135. člen DZ

Sodišče je tudi na podlagi neposrednega zaznavanja ugotovilo, da se starša nista sposobna sporazumevati niti glede preživljanja prostega časa otroka, vrtčevskih obveznosti in njegovega zdravstvenega stanja. Konflikt jima ne omogoča razumnega in spoštljivega pogovarjanja in dogovarjanja o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja, zato nista sposobna vsakodnevnega prilagajanja, pogosto vnaprej nepredvidljivim situacijam. Po prepričanju sodišča prve stopnje bi odločitev o skupnem varstvu in vzgoji ustvarjala več novih spornih vprašanj in konfliktov med staršema, ki bi se začeli pojavljati tudi glede dnevnega življenja. Sodišče prve stopnje je torej preizkusilo, ali so v predmetni zadevi podani pogoji za skupno varstvo in vzgojo, a je na podlagi gornjih ugotovitev zaključilo, da niso. V zadevi VSL IV Cp 1452/2024, iz katere je povzet gornji sklop in na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je šlo za vprašanje, ali pomeni pridobitev finskega državljanstva korist za otroka. Za tak primer pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka, da dodatno državljanstvo prinaša dodatno korist: Finska je država EU, poleg tega je splošno znano, da gre za eno najbolj razvitih in varnih držav n

Odstop od skupnega varstva in vzgoje je utemeljen predvsem tedaj, ko so podani posebno upravičeni razlogi, na primer nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, duševna bolezen starša ali zelo visoka stopnja konflikta, ki ogroža otroka, čemur pa v danem primeru ni tako. Morebitne (slabše) osebnostne in starševske lastnosti enega od staršev, zaradi katerih starša nista (povsem) enako primerna za varstvo in vzgojo otrok, ne morejo vplivati na odločitev o skupnem starševstvu. Popolna uravnoteženost starševskih kapacitet je namreč ideal, ki v realnem življenju praviloma ni izpolnjen. Vprašanje torej ni, ali sta starša enako primerna za vzgojo in varstvo, ampak, ali je odklon od ideala takšen, da bi to lahko ogrozilo otrokovo korist. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališč sodne prakse, da se pri odmeri preživnine se upošteva tudi dejstvo, da ima tisti od staršev, ki mu otroci niso zaupani v varstvo in vzgojo in plačuje preživnino, z otroki v času, ko so le ti pri njem na stiku, prav tako stroške s kritjem otrokovih potreb. Prav tako je zgolj pavšalno zapisalo, da je nasprotni udeleženec „mlad, zdrav in pridobitno sposoben“, iz česar implicitno izhaja, da ima dodatne možnosti pridob

Namestitev v krizni center je primerna le za krajše obdobje, dolgotrajna namestitev pa negativno vpliva na otroke, pojavijo se tveganja za pojav stisk in razvojnih primanjkljajev.

Predlog se zavrne.

Če se starša ne sporazumeta, kdo bo uveljavljal pravico do otroškega dodatka, družinsko sodišče nima podlage za določitev upravičenca, ker ga določa že 73. člen ZSDP-1.

Na podlagi neposrednega opažanja je zaključilo, da starša zmoreta komunikacijo, ko gre za vprašanje dobrobiti mld. otroka, saj sta se sposobna sporazumevati tako glede preživljanja prostega časa otroka, vrteških obveznosti slednjega, kot tudi glede zdravstvenih problemov otroka. Vprašanja otrokovega dnevnega življenja pomenijo predvsem običajne odločitve o otrokovi prehrani, obleki, preživljanju prostega časa in rutinskih zdravniških pregledih.

Uzakonjeno je načelo prvenstva in enake odgovornosti staršev do otrok (135. člen DZ), ki pomeni, da imajo starši glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter njegov razvoj. Koristi otroka so njihova poglavitna skrb, država pa jim nudi pomoč pri izvajanju njihove odgovornosti.

Sodišče druge stopnje meni, da so ostali, s sklepom določeni stiki, ob minimalni razumskosti in zmožnosti dogovarjanja sicer dovolj določljivi. Ker pa oče v pritožbi izpostavlja, da "opustitev konkretizacije odpira prostor za arbitrarnost in nadaljevanje konfliktov med staršema", kar gotovo ni v korist sinov udeležencev, je sodišče druge stopnje sledilo pritožbi in določilo konkretne dneve stikov med tedenskimi počitnicami ter jasno opredelilo tudi stike v poletnih počitnicah.

