SEU odločba

Predmet spora in okoliščine zadeve v postopku o glavni stvari

1Tožnik, A. A., okrajni sodnik na Okrajnem sodišču v Ljubljani, je pred toženko, Sodnim svetom, vložil predlog za hitrejše napredovanje na položaj svétnika oziroma podrejeno za hitrejše napredovanje v plačnih razredih. V postopku pred Vrhovnim sodiščem je sporen le tožnikov predlog za hitrejše napredovanje v plačnih razredih. Zoper odločitev toženke glede tožnikovega predloga, ki se nanaša na napredovanje na položaj sodnika svétnika, tožnik ni sprožil upravnega spora.

Postopek pred Sodnim svetom

2Sodni svet je z izpodbijano odločbo z dne 11. 1. 2024 odločil, da tožnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje in se z dnem 4. 7. 2022 uvrsti v 51. plačni razred, s 1. 4. 2023 pa v 52. plačni razred. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik zadnjič napredoval 4. 7. 2019, ko je bil z odločbo Sodnega sveta z dne 19. 3. 2020 uvrščen v 50. plačni razred. Pojasnil je, da sprejema ugotovitve iz ocene sodniške službe¹ in ocenjuje, da sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Z dnem izpolnjevanja pogojev 4. 7. 2022 bi tožnik lahko napredoval za dva plačna razreda, vendar je razpon plačnih razredov za okrajne sodnike v prilogi 3 Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju tudi ZSPJS) oziroma Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS-AA) povsem jasen in sega od 47. do 51. plačnega razreda, od 1. 4. 2023 dalje pa od 48. do 52. plačnega razreda. Tožnik lahko kot okrajni sodnik, ki je že uvrščen v 50. plačni razred, z dnem 4. 7. 2022 napreduje največ v 51. plačni razred, ob upoštevanju novele ZSPJS-AA pa s 1. 4. 2023 v 52. plačni razred, kljub temu da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Sodni svet ga ne more uvrstiti za dva plačna razreda višje od že doseženega; še toliko bolj ne more slediti tožnikovemu predlogu za uvrstitev v 60. oziroma 61. plačni razred.

Upravni spor

3Tožnik je zoper izpodbijano odločbo na Vrhovno sodišče vložil tožbo po prvem odstavku 36. člena Zakona o sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve)² v zvezi s 1. in 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS‑1).³ Navaja, da toženka z izpodbijano odločbo ni odločila o njegovem predlogu, da se ga z dnem 4. 7. 2022 uvrsti v 59. plačni razred, z dnem 1. 4. 2023 pa v 60. plačni razred, oziroma v obeh primerih v plačni razred, ki bo po morebitni odpravi neustavnosti ZSPJS, kolikor se nanaša na plače sodnikov, ustrezal najvišjemu plačnemu razredu okrajnega sodnika. Poudarja, da temelji uvrstitev v 51. oziroma v 52. plačni razred na delno neustavnem ZSPJS-AA. Opozarja na odločbo U-I-772/21 z dne 1. 6. 2023, s katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) ugotovilo, da so konkretne določbe⁴ v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi Ustava). Do 3. 1. 2024, ko je potekel rok za odpravo neskladja, Državni zbor Republike Slovenije (v nadaljevanju Državni zbor) naložene obveznosti ni izpolnil. Toženka je z izpodbijano odločbo tožnika uvrstila v plačni razred skladno s plačno lestvico po obstoječem ZSPJS, kar je v nasprotju z ustavnimi načeli delitve oblasti in neodvisnosti sodstva, katere konstitutivni del je materialna neodvisnost sodnikov.

4Toženka je po pozivu na odgovor na tožbo izrecno navedla, da odgovora ne bo podala. Pojasnila je, da se je Sodni svet na seji 14. 3. 2024 seznanil s tožbo v tej zadevi in obravnaval drugo zadevo, v kateri se pritožba tožnika nanaša na istovrstno dejansko stanje. Postopek odločanja o pritožbi v slednji zadevi je prekinil do odločitve Ustavnega sodišča v zadevi U-I-8/24.⁵

Pravno pomembne okoliščine primera

5V okoliščinah obravnavane zadeve je pomembna ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča U‑I‑772/21 z dne 1. 6. 2023 (nanjo se sklicuje tudi tožnik), s katero je Ustavno sodišče ob obravnavanju zahteve Sodnega sveta z dne 13. 10. 2021 ugotovilo, da so konkretne določbe predpisov⁶ v neskladju z Ustavo. Pojasnilo je, da razveljavitev teh predpisov ni mogoča, ker bi to pomenilo, da plače sodnikov sploh ne bi bile urejene z zakonom, in dodalo, da se bo morala do izdaje novih plačnih predpisov, s katerimi bo moral zakonodajalec odpraviti ugotovljene protiustavnosti, še naprej uporabljati izpodbijana plačna ureditev. S to odločbo je Ustavno sodišče Državnemu zboru naložilo, da mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (v nadaljevanju Uradni list RS). Ta, najkrajši možni rok je utemeljilo s stališčem, da je problematika plač sodnikov tako zakonodajalcu kot tudi Vladi Republike Slovenije že dalj časa poznana in da „bo lahko zakonodajalec po presoji Ustavnega sodišča z gotovostjo odpravil ugotovljene protiustavnosti“ v danem roku. Ta rok je potekel 3. 1. 2024.

6Dne 16. 1. 2024 je Sodni svet na Ustavno sodišče znova vložil zahtevo za oceno ustavnosti Su 49/2024, s katero zahteva oceno ustavnosti četrtega, petega in šestega odstavka 5. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 108/09 - uradno prečiščeno besedilo, 13/10, 59/10, 85/10, 107/10, 35/11, 46/13, 50/14, 82/15, 67/17, 84/18, 204/21 in 139/22), kolikor se nanašajo na usklajevanje sodniških plač, in drugega odstavka 10. člena v zvezi s Prilogo 1 in Prilogo 3 Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 108/09 - uradno prečiščeno besedilo, 13/10, 59/10, 85/10, 107/10, 35/11, 46/13, 50/14, 82/15, 67/17, 84/18, 204/21 in 139/22), kolikor se nanašajo na sodnike. Zahteva za oceno ustavnosti vsebuje tudi predlog, naj Ustavno sodišče določi način izvršitve⁷ svoje odločbe U-I-772/21.

