VSL Sodba IV Cp 1996/2023

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se:

- za besedama "pet vikendov" v tretji in četrti vrstici prve alineje 4. točke izreka doda besedilo: "(ne glede na to, ali je peti vikend v celoti v tem mesecu, ali pa je delno v tem, delno pa v naslednjem mesecu)";

- za podpičjem na koncu tretje alineje 5. točke izreka doda besedilo: "če se ob nakupu novega glasbila proda staro, sta dolžna prispevati vsak polovico razlike med cenama starega in novega glasbila;".

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo spremenilo ureditev glede varstva, vzgoje, stikov in preživljanja hčerk pravdnih strank (1. točka izreka). Mladoletni A. A. in B. B. je zaupalo v skupno varstvo in vzgojo staršema (2. točka izreka). Določilo je, da je stalno prebivališče otrok na materinem naslovu, kamor se vročajo tudi pošiljke za otroka (3. točka izreka). Določilo je način izvrševanja varstva in vzgoje otrok, kot je razvidno iz 4. točke izreka. V 5. točki izreka je prvo sodišče določilo način izpolnjevanja preživninske obveznosti staršev do otrok. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (6. točka izreka). Odločilo je še, da stranki nosita svoje stroške postopka, stroške sodne izvedenke pa krijeta vsaka polovico (7. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje toženec "iz vseh pritožbenih razlogov". Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne zahtevek tožnice ter ji naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da koristi otrok zahtevajo, da ostaneta v varstvu in vzgoji pri očetu. Sklicuje se na izvedensko mnenje izvedenke, ki je predlagala zaupanje hčerk tožencu v varstvo in vzgojo. Prvo sodišče ni sledilo temu predlogu izvedenke, ampak rešitvi, ki jo je izvedenka ponudila kot eno izmed možnosti v dopolnitvi izvedenskega mnenja. Določena rezidenčna oblika skupnega starševstva ne izpolnjuje svojih pričakovanj. Glede na slabo komunikacijo med strankama si ni mogoče predstavljati skupnega starševstva. Opisuje posamezne dogodke, ki kažejo, da stranki ne bosta enakovredna starša. Toženec je bil z izpodbijano sodbo degradiran v funkcijo plačnika visoke preživnine. O vseh vprašanjih v zvezi s hčerkama odloča izključno tožnica. Sodišče se je na naroku dobro zavedalo možnosti, da bo tožnica nadaljevala z odtujevanjem. Zaključek sodišča, da je tožnica spremenila svojo komunikacijo na podlagi vsebine prvotnega izvedenskega mnenja, ne vzdrži tehtne presoje. Tožnica ni spremenila svojega negativnega odnosa do toženca. Prvo sodišče je preprosto verjelo tožnici, da ne bo nadaljevala z negativnim prikazovanjem toženca hčerkama, pri čemer je zanemarilo, da je bilo tekom postopka večkrat dokazano, da je tožnica lagala, kar toženec v pritožbi podrobneje opisuje. Tožnica je prilagajala svojo izpoved svojim interesom v postopku. Glede na njene laži ji ni mogoče zaupati. Tožnica je izkazovala sodelovalno naravnanost do toženca zgolj za potrebe tega postopka, po zadnjem naroku pa je svoje ravnanje spremenila. Tožnica ni spremenila svojega negativnega odnosa do toženca, kar se kaže pri stikih toženca s hčerkama. Prvo sodišče se ni opredelilo do mnenja izvedenke, da sta hčerki ob prihodu