Predlog se zavrne.

Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta starša sposobna medsebojno komunicirati, o slednjem se je prepričalo z neposrednim zaslišanjem udeležencev, slednje pa izhaja tudi iz strokovnega mnenja CSD, je sodišče prve stopnje o stikih in skupnem starševstvu pravilno odločilo brez pritegnitve izvedenca v postopke.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi, da otroka zaupa v vzgojo in varstvo materi, upoštevalo krajše obdobje trajanja življenjske skupnosti udeležencev, nepredelanost partnerskega odnosa, slabo medsebojno komunikacijo in oddaljenost bivališč, ki onemogoča pogosto prehajanje otrok od enega do drugega starša. Ker imata po ugotovitvi sodne izvedenke oba starša nekoliko slabše, a še ustrezne starševske sposobnosti, noben od omenjenih kriterijev ne predstavlja ovire skupnemu starševstvu. Ker se skupno starševstvo v praksi izvaja na različne načine, tudi tako, da otroci preživijo več časa z enim od staršev, pri katerem imajo dom (rezidenčni roditelj), ter z drugim izvajajo čimbolj pogoste stike glede na logistične možnosti, oddaljenost prebivališč ne vpliva na odločitev o možnosti skupnega starševstva, temveč le na njegovo izvedbo.

Če sta oba starša primerna za izvajanje varstva in vzgoje ter sta skupno varstvo in vzgoja otroku v korist, ju mora sodišče izreči kljub morebitnem nestrinjanju staršev ali enega od njiju. Kriterij za to odločitev je korist otroka, ne pa volja staršev.

Zmotno je pritožbeno stališče, da sodna praksa, izoblikovana na podlagi DZ, pri odločanju, kateremu od staršev bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo, izpostavlja, da mora sodišče ugotoviti, kateri starš ima boljše pogoje za izvrševanje varstva in vzgojo otroka, torej, kateri je bolj primeren za izvajanje pravnih in dejanskih vidikov varstva in vzgoje. Izhajajoč iz stališča, da imajo starši v enaki meri tako pravico kot dolžnost svoje otroke vzdrževati, izobraževati in vzgajati, je potrebno vedno prvenstveno presojati, ali je mogoča dodelitev otroka v skupno varstvo in vzgojo z uravnoteženimi pravicami in dolžnostmi obeh staršev. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. V skladu s sedaj veljavno ureditvijo je mejnik, ko skupno starševstvo ni možno, ogrožanje otroka. Šele če bi se ugotovilo, da na primer drugi starš otroka zanemarja ali zlorablja ali če bi med staršema obstajala zelo visoka stopnja konflikta, ki bi otroka ogrožala, lahko sodišče zavrne možnost, da bi varstvo in vzgojo starša izvajala skupno. Kot otrokova potreba se upošteva skupni strošek njegovega bivanja pri obeh starš

V postopku za izdajo začasne odredbe se ugotavljajo le dejstva, ki so potrebna za ugotovitev zatrjevane ogroženosti otrok, medtem ko skupno dokazno oceno, ki omogoča prepričljivo presojo predlaganih razmerij med staršema in mld. otrokoma, zakon nalaga sodišču glede odločitve v rednem postopku.

Sodišče je pravilno upoštevalo, da je CSD spremljal družino skozi daljše obdobje, opravljal razgovore z vsemi udeleženci, se tekoče seznanjal z očitki obeh staršev glede pomanjkljivosti starševskih kapacitet ter v mnenjih obravnaval vse dejanske ugotovitve ter se opredelil glede lastnosti in okoliščin, ki dajejo materi prednost pri odločitvi o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo.

Odločitev o zaupanju otrok v skupno vzgojo in varstvo ne pomeni, da otroka čas enakomerno preživita s posameznim staršem. Ker sta starša dosegla dogovor o izvajanju stikov, ki je skladen s koristjo otrok in po katerem že izvajata skupno vzgojo in varstvo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za primeren način izvajanja stikov tudi prihodnje in tega ritma ni smiselno porušiti z drugačno ureditvijo izvajanja starševske skrbi. Zato je pritožbi nasprotnega udeleženca glede stikov delno ugodilo, tako da je v tednu po zaključenem stiku z materjo dodalo dodaten stik z očetom od ponedeljka po pouku do torka, ko predlagateljica prevzame otroka po pouku in z njima nadaljuje stik do petka.