7Sodni svet Ustavnemu sodišču predlaga, 1. da ugotovi nadaljnji obstoj že ugotovljene protiustavnosti četrtega, petega in šestega odstavka 5. člena ZSPJS, kolikor se nanašajo na usklajevanje sodniških plač; in drugega odstavka 10. člena v zvezi s Prilogo 1 in Prilogo 3 ZSPJS, kolikor se nanašajo na sodnike, ki temelji na protiustavni ureditvi materialnega položaja sodnikov, ki se v danih makroekonomskih razmerah (visoka inflacija, itd.) še naprej poslabšuje, in določi, da funkcionarjem sodne oblasti, ki so sodniki in katerih funkcije so s Prilogo 3 ZSPJS uvrščene v plačno podskupino A3, poleg plače in drugih prejemkov pripada še dodatek za opravljanje sodniške funkcije v višini 1.071,59 EUR bruto mesečno za polni delovni čas; 2. da se plače sodnikov in dodatek za opravljanje sodniške funkcije usklajuje na način, kot se bodo usklajevale plače v javnem sektorju (in ne le enkrat letno v višini 60 % stopnje rasti cen življenjskih potrebščin, kot je brez obrazložitve predlagano v predlogu zakona, ki ga je pripravilo Ministrstvo za pravosodje). Dodatek za opravljanje sodniške funkcije bi namreč postal del plače sodnikov in ni videti razumnih razlogov za posebno oziroma drugačno usklajevanje od načina usklajevanja plač. S tem bo ustrezno preprečen tudi dokajšen padec realne vrednosti plač in dodatka za opravljanje sodniške funkcije, in 3. da se predlagana rešitev uporablja začasno od ugotovitve protiustavnosti dne 1. 6. 2023 do celovite ureditve plačnega sistema za sodnike. Sodni svet je v tej zahtevi med drugim izpostavil, da je spomladi leta 2023 preko 50 sodnikov vložilo pritožbe zoper odločbe predsednikov sodišč glede uvrstitve v plačne razrede po novi plačni lestvici, ki je začela veljati 1. 4. 2023.⁸ Sodniki so v pritožbah (ponovno) opozorili na protiustavnost zakonskih določb, čemur je Ustavno sodišče v odločbi U-I-772/21 v bistvenem delu pritrdilo.⁹

8Kot izhaja z uradne spletne strani Ustavnega sodišča, se zahteva za oceno ustavnosti Sodnega sveta Su 49/2024 vodi pred Ustavnim sodiščem pod U‑I‑8/24, in sicer kot absolutno prednostna zadeva. O njej Ustavno sodišče do dneva predložitve tega predloga še ni odločilo.

Odločba Ustavnega sodišča U-I-772/21

9V zadevi U-I-772/21 je Sodni svet pretežni del zahteve usmeril v izpodbijanje določb več zakonov, s katerimi je urejen materialni položaj sodnikov, oziroma v izpodbijanje ureditve, s katero je določena osnovna plača sodnikov.¹⁰ Sporne določbe se po vsebini nanašajo na zagotavljanje pogojev za materialno neodvisnost sodnikov, ki je eden od bistvenih elementov sodniške neodvisnosti, varovane s 125. členom Ustave. To hkrati pomeni, da posegajo v ustavnopravni položaj sodstva oziroma sodnikov.

10Ustavno sodišče je v odločbi poudarilo, da mora biti sodišče, ki odloča o pravicah in obveznostih posameznikov ter o obtožbah zoper njih, neodvisno (prvi odstavek 23. člena Ustave). Ponovilo je predhodno že zavzeto stališče, da temelji načelo neodvisnosti sodnikov na načelu delitve oblasti.¹¹ To načelo zapoveduje takšno organizacijo državne oblasti, v kateri se zakonodajna, izvršilna in sodna oblast izvršujejo neodvisno druga od druge in v kateri so med posameznimi vejami oblasti vzpostavljena taka razmerja, da nobena ne more pridobiti prevlade nad drugima dvema (sistem zavor in ravnovesij).¹² Poudarilo je že sprejeto stališče, da pomeni materialna varnost sodnikov eno od temeljnih jamstev sodniške neodvisnosti.¹³

11Ustavno sodišče je na seji 1. junija 2023 odločilo:

1V neskladju z Ustavo so:

 četrti, peti in šesti odstavek 5. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 108/09 – uradno prečiščeno besedilo, 13/10, 59/10, 85/10, 107/10, 35/11, 46/13, 50/14, 82/15, 67/17, 84/18, 204/21 in 139/22), kolikor se nanašajo na usklajevanje sodniških plač;

 drugi odstavek 10. člena v zvezi s Prilogo 1 in Prilogo 3 Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 108/09 – uradno prečiščeno besedilo, 13/10, 59/10, 85/10, 107/10, 35/11, 46/13, 50/14, 82/15, 67/17, 84/18, 204/21 in 139/22), kolikor se nanašajo na sodnike.

2Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu RS.

[…]

12Del presoje Ustavnega sodišča se tako nanaša na oceno ustavnosti ureditve osnovnih plač sodnikov, tj. določitev plačnih razredov sodnikov in njihovo vrednost, ki pomenijo splošno ureditev materialnega položaja sodnikov (drugi odstavek 10. člena v zvezi s Prilogo 1 in Prilogo 3 ZSPJS). Ustavno sodišče je v odločbi ugotovilo, da je ureditev osnovnih plač sodnikov (drugi odstavek 10. člena v zvezi s Prilogo 1 in Prilogo 3 ZSPJS) zaradi nespoštovanja ustavne zahteve po stabilnosti sodniških plač v neskladju z ustavnim načelom sodniške neodvisnosti, ki ga zagotavlja 125. člen Ustave.

13V 73. točki obrazložitve je ugotovilo, da so zaradi inflacijskih gibanj plače sodnikov zelo občutno izgubile realno vrednost in so očitno neprimerne. V 76. točki obrazložitve je ugotovilo, da ureditev ni skladna z ustavno zahtevo, da mora biti plača sodnika v skladu z dostojanstvom sodniškega poklica oziroma mora ustrezati vlogi sodnikov in njihovim odgovornostim. Iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča izhaja (med drugim), da boljši plačni položaj sodniških pomočnikov, ki so hierarhično nižje od sodnikov,¹⁴ kaže, da plače sodnikov ne ustrezajo vlogi sodnikov in njihovim odgovornostim in so kot takšne očitno neprimerne ter v neskladju z načelom sodniške neodvisnosti (79. točka obrazložitve).