na stik k tožencu še vedno uporniški, kar izkazuje, da se odtujevanje hčerk nadaljuje. Takšen odnos se je pokazal tudi tekom zadnjih poletnih počitnic (po zaključku postopka). Tožničin negativni odnos do toženca se kaže tudi v tem, da je B. B. po začetnem navdušenju začela odklanjati inštrukcije toženčeve prijateljice iz angleščine, saj tožnici očitno ni ustrezal prijateljski odnos med njima. Neustrezno ravnanje tožnice se je pokazalo tudi pri njeni zavrnitvi toženčevega predloga za zamenjavo vikend stikov v oktobru 2022, ko se je B. B. želela udeležiti maratona X. Do vsega tega se prvo sodišče ni opredelilo, ampak se je osredotočilo izključno na trenutno stanje. Prvo sodišče ni upoštevalo, da se hčerki v primeru vrnitve k tožencu ne bosta preselili v njima neznano okolje, saj sta v njem preživeli celotno otroštvo. Le z vrnitvijo hčerk k tožencu bi bilo mogoče zagotoviti njuno največjo korist, kar je podprto tudi s prvotnim mnenjem izvedenke. Slednja je izpostavila problematiko komuniciranja med strankama, zato toženec pri komunikaciji s tožnico vztraja izključno pri njeni pisni obliki. Prvo sodišče je predvidelo, da bosta hčerki morebitni peti vikend v mesecu preživeli pri tožnici, pri tem pa ni opredelilo, kakšen režim velja v primeru, ko je začetek petega vikenda v tekočem mesecu, zaključek pa v naslednjem mesecu. Toženec podredno izpodbija tudi odločitev o preživnini. Prvo sodišče je posamezne stroške ovrednotilo bistveno previsoko, posamezne stroške pa je med starša neustrezno porazdelilo. Pretiran je strošek za prehrano otrok izven šole. Toženec skrbi za hčerki, ko sta prosti in ima zato ob teh dneh višje stroške s prehrano kot tožnica, ki zanju skrbi med šolskimi dnevi in imata hčerki dva obroka v šoli. Sodišče ni preračunalo stroškov za šolsko prehrano na mesečno raven, saj nastajajo le deset mesecev v letu. Toženec je v neenakopravnem položaju, saj mora za hčerki priskrbeti več obrokov, ker sta pri njem ob šole prostih dneh. Glede stroškov bivanja prvo sodišče ni upoštevalo, da se je tožnica z otrokoma in možem preselila v večje in dražje stanovanje, v katerem se zagotavljajo bivanjski prostori tudi za dva otroka iz prejšnje zakonske zveze tožničinega moža. Sodišče je neobrazloženo zaključilo, da znašajo stroški bivanja toženca zgolj 30,00 EUR, saj znašajo ti stroški pri tožencu približno 60,00 EUR na eno osebo. Izračun sodišča glede razdelitve stroškov bivanja je napačen, saj pravilen izračun pokaže, da bi bil toženec dolžan plačati iz tega naslova zgolj okoli 40,00 EUR po osebi. Sodišče tudi ni preračunalo stroškov dejavnosti (glasbena šola, atletika) na celo leto, saj ti stroški nastajajo zgolj deset mesecev v letu. Tudi toženec priskrbi darila za praznovanja rojstnih dni, kadar se jih hčerki udeležita pri njem, poleg tega pa poskrbi tudi za ustrezno razvedrilo hčerk. Sodišče ni upoštevalo, da tožnica rabljena glasbila proda, splošno znano pa je, da se stara glasbila prodajajo le malenkost pod ceno novih glasbil. Glede na odločitev sodišča bo toženec moral prispevati k nakupu novih glasbil, izkupiček od prodaje starega glasbila pa bo ostal izključno tožnici. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