Prav nobenih okoliščin ni, ki bi potrjevale pritožbene navedbe, da skupno varstvo in vzgoja ni v korist otroka. Udeleženca sta 18. 5. 2021 sklenila začasno sodno poravnavo, v kateri je bil način izvrševanja varstva in vzgoje enak, kot je določen v delnem sklepu, v katerem je sodišče določilo skupno varstvo in vzgojo. Tak ustaljen režim je torej dejansko potekal ves čas postopka. S tem se udejanja vse tisto, kar izpostavlja pritožba - načelo kontinuitete, varno in znano okolje za otrok ter potrebna zaščita otroka, ker ga vsaka sprememba vznemiri.

Predlagatelj ni podal predloga za spremembo začasne odredbe, pač pa predlog za prenehanje dela pravnomočne začasne odredbe; zakonska podlaga za odločitev so določila 160. člena DZ. Na podlagi prvega odstavka 160. člena DZ sodišče sklene, da izrečeni ukrep preneha, če prenehajo razlogi za izrek ukrepa, skladno s tretjim odstavkom pa ukrep preneha tudi s potekom časa, ki ga določa zakon za posamezen ukrep. Z delom začasne odredbe, ki odreja izmenično izselitev udeležencev iz hiše, je sodišče poseglo v pravico udeležencev do doma, ki je varovana v okviru ustavne pravice do nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS). Ker se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave (prvi odstavek 15. člena URS), mora sodišče pri odločanju o njih presoditi, ali je teža posega sorazmerna zasledovanemu cilju, upoštevaje pri tem vse okoliščine konkretnega primera. Ne gre spregledati, da gre za primerljivo situacijo, kot nastane v primeru stanovanjskega varstva ob razvezi po 109. členu DZ ali po 22. členu ZPND. Oba ukrepa sta omejena na največ 1 leto (stanovanje se dodeli v uporabo za največ 6 mesecev, na predlog se lahko stanovanjsko varstvo podaljša š

Kljub mnenju izvedenke klinične psihologije, da se stik z nočitvijo širi le na eno noč pri predlagatelju, je pritožbeno sodišče prepoznalo v večjo korist otrok ureditev, ki bo otrokoma omogočala daljše strnjeno preživljanje šolskih počitnic pri enem od udeležencev. Tudi glede na izpostavljene pozitivne spremembe pri predlagatelju v dopolnitvi izvedenskega mnenja in mnenje izvedenke, da se lahko kasneje stiki širijo tudi na nočitev med tednom, je pritožbeno sodišče prepričano, da osebno stanje predlagatelja utemeljuje ureditev stikov na način, da se med dvomesečnimi šolskimi počitnicami ti izvajajo na način, da udeleženca z otrokoma preživita več časa v strnjenem obdobju. Izvedenkina zadržanost pri nočnih stikih predlagatelja pa je prispevala k temu, da pritožbeno sodišče tedensko strnjenih stikov ni določilo tudi v času drugih medletnih (tedenskih) šolskih počitnic. Enako tudi, da ni določilo strnjenega bivanja otrok pri udeležencih v trajanju dveh tednov, za kar se zavzema predlagatelj v pritožbi.

Utemeljena je graja, da kontrolne preiskave na pol leta niso zadosten ukrep, ker bi med preiskavama poteklo toliko časa, da zaužitje oziroma stik s prepovedanimi substancami ne bi bil več zaznaven. Uživanje drog se namreč lahko ugotovi le za približno tri mesece nazaj. Zato mora predlagatelj kontrolne preglede opraviti na vsake štiri mesece. Pretirana navezanost na enega starša vsaj v primeru, ko imata oba dobre in primerljive možnosti skrbeti zanj in ga vzgajati, ni koristna za otrokov skladen razvoj. Starša sta enakovredna, za oba je sodišče ugotovilo, da si prizadevata za koristi otroka, zato ni razloga, da bi le eden od njiju odločal, kdaj gre lahko otrok k drugemu staršu. Konflikten odnos med staršema ni ovira za skupno izvajanje starševske skrbi. Otroka se ne sme zaradi konfliktih odnosov med staršema prikrajšati za preživljanje časa z enim staršem.