je prenehanje ukrepa iz tretjega odstavka I. točke sklepa o začasni odredbi z dne 5. 10. 2022; torej ukrepa, da se je dolžan, ko ima z otrokoma stike nasprotna udeleženka, izseliti iz hiše. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 27. 7. 2023 navedeni predlog predlagatelja zavrnilo.

2Dne 4. 8. 2023 je sodišče prve stopnje izdalo končni sklep, s katerim je odločilo, da se ml. A. A. in B. A. zaupata staršema v skupno varstvo in vzgojo, da je njuno stalno prebivališče na naslovu ..., in da se pošiljke za A. A. vročajo predlagatelju, pošiljke za B. A. pa nasprotni udeleženki in sta starša dolžna o prispeli pošiljki za ml. otroka obveščati drug drugega (točka I izreka); da se skupno varstvo in vzgoja izvajata na način, da otroka en teden od nedelje od 18.00 ure do naslednje nedelje do 18.00 ure bivata izključno z enim, naslednji teden pa izključno z drugim staršem, krajše šolske počitnice in praznike B. A. polovico časa preživi z enim, polovico časa z drugim staršem, poletne počitnice preživi najmanj v obsegu 14 dni z vsakim od staršev v času dopusta starša, pri čemer sta se starša dolžna obvestiti o koriščenju dopusta do konca meseca maja za tekoče leto, ml. A. A. preostali čas do polnoletnosti preživi z vsakim od staršev po sprotnem dogovoru, da se je dolžan starš, ki ni z otrokoma, izseliti iz hiše ter da se udeležencema prepoveduje v hiši imeti vsakršne snemalne naprave ali kamere, ki snemajo in/ali predvajajo notranjost in/ali zunanjost hiše za namen nadzora družinskih članov (točka II izreka); določilo je mesečno preživninsko obveznost predlagatelja v višini 600 EUR za ml. A. A. in 570 EUR za ml. B. A., mesečno preživninsko obveznost nasprotne udeleženke pa v višini 110 EUR za ml. A. A. in 500 EUR za ml. B. A., ki jo bosta starša izpolnjevala naturalno, ko bosta krila stroške preživljanja otrok v obdobju, ko bosta otroka pri njiju (točka III izreka). Druge in drugačne predloge je zavrnilo ter odločilo, da udeleženca krijeta vsak svoje stroške postopka (točki IV in V izreka).

3Zoper sklepa z dne 27. 7. 2023 in 4. 8. 2023 se pritožuje predlagatelj, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4V pritožbi zoper sklep z dne 27. 7. 2023 opozarja, da se je zavzemal le za prenehanje ukrepa, po katerem se mora vsak drugi teden seliti iz hiše in ne tudi, da se odpravi ureditev stikov, po kateri ima vsak starš stike z otrokoma vsak drug teden. Sodišče je izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, ko je ugotavljalo, ali so se okoliščine, ki so terjale izdajo začasne odredbe, spremenile tako, da sta ml. otroka zaradi trenutne ureditve ogrožena. Moralo bi ugotavljati ali so odpadli razlogi, zaradi katerih je izreklo ukrep za varstvo koristi otrok, ne pa ali trenutna ureditev ogroža otroka. Predlog je podal na podlagi prvega odstavka 160. člena Družinskega zakonika (DZ), sodišče pa tega člena ni pravilno interpretiralo. Glede na podani predlog bi moralo odpravo ukrepa iz začasne odredbe presojati v luči novih okoliščin in novih dokazov, iz katerih izhaja, da predpostavke, na katerih temelji začasna odredba, niso bile resnične. Ugotovilo se je namreč, da oče ni izvajal psihičnega nasilja nad materjo v prisotnosti otrok. Kazenska ovadba je bila zavržena, ker je tožilstvo ugotovilo, da ni izvajal nasilja v razmerju do nasprotne udeleženke. Da ni izvajal nasilja nad nasprotno udeleženko, sta povedala tudi otroka. Šlo je za partnerske prepire, v katere sta bila vpeta oba. Mnenje CSD je bilo pomanjkljivo oziroma nepopolno, ker se CSD v njem ni opredelil do njegovih navedb. Dokazoval je, da je socialna delavka C. C. osebno zainteresirana, ker pozna nasprotno udeleženko. CSD v dopolnitvi mnenja ni odpravil pomanjkljivosti, na katere je opozarjala socialna inšpektorica. Začasna odredba traja že enajst mesecev in se je mati gotovo lahko povezala z otrokoma, če je želela. Opozarja na ugotovitev sodišča v končnem sklepu, da med udeležencema ni takega nasilja, ki bi ustrezalo opredelitvi nasilja po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Višjemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi in odloči, da ukrep, določen v tretjem odstavku točke I sklepa o začasni odredbi z dne 5. 10. 2022, preneha.

5Nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila, da predlagatelj v resnici ponovno napada veljavno začasno odredbo, ki je omogočila obema staršema, da poskrbita za potrebe otrok. Otrokoma ne bi bilo v korist, če bi živela ob medsebojni ignoranci staršev in sovražni nastrojenosti očeta do mame, do česar bi prišlo v primeru ugoditve predlogu predlagatelja. Zato pogoji za spremembo začasne odredbe oziroma prenehanje ukrepa, ki predstavlja nujni del začasne odredbe, niso podani. Predlagatelj odnosa do nje ni izboljšal. Tožilstvo je ob zavrženju kazenske ovadbe zapisalo, da je nad njo izvrševal verbalno nasilje in da njegov način komunikacije ni primeren. Tudi po presoji državne tožilke je začasna odredba naredila bistveno razliko in pripomogla k ureditvi razmerij med udeležencema ter preprečila nastanek nadaljnje škode. Pred izdajo začasne odredbe je bilo zaradi nasilja, manipulacij in odtujevanja stanje doma grozljivo. Stiske je ml. otroka razbremenila izdana začasna odredba, ki je v njuno korist in jima ustreza. Otroka si želita ohraniti enakovreden odnos z obema staršema. Dejstvo je, da udeleženca skupnega bivanja ne zmoreta in si ga niti ne želita, še manj pa si to želita otroka, ki bi bila ogrožena, če bi začasna odredba prenehala veljati oziroma, če bi starša živela skupaj, saj se na strani predlagatelja ni spremenilo prav nič. Otroka v posledici ustrezne ureditve razmerja nista več ogrožena, ampak zadovoljna in mirna, kar je namen zavarovanja z začasno odredbo. Razlogi za ukrep oziroma potrebnost ureditve razmerja zato nikakor niso prenehali. Izpodbijani sklep je pravilen in ustrezno obrazložen, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

