55. člen ZNP-1

Obstoj okoliščin, ki vzbujajo dvom o očetovstvu in sprožijo tek roka za njegovo izpodbijanje, ter seznanjenost z njimi se presojata po objektivnem merilu. Odločilno vprašanje ni, kdaj in na podlagi česa je predlagatelj subjektivno začel dvomiti o očetovstvu, temveč kdaj je izvedel za takšne in tolikšne okoliščine, ki bi pri razumno skrbni osebi vzbudile dvom o očetovstvu.

Po oceni sodišča druge stopnje je namreč sodišče prve stopnje premalo upoštevalo premoženjsko stanje predlagateljice, predvsem dejstvo, da je slednja upravičena do brezplačne pravne pomoči, ki je bila odobrena z odločbo Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 344/2025 z dne 13. 5. 2025 za zastopanje in pravno svetovanje pred sodiščem prve stopnje in z odločbo Bpp 1390/2025 za postopek s pritožbo.

Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi po uradni dolžnosti v postopek pritegnilo sodno izvedenko, in sicer zaradi varstva pravic in koristi ml. otrok, v skladu s prvim odstavkom 55. člena Zakona o nepravdnem postopku. Zato je tudi plačilo nagrade izvedenki izvedlo iz sredstev sodišča. Slednje pa še ne pomeni, da udeleženca postopka nista dolžna kriti nastalih stroškov.

Postopek za ugotavljanje ali izpodbijanje očetovstva spada med postopke za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij (X. poglavje ZNP-1). Za te postopke pa ZNP-1 v drugem odstavku 55. člena določa, da sodišče o stroških odloči po prostem preudarku, kot je pravilno navedeno v izpodbijanem sklepu. Pri tem kriteriju je eno izmed osrednjih meril končni uspeh v postopku ter razlogi za nastanek stroškov. Ker predlagatelj v sproženem postopku ni bil uspešen, je ob uporabi prostega preudarka pravilno odločeno, da nosi stroške, ki so zaradi njegovega (neutemeljenega) predloga nastali nasprotni udeleženki. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da prvi nasprotni udeleženki ni mogoče očitati, da je na kakršen koli način prispevala k nastanku ali povečanju stroškov postopka, saj so ti nastali zaradi predlagateljeve iniciative za preverjanje očetovstva. Tudi iz teh razlogov je odločitev sodišče prve stopnje pravilna. Prva nasprotna udeleženka je imela pravico spremljati postopek v jeziku, ki ga razume (102. člen ZPP v povezavi z 42. členom ZNP-1), in dejstvo, da morda pogovorno razume slovensko ali da ima pooblaščenca, ji te pravice ne odvzema.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da stroški zastopanja po odvetniku niso bili potrebni zato, ker si je nasprotna udeleženka sama izbrala pravno pomoč. Pravica do pravnega zastopanja je ena izmed temeljnih procesnih jamstev. Vsaka stranka v postopku ima pravico, da jo zastopa kvalificiran pooblaščenec, stroški takšnega zastopanja pa predstavljajo potrebne stroške. Pritožbeni argument, da bi morala udeleženka stroške nositi sama zgolj zato, ker je izkoristila svojo pravico do (strokovne) pravne pomoči, je pravno zmoten in zato ne terja podrobnejšega odgovora.

Izhodišče za presojo koristi otrok je v tem, da naj varstvo in vzgoja otrok potekata tako, kot da življenjska skupnost staršev še vedno obstaja. Starša sta enako odgovorna za vzgojo in razvoj njunih otrok. Prvenstvena rešitev naj bo skupno varstvo in vzgoja otrok. Odločitev o skupnem varstvu in vzgoji ni na mestu le v primeru, da bi bila ogrožena korist otrok.

Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je predmetni postopek tekel izključno kot posledica ravnanja prvega in druge nasprotne udeleženke, ki sta v zapuščinskem postopku nasprotovala, da je predlagateljica hči pokojnega in s tem njegova dedinja.

V drugem odstavku 70. člena ZNP-1 je določeno, da če sodišče ugotovi, da oseba, ki se postavi pod skrbništvo, nima lastnih sredstev in premoženja, postopek pa se je začel na predlog CSD ali po uradni dolžnosti, se stroški postopka krijejo iz sredstev sodišča. Ob upoštevanju slednjega, če sodišče ugotovi, da ima ta oseba sredstva in premoženje, se ti stroški ne krijejo iz sredstev sodišča, ampak jih je dolžna nositi oz. povrniti ta oseba, v korist katere se je vodil postopek (prvi odstavek 70. člena ZNP-1).

