109. člen DZ

Toženec je več prispeval v skupno premoženje v obliki večjih tekočih prihodkov od dela in z vložkom svojih predhodnih prihrankov v opremo za stanovanje, medtem ko je toženka več prispevala v obliki vložka svojega posebnega premoženja v skupno premoženje (s kupnino od prodanega stanovanja in še prej z omogočanjem brezplačnega bivanja v družini v stanovanju); pri skrbi za otroke in družino (gospodinjstvo) ter pomoči širše družine pa med pravdnima strankama ni prihajalo do upoštevnih razlik. Da bi se osnovno zakonsko izhodišče glede enakosti deležev na skupnem premoženju lahko prevesilo v prid enemu ali drugemu zakoncu, bi moralo biti ugotovljeno večje nesorazmerje med njunim prispevanjem v času trajanja življenjske skupnosti. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek za plačilo uporabnine pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Pravilno je ugotovilo, da toženec tožnice ni fizično odstranil iz skupne hiše ali ji fizično preprečil njene uporabe, temveč se je tožnica odselila sama. Odnos med pravdnima strankama je bil v zadnjega pol leta sicer res napet in konflikten, vendar pa tožnica ni izkazala, da bi se bila zaradi tega prisiljena izseliti. Prav tako tožnica ni dokazala,

Potrebno je namreč pritrditi pritožbi, da se v obravnavani zadevi na podlagi njenega predloga odloča tudi o stanovanjskem varstvu. Ta predlog je podala skupaj s predlogom za razvezo zakonske zveze. Zakonsko zvezo je sodišče razvezalo, o predlogu za stanovanjsko varstvo pa še ni odločilo, zato je predlagateljica znotraj rednega postopka vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se to stanovanjsko razmerje začasno uredilo. Med razlogi za ugoditev njenemu predlogi navaja, da so koristi otrok ogrožene.

Razloge, zakaj je za najemnico neprofitnega stanovanja v obravnavani zadevi treba določiti predlagateljico in ne nasprotnega udeleženca, je sodišče prve stopnje odlično strnilo v 58. točki obrazložitve: Pričakovanje nasprotnega udeleženca, da ostane najemnik stanovanja, ob tem, ko je s svojim nasilnim vedenjem povzročil stanovanjski problem, in ob tem, ko si prisvaja vse koristi premoženja, ki sta ga s predlagateljico ustvarila skupaj, in na ta način predlagateljici preprečuje ali vsaj znatno otežuje, da si iz njega zagotovi stanovanje, primerljivo tistemu, ki ga zase pričakuje sam, ne more uživati pravnega varstva.

Otrok je ogrožen, če utrpi ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Pri izdaji začasnih odredb je potreben restriktiven pristop, zgolj korist otroka za izdajo začasne odredbe ne zadošča. Stališča udeležencev postopka o tem, kaj je za otroka bolj koristno, torej niso relevantna. Prav tako začasne odredbe niso sredstvo za sprotno urejanje spornih razmerij v razpadli družini, temveč je njihova izdaja omejena na primere, ko je otrok tako ogrožen, da njegova zaščita terja takojšnje ukrepanje.

Vsaka začasna odredba, tudi začasne odredbe iz 162. člena DZ, mora biti povezana s tožbenim zahtevkom oziroma v obravnavanem primeru s predlogom. Nasprotna udeleženka je predlagala izdajo začasne odredbe v postopku, ki teče zaradi ureditve varstva in vzgoje, stikov in preživljanja otrok. Začasna odredba je v delu, ki se nanaša na preživnino, nedvomno s tem predlogom povezana, del, ki se nanaša na prepustitev nepremičnine, pa te povezave (koneksnosti) nima. Ker nasprotna udeleženka ni trdila, da bi bila povezana s kakšno drugo zahtevo za ureditev razmerja, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo v okviru določbe 109. člena DZ oziroma, kot da bi šlo za predlog po tem členu.

Predlagatelj ni podal predloga za spremembo začasne odredbe, pač pa predlog za prenehanje dela pravnomočne začasne odredbe; zakonska podlaga za odločitev so določila 160. člena DZ. Na podlagi prvega odstavka 160. člena DZ sodišče sklene, da izrečeni ukrep preneha, če prenehajo razlogi za izrek ukrepa, skladno s tretjim odstavkom pa ukrep preneha tudi s potekom časa, ki ga določa zakon za posamezen ukrep. Z delom začasne odredbe, ki odreja izmenično izselitev udeležencev iz hiše, je sodišče poseglo v pravico udeležencev do doma, ki je varovana v okviru ustavne pravice do nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS). Ker se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave (prvi odstavek 15. člena URS), mora sodišče pri odločanju o njih presoditi, ali je teža posega sorazmerna zasledovanemu cilju, upoštevaje pri tem vse okoliščine konkretnega primera. Ne gre spregledati, da gre za primerljivo situacijo, kot nastane v primeru stanovanjskega varstva ob razvezi po 109. členu DZ ali po 22. členu ZPND. Oba ukrepa sta omejena na največ 1 leto (stanovanje se dodeli v uporabo za največ 6 mesecev, na predlog se lahko stanovanjsko varstvo podaljša š

Sodišče se je pravilno omejilo na presojo, ali so verjetno izkazane okoliščine, ogrožajoče za zdrav razvoj otrok udeležencev postopka. S tem, ko je sodišče uredilo stike na način, da otroka z obema od staršev preživita enako časa in v njihovi družinski hiši (domu), je zagotovilo kontinuiteto in staršema omogočilo, da v času, ki ga preživita z otrokoma, v celoti poskrbita za vse njune potrebe. Sodišče ni ugotovilo okoliščin, ki bi kazale na to, da je potreben tudi ukrep, s katerim je predlagatelju oz. nasprotni udeleženki v času, ko trajajo stiki, prepovedalo vstopiti, se približevati ali zadrževati v bližini hiše na razdalji, krajši od 100m. Cilj, da bo vsak od staršev v času izvajanja stikov z otrokoma imel mirno in varno okolje tako, da otroka ne bosta postavljena v središče spora staršev, bo dosežen že s tem, ko se mora starš v tednu, ko se ne izvaja stik z njim, izseliti iz stanovanjske hiše. Snemalne naprave in kamere, ki snemajo in posnamejo vsako človekovo ravnanje ali občutje v lastnem domu, nedvomno predstavljajo vdor v njegovo zasebnost.

Sodišče lahko naloži povzročitelju nasilja, ki živi ali je živel v skupnem gospodinjstvu z žrtvijo, da mora stanovanje v skupni uporabi prepustiti žrtvi v izključno uporabo v obsegu, kot ga je imel v uporabi sam. Sodišče omeji trajanje takega ukrepa na največ šest mesecev, če je povzročitelj nasilja lastnik, solastnik ali skupni lastnik stanovanja v skupni uporabi (četrti odstavek 21. člena ZPND).