6V pritožbi zoper sklep z dne 4. 8. 2023 (končni sklep) predlagatelj pritožbenemu sodišču predlaga, naj po opravljeni obravnavi sklep spremeni tako, da otroka zaupa v varstvo in vzgojo njemu ter določi stike nasprotne udeleženke z otrokoma in preživninsko obveznost nasprotne udeleženke; podrejeno naj zadevo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, vendar pred drugega sodnika. Sodišču prve stopnje očita, da je odločalo v nasprotju z mnenjem otrok, zunaj določb DZ in v nasprotju z mnenjem CSD. Iz izjav otrok izhaja, da si želita živeti pri očetu in z mamo izvajati stike. Ker je odnos med staršema konflikten, zaupanje otrok v skupno varstvo in vzgojo ni v njuno korist. S sprejeto odločitvijo je sodišče staršema v nasprotju z njunima predlogoma vsililo, kje morata v bodoče živeti. Konflikti med staršema se bodo v primeru skupnega starševstva le še stopnjevali. Kritizira delo in mnenje CSD, očita mu pristranskost. Odločitev glede vročanja pošiljk ni v korist otrok, ker nasprotna udeleženka ne zmore nobene nenasilne komunikacije z njim in ga ne bo obveščala o pošiljkah. Nasprotni udeleženki očita, da je otrokoma v nasprotju z njuno voljo uredila socialne transferje, da je zamolčala pošiljke, da se okorišča na račun otrok. Odločitve, zakaj se mora starš takrat, ko ni z otrokoma, izseliti iz hiše ..., sodišče ni obrazložilo. Odločitev o "gnezdenju" je materialnopravno nepravilna - nima podlage ne v določbah DZ ne v sodni praksi in je izrazito v škodo otrok. Sodišče je med postopkom dajalo na znanje, da je začasna odredba, na podlagi katere se starša izmenično selita iz hiše za teden dni, le začasnega značaja, zato enaka končna odločitev predstavlja "sodbo presenečenja". Taka odločitev je nevzdržna, ker se udeleženca ne zmoreta dogovoriti niti o tem, kdo bo kril režijske stroške in stroške vzdrževanja hiše, kdo bo čistil hišo, kdo skrbel za vrt, katere tretje osebe lahko prihajajo v hišo ter kdo bo skrbel za vzdrževanje oblačil otrok. V lastni hiši se ne počuti več varnega, ker nasprotni udeleženki ne zaupa popolnoma nič. Vsakdo ima pravico, da si prosto izbira prebivališče, to je ustavno zagotovljena pravica. Tudi CSD je princip gnezdenja predlagal le za čas trajanja začasne odrede in poudaril, da gnezdenje ni dobra dolgoročna izbira. Z odločitvijo o "gnezdenju" mu je sodišče kršilo ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine. Napačna je odločitev glede prepovedi snemanja in nadzora. Gre za ukrep, ki ga lahko sodišče sprejme le na podlagi predloga po ZPND in je lahko le začasen. Tudi ukrep izselitve iz hiše bi bil mogoč le po ZPND, mogoče še v okviru predloga za stanovanjsko varstvo. Ta ukrepa sta časovno omejena. Nasprotuje odločitvi o zavrnitvi predloga za stanovanjsko varstvo. Otroka sta pričakovala, da bo režim, ko se starša selita, trajal le do pravnomočnega zaključka postopka in da se bo nasprotna udeleženka iz hiše izselila. Sodišče ni odločilo o zapadlih preživninskih obveznostih in ni utemeljilo potreb otrok. Nepravilno je k njegovim prihodkom prištelo najemnino od stanovanja v ..., saj jo prejema nasprotna udeleženka. Ni upoštevalo, da ima nasprotna udeleženka še dodatne zaslužke z inštrukcijami. Ugotovilo je prenizke dohodke nasprotne udeleženke, ker je upoštevalo čas, ko je zaradi pridobitve višjih socialnih transferjev in znižanja preživnine dala odpoved v službi; pridobiti bi moralo plačilne liste za zadnje mesece pred odločanjem. Razen tega bi moralo upoštevati neizkoriščene možnosti zaslužka. Tudi več računskih napak je zagrešilo. Ne strinja se z odločitvijo o naturalnem kritju potreb otrok, ker skoraj vse stroške otrok pokriva sam. Poleg tega sodišče ni odločilo o valorizaciji preživninske obveznosti. Predlog, da zadevo v primeru razveljavitve dodeli drugemu sodniku, pritožnik utemeljuje z očitki sodnici, da gnezdenje kot način izvajanja skupnega varstva in vzgoje predstavlja oblikovanje novega stališča v slovenski in primerjalni teoriji in praksi, ki je očitno v škodo otrok. S tem je objektivno vzbudila dvom v svojo strokovnost. Odločitev je samovoljna. Preuranjeno je sodnica ocenila, da manipulira z otrokoma, in podajala je vrednostne sodbe o njem. Komunicirala je s socialno delavko, odredila razgovor z otrokoma na šoli brez vednosti staršev in se pogovarjala o izdaji začasne odredbe. Celo sama je na naroku priznala, da je pristranska.

7Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo zoper končni sklep pritrjuje vsem zaključkom prvostopenjskega sodišča in poudarja, da sta se otroka v posledici začasne odredbe uspela prilagoditi na dejstvo, da starša ne živita več skupaj, razmere v družini so se postavile na neke nove temelje, odnosi otrok s staršema so se izboljšali, otroka sta zadovoljna in jima režim skupnega starševstva ustreza, imata kvaliteten odnos z obema staršema, ki se ne prepirata več. Otroka si ne želita nobene spremembe, če bi jima vsiljevali nov način varstva in vzgoje, to ne bi bilo v njuno korist. Dejstvo je, da udeleženca skupnega bivanja ne zmoreta in bi bila otroka v tem primeru ogrožena. Trdi, da otrokoma krije različne stroške, stroški za hišo se krijejo iz prejete najemnine za skupno stanovanje udeležencev, tudi ona skrbi za hišo in njeno okolico. Hiša predstavlja dom obeh udeležencev in njunih sinov. V zvezi z očitki pritožnika o pristranskosti sodnice v škodo predlagatelja navaja, da je bilo prej nasprotno: sodnica je predlagatelju dopustila neprimerno inkvizicijo socialne delavke s postavljanjem neprimernih vprašanj. Sodnica nikoli ni rekla ali naredila karkoli takega, kar bi lahko vzbudilo dvom v njeno nepristranskost.