14Glede četrtega odstavka 5. člena ZSPJS, ki določa, da se sodniške plače praviloma uskladijo enkrat letno, je Ustavno sodišče ocenilo, da s takšno ureditvijo ni zagotovljeno, da bo v primeru dokajšnjega padca realne vrednosti sodniških plač tudi v resnici prišlo do uskladitve sodniških plač. To pomeni, da ni zadoščeno ustavni zahtevi, po kateri mora zakonodajalec predvideti mehanizme, ki bodo preprečevali dokajšen padec realne vrednosti sodniških plač.¹⁵ Po presoji Ustavnega sodišča je takšna ureditev usklajevanja vrednosti plačnih razredov (četrti, peti in šesti odstavek 5. člena ZSPJS) v nasprotju z načelom (materialne) sodniške neodvisnosti, saj se sodniške plače (le) praviloma uskladijo enkrat letno.

15Ureditev o uvrstitvi sodniških funkcij v plačne razrede je v nasprotju z Ustavo tudi z vidika načela delitve oblasti (2. stavek drugega odstavka 3. člena Ustave), saj, tako Ustavno sodišče, obstajajo bistvena in s tem neustavna nesorazmerja med plačnim položajem sodnikov in poslancev. Pri tem je izhajalo iz že sprejetega stališča, da ustavnopravna enakovrednost sodne oblasti v primerjavi z zakonodajno in izvršilno oblastjo med drugim zahteva, da se položaj sodne oblasti in sodnikov kot nosilcev te oblasti obravnava in ureja primerljivo z drugima vejama oblasti, tako da sta zagotovljeni neodvisnost sodnikov ter integriteta in dostojanstvo sodne oblasti. Upoštevaje tudi mesečni pavšalni znesek, do katerega so upravičeni poslanci, ne da bi pri tem morali izkazati, da so jim nastali stroški, je ob presoji primerjave med plačnimi razredi sodnikov in poslancev ugotovilo, da na podlagi izpodbijane ureditve prihaja do precej večjih razlik med njihovim plačnim položajem,¹⁶ kot jih pokaže gola primerjava med plačnim razredom funkcije okrajnega sodnika in plačnim razredom najnižje uvrščenega poslanca, na kar je bila osredotočena pretekla ustavnosodna presoja. To kaže še dodatno na neskladje izpodbijane ureditve, kar zadeva plačna razmerja med poslanci in sodniki, z načelom delitve oblasti.¹⁷

Sporno pravno vprašanje

16Vprašanje uvrstitve v plačni razred v obravnavanem sporu ni zgolj tehnično vprašanje. S tem ko trči v vprašanje materialne sodniške neodvisnosti v položaju, v katerem se iz razlogov, obrazloženih v nadaljevanju, stopnjuje teža posledic ustavne neskladnosti zakonske ureditve z vidika načela neodvisnosti sodišč oziroma sodnikov kot nosilcev sodne veje oblasti (kot je to ugotovilo Ustavno sodišče v navedeni odločbi), odpira pomembno ustavnopravno vprašanje.

17Opustitev implementacije odločbe Ustavnega sodišča v roku, odrejenem s to odločbo, ima dodatno obremenjujočo razsežnost: Ustavno sodišče je v navedeni odločbi ugotovilo tudi neskladje z načelom delitve oblasti iz razloga nedopustnih razlik med plačnimi razredi sodniških funkcij in plačnimi razredi funkcij zakonodajne in izvršilne veje oblasti, pri čemer je (med drugim) upoštevalo tudi različne prejemke in ugodnosti, ki niso del plačnih predpisov in do katerih so upravičeni poslanci. Izhajalo je iz ustavne zahteve enakovrednosti sodne veje oblasti v primerjavi z zakonodajno in izvršilno vejo oblasti, ki med drugim nalaga, da se položaj sodne veje oblasti in sodnikov obravnava in ureja ustrezno primerljivo z drugima vejama oblasti.

18Z odločbo Ustavnega sodišča U-I-772/21 je bilo ugotovljeno, da so v neskladju z Ustavo četrti, peti in šesti odstavek 5. člena ZSPJS, kolikor se nanašajo na usklajevanje sodniških plač, ter drugi odstavek 10. člena v zvezi s Prilogo 1 in Prilogo 3 ZSPJS, kolikor se nanašajo na sodnike. Dne 3. 1. 2024 se je iztekel rok za implementacijo ustavne odločbe U‑I‑772/21, v kateri je Ustavno sodišče odločilo, da so določbe ZSPJS, ki urejajo plače slovenskih sodnikov, v neskladju z Ustavo.¹⁸ Iz tožnikovih navedb jasno izhaja, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi določb ZSPJS, in to kljub odločbi Ustavnega sodišča, s katero je Ustavno sodišče ugotovilo njihovo neustavnost, in se je rok za implementacijo odločbe iztekel.

Koneksnost obravnavanega primera s pravom Evropske unije

19Že Ustavno sodišče je v odločbi U‑I‑772/21¹⁹ pojem ustavnega načela neodvisnosti sodstva napolnilo s sklicevanjem na evropsko in mednarodno razsežnost sodniških plač kot elementa sodniške neodvisnosti, vključno s sodno prakso Sodišča Evropske unije, ki potrjuje načelo neodvisnosti sodstva.²⁰ Vprašanje materialne sodniške neodvisnosti se dotika evropskega prava²¹ — zagotavljanje neodvisnosti, ki je neločljivo povezano z nalogo sojenja, namreč ni nujno le na ravni Unije in ne velja le za sodnike sodišč Unije, temveč na ravni držav članic tudi za nacionalna sodišča.²² Tudi v nacionalni doktrini se poudarja, da morajo sodišča držav članic na podlagi lastne odgovornosti razlagati določila pravnega reda Evropske unije in skrbeti za njegovo učinkovito uveljavljanje, s čimer pridobijo sodniki v državah članicah položaj in vlogo evropskih sodnikov.²³

20Tako teorija kot sodna praksa sta torej enotni, da sega domet materialne neodvisnosti nacionalnih sodnikov tudi na področje evropskega prava. Zahteva po neodvisnosti, ki je neločljivo povezana z učinkovitim sodnim varstvom iz prvega odstavka 19. člena Pogodbe o evropski uniji, se namreč postavi, kadarkoli obstaja možnost, da nacionalno sodišče odloča o vprašanjih glede uporabe ali razlage prava Evropske unije. Navedeno pa velja tudi, kadar se v konkretnem postopku pred nacionalnim sodiščem vprašanje uporabe evropskega prava sploh ne postavi. Ob tem se Vrhovno sodišče zaveda dolžnosti, ki je naložena državam članicam na podlagi prvega odstavka 19. člena Pogodbe o evropski uniji, in sicer glede obvezne vzpostavitve pravnih sredstev, ki so potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Evropske unije. Vrhovno sodišče je seznanjeno tudi z odločitvami Sodišča Evropske unije v zvezi z že predloženimi vprašanji, ki zadevajo vprašanja sodniške neodvisnosti.²⁴

