152. člen DZ

Sodišče prve stopnje je po tem, ko je ugotovilo, da je prišlo do otrokovega pretrganja emocionalnih vezi z očetom in da je zavračanje očeta postalo trdna psihološka realnost, zaradi česar kakršnihkoli stikov z očetom ni mogoče vzpostaviti, pravilno zaključilo, da določitev stikov ob točno določenih urah na točno določenem kraju ni v otrokovo korist.

Glede na to, da je otrok tekom postopka postal polnoleten, z njegovo polnoletnostjo pa je starševska skrb nasprotnega udeleženca prenehala, je odpadel tudi njegov pravni interes za uveljavljanje takšnih zahtevkov in drugih zahtevkov, ki izhajajo iz starševske skrbi. Po določbi 52. člena ZNP-1 nastopijo pravne posledice sklepa, s katerim se spremeni družinsko razmerje, z njegovo pravnomočnostjo. Zato pa v primeru, ko mladoletni otrok tekom postopka postane polnoleten, za odločanje o zahtevi starša o njegovem zaupanju v vzgojo in varstvo ter za druge zahtevke v zvezi z uresničevanjem starševske skrbi, ni več pravne podlage. Takšne pa tudi ni za preživninski zahtevek, saj s polnoletnostjo postane zanj aktivno legitimiran otrok, starš pa izgubi upravičenost za njegovo zastopanje.

Predlagatelj ni podal predloga za spremembo začasne odredbe, pač pa predlog za prenehanje dela pravnomočne začasne odredbe; zakonska podlaga za odločitev so določila 160. člena DZ. Na podlagi prvega odstavka 160. člena DZ sodišče sklene, da izrečeni ukrep preneha, če prenehajo razlogi za izrek ukrepa, skladno s tretjim odstavkom pa ukrep preneha tudi s potekom časa, ki ga določa zakon za posamezen ukrep. Z delom začasne odredbe, ki odreja izmenično izselitev udeležencev iz hiše, je sodišče poseglo v pravico udeležencev do doma, ki je varovana v okviru ustavne pravice do nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS). Ker se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave (prvi odstavek 15. člena URS), mora sodišče pri odločanju o njih presoditi, ali je teža posega sorazmerna zasledovanemu cilju, upoštevaje pri tem vse okoliščine konkretnega primera. Ne gre spregledati, da gre za primerljivo situacijo, kot nastane v primeru stanovanjskega varstva ob razvezi po 109. členu DZ ali po 22. členu ZPND. Oba ukrepa sta omejena na največ 1 leto (stanovanje se dodeli v uporabo za največ 6 mesecev, na predlog se lahko stanovanjsko varstvo podaljša š

Sodišče prve stopnje pojem stalno prebivališče tolmači pretogo oziroma preveč restriktivno. Razume ga le v upravnopravnem smislu (nepravilno ga enači s pojmom prijavljeno stalno prebivališče), in ne odgovori na vprašanje, ali je v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov nasprotne udeleženke. Namen skrbništva, v povezavi z okoliščinami konkretnega primera (skrbništvo predlaga mati za svojo 19 – letno hči, ki zaradi motnje v duševnem razvoju potrebuje stalno skrb in nadzor), utemeljuje širšo razlago pojma stalno prebivališče v smislu drugega odstavka 86. člena ZMZPP, in sicer razlago, ki je bližje pojmu običajnega prebivališča (habitual residence).

Sodišče prve stopnje je napačno razlogovalo, da v postopku izvršbe oziroma v konkretnem postopku ni pomembno, ali je med dolžnikom in upnikovo materjo po sklenitvi dogovora pred CSD (t. j. izvršilnim naslovom) obstajala zunajzakonska skupnost. Dolžnik je v svojem ugovoru in nadaljnji vlogi navajal, da je upnika ves čas, tudi po polnoletnosti v času šolanja preživljal, da je družina živela skupaj in da se je upnikova pravica do preživljanja v času trajanja družinske skupnosti izvrševala na drug način. Ob ponovni vzpostavitvi družinske skupnosti staršev in mladoletnega otroka nastopi položaj, ko se pravica do preživljanja v času trajanja družinske skupnosti in preživljanja otroka v okviru skupnega gospodinjstva izvršuje na drug način, ne pa z nakazovanjem oziroma izročanjem denarnih zneskov preživnine, določenih z izvršilnim naslovom. Dolžniku v takšnem primeru tudi ni potrebno predložiti posebnega pisnega dogovora z materjo oziroma upnikom samim, saj je takšen dogovor potreben zgolj, ko starša ne živita skupaj.3

Predlagatelj je študentsko delo opravljal zgolj občasno v času poletnih počitnic, pri čemer ta dohodek ni bil stalen in ne trajno zagotovljen. Šlo je za enkraten zaslužek in ni izkazano, da bo med naslednjimi počitnicami lahko zaslužil enako. Pravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča, da se njegov zaslužek z delom upošteva kot delno (relativno majhno) zmanjšanje preživninske obveznosti obeh roditeljev.