8Pritožbi sta utemeljeni.

Glede sklepa z dne 27. 7. 2023

9Pri obravnavi predlagateljevega predloga za prenehanje ukrepa iz pravnomočne začasne odredbe je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sklicevalo se je na zakonska določila, ki urejajo izdajo začasne odredbe za varstvo koristi otrok (točka 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa) ter ugotavljalo, ali so se okoliščine, ki so terjale izdajo začasne odredbe, tako spremenile, da sta otroka ogrožena in je treba začasno odredbo spremeniti. Predlagatelj ni podal predloga za spremembo začasne odredbe, pač pa predlog za prenehanje dela pravnomočne začasne odredbe; zakonska podlaga za odločitev so določila 160. člena DZ. Na podlagi prvega odstavka 160. člena DZ sodišče sklene, da izrečeni ukrep preneha, če prenehajo razlogi za izrek ukrepa, skladno s tretjim odstavkom pa ukrep preneha tudi s potekom časa, ki ga določa zakon za posamezen ukrep.

10Ob izdaji začasne odredbe 5. 10. 2022 stiki otrok z mamo pretežno niso potekali (točka 12 sklepa z dne 5. 10. 2022), izdaja začasne odredbe je bila potrebna, da sta se lahko otroka ponovno povezala z mamo (točka 14 obrazložitve sklepa z dne 5. 10. 2022), predlagatelj je takrat imel močan vpliv na otroka, zato sta prevzemala njegove vzorce obnašanja do nasprotne udeleženke (točka 15 obrazložitve sklepa o izdaji začasne odredbe). Ob ugotovitvi, da je v največjo korist otrok, da ostaneta v hiši, v kateri živijo, je sodišče (skladno z mnenjem CSD) ocenilo, da otroka z mamo ne bosta mogla zgraditi zdravega medsebojnega odnosa, če bo istočasno prisoten tudi oče, zato je sklenilo, da se mora v tednu, ko za otroka skrbi mama, iz hiše izseliti oče, v tednu, ko za otroka skrbi oče, pa mama. Določilo je, da začasna odredba velja do pravnomočnosti končne odločitve o zaupanju njunih otrok v varstvo in vzgojo. Začasna odredba se je v trenutku odločanja prvostopenjskega sodišča o predlagateljevem predlogu izvrševala približno 10 mesecev, ob odločanju višjega sodišča pa že približno 1 leto in 4 mesece.

11Z delom začasne odredbe, ki odreja izmenično izselitev udeležencev iz hiše, je sodišče poseglo v pravico udeležencev do doma, ki je varovana v okviru ustavne pravice do nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS).² Ker se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave (prvi odstavek 15. člena URS), mora sodišče pri odločanju o njih presoditi, ali je teža posega sorazmerna zasledovanemu cilju, upoštevaje pri tem vse okoliščine konkretnega primera.

12Oba udeleženca zatrjujeta, da sta otroka z mamo ponovno vzpostavila dober odnos. A. A. je že dopolnil 18 let, zato ni več zakonske podlage za omejevanje pravic staršev zaradi preprečitve njegove ogroženosti. B. A. je star 15 let, ponovno je vzpostavil dober odnos z nasprotno udeleženko in zanj skrbita oba starša. V teh okoliščinah gre pričakovati, da ni več pod vplivom le enega starša. Višje sodišče zato ocenjuje, da ni več ogrožen in so razlogi za poseg v pravice pritožnika prenehali. Ne gre spregledati, da gre za primerljivo situacijo, kot nastane v primeru stanovanjskega varstva ob razvezi po 109. členu DZ ali po 22. členu ZPND. Oba ukrepa sta omejena na največ 1 leto (stanovanje se dodeli v uporabo za največ 6 mesecev, na predlog se lahko stanovanjsko varstvo podaljša še največ za 6 mesecev). Prepoved uporabe stanovanja lahko traja le toliko, da se bivša partnerja in otroci vživijo v nov položaj in si uredijo življenjske razmere.³

