139. člen DZ

Sodišče je tudi na podlagi neposrednega zaznavanja ugotovilo, da se starša nista sposobna sporazumevati niti glede preživljanja prostega časa otroka, vrtčevskih obveznosti in njegovega zdravstvenega stanja. Konflikt jima ne omogoča razumnega in spoštljivega pogovarjanja in dogovarjanja o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja, zato nista sposobna vsakodnevnega prilagajanja, pogosto vnaprej nepredvidljivim situacijam. Po prepričanju sodišča prve stopnje bi odločitev o skupnem varstvu in vzgoji ustvarjala več novih spornih vprašanj in konfliktov med staršema, ki bi se začeli pojavljati tudi glede dnevnega življenja. Sodišče prve stopnje je torej preizkusilo, ali so v predmetni zadevi podani pogoji za skupno varstvo in vzgojo, a je na podlagi gornjih ugotovitev zaključilo, da niso. V zadevi VSL IV Cp 1452/2024, iz katere je povzet gornji sklop in na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je šlo za vprašanje, ali pomeni pridobitev finskega državljanstva korist za otroka. Za tak primer pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka, da dodatno državljanstvo prinaša dodatno korist: Finska je država EU, poleg tega je splošno znano, da gre za eno najbolj razvitih in varnih držav n

Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje preveliko težo dalo logističnim vidikom matere, torej prevozu otrok, ki jih opravi mati, kot pa socialni vključenosti otrok v okolje in čustveni varnosti, v katerem otroka sedaj živita in uspešno funkcionirata.

Dokazni postopek pa je namenjen ugotavljanju pravno odločilnih dejstev, ne izvajanju terapije ali svetovanju strankam.

Sodišče prve stopnje ni spregledalo izražene želje otroka oziroma mnenja CSD, temveč je ob celoviti presoji pravno relevantnih dejstev sprejelo drugačen zaključek. Razlogi, ki jih navaja A. v svoji izjavi, namreč niso povezani s formalno določitvijo naslova, temveč ureditvijo časa (stikov), ki ga preživlja z enim in drugim od staršev. Navedeno pa ni predmet tega postopka.

Pri skupnem starševstvu je nujna tudi odločitev sodišča o preživljanju otroka (139. člen DZ). Primarno je preživljanje v naravi. Ko je otrok pri enem od staršev, ta starš svojo preživninsko obveznost izpolnjuje neposredno, v naravi (zagotavljanje bivanja, hrane, prevoza, dnevne skrbi itd.). Pri skupnem starševstvu pa se lahko določi denarna izravnava. To ni klasična preživnina, temveč znesek, ki ga starš z večjimi obremenitvami z otrokom ali z večjimi plačilnimi zmožnostmi plačuje drugemu staršu, da se zagotovi čim bolj enoten življenjski standard otroka v obeh gospodinjstvih in pravično porazdeli finančno breme. Denarna izravnava se določi pod pogoji, če čas bivanja otroka pri starših ni enak, ali če ima en starš bistveno boljše materialne in pridobitne zmožnosti. Odločitev o denarni izravnavi pa ne predstavlja matematične operacije. Gre za vrednoto presojo pri kateri sodišče na podlagi prostega preudar

Na podlagi neposrednega opažanja je zaključilo, da starša zmoreta komunikacijo, ko gre za vprašanje dobrobiti mld. otroka, saj sta se sposobna sporazumevati tako glede preživljanja prostega časa otroka, vrteških obveznosti slednjega, kot tudi glede zdravstvenih problemov otroka. Vprašanja otrokovega dnevnega življenja pomenijo predvsem običajne odločitve o otrokovi prehrani, obleki, preživljanju prostega časa in rutinskih zdravniških pregledih.

Nasprotni udeleženec je brez soglasja predlagateljice A. A., ki je bila v relevantnem obdobju še zaupana v varstvo in vzgojo obema udeležencema, odpeljal v drugo državo in ji ne omogoča stikov z materjo, ki so bili deklici v korist. Okoliščine, ki otežujejo izvajanje stikov, je povzročil sam s svojim samovoljnim ravnanjem, s katerim je sledil le svojim interesom. Z nenadno selitvijo je nasprotni udeleženec sam otežil oziroma praktično onemogočil izvajanje stikov, določenih s pravnomočno začasno odredbo, tudi situacijo dolgih voženj na stike, ki deklici niso v korist, je povzročil sam iz lastnih interesov. Nevzdržnost situacije, ki jo je sam povzročil, zato ne more uporabiti kot argument za prenos pristojnosti za izvajanje stikov in za nadomestitev soglasja za vpis A. A. v OŠ v Srbiji. Nasprotni udeleženec s samovoljnim zadrževanjem A. A. v Srbiji, pri čemer je predlagateljica selitvi A. A. v Srbijo nasprotovala, onemogoča njene osebne stike z materjo in omejuje telefonske stike, kar vodi v odtujevanje A. A. od matere in A. A. povzroča dolgoročno škodo.