21Upoštevaje navedena izhodišča, se je Vrhovnemu sodišču zastavilo vprašanje, kako naj postopa, izhajajoč iz zahtev 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije. Pravica, s katero razpolaga Republika Slovenija glede določanja smernic proračunske politike in ki jo priznavajo institucije Evropske unije, države vendarle ne odvezuje obveznosti spoštovanja temeljnih načel prava Evropske unije, med katerimi je tudi načelo neodvisnosti sodnikov, ki se uporablja tako za sodišča Evropske unije kot tudi za nacionalna sodišča. Ob tem Vrhovno sodišče ocenjuje, da je neodvisnost sodnikov pogojena z jamstvi, povezanimi z njihovim statusom, tudi z vidika plačila. To, da sodniki prejemajo plačo, ki ustreza pomembnosti sodniške funkcije, je jamstvo, ki je neločljivo povezano z neodvisnostjo sodnikov.²⁵ Na podlagi veljavne zakonske ureditve je Vrhovno sodišče pristojno, da odloči v sporu polne jurisdikcije, v katerem ima (dejansko in ne samo hipotetično) možnost,²⁶ da sámo odloči tako o dejanskih kot o pravnih vprašanjih.²⁷ Ko je tako in ker vprašanje materialne neodvisnosti nacionalnih sodnikov sega tudi na področje (primarnega) evropskega prava, Vrhovno sodišče v zadevi ne more vsebinsko odločiti, ne da bi predhodno razpolagalo z razlago prava Evropske unije. Postavljeno vprašanje je bistveno, saj je od njega odvisna končna odločitev.

22Ker zoper odločitev Vrhovnega sodišča v obravnavanem sporu po nacionalnem pravu ni na voljo pravnih sredstev, Vrhovno sodišče s predložitvijo vprašanja izpolnjuje svojo predložitveno obveznost iz tretjega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.

Pravna podlaga

23Ustava vsebuje naslednje upoštevne določbe:

3.a člen

(1) Slovenija lahko z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države, ter vstopi v obrambno zvezo z državami, ki temeljijo na spoštovanju teh vrednot.

[…]

(3) Pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, se v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij.

[…]

23. člen

(pravica do sodnega varstva)

Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.

125. člen

(neodvisnost sodnikov)

Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni. Vezani so na ustavo in zakon.

157. člen

(upravni spor)

O zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo.

Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.

24ZUstS vsebuje naslednje upoštevne določbe:

48. člen

(1) Če ustavno sodišče oceni, da je zakon, drug predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, protiustaven ali nezakonit zato, ker določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja ali ga ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve oziroma odprave, sprejme o tem ugotovitveno odločbo.

(2) Zakonodajalec oziroma organ, ki je izdal protiustaven oziroma nezakonit predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, mora ugotovljeno protiustavnost oziroma nezakonitost odpraviti v roku, ki ga določi ustavno sodišče.

25Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS‑1) vsebuje naslednje upoštevne določbe:

7. člen

(1) V upravnem sporu sodišče v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, če zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno.

[…]

65. člen

(1) Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če:

1bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo;

2izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek.

[…]

(5) Po prvem odstavku tega člena odloči sodišče, kadar je s tožbo zahtevana odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 7. člena tega zakona.

26ZSPJS vsebuje naslednje upoštevne določbe:

5. člen

(Sestava plače, osnovna plača in usklajevanje osnovnih plač)

(1) Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov.

(2) Znesek osnovne plače se določi z uvrstitvijo v posamezen plačni razred iz plačne lestvice.

(3) Plačna lestvica je določena v prilogi 1 tega zakona.

(4) Vrednosti plačnih razredov se usklajujejo praviloma enkrat letno. Višina uskladitve mora biti enaka za javne uslužbence in funkcionarje.

(5) Višina uskladitve vrednosti plačnih razredov za javne uslužbence se določi s kolektivno pogodbo za javni sektor. Višina uskladitve vrednosti plačnih razredov za funkcionarje pa se, po predhodnem usklajevanju s funkcionarji, določi s tem zakonom.

(6) Pogajanja in usklajevanja iz prejšnjega odstavka se pričnejo najkasneje do 1. maja in se praviloma zaključijo 30 dni pred rokom, določenim za predložitev predloga državnega proračuna Državnemu zboru.

10. člen

(Določitev osnovne plače funkcionarjev)

(1) Osnovne plače funkcionarjev se določijo z uvrstitvijo v plačni razred.

(2) Uvrstitev posameznih funkcij v plačne razrede in razponi možnih napredovanj v višji plačni razred je določena v prilogi 3 tega zakona.

27Pogodba o Evropski uniji vsebuje naslednje upoštevne določbe:

2. člen

Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških.

19. člen

(1) Sodišče Evropske unije sestavljajo Sodišče, Splošno sodišče in specializirana sodišča. Zagotavlja upoštevanje prava pri razlagi in uporabi Pogodb.

Države članice vzpostavijo pravna sredstva potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije.

(2) […]

Sodniki in generalni pravobranilci Sodišča ter sodniki Splošnega sodišča se izberejo med osebami, katerih neodvisnost je nedvomna […]

28Pogodba o delovanju Evropske unije vsebuje naslednje upoštevne določbe:

267. člen

(1) Sodišče Evropske unije je pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede

(a) razlage Pogodb;

(b) veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije.

(2) Kadar se takšno vprašanje postavi kateremu koli sodišču države članice in če to sodišče meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo, lahko to vprašanje predloži v odločanje Sodišču.

(3) Kadar je takšno vprašanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, je to sodišče dolžno predložiti zadevo Sodišču.

29Listina Evropske unije o temeljnih pravicah vsebuje naslednje upoštevne določbe:

47. člen

(Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča)

(1) Vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu.

(2) Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. Vsakdo ima možnost svetovanja, obrambe in zastopanja.