13Ker je pritožbeno sodišče ob obravnavi pritožbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je predlagateljevi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlogu predlagatelja ugodilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1). Na ostale pritožbene navedbe in navedbe iz odgovora na pritožbo zaradi njihove nerelevantnosti za odločitev ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

Glede sklepa z dne 4. 8. 2023

14Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, obrazloženo v 7. točki sklepa, da je skupno varstvo in vzgoja primarna oblika izvrševanja starševske skrbi. Oba starša imata glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter njegov razvoj (135. člen DZ). To velja tudi po njunem razhodu oziroma ne glede na to, kakšen je njun medsebojni odnos. Pri odločanju o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo (tretji odstavek 138. člena DZ) zato sodišče le v primeru, ko glede na okoliščine konkretnega primera ugotovi, da skupno varstvo in vzgoja otroku ne bi bila v korist, otroka zaupa v varstvo in vzgojo le enemu staršu.⁴ Praviloma se odloči za zaupanje otroka v varstvo in vzgojo le enemu staršu le, če drug starš nima ustreznih starševskih kapacitet ali so na njegovi strani kakšne druge ovire za izvrševanje starševske skrbi. Dokazni postopek ni pokazal pomanjkanja starševskih kapacitet ali drugih ovir za uspešno izvajanje starševske skrbi obeh udeležencev postopka. Izjava otroka, da bi s staršem, ki ne bo živel v hiši, imel le stike, ni podlaga za zaupanje otroka v varstvo in vzgojo staršu, ki živi v hiši. Določitev skupnega varstva in vzgoje namreč ne pomeni, da mora otrok z vsakim od staršev preživeti povsem enak del časa.⁵

15Konflikten odnos med staršema od uveljavitve DZ sicer ni razlog, da se otroka zaupa v varstvo in vzgojo le enemu, vpliva pa na določitev načina izvajanja skupnega starševstva. Če se starša ne moreta sporazumeti, mora način izvajanja skupnega starševstva določiti sodišče. Ta naloga pa sodišča ne pooblašča, da nesorazmerno poseže v pravice staršev. Pravne podlage, da je sodišče v končni odločbi izreklo ukrep, po katerem se morata starša proti svoji volji vsak za en teden izseliti iz hiše, ni. Kot je višje sodišče že obrazložilo, gre lahko le za začasen ukrep. Da taka rešitev ne more biti dolgoročna, izhaja tudi iz mnenja CSD (list. št. 115 spisa). Pritrditi je treba tudi stališčem pritožbe glede prepovedi kamer v hiši. Odločitev o načinu izvajanja skupnega starševstva je materialnopravno zmotna, zato je pritožbeno sodišče razveljavilo II. točko izreka izpodbijanega sklepa.

16Glede na konflikten odnos med udeležencema si je težko predstavljati, da bosta dolgoročno sposobna živeti v isti hiši, saj se je treba v takem primeru dogovarjati o vzdrževanju, skupnih stroških, ipd. Od tega, kje in koliko časa bo mladoletni sin udeležencev preživel z enim in drugim staršem, pa je odvisna odločitev o določitvi stalnega prebivališča in kateri od staršev bo sprejemal pošto zanj, kar sta obvezni sestavini odločbe o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo obema staršema (139. člen DZ). Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi I. točko izreka končnega sklepa. Iz enakih razlogov je treba razveljaviti tudi odločitev o preživninski obveznosti udeležencev. V zvezi z preživninsko obveznostjo višje sodišče še pojasnjuje, da mora sodišče potrebe otrok in preživninske zmožnosti staršev ugotavljati tudi v primeru, ko med staršema o tem ni spora ali ko en starš ne ugovarja obrazloženo navedbam drugega starša. Odločitev o preživljanju se lahko v primeru spremenjenih okoliščin spremeni, zato mora sodišče, ko odloči o preživninski obveznosti staršev, obrazložiti stanje, na podlagi katerega jo je določilo. Utemeljeno pritožba opozarja tudi, da ni odločeno o zapadlih preživninskih obveznostih, da je treba upoštevati tudi neizkoriščene možnosti pridobivanja dohodka ter da se preživninske obveznosti ne da izpolnjevati na način, kot je določilo sodišče prve stopnje (da potrebe otrok izpolnjujeta naturalno, pri čemer predlagatelj krije 85 % nasprotna udeleženka pa 15 % potreb; ne more biti v tednu, ko je z nasprotno udeleženko, poskrbljeno le za 15 % potreb otroka, v tednu, ko je s predlagateljem, pa za 85 %).