Glede varstva in vzgoje otrok

5Prvo sodišče je ugotovilo, da so se po sklenitvi sodne poravnave 1. 4. 2014 v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Celju IV P 811/2013, s katero sta se pravdni stranki ob razvezi njune zakonske zveze dogovorili, da se hčerki zaupata v varstvo in vzgojo očetu (tožencu), bistveno spremenile razmere, ki zato terjajo spremembo ureditve varstva in vzgoje otrok, in sicer, da se z vidika varovanja koristi otrok dekleti zaupata v skupno varstvo in vzgojo njunima staršema. Svojo ugotovitev je utemeljilo na podlagi analitične in celovite presoje izvedenih dokazov, opravljene v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Dokazna ocena prvega sodišča je skrbno in prepričljivo utemeljena v razlogih izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi sklicuje, v njih pa je v bistvenem zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko dejanskih ugotovitev prvega sodišča. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja še naslednje.

6Presojo sodišča narekuje dejansko stanje, ugotovljeno ob koncu glavne obravnave. Izvedenka je v osnovnem izvedenskem mnenju z dne 1. 12. 2020 res predlagala, da se dekleti zaupata v varstvo in vzgojo očetu, vendar pa je treba njeno mnenje presojati v celoti, skupaj z njegovo dopolnitvijo in njeno izpovedbo na naroku. Pri odločanju v postopkih za ureditev družinskih razmerij je treba vedno zasledovati največjo korist otrok. Hčerki udeležencev sta bili v novembru 2018 na podlagi začasne odredbe začasno zaupani v varstvo in vzgojo materi, ki živi v X., v decembru 2018 pa sta bili na podlagi sklepa sodišča tudi prešolani iz osnovne šole v C. na osnovno šolo v X.

7V nadaljevanju postopka je izvedenka kot eno izmed možnih rešitev navedla tudi to, da dekleti čez teden bivata pri materi, čez vikende pa pri očetu, na tak način pa bi se lahko okrepil tudi odnos med hčerkama in očetom. Glede na obstoječe stanje (trajanje postopka in dejstvo, da sta dekleti že več let v novem okolju v X.), je izvedenka kot najustreznejšo ureditev predstavila zaupanje otrok v varstvo in vzgojo obema staršema (takšno rešitev je nakazala že v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 11. 3. 2022). Zaslišana na naroku 28. 9. 2022 pa je izvedenka zlasti izpostavila, da je stanje sedaj drugačno kot v letu 2020, da bi prešolanje deklet lahko vodilo do njune hude prilagoditvene stiske, da je kljub slabi komunikaciji med staršema (k temu prispevata, vsaka na svoj način, obe stranki) vredno razmišljati v smeri skupnega starševstva (izvedenka pri tem šteje kot zelo pomembno okoliščino, ki podpira skupno starševstvo, izjavi hčerk, da vesta, da ju imata oba starša rada), da sta dekleti dobro intelektualno opremljeni (pomembno je tudi, da sta sedaj starejši), da stiki redno potekajo in da so se stvari spremenile na boljše, pri čemer je skupno starševstvo na nek način tudi varovalni dejavnik pred odtujevanjem otrok enemu staršu. Glede na njuno starost ima pomembno težo tudi mnenje deklet, katerega je sodišče (tudi v povezavi z ugotovitvami izvedenke) pravilno upoštevalo kot enega izmed odločilnih dejavnikov njegove presoje. Tekom postopka sta dekleti večkrat izrazili, da želita živeti pri mami oziroma v novem okolju, kar npr. izhaja tudi iz poročil centrov za socialno delo v marcu in aprilu 2019, njunih izpovedb pri izvedenki ter njunih izjav v razgovoru s sodnico.

8V obstoječi situaciji je odločitev o skupnem starševstvu v največjo korist hčerk tudi po presoji pritožbenega sodišča. Čeprav je komunikacija med staršema slaba in je njun odnos še vedno precej konflikten, kar sicer ni najboljša osnova za skupno starševstvo, pa je takšna ureditev glede na vse okoliščine najustreznejša med vsemi možnimi. Odločilno je, da se hčerki v okolju pri materi dobro počutita in uspešno delujeta tako v šoli, kot v njuni socialni mreži. V njuno največjo korist je, da se obstoječa razmerja ohranijo oziroma da ostaneta v svojem sedanjem šolskem in širšem socialnem okolju, na katerega sta močno navezani ter jima daje občutek varnosti in stabilnosti. Ker imata tudi hčerki radi oba starša, z obema pa imata redne stike, pri čemer takšen režim deluje že več let, je za njun nadaljnji osebnostni razvoj najbolje, da se takšen utečen življenjski ritem nadaljuje tudi v bodoče. Bistveno je, da starša (vsak zase) izkazujeta dobre starševske kompetence v njunih razmerjih s hčerkama, pri čemer njun nerazrešen medsebojni odnos ni v ospredju. Pomembno je tudi, da starša (v bodoče) na dekleti ne prenašata svojega nerazčiščenega konflikta in s tem ne ogrožata njunih koristi.