Temeljna dilema ob odločanju obravnavanega primera

30Ustavno sodišče je po 1. členu ZUstS opredeljeno kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustava v tretjem odstavku 161. člena določa, da pravne posledice odločitev Ustavnega sodišča ureja zakon, ZUstS pa v tretjem odstavku 1. člena določa, da so odločbe Ustavnega sodišča obvezne. Slednje je mogoče izpeljati tudi iz temeljnih ustavnih načel – načela pravne države (2. člen Ustave) in načela delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave). Pravno obveznost Državnega zbora, kadar Ustavno sodišče izda ugotovitveno odločbo, določa drugi odstavek 48. člena ZUstS: zakonodajalec mora protiustavnost, ugotovljeno z odločbo Ustavnega sodišča, odpraviti v roku, ki ga določi Ustavno sodišče. Vprašanje, kako postopati v primeru, če se odločba Ustavnega sodišča ne izvrši v postavljenem roku, se zato sploh ne bi smelo postaviti. Iz ustavnosodne presoje izhaja, da nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča ne le da vzdržuje, temveč tudi poglablja protiustavno stanje, ugotovljeno v odločbi Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče je že večkrat obširno pojasnilo, da so odločbe Ustavnega sodišča obvezne, da morajo tako dejansko učinkovati, kot take pa jih morajo vsi državni organi, vključno z zakonodajalcem, spoštovati in izvrševati. To pravilo izhaja že iz načela delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave), izrecno pa je to določeno tudi v tretjem odstavku 1. člena ZUstS. Upoštevajoč ustavno določene pristojnosti Ustavnega sodišča (160. člen Ustave), pa je pristojnost Ustavnega sodišča tudi, da v teh okvirih razlaga Ustavo in njenim določbam daje pomen, s katerim se zagotavljata vladavina prava ter svobodna in demokratična družbena ureditev. Iz temeljnih ustavnih načel, da je Republika Slovenija demokratična republika (1. člen Ustave) in pravna država (2. člen Ustave), v kateri se oblast izvršuje po načelu delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave), izhaja, da je Republika Slovenija ustavna demokracija in ne država, v kateri bi lahko katerikoli državni organ (tudi zakonodajalec) štel odločitve Ustavnega sodišča za neobvezne, torej kot nekakšna priporočila. Zakonodajna neodzivnost Državnega zbora glede obveznosti, ki mu je bila naložena z odločbo Ustavnega sodišča, pomeni kršitev načel pravne države (2. člen Ustave) in načela delitve oblasti (drugi stavek drugega odstavka 3. člena Ustave).²⁸

31V opisanih okoliščinah obravnavanega primera so sodstvo kot celota in sodniki kot posamezniki zaradi nedopustne opustitve Državnega zbora, ki v odrejenem roku ni izvršil jasne in nedvoumne odločbe Ustavnega sodišča, ostali brez učinkovitega pravnega varstva. Pri tem je očitno, da dolžina trajanja z ustavo neskladnega stanja, ki posega v materialno neodvisnost sodnikov, le še stopnjuje težo posledic in intenzivno ogroža materialno neodvisnost sodnikov. Tem posledicam je treba dodati, kot to sledi iz ustaljene ustavnosodne presoje, še novi razsežnosti neskladja z Ustavo – to je kršitev načel pravne države in načela delitve oblasti, ki se kaže v opuščanju dolžnosti zakonodajne veje oblasti iz okvira njenih ustavo opredeljenih pristojnosti. Kot je bilo pojasnjeno, iz odločbe Ustavnega sodišča U‑I‑772/21 izhaja tudi očitek ignoriranja ustavne zahteve po spoštovanju enakovrednosti sodne veje oblasti z drugima vejama oblasti z vidika plačnih razmerij med sodniki, poslanci in ministri, upoštevajoč pri tem tudi različne prejemke in ugodnosti, ki jih funkcionarji sodne veje oblasti niso deležni.

32Sodni svet je odločitev v izpodbijanem delu sprejel, upoštevaje v konkretnem časovnem obdobju upoštevno zakonsko določeno plačno lestvico z ZSPJS, ki določa zgornjo mejo, ki je sodnik na določenem sodniškem mestu ne more preseči. Pravne določbe, ki predstavljajo pravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi, so protiustavne, kot je bilo ugotovljeno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-772/21. Pri tem ni dvoma, da zakonodajalec neustavnosti relevantnega dela ZSPJS (še) ni odpravil,²⁹ pred Ustavnim sodiščem pa teče postopek U-I-8/24 na podlagi zahteve za oceno ustavnosti, s katero Sodni svet predlaga, da naj Ustavno sodišče določi način izvršitve svoje odločbe U-I-772/21. Tožnik utemeljuje svoj zahtevek prav z argumentom, da ga je toženka z izpodbijano odločbo uvrstila v plačni razred skladno s plačno lestvico po obstoječem ZSPJS, tj. ob uporabi neustavnih pravnih predpisov.

33Ob izhodiščni predpostavki, da sega vprašanje materialne sodniške neodvisnosti tudi na področje urejanja prava Evropske unije, se Vrhovnemu sodišču spričo odločbe Ustavnega sodišča U‑I‑772/21 in 125. člena Ustave, ki določa vezanost sodnikov pri odločanju na Ustavo in zakon, poraja vprašanje dolžnosti odločanja v obravnavanem sporu v sporu polne jurisdikcije, ustrezno z razlogi odločbe Ustavnega sodišča U‑I‑772/21. Pomembno je pri tem spomniti, da iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da izrek in obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča vedno pomenita celoto, zaradi česar zavezujejo ne le izrek, temveč tudi razlogi in stališča, vsebovani v obrazložitvi. ³⁰

34Odločba Ustavnega sodišča U-I-772/21 pomeni v pravnem redu Republike Slovenije novo zavezujoče pravno dejstvo. Jamstvi iz 23. in 157. člena Ustave Vrhovnemu sodišču nalagata, da zagotavlja učinkovito sodno varstvo, 125. člen Ustave pa ga zavezuje, da odloči skladno z Ustavo in zakonom. Temu v konkretnih okoliščinah primera stoji nasproti z Ustavo neskladna ureditev ZSPJS. Ključno je torej, ali ob upoštevanju načela neodvisnosti sodnikov – člen 19(1), drugi pododstavek, PEU - , v povezavi z vrednoto pravne države – 2. člen PEU - , ter načela primarnosti oziroma prevlade prava Evropske unije sme in mora Vrhovno sodišče, da bi zagotovilo pogoje za materialno neodvisnost sodnikov, v obravnavanem sporu ustrezno upoštevati razloge odločbe Ustavnega sodišča U‑I‑772/21, iz katerih (med drugim) izhaja, da je zakonska ureditev neskladna z ustavnim načelom neodvisnosti sodnikov.

