183. člen DZ

Ob ugotovitvi, da oba starša prikrivata svoje dohodke in s tem dejanske zmožnosti za preživljanje njune deklice, je pritožbeno sodišče ocenilo, da pri porazdelitvi preživninskega bremena med starša ni moč spregledati, da so bile finančne zmožnosti predlagateljice do novembra 2024, ko je postala samostojna podjetnica, nižje od finančnih zmožnosti nasprotnega udeleženca (živela je v najemniškem stanovanju, za katerega je prejemala subvencijo najemnine, prejemala je socialno pomoč ter si kakšnih kreditnih zavez in investicij ni privoščila). Po drugi strani pa je nasprotni udeleženec očitno razpolagal z določenimi finančnimi prihodki (najmanj z najemnino), ki so mu omogočali investiranje v nakup avtomobila, nepremičnin ter kriptovalut in nakazovanje precej visokih denarnih zneskov različnim fizičnim osebam. Zgolj znesek obroka kredita, najetega za nakup nepremičnine, s katero si ni reševal svojega stanovanjskega vprašanja, saj v B. biva pri mami, predstavlja višji znesek od preživnine, ki jo je bil po sodni poravnavi dolžan plačevati za deklice. Brez težav je hkrati s kreditom odplačeval tudi leasing obroke za avto. Poleg boljših finančnih zmožnosti nasprotnega udeleženca napr

Zastaranje med starši in otroki ne teče, dokler traja roditeljska pravica oziroma starševska skrb. Pravilna uporaba določbe, ki določa zadržanje zastaranja med starši in otroki, dokler traja roditeljska pravica, zadrži tudi zastaranje terjatev iz prvega odstavka 347. člena OZ, vendar po prenehanju zadržanja zastaralni rok slednjih znaša 3 leta. Treba je namreč ločiti med takšnimi občasnimi terjatvami (ki ne predstavljajo prave judikatne terjatve), s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja, ter pravimi judikatnimi terjatvami iz naslova preživljanja. Pravo judikatno terjatev v konkretnem primeru predstavljajo preživninski obroki, ki so zapadli do konca glavne obravnave, na katerega se nanaša materialnopravna pravnomočnost. Ker sodišča namreč odločajo glede na stanje na dan glavne obravnave, prave judikatne terjatve ne predstavljajo tudi terjatve vse do pravnomočnosti sodbe, kot to trdi upnica. Za prave judikatne terjatve velja daljši, to je 10-letni zastaralni rok, ki se nanaša tako na glavnico kot pripadke, ki so se do tega dne natekli. Za vse po tem dnevu zapadle preživninske obroke in njim pripadajoče zakonske zamudne obresti pa res velja krajši, 3-letni zas

Povsem razumen je tudi strošek za mobilni telefon v višini 19,00 EUR mesečno, saj gre za napravo, ki je predlagateljici kot študentki nujno potrebna za komuniciranje v sodobnem svetu. Pritožbene navedb nasprotnega udeleženca, da gre za nadstandard, so neutemeljene. Po oceni sodišča druge stopnje je upoštevaje navedbe predlagateljice v pritožbi, da si barva lase na 3 do 4 mesece, izdatek za barvanje las v višini 50,00 do 60,00 EUR strošek, ki ni nujno potreben za preživljanje predlagateljice. Enako velja za izdatek urejanja umetnih nohtov v višini 4,00 EUR mesečno, ki ga predlagateljica prav tako navaja v pritožbi. Ti izdatki presegajo redne potrebe predlagateljice, zato jih ni dolžan kriti nasprotni udeleženec, temveč ga lahko predlagateljica, če želi, krije iz drugih svojih virov (štipendija ali študentsko delo). Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je sicer res značilnost nepravdnega postopka, da sodišče na predlog, kako urediti sporno pravno razmerje, ni vezano. Vendar ta značilnost ni absolutna. Sodišče ne more urejati razmerij mimo predloga, zato se ne sme lotiti urejanja razmerij, ki v predlogu niso opisana. Omejitve nevezanosti lahko določajo tudi dru

V odgovor na pritožbene navedbe o materini želji, da se z otrokom izseli iz Slovenije, pritožbeno sodišče dodaja, da zaupanje otroka v skupno vzgojo in varstvo pomeni, da starša sporazumno sprejemata odločitve, ki pomembno vplivajo na otrokov razvoj, če take odločitve ne moreta sprejeti, pa lahko zahtevata odločitev sodišča. Pomembnih odločitev tako ne more sprejeti eden od staršev samostojno.

V največjo korist otroka je, če se določila 196. člena DZ, da se preživnina lahko zahteva od dneva vložitve tožbe ali predloga, ne tolmači zgolj ozko jezikovno in formalistično.