9Pritožbeno izpostavljanje nesodelovanja staršev pri posameznih aktivnostih otrok ne more privesti do drugačne odločitve o njunem zaupanju v varstvo in vzgojo. Hčerki sta se uspešno prilagodili opisanim spremembam v njunem življenju, pri čemer sta ohranili povezanost z obema staršema. Kakršnakoli sprememba njunega življenjskega okolja in izvajanja stikov z vsakim staršem bi za dekleti pomenila velik korak nazaj in ogrozila njuno odraščanje v najstniških letih. Glede na veliko razdaljo med krajema bivanja staršev (več kot 100 km) je že po naravi stvari razumljivo, da starša ne moreta biti ves čas enako angažirana pri vseh dnevnih aktivnostih in vprašanjih življenja hčerk, prav zato pa bi si morala toliko bolj prizadevati, da v dobro deklet presežeta medsebojne zamere in nesoglasja ter vneseta v svoj odnos s hčerkama več medsebojnega sodelovanja. Če sama ne bosta pokazala pripravljenosti za dvig njunega skupnega funkcioniranja v starševskih vlogah na višjo raven, jima v tej smeri tudi strokovna ustanova ne bo mogla pomagati.

10Izvedenka je med zaslišanjem še pojasnila, da skupno starševstvo lahko zmanjša tudi vpliv morebitnega odtujevanja enega starša. Ker stiki potekajo ves čas (gre za daljše večletno razdobje), je po njenem mnenju manj odtujitvene dinamike; možnost odtujevanja je tudi manjša, če je med otrokom in staršem več stikov. Glede na sedanji dober odnos deklet z obema staršema ter njuno starost in dobro intelektualno opremljenost tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nevarnosti, da bi se po zaključku tega postopka (ko bodo razmerja med udeleženci postopka tudi pravno urejena) odnos med očetom in hčerkama poslabšal, še zlasti, ker je mama svoje prejšnje neustrezno ravnanje (prikazovanje očeta dekletoma v negativni luči) spremenila. Pritožbene trditve o tožničinih lažeh (ki naj bi potrjevale, da ne bo prenehala z negativnim prikazovanjem toženca) niso relevantne, saj se toženčeve trditve nanašajo na dogajanje v preteklosti (v letu 2020 ali še pred tem). Tudi toženčeve trditve, da se konfliktnost v medsebojni komunikaciji staršev ni umirila, ne morejo omajati ugotovitve, da je glede na vse ugotovljene okoliščine odločitev o skupnem starševstvu v največjo korist deklet. Morebitne stiske hčerk na začetku in ob koncu stikov, ki jih zatrjuje toženec, so zanju lahko neprijetne, ne morejo pa biti ogrožajoče; tudi ne morejo privesti do ugotovitve, da bi bilo v njuno največjo korist, da ostaneta zaupani v varstvo in vzgojo očetu, kar bi terjalo vrnitev hčerk na očetov dom oziroma selitev iz X. v njuno prejšnje okolje, to pa bi glede na ugotovljena dejstva ogrozilo njuno počutje oziroma ravnovesje. S tem v zvezi uveljavljana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj pri ostalih pritožbenih trditvah v tej smeri ne gre za odločilne okoliščine.

11Zatrjevano dogajanje v zvezi z udeležbo hčerk na poletnem taboru se nanaša na čas po koncu glavne obravnave, zato ni upoštevno že iz tega razloga. Tudi zaplet med staršema v oktobru 2022 (tožnica ni pristala na toženčev predlog zamenjave vikendov za stik) nima tehtnega pomena za odločitev sodišča o varstvu in vzgoji otrok (enako velja za zatrjevane razloge glede B. B.-jinega poznejšega odklanjanja inštrukcij toženčeve prijateljice). Če tožnica ni želela menjati vikend stika, bi toženec v dobro mlajše hčerke kljub temu moral slediti njeni veliki želji, da se udeleži sobotnega teka na maratonu X. in ji to omogočiti v času njegovega vikend stika (ob njegovi navzočnosti), ki bi bil prav zaradi tega dogodka lahko še bolj kvaliteten kot običajno. Takšni "nesporazumi" med staršema, ki očitno ne zmoreta preseči medsebojnih zamer (iz izvedenkine izpovedi na naroku izhaja, da je iluzorno pričakovati, da bi se slaba komunikacija med njima kdaj uredila), v prvi vrsti obremenjujejo njuni hčerki, katerima dajeta v tem pogledu slabo življenjsko popotnico.