35Razsežnost predstavljene problematike se tako nanaša na dilemo, kako v položaju opustitve uresničitve navedene odločbe Ustavnega sodišča v roku, odrejenem v tej odločbi, ustrezno zagotoviti pogoje za materialno neodvisnost sodnikov. Nevzdržno je, da zakonodajna veja oblasti v nasprotju z načelom neodvisnosti sodne veje oblasti ugotovljenega neskladja konkretnih zakonskih določb z Ustavo ne odpravi, in to celo v položaju ugotovljenega nespoštovanja zahteve po enakovrednosti sodne veje oblasti v razmerju do zakonodajne veje oblasti. Spomniti je treba, da je Ustavno sodišče v odločbi U‑I‑772/21³¹ prav z namenom, da bi ugotovljeno protiustavno stanje trajalo čim krajši čas, zakonodajalcu za odpravo protiustavnosti določilo najkrajši možni rok. Pri tem je kot bistveno upoštevalo, kot je že bilo obrazloženo, da sta zakonodajalec in Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada) že dlje časa seznanjena z obravnavano problematiko, zaradi česar naj bi bilo za pripravo in sprejetje nove ureditve potrebno manj časa.³² Ustavnopravni argumenti za opustitev dolžnega ravnanja iz pristojnosti zakonodajalca Vrhovnemu sodišču niso poznani.³³ Vrhovno sodišče se zaveda, da je proračun države stičišče za usklajevanje konkurirajočih si interesov in da mora opredeljevanje višine sodniških plač upoštevati finančne zmožnosti države. Vrhovno sodišče v celoti sprejema tudi, da morajo biti sodniške plače določene ob upoštevanju socialnega položaja v zadevni državi.³⁴ Toda, če ustavnosodna presoja pokaže, da v državi ni spoštovana zahteva po enakovrednosti sodne veje oblasti v primerjavi z zakonodajno in izvršilno vejo oblasti in da so lahko pomočniki sodnikov, zaposleni na sodišču, uvrščeni v višje razrede kot sodniki, je očitno, da zakonska ureditev sodniških plač ni odraz socialnega položaja v Republiki Sloveniji.

Glede odločitve za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije

36Pogodba o Evropski uniji v 19. členu uresničuje vrednoto pravne države, potrjeno v 2. členu Pogodbe o Evropski uniji, pri čemer obveznosti zagotavljanja sodnega nadzora v pravnem redu Unije ne nalaga le Sodišču Evropske unije, ampak tudi nacionalnim sodiščem.³⁵ Države članice morajo tako vzpostaviti pravna sredstva, potrebna za to, da se pravnim subjektom zagotovi spoštovanje njihove pravice do učinkovitega sodnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije.³⁶ Zagotavljanje neodvisnosti je, kot rečeno, neločljivo povezano z nalogo sojenja.³⁷

37Neodvisnost sodstva je torej pomembno načelo prava Evropske unije. Prav tako je eno od temeljnih načel demokratične pravne države in s tem ustavnega prava držav članic, sestavni del načel delitve oblasti in vladavine prava ter predpogoj za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Neodvisnost sodne veje oblasti je nadalje nujni pogoj za to, da se pravnim subjektom na področju prava Evropske unije zagotovi temeljna pravica do neodvisnega in nepristranskega sodišča iz 47. člena Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah, ki zagotavlja varstvo vseh pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Evropske unije.³⁸

38Načelo neodvisnosti sodstva se nanaša tudi na finančni vidik, in sicer na financiranje sodne veje oblasti neodvisno od izvršilne in zakonodajne veje oblasti. Neodvisnost sodstva pomembno vpliva na zagotovitev pravne države in vzpostavitev ustavno skladnega razmerja med posameznimi vejami oblasti. V obravnavani zadevi se Vrhovnemu sodišču zastavlja vprašanje, ali so pravila o prejemkih sodnikov, kot jih določa z Ustavo Republike Slovenije neskladna zakonska ureditev plač sodnikov Republike Slovenije, lahko skladna s pravom Evropske Unije, ali pa pravu Evropske Unije nasprotujejo. Po pregledu sodne prakse Sodišča Evropske unije Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpostavljeno vprašanje pomeni novo vprašanje razlage prava Evropske unije, saj doslej v judikaturi še ni bilo pojasnjeno. Po presoji Vrhovnega sodišča gre za pomembno vprašanje glede enotne uporabe prava Evropske unije v vseh državah članicah, pri čemer je treba pravo Evropske unije v skladu z načeli razlage tega prava razlagati samostojno in enotno v vsej Evropski uniji. Odgovor Sodišča Evropske unije na to vprašanje ne bo le splošnega pomena za enotno uporabo prava Evropske unije, ampak je tudi nujen za sodbo, ki bo izdana v tej zadevi. Od odgovora Sodišča Evropske unije na postavljena vprašanja je odvisno, ali bo Vrhovno sodišče uporabilo relevantne zakonske določbe, ki so neskladne z Ustavo države članice, ali pa bo njihovo uporabo, ob upoštevanju načela primarnosti prava Evropske unije, izključilo.

39Vrhovno sodišče razume prvi odstavek 19. člena Pogodbe o Evropski uniji in 47. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah kot dolžnost zagotoviti, da so nacionalna sodišča v zvezi s sporom, ki ga obravnavajo, neodvisna. Zahteva po zunanji neodvisnosti se razteza na različne ravni notranje pravne ureditve v zvezi z organizacijo sodstva, med katere je po presoji Vrhovnega sodišča treba uvrstiti tudi vprašanje nagrajevanja sodnikov, in sicer na vseh ravneh sodišč. Obravnavani spor sega prav na to področje, zato je skladno z 267. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije v predstavljenih okoliščinah nastopila dolžnost Vrhovnega sodišča, da prek postavitve predhodnega vprašanja vzpostavi pravni dialog s Sodiščem Evropske unije.

Vprašanje, predloženo v predhodno odločanje

40Kot navedeno, odgovor na postavljeno vprašanje ni jasen in ga v obravnavanem upravnem sporu Vrhovno sodišče niti ne more sámo razrešiti, ne da bi s tem kršilo svojo obveznost iz 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije. Zato je treba v zvezi s tem postaviti ustrezno vprašanje Sodišču Evropske unije glede pravilne razlage prava Evropske unije.

41Skladno z navedenim Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije predlaga, da Sodišče Evropske unije odloči o naslednjih vprašanjih:

(1) Ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, Pogodbe o Evropski uniji, v povezavi z 2. členom Pogodbe o Evropski uniji, ki določa vrednoto pravne države, v zvezi z načelom sodniške neodvisnosti, razlagati tako, da nasprotuje zakonski ureditvi sodniških plač države članice, kadar so z njo urejene sodniške plače postale zaradi opustitev zakonodajne veje oblasti države članice očitno neprimerne z vidika socialnega položaja v državi članici in ne ustrezajo dostojanstvu in odgovornostim sodniškega poklica, tudi z vidika enakovrednosti vej oblasti?