Predlog se zavrne.

Sodišča lahko v postopkih za varstvo koristi otrok takšna dejstva ugotavljajo bodisi s pomočjo mnenja CSD (drugi odstavek 143. člena DZ) bodisi s pomočjo izvedencev (določba 243. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Omenjeni dokazni sredstvi sta med seboj prirejeni.

(Slabše) osebnostne in starševske lastnosti enega od staršev, zaradi katerih starša nista (povsem) enako primerna za varstvo in vzgojo otrok, v konkretnih okoliščinah ne morejo nagniti tehtnice v prid odločitvi, da se otroci zaupajo v varstvo in vzgojo le enemu od staršev. Popolna uravnoteženost starševskih kapacitet je ideal, ki v realnem življenju pogosto ali celo praviloma ni izpolnjne. Vprašanje torej ni, ali sta starša enako primerna za vzgojo in varstvo, ampak, ali je odklon od ideala takšen, da bi to lahko ogrozilo otrokovno korist.

Oče se mora zavedati, da predodelitev otroka ni sredstvo za obračunavanje med staršema. V prvi vrsti je pomembna korist dekleta. Upoštevati je potrebno njeno stanje, občutke, mnenje, počutje. Izvedenka G. G. je potrdila, da ima deklica rada oba starša, da je nanju navezana in si želi z njima preživljati enakovreden čas, hkrati pa je močno vpeta tako v materino kot očetovo okolje in si želi ohraniti trenuten režim enakovrednega preživljanja časa z obema staršema ter si želi tudi, da si starša skrb za njeno varstvo in vzgojo enakovredno delita.

Določitev skupnega varstva in vzgoje ne pomeni, da mora otrok z vsakim od staršev preživeti povsem enak del časa. Pomembno je, da imata oba starša dejansko približno enakovredno možnost vplivanja na otrokovo vzgojo in razvoj, kar je mogoče le, če vsak od njiju preživi z otrokom dovolj kakovostnega časa.

Zavzemanje CSD po čimbolj enakovredni vključenosti obeh staršev v nadaljnjo skrb za otroka v obliki rezidenčnega skupnega starševstva se ne more realizirati, če starš opušča dnevno skrb za otroka. Zatrjevanega resnega pristopa k reševanju nastale situacije nasprotna udeleženka z ničemer ne izkazuje. Zavračanje osebnega sodelovanja s sodiščem in institucijami, ki so vključene v pomoč in obravnavo še odprtih vprašanj med staršema, ne potrjuje takšnega pristopa. Še manj izostanek z narokov v tem postopku.

Pritrditi je pritožbi predlagateljice, da bi stalno prebivališče hčerk bilo potrebno določiti na njenem naslovu. Pri tem je sodišče druge stopnje upoštevalo, da bosta deklici več nočitev imeli na naslovu predlagateljice (v roku 14 dni je 9 nočitev pri predlagateljici, pri nasprotnem udeležencu 5) in da tudi sicer predlagateljica za deklici ureja vsa plačila v zvezi z obiskovanjem vrtca in šole, tudi ju večinoma ona vozi na zdravstvene preglede.

Skupno starševstvo je pogojeno s soglasjem obeh staršev (prvi in tretji odstavek 105. člena ZZZDR). To obliko varstva in vzgoje otroka lahko sodišče po DZ izreče brez predlogov udeležencev in kljub morebitnemu nestrinjanju staršev ali enega od njiju. Le ogrožanje otrokove koristi lahko prepreči določitev takšne oblike vzgoje in varstva. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je odstop od primarne, osnovne oblike starševske skrbi (skupnega varstva in vzgoje) utemeljen zlasti tedaj, ko zato, da se enega od staršev omeji ali izključi glede varstva, vzgoje in oskrbe otroka obstojijo posebni, upravičeni razlogi: npr. nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, narkomanija, resna telesna ali duševna bolezen enega od staršev in drugi podobni razlogi, zaradi katerih eden od staršev ni sposoben ali voljan kakovostno poskrbeti za varstvo, vzgojo in oskrbo otroka z upoštevanjem njegove največje koristi. Po sodni praksi je ta oblika vzgoje in varstva otroka v nasprotju z njegovimi koristmi (tudi) takrat, kadar med starši obstaja zelo visoka stopnja konflikta, ki ga ogroža. Odločitev o zaupanju otroka v skupno starševstvo in vzgojo med udeležencema je pravilna. Konflikti med staršema vpliv