Zmotno je stališče nasprotnega udeleženca, da skupno starševstvo ni možno le, ko je med staršema zelo visoka stopnja konfliktnosti in ta ogroža otroka, ali takrat, ko eden od staršev zanemarja ali zlorablja otroka. Sodišče prve stopnje je predvsem na osnovi izvedeniškega mnenja zanesljivo ugotovilo, da pogojev za skupno starševstvo (trenutno) ni. Sodelovanje med staršema je znatno oteženo. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da stiki vsako nedeljo pomenijo oviro, da starša in otroka enakomerno preživita čas tudi ob koncu tedna, ko je več prostega časa. Hkrati tudi ni nobene ovire za to, da starša ne bi tudi v času poletnih počitnic z otrokoma preživela enakovrednega časa. Pritožbena navedba, koliko je po podatkih Ministrstva za delo in družino z dne 24. 12. 2024 znašala povprečna preživnina glede na starost upravičenca 6 do 14 let, za odločitev ni relevantna, saj sodišče preživnino določi na podlagi potreb konkretnega upravičenca in zmožnosti konkretnega zavezanca.

Stališče nasprotnega udeleženca, da sodišče začasne odredbe ne bi smelo izdati, ker predlagateljica ni niti trdila še manj dokazala, da ne more pokriti eksistencialnih potreb otrok, je materialno pravno zmotno. Splošno znano je, da sprotno zadovoljevanje potreb otroka vpliva na njegov psihofizični razvoj, zato je v primeru, ko eden od staršev za preživljanje otroka ne prispeva nič ali le malo in glede na svojo oceno, kaj in kdaj bo plačal, otrok ogrožen (157. člen DZ). Otrokove potrebe je treba v obsegu, kolikor sta jih starša sposobna zagotoviti, zagotavljati kontinuirano. Konflikten odnos med staršema na to ne sme vplivati.

Upoštevaje, da sta vsaj v začetku postopka (predhodno svetovanje na CSD) udeleženca bila soglasna, da stalno prebivališče otrok ostane na naslovu predlagatelja, pošta pa se za otroke vroča na naslov matere, sodišče druge stopnje ne vidi tehtnih razlogov, za spreminjanje slednjega, zato je v tem delu (glede stalnega prebivališča otrok) sklep sodišča prve stopnje spremenilo. Od staršev se namreč pričakuje, da bodo za pridobitev preživninskih sredstev, s katerimi pokrijejo potrebe otrok, storili vse, kar je v njihovi moči in po potrebi poiskali oziroma izkoristili tudi dodatne možnosti zaslužka. Pri tem je potrebno poudariti, da ne gre za absolutizacijo načela otrokove koristi, saj je potrebno pri presoji o potencialnih pridobitnih zmožnostih upoštevati, da načelo najvišje koristi otroka ni nadustavno ali celo zunajpravno načelo in ima svoje vsebinske meje, ki so začrtane z ustavnim položajem preživninskega zavezanca.

V postopku podaljšanja ukrepa je sodišče prve stopnje pri presoji, ali predlagateljici še potrebujeta varstvo, pravilno ugotavljalo, ali je podana verjetnost ponavljanja nasilnih dejanj, presojalo je ravnanje nasprotnega udeleženca in predlagateljic med izvrševanjem ukrepa ter ovrednotilo vpliv že izvršenih nasilnih ravnanj na predlagateljici.

Tako je v pojasnilo, da se v primeru prelivanja med skupnim in posebnim premoženjem morebitni večji prispevek enega od zakoncev pri vlaganjih nato v primeru spora upošteva pri določitvi deležev na skupnem premoženju in torej lahko vpliva na velikost deležev na skupnem premoženju. Nadalje je obrazložilo, da v skupno premoženje spadajo vse premoženjske pravice, stvarnopravne in obligacijskopravne, pridobljene z delom kot konstitutivnim elementom skupnega premoženja zakoncev ter da v skupno premoženje spada tudi premoženje, ki sta ga zakonca pridobila s plačilom s kreditom, pri čemer neplačane kreditne obveznosti, ki se tičejo skupnega premoženja, predstavljajo pasivo skupnega premoženja in jih je praviloma treba upoštevati pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja (kar pomeni, da skupno premoženje predstavljata tako aktiva kot pasiva). Vendar pa znesek kredita, najetega med trajanjem zakonske zveze in vrnjenega po njenem razpadu iz sredstev enega zakonca, ne spada v skupno premoženje (t.j. ne predstavlja pasive skupnega premoženja). Če eden od partnerjev odplačuje skupne obveznosti po prenehanju zunajzakonske skupnosti iz posebnega premoženja, bi lahko od drugega terjal povr

Sodna praksa je povsem enotna, da gre pri ugotavljanju potreb posameznega otroka za oceno le-teh in ne matematični seštevek posameznih stroškov. Življenjsko logično je namreč, da se stroški, povezani z otrokom, od meseca do meseca razlikujejo in jih ni moč določiti docela natančno. Že iz tega razloga, torej nihanj mesečnih potreb otrok, pritožba, s katero predlagatelj skuša doseči zgolj pet odstotno spremembo pri porazdelitvi preživninskega deleža, ne more biti uspešna.