(2) Ali je treba 2. člen Pogodbe o Evropski uniji, ki določa vrednote, na katerih temelji Evropska unija, s sklicevanjem na spoštovanje pravne države, in drugi pododstavek 19(1) člena Pogodbe o Evropski uniji v povezavi s 47. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v zvezi z načelom materialne sodniške neodvisnosti razlagati tako, da lahko sodišče države članice v položaju, ko je z odločbo ustavnega sodišča države članice zakonska ureditev sodniških plač ugotovljena kot neustavna, zakonodajna veja oblasti pa v postavljenem roku ugotovljene neustavnosti zakonskih določb ne odpravi, tako da se neustaven položaj s potekom časa le še stopnjuje, odloči o tožbi, izhajajoč iz razlogov odločbe Ustavnega sodišča U‑I‑772/21?

--------------------------------------

1Iz ocene sodniške službe Personalnega sveta Višjega sodišča v Ljubljani SuZ 136/2022 z dne 16. 2. 2023 izhaja, da tožnik izpolnjuje pogoje za izjemno napredovanje.

2Prvi odstavek 36. člena ZSSve določa: Zoper odločbe in sklepe sodnega sveta je dovoljen upravni spor.

3Prvi odstavek 27. člena ZUS‑1 določa: Upravni akt se sme izpodbijati: 1. če v postopku za izdajo upravnega akta zakon, na zakon oprt predpis ali drug zakonito izdan predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ni bil uporabljen ali ni bil pravilno uporabljen; 2. če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka). [...]

4Tožnik navaja četrti, peti in šesti odstavek 5. člena ZSPJS, kolikor se nanašajo na usklajevanje sodniških plač, ter drugi odstavek 10. člena v zvezi s Prilogo 1 in Prilogo 3 ZSPJS, kolikor se nanašajo na sodnike.

5Gre za postopek pred Ustavnim sodiščem, ki se vodi v zvezi s strani Sodnega sveta vloženo zahtevo za oceno ustavnosti Su 49/2024 z dne 16. 1. 2024 (obširneje o tem v nadaljevanju).

6Četrti, peti in šesti odstavek 5. člena ZSPJS, kolikor se nanašajo na usklajevanje sodniških plač, ter drugi odstavek 10. člena v zvezi s Prilogo 1 in Prilogo 3 ZSPJS, kolikor se nanašajo na sodnike.

7Drugi odstavek 40. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se glasi: Če je potrebno, določi ustavno sodišče, kateri organ mora izvršiti odločbo in na kakšen način. Odločba mora biti obrazložena.

8Tudi tožnik je vložil pritožbo zoper odločbo predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani Su 54/2012-1 z dne 24. 3. 2023, s katero je bil z dnem 1. 4. 2023 uvrščen v 51. plačni razred. Sodni svet je tožnikovo pritožbo zoper to odločbo obravnaval 11. 5. 2023 in sklenil, da bo odločanje o njej nadaljeval po odločitvi Ustavnega sodišča o zahtevi za oceno ustavnosti ZSPJS in Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF).

9V zvezi s tem Sodni svet v zahtevi za oceno ustavnosti Su 49/2024 navaja, da dokler nova zakonodaja ni sprejeta oziroma ni določen način izvršitve odločbe Ustavnega sodišča U‑I‑772/21, takšno protipravno stanje Sodnemu svetu onemogoča odločanje o pritožbah posameznih sodnikov.

10Gre za ureditev, s katero so določeni plačni razredi sodnikov in vrednost teh plačnih razredov (drugi odstavek 10. člena v zvezi s Prilogo 1 in Prilogo 3 ZSPJS).

11Odločba Ustavnega sodišča U-I-60/06 z dne 7. 12. 2006, 58. točka obrazložitve. Primerjaj tudi odločbi Ustavnega sodišča U-I-159/19 z dne 23. 2. 2023, 10. točka obrazložitve, in U‑I‑246/19 z dne 7. 1. 2021, 90. točka obrazložitve.

12Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča U-I-158/94 z dne 9. 3. 1995, 14. točka obrazložitve, U-I-159/08 z dne 11. 12. 2008, 23. točka obrazložitve, in U-I-246/19 z dne 7. 1. 2021, 63. točka obrazložitve.

13Npr. odločba Ustavnega sodišča U-I-60/06 z dne 7. 12. 2006, 64. točka obrazložitve.

14Na to okoliščino se je skliceval Sodni svet (glej povzetek v 26. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-772/21).

15Več o tem glej 123. točko obrazložitve odločbe U-I-772/21.

16Ta razlika ob primerjavi plačnih razredov najnižje uvrščenega sodnika in najnižje uvrščenega poslanca znaša od 11 do skoraj 13 razredov.

17Obširno o tem glej od 84. do 113. točke obrazložitve odločbe U-I-772/21.

18Kot izhaja iz 139. točke obrazložitve odločbe U-I-772/21, je Ustavno sodišče z namenom, da bi ugotovljeno protiustavno stanje trajalo čim krajši čas, zakonodajalcu določilo najkrajši možni rok, v katerem bo lahko po presoji Ustavnega sodišča z gotovostjo odpravil ugotovljene protiustavnosti.

19Točka 66 odločbe Ustavnega sodišča U‑I‑772/21.

20Sklicevanje Ustavnega sodišča na Sodbi velikega senata SEU v zadevah Evropska komisija proti Poljski, C‑619/18, z dne 24. 6. 2019, 58. točka obrazložitve, in Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu), C‑216/18 PPU, z dne 25. 7. 2018, 48. točka obrazložitve.

21Npr. sodba v zadevi Associação Sindical dos Juízes Portugueses (C-64/16) z dne 27. 2. 2018.

22Sodba v zadevi C-64/16 z dne 27. 2. 2018, 42. točka obrazložitve.

23E. Kerševan, N. Sterle: Obveznost postavitve vprašanj za predhodno odločanje s strani Vrhovnega sodišča, Pravnik, št. 1 – 2, 2023, str. 30.

24Npr. sodba v združenih zadevah A. K. in drugi z dne 19. 11. 2019 (C-585/18, C-624/18 in C-625/18), sodba v zadevi A. B. in drugi z dne 2. 3. 2021 (C-824/18) in sodba v združenih zadevah Prokuratura Rejonowa w Mińsku Mazowieckim z dne 16. 11. 2021 (C-748/19 do C-754/19).