12Ker imata starša pomembno vlogo v življenju njunih hčerk, je prvo sodišče temu ustrezno (upoštevajoč tudi veliko oddaljenost med krajema njunih bivališč) uredilo tudi ritem bivanja deklet med letom pri vsakem staršu. V zvezi z bivanjem hčerk pri vsakem staršu pa toženec utemeljeno opozarja na majhno nepreciznost te ureditve, ker ne ureja situacije, v kateri se vikend razteza na dneve v dveh mesecih. V skladu z mnenjem izvedenke, da naj hčerki morebitni peti vikend v mesecu preživita pri mami (kar je prvo sodišče tudi upoštevalo) je pritožbeno sodišče zaradi njene jasnosti dopolnilo prvo alinejo 4. točke sodbe tako, da takšna ureditev velja tudi tedaj, ko se peti vikend konča v naslednjem mesecu.

Glede preživnine

13Kot je pravilno pojasnilo že prvo sodišče, določitev preživnine ne temelji na natančnem matematičnem izračunu, temveč gre za oceno potrebnih stroškov preživljanja otroka oziroma njihovo ovrednotenje, saj mesečni izdatki za otroka niso ves čas enaki; od meseca do meseca se bolj ali manj razlikujejo ter jih ni mogoče natančno določiti (niti za preteklo, kaj šele za prihodnje obdobje). Preživninska obveznost za otroka ni enkratna obveznost, ampak je stalne narave in traja najdlje do otrokovega dopolnjenega 26. leta starosti (123. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, sedaj 183. člen Družinskega zakonika). Preživnina mora zagotavljati otrokov uspešen razvoj ves čas trajanja preživninske obveznosti. Vrednotenje otrokovih potreb mora temeljiti na realni oceni potrebnih izdatkov.

14Pritožbeni očitek o pretirani višini stroškov prehrane izven šole (120,00 EUR za A. A. in 140,00 EUR za B. B.) je pavšalen in zato neupošteven. Čeprav toženec v času vikendov, ko sta hčerki pri njem, v celoti poskrbi za njuno prehrano, med bivanjem pri tožnici pa imata med tednom dva obroka (malico in kosilo) v šoli, to ne pomeni, da ima toženec s prehrano deklet višje stroške od tožnice. Dekleti imata pri tožnici zajtrk doma, po vrnitvi iz šole in po popoldanskih dejavnostih pa jima tožnica skuha tudi popoldansko kosilo in večerjo, saj so njune prehranske potrebe med tednom zaradi njunih aktivnosti večje kot pa v času vikendov. Toženec zato v tem pogledu stroškovno ni nič bolj obremenjen od tožnice.

15Toženec neutemeljeno graja oceno drugih (manjših) stroškov v višini 70,00 EUR, pri čemer iz pritožbe smiselno izhaja, da so zanj sporni le občasni stroški v znesku 10,00 EUR, kamor spadajo tudi rojstnodnevna darila prijateljicam. Če toženec tudi sam poskrbi za ta darila, ko sta hčerki pri njem (pri tem niti ne pove, koliko prispeva iz tega naslova), to na stvari ne spremeni ničesar, saj sta hčerki več časa pri tožnici, na kateri so zato tudi ti stroški v večjem delu. Ne glede na to pa so ti občasni stroški minimalni in zato nimajo tehtnega pomena za oceno celotnih stroškov preživljanja. Enako velja tudi za stroške razvedrila, ko sta hčerki pri njem, ne glede na to pa toženec teh stroškov niti ne konkretizira.