Pritožbeno sodišče na kršitev pravice do izjave in na pravilno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora pritožnik pritožbene očitke zastaviti konkretizirano. To pomeni, da mora opisati procesno dejstvo, iz katerega je mogoče izpeljati sklep o obstoju procesne kršitve, zgolj parafraziranje zakonskih določb ne zadošča. Kadar pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, mora jasno in določno navesti, katero odločilno dejstvo je napačno ugotovljeno, argumentirano kritizirati dokazno oceno sodišča prve stopnje in tudi povedati, v čem bi bila izpodbijana odločitev sodišča drugačna, če bi bilo to odločilno dejstvo drugače (pravilno) ugotovljeno. Noben zakon ne predpisuje, da bi sodišče moralo odločitev, da kolizijskega skrbnika ne postavi, sprejeti v obliki formalnega sklepa, zato sodišče prve stopnje s tem, ko o tem ni odločilo v izreku, ni storilo nobene kršitve postopka. V skladu z zakonskimi in ustavnimi izhodišči so pravice in obveznosti obeh staršev v zvezi s preživljanjem otrok načeloma enak(ovredn)e, zato tudi pri preživljanju otrok(a) načeloma velja, da naj oba starša prispevata enako - bodisi v naravi bodisi v denarju bodisi mešano

Na podlagi verjetno izkazanih ugotovitev, da bi bila otroka v primeru nadaljnjega skupnega bivanja družine priča ravnanjem, ki bi ju spravljalo v resno stisko in ki je v starosti, v kateri sta, ne bi zmogla prenesti, da je dejanska skrb za otroka ta čas dejansko pri materi in da je v okviru te skrbi zmogla otrokoma samostojno urediti novo prebivališče, ne more pa sama poskrbeti za pravno urejenost položaja, nastalega z (začasno) preselitvijo, je njen predlog, naj se z začasno odredbo določi začasno prebivališče na naslovu najemnega stanovanja, utemeljen.

Predlagatelj ni podal predloga za spremembo začasne odredbe, pač pa predlog za prenehanje dela pravnomočne začasne odredbe; zakonska podlaga za odločitev so določila 160. člena DZ. Na podlagi prvega odstavka 160. člena DZ sodišče sklene, da izrečeni ukrep preneha, če prenehajo razlogi za izrek ukrepa, skladno s tretjim odstavkom pa ukrep preneha tudi s potekom časa, ki ga določa zakon za posamezen ukrep. Z delom začasne odredbe, ki odreja izmenično izselitev udeležencev iz hiše, je sodišče poseglo v pravico udeležencev do doma, ki je varovana v okviru ustavne pravice do nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS). Ker se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave (prvi odstavek 15. člena URS), mora sodišče pri odločanju o njih presoditi, ali je teža posega sorazmerna zasledovanemu cilju, upoštevaje pri tem vse okoliščine konkretnega primera. Ne gre spregledati, da gre za primerljivo situacijo, kot nastane v primeru stanovanjskega varstva ob razvezi po 109. členu DZ ali po 22. členu ZPND. Oba ukrepa sta omejena na največ 1 leto (stanovanje se dodeli v uporabo za največ 6 mesecev, na predlog se lahko stanovanjsko varstvo podaljša š

V obstoječi situaciji je odločitev o skupnem starševstvu v največjo korist hčerk. Odločilno je, da se hčerki v okolju pri materi dobro počutita in uspešno delujeta tako v šoli kot v njuni socialni mreži. V njuno največjo korist je, da ostaneta v svojem sedanjem šolskem in širšem socialnem okolju, na katerega sta močno navezani ter jima daje občutek varnosti in stabilnosti. Ker imata tudi hčerki radi oba starša, z obema pa imata redne stike, pri čemer takšen režim deluje že več let, je za njun nadaljnji osebnostni razvoj najbolje, da se takšen utečen življenjski ritem nadaljuje tudi v bodoče. Starša (vsak zase) izkazujeta dobre starševske kompetence v njunih razmerjih s hčerkama, pri čemer njun nerazrešen medsebojni odnos ni v ospredju. Skupno starševstvo je na nek način tudi varovalni dejavnik pred odtujevanjem otrok enemu od staršev.

Starša ostajata skupaj zavezana za kritje otrokovih potreb in je zato pri ureditvi te obveznosti prvenstveno treba upoštevati dogovor staršev, sodna odločba pa ga nadomešča le toliko, kolikor je treba, da se preživljanje otrok dejansko redno zagotavlja.