25Sodba v zadevi C-64/16 z dne 27. 2. 2018, 45. točka obrazložitve.

26Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča U 2/2021 z dne 23. 3. 2021, kjer je Vrhovno sodišče v upravnem sporu (zoper isto toženko, kot v obravnavani zadevi) zaradi napredovanja sodnika v višji naziv odločilo v sporu polne jurisdikcije.

27Stališče teorije je, da je v sporu polne jurisdikcije sodišču dano polno pooblastilo, da presodi zakonitost upravnega akta; če ga zaradi nezakonitosti odpravi ali spremeni, odloči meritorno tudi o sami pravici. (F. Testen: Komentar k 157. členu Ustave Republike Slovenije: Spor polne jurisdikcije, v: L. Šturm (ur.): Komentar Ustave Republike Slovenije. Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 1061.) V zvezi s tem iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je v primeru odločanja v sporu polne jurisdikcije treba ugotoviti vsa za odločitev upoštevna dejstva, ki jih določa materialni predpis (glej npr. sodba Vrhovnega sodišča I Up 124/ 2021 z dne 1. 9. 2021).

28Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-110/16 z dne 12. 3. 2020 (33. točka).

29V zakonodajnem postopku je sicer Zakon o uvrstitvi funkcij sodne oblasti in državno tožilskih funkcij v plačne razrede zaradi odločbe Ustavnega sodišča U-I-772/21 (predlog 2024-3130-0017), katerega cilj naj bi bil nova uvrstitev funkcij sodne oblasti (in državnotožilskih funkcij) v plačne razrede kot prvi korak k uresničitvi odločbe Ustavnega sodišča U-I-772/21 v delu, ki se nanaša na vzpostavitev ustreznih razmerij v vrednotenju funkcij vseh treh vej oblasti oziroma relativno primerljivost uvrstitev nosilcev vseh treh vej oblasti v plačne razrede. Kot izhaja iz zapisnika 59. seje Sodnega sveta z dne 9. 5. 2024 (23. sklep), je Sodni svet v zvezi s predlogom zakona Vlade navedel, da sicer podpira prizadevanja Vlade za izboljšanje položaja sodnikov, vendar meni, da posredovani predlog zakona ne pomeni izpolnitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-772/21 z dne 1. 6. 2023 niti z vsebinskega vidika niti z vidika časovnega učinkovanja: „1. Predlagani zakon ne sledi temeljnemu stališču Ustavnega sodišča, da morajo biti tri veje oblasti enakopravne in relativno primerljive tudi glede materialnega statusa njihovih funkcionarjev. Med plačo najnižje plačanega poslanca in okrajnega sodnika začetnika je osem plačnih razredov razlike, po predlogu zakona pa se ta razlika zmanjša na pet plačnih razredov in nikakor ne izenačuje plačnega položaja primerljivih funkcionarjev. Ob tem je treba izpostaviti, da poslanci dodatno prejemajo še mesečni pavšal za pokrivanje materialnih stroškov v neto znesku med 500,00 in 800,00 EUR, ki v uvrstitvi funkcij v plačne razrede ni upoštevan. Tako na primer predsednica Državnega zbora prejema mesečno 500,00 EUR neto več od najvišjih predstavnikov drugih vej oblasti. Še več, mesečni pavšal poslancev se od 1. 1. 2017 ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja (glej 1. točko prvega odstavka 44. člena Zakona o dohodnini), zato je razlika med dohodki funkcionarjev sodne in zakonodajne oblasti še bistveno večja, kot izhaja iz uvrstitve funkcij v plačne razrede.“

30Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-110/16 z dne 12. 3. 2020, 15. točka obrazložitve.

31Točka 139 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U‑I‑772/21.

32Prav tam.

33Ustavno sodišče je v odločbi U-II-2/09 z dne 9. 11. 2009 odločalo o dopustnosti zakonodajnega referenduma o zakonih, ki sta odpravljala protiustavno stanje na področju urejanja sodniških plač, kot ga je ugotovilo Ustavno sodišče v odločbah U-I-159/08 z dne 11. 12. 2008 in U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06 z dne 7. 12. 2006. Ugovore predlagateljev zakonodajnega referenduma (med drugim: da nova zakonska ureditev ogroža enotnost plačnega sistema; da predlagani dvig sodniških plač ni usklajen s sindikati javnega sektorja; da naj bi povzročil nezadovoljstvo pri drugih poklicih v javnem sektorju; ter da ruši vzpostavljena plačna razmerja v javnem sektorju) je zavrnilo. Pojasnilo je, da bi bilo nadaljevanje protiustavnega stanja, ki bi ga povzročila zavrnitev zakonov na referendumu, ustavnopravno nevzdržno, še posebej z vidika vloge, ki jo ima sodna oblast v pravni državi, in posebej pri varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Presodilo je zato, da bi z morebitno zavrnitvijo navedenih zakonov na referendumu lahko nastale protiustavne posledice.

34Iz „Poročila o neodvisnosti pravosodnega sistema, del I: neodvisnost sodnikov“ z dne 16. marca 2010, v katerem je navedeno, da bi bilo treba „raven plač določiti ob upoštevanju socialnega položaja v zadevni državi“(točka 46) - Evropska komisija za demokracijo skozi pravo pri Svetu Evrope (Beneška komisija).

35Glej npr. Mnenje Sodišča 1/09 (občna seja) z dne 8. 3. 2011 (Sporazum o vzpostavitvi enotnega sistema za reševanje patentnih sporov), 66. točka obrazložitve, sodbo z dne 3. 10. 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, 90. točka obrazložitve, in sodbo z dne 28. 4. 2015, T & L Sugars in Sidul Açúcares/Komisija, C‑456/13 P, 45. točka obrazložitve.

36Npr. sodba z dne 3. 10. 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, 100. in 101. točka obrazložitve ter tam navedena sodna praksa.

37Glej npr. sodbo z dne 19. 9. 2006, Wilson, C‑506/04, 49. točka, sodbo z dne 14. 6. 2017, Online Games in drugi, C‑685/15, 60. točka obrazložitve, in sodbo z dne 13. 12. 2017, El Hassani, C‑403/16, 40. točka obrazložitve.

38Glej v tem smislu med drugim sodbo z dne 26. 3. 2020, Simpson/Svet in HG/Komisija, C-542/18 RX-II in C-543/18 RX-II, 70. in 71. točka obrazložitve ter tam navedena sodna praksa.