16Prvo sodišče res ni upoštevalo, da nastajajo stroški šolske prehrane in dejavnosti hčerk (glasbena šola in atletika) le 10 mesecev v letu, ne pa 12 mesecev, kar bi pomenilo, da znašajo ti stroški, preračunani na celo leto, približno 67,00 EUR, ne pa 80,00 EUR mesečno za šolsko prehrano, ter dobrih 100,00 EUR, ne pa 120,00 EUR mesečno za glasbeno šolo in atletiko (za B. B. je strošek slikarskega tečaja pravilno preračunan na celo leto), kolikor je upoštevalo prvo sodišče. Za polovico zneskov teh razlik v ocenah stroškov bi bil znesek preživnine lahko nižji (za vsako hčerko približno 17,00 EUR manj), vendar pa je prvo sodišče tožencu v prid upoštevalo prenizke stroške bivanja deklet, ki odpadejo nanj, to pa v končnem obračunu pokaže, da je skupna ocena stroškov preživljanja otrok realna.

17Prvo sodišče je mesečne stroške bivanja pri tožnici ocenilo na 185,00 EUR za vsako hčerko, kar je pravilno, glede na mesečno najemnino 470,00 EUR, ostale stanovanjske stroške v povprečnem znesku 270,00 EUR mesečno in štiri osebe v gospodinjstvu. Otroka tožničinega moža iz prvega zakona ne živita z njimi, zato ju ni mogoče upoštevati pri delitvi teh stroškov, za kar se neutemeljeno zavzema toženec. Tudi če se upošteva mesečni strošek bivanja (na osebo) pri tožencu v znesku 60,00 EUR, namesto 30,00 EUR, ni mogoče slediti toženčevemu izračunu, da naj se za vsako hčerko upošteva le 40,00 EUR iz naslova stroškov bivanja. Ker so mesečni stroški bivanja na osebo pri vsaki pravdni stranki zelo različni (bistveno višji so pri tožnici), jih pri določitvi preživnine ni mogoče upoštevati na enak način kot stroške prehrane izven šole (65. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), saj bi bil takšen način izračuna tožnici v škodo. Hčerki preživljata v povprečju 2/3 meseca pri tožnici, 1/3 meseca pa pri tožencu. Zato znašajo realni stroški bivanja vsake hčerke pri tožnici okoli 123,00 EUR mesečno (185,00 EUR : 2/3), pri tožencu 20,00 EUR mesečno (60 EUR : 3), skupaj za vsako hčerko pa okoli 143,00 EUR mesečno. Ta znesek je treba med starša razdeliti na vsakega polovico, kar pomeni, da bi moral toženec iz naslova teh stroškov kriti v znesku preživnine okoli 72,00 EUR, ne pa le 46,25 EUR, kot je upoštevalo prvo sodišče (65. in 66. točka obrazložitve - 92,5 : 2). Zato toženec neutemeljeno izpodbija odločitev o višini preživninskih zneskov, ki jih je dolžan plačevati tožnici.

18V zvezi z izpolnjevanjem preživninske obveznosti staršev je treba pritrditi pritožbi le v delu, ki se nanaša na kritje stroškov glasbil (3. alineja 5. točke sodbe). V izogib nesporazumom oziroma nepotrebnim sporom med strankama je treba sodbo v tem delu dopolniti tako, da sta v primeru nakupa novega glasbila in prodaje starega glasbila stranki dolžni prispevati vsaka polovico razlike med cenama obeh glasbil. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo.

19Prvo sodišče je pravilno odločilo tudi v stroškovnem delu, kar je ustrezno obrazložilo. Na stroškovno odločitev v ničemer ne vpliva okoliščina, da je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč.

20Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo delno ugodilo pritožbi ter spremenilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča, ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso bili podani (353. člen in 358. člen ZPP).

21Postopek je tekel zaradi ureditve razmerij med staršema v zvezi z njunima otrokoma in varstvom njune koristi, kar je bilo tudi v interesu obeh strank. Pravdni stranki zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 55. člena Zakona o nepravdnem postopku).