Če se starša ne sporazumeta, kdo bo uveljavljal pravico do otroškega dodatka, družinsko sodišče nima podlage za določitev upravičenca, ker ga določa že 73. člen ZSDP-1.

Za uspešen telesni in duševni razvoj otroka je koristno, da se njegove potrebe, ne le eksistenčne, pač pa tudi npr. šport, razvedrilo, počitnice ipd. zagotavljajo kontinuirano. Če se kljub temu, da imata starša zadostne preživninske zmožnosti, ne, je otrok ogrožen.

Nasprotni udeleženec sicer poudarja, da bosta deklici vsak drugi vikend zaradi izvedbe stikov brez spanja pri očetu podvrženi štirim vožnjam po 60 km, nasprotni udeleženec pa kar osmim vožnjam, vendar sodišče druge stopnje ocenjuje, da glede na izkazano stisko v zvezi s spanjem pri očetu pogojev za stike s prenočitvijo še ni, zato je trenutno stik brez prenočitve, ki posledično terja več voženj deklic in tudi nasprotnega udeleženca, v večjo korist deklic, kot bi bil stik s prenočitvijo. V primeru, da zmožnosti staršev ne bi zagotavljale kritja izdatka za plesno udejstvovanje, bi imele pred takim stroškom prednost nujnejše potrebe otroka (potreba po hrani, bivanjski stroški, obleka, obutev, šolski stroški ...). Če razpoložljiva sredstva staršev za preživljanje niso zadostna, mora sodišče na lestvici otrokovih potreb črtati tiste, ki niso nujne za otrokovo preživljanje. Vendar se sodišče druge stopnje ne strinja z navedbo nasprotnega udeleženca, da plesno udejstvovanje deklic v višini, ki jo je priznalo sodišče prve stopnje, predstavlja luksuz. Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno, da imata oba udeleženca poleg rednih mesečnih dohodkov možnost tudi dodatnega zaslužka.</

Uzakonjeno je načelo prvenstva in enake odgovornosti staršev do otrok (135. člen DZ), ki pomeni, da imajo starši glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter njegov razvoj. Koristi otroka so njihova poglavitna skrb, država pa jim nudi pomoč pri izvajanju njihove odgovornosti.

Terjatev upnika na plačevanje preživnine je prenehala, saj upnik, zaradi pomanjkljive trditvene in dokazne podlage, ni izkazal rednega šolanja, saj niti ni navajal upravičenih razlogov, zakaj je prišlo do spremembe šolanja oziroma prenehanja študija na eni fakulteti in zatem vpisa na drugo fakulteto.

ZUPJS v petem odstavku 12. člena določa, da se neprejemanje prejemkov iz 4. točke prvega odstavka 12. člena ugotavlja zlasti s predlogom za izvršbo, potrdilom sodišča o njegovi vložitvi, sklepom o izvršbi, dokazilom o neuspeli izvršbi. Vendar pa navedena določba ne določa, da je edino merodajen predlog za izvršbo (določba govori zlasti o predlogu za izvršbo itd.), tožnica pa je z izpiskom svojega TRR izkazala, da ji toženec v obdobju od decembra 2024 do februarja 2025 ni nakazal preživnine, zaradi česar pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice ne bi smelo upoštevati zneska preživnin pri prihodkih tožnice.

Ker znižanje preživnine že pojmovno ni in ne more biti v korist otroka, je stranka, ki predlaga znižanje preživnine, dolžna v zvezi s tem podati vse potrebne navedbe in predložiti dokaze, skladno z določbami 7. in 212. člena ZPP.

Prvostopno sodišče je kljub temu, da je pri ugotovljenem izhodiščnem preživninskem bremenu (70:30) pravilno upoštevalo (med drugim) materin pretežni prispevek k varstvu, vzgoji in preživljanju otrok, ki ga ni moč označiti v denarju, in ki se kvalitativno bistveno razlikuje od skrbi za otroka med izvajanjem stikov, vendarle premajhen poudarek namenilo očetovim stroškom za oskrbo obeh otrok med izvajanjem stikov, na kar se je sicer sklicevalo (povprečno pet dni v mesecu), vendar brez primernega odraza na višino očetove preživninske obveznosti oz. na porazdelitev preživninskega bremena med starša. Ob materialnopravni presoji, ki vsebuje ustreznejše upoštevanje očetovih stroškov zaradi časa z otrokoma predvidenih stikov v mesecu (cca. 1/6), preživnina, ki jo je dolžan plačevati pritožnik za vsakega od mladoletnih otrok, znaša za mld. A. A. 250,00 EUR vsakomesečno in za mld. B. B. 210,00 EUR vsakomesečno, kar za očeta predstavlja v končni posledici cca 58% deleža ocenjenih potreb vsakega od mladoletnih otrok.