17Ker je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, je pritožbeno sodišče končni sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Treba bo namreč ugotavljati cele sklope pravno relevantnih dejstev, ki jih sodišče prve stopnje še ni in bi bilo, če bi jih ugotavljalo sodišče druge stopnje, poseženo v pravico udeležencev do izjave in v pravico do pritožbe. Razen tega višje sodišče ocenjuje, da bo postopek na prvi stopnji lahko izpeljan hitreje in z manj stroški, saj se bo odvijal v okolju, kjer udeleženci živijo⁶ in kjer se nahaja pristojni CSD, ki bo moral podati novo mnenje.

18V okviru napotkov za nadaljnje delo višje sodišče opozarja, da je sin udeležencev A. A. sedaj že polnoleten in je starševska skrb udeležencev nad njim prenehala (prvi odstavek 152. člena DZ). Starša lahko kot zakonita zastopnika le do polnoletnosti otroka uveljavljata njegove pravice in interese v zvezi s preživnino, potem pa upravičenost za zastopanje izgubita, s tem da procesna dejanja, ki sta jih v imenu otroka opravila do tedaj, ostanejo v veljavi.⁷ Z zahtevki za preživljanje lahko razpolaga le A. A. sam. Sodišče prve stopnje naj ga na to opozori.

19V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče ponovno presoditi, kakšen življenjski ustroj bo najbolj v korist B. A. V ta namen naj pridobi novo mnenje CSD. Konflikti med staršema gotovo niso v korist otrok. Kako konflikten bo njun odnos, je odvisno od udeležencev samih, torej sta onadva tista, ki lahko največ naredita za korist otrok. Sodišče ju zato poziva, da z zrelim in strpnim odnosom drug do drugega ravnata v dobro sinov. Institucije jima lahko pri tem pomagajo le do določene mere. Neutemeljeno predlagatelj pričakuje od sodišča, da bo v tem postopku razrešilo spore, ki jih imata z nasprotno udeleženko in odgovorilo na prav vsak njegov očitek posebej. Sodišče se opredeli le do relevantnih navedb in dokazov. Če bo ocenilo, da korist ml. B. A. to zahteva, naj izreče ustrezne ukrepe, lahko tudi po uradni dolžnosti.

20Predlog za dodelitev zadeve drugemu sodniku ni utemeljen. Izpodbijana odločitev je sicer materialnopravno zmotna, ni pa samovoljna. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj se je odločilo, kot se je. Postopek je sodnica vodila korektno. Ravnala je pravilno, ko je pozivala CSD, kaj naj stori. CSD ima v tem postopku, ko ni predlagatelj, izvedencu podoben položaj. Je strokovni pomočnik sodišča, sodišče pa je tisto, ki vodi postopek in od strokovnega pomočnika zahteva odgovore na strokovna vprašanja. Priznanja sodnice, da je pristranska, višje sodišče ne najde. Vodenje tega postopka je izredno zahtevno zaradi številnih in obsežnih vlog udeležencev, ki so, zlasti predlagateljeve, polne obtožb, ne le na račun nasprotne udeleženke, pač pa v resnici vseh, s katerimi pride v stik. Sodišče o predlagatelju ni podajalo vrednostnih sodb, pač pa je naredilo dokazno oceno, kot mu nalaga 8. člen ZPP - predlagateljeve navedbe in dokaze je obravnavalo skupaj z ostalim dokaznim gradivom.

¹ Sklep VSK IV Cp 687/2022 z dne 29. 11. 2022.
² Prim. odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-64/14 in Up-619/17.
³ Gl. komentar B. Novak k 109. členu v: Komentar družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana 2019, stran 361.
⁴ Sklep VSRS II Ips 8/2023.
⁵ Sklep VSRS II Ips 8/2023.
⁶ VSL odloča v tem pritožbenem postopku na podlagi sklepa VSRS o delegaciji pristojnosti.
⁷ Dr. M. Končina Peternel: Seminar za družinske sodnike - odgovori na vprašanja, VS RS, januar, februar 2013; odločba VSL IV Cp 1750/2017, IV Cp 177/2019.