Zmoten je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo nasprotnemu udeležencu določiti nižjo preživninsko obveznost, ker je predlagateljica prejemala iz naslova študentskega dela kontinuirane dohodke in dodatno še štipendijo.

Določba drugega odstavka 55. člena ZNP-1 se ne uporablja le za razmerja, ko je strošek izvedenine izplačan iz sredstev proračuna. Ta določba je splošna in ureja odločanje o stroških postopka za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij. Sodišču daje pooblastilo, da v tovrstnih zadevah o stroških postopka odloči po prostem preudarku. Povsem identična je določba 101. člena ZNP-1. Ta se uporablja v zadevah, ko sodišče odloča v postopkih za varstvo koristi otroka, kot je tudi obravnavani. Tudi ta določba napotuje na prosti preudarek. Prosti preudarek je pravni standard, ki ga sodišče zapolni tako, da upošteva vse okoliščine primera. Te pa so lahko raznolike. Mednje se uvrščajo zlasti premoženjsko stanje udeležencev, razlogi za postopek, procesna racionalnost udeležencev oziroma obseg stroškov, krivda in drugi razlogi. Te okoliščine sodišče ovrednoti v smislu pravičnosti.

Sodišče odloča o izvajanju starševske skrbi v primeru nesoglasja med starši glede tistih vprašanj, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, o vprašanjih, ki niso takega pomena, torej o vprašanjih dnevnega življenja, pa tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo (tretji in četrti odstavek 151. člena DZ). To pritožbeno sodišče je že nekajkrat navedlo, da kraj oziroma menjava vrtca, ki ga obiskuje otrok, načeloma ni okoliščina, ki bi pomembno vplivala na razvoj otroka (IV Cp 1890/2013, IV Cp 1156/2013), lahko pa to v določenih okoliščinah konkretnega primera postane. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sprememba vrtca pri mld. A. A. ne bi bistveno vplivala na njeno življenje, da bi bilo enako koristno oziroma primerno, če ga zamenja, kot če nadaljuje varstvo v istem vrtcu. Poudarilo je, da je v teh okoliščinah mati tista, ki bi o tem vprašanju dnevnega življenja lahko sama odločila, ker ji je hči zaupana v vzgojo in varstvo, da pa sklep izdaja na "zahtevo" vrtca. Pritožnik ima prav, da tretje osebe (vrtec) nimajo pristojnosti, da bi lahko s svojimi zahtevami vplivale na zakonske pogoje sodnega odločanja.

Ker tožnik stroškov izvedenke, za katere je založil predujem, ni priglasil ne na obravnavi, na kateri je umaknil tožbo, ne kasneje, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je polovico teh stroškov naložilo v plačilo pritožnici. Z vložitvijo pravnih sredstev je prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti (prvi odstavek 378. člena OZ).

Okoliščine, pomembne za razporeditev preživninske obveznosti, je treba upoštevati tudi v primeru, ko je otrok zaupan v skupno varstvo in vzgojo. Če so zmožnosti enega od staršev boljše, se lahko dogovorita, da ta krije več določenih stroškov za zadovoljevanje otrokovih potreb, ali se dogovorita o zagotavljanju ustrezne denarne izravnave glede kritja vseh stroškov. Če dogovora ne dosežeta, takšno izravnavo določi sodišče.

V postopku za izdajo začasne odredbe se ugotavljajo le dejstva, ki so potrebna za ugotovitev zatrjevane ogroženosti otrok, medtem ko skupno dokazno oceno, ki omogoča prepričljivo presojo predlaganih razmerij med staršema in mld. otrokoma, zakon nalaga sodišču glede odločitve v rednem postopku.

Potrebe upravičenca do preživnine niso vsota izdatkov, pač pa njihova primerna ocena. Ta v konkretnem primeru odraža relativno precej skromne zmožnosti obeh staršev.

Četudi gre za nepravdni postopek in ni vezano na predlog - sodišče ne more urejati mimo predloga oziroma opisa razmerja. V skladu z določilom 196. člena DZ se preživnina lahko zahteva od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine. Brez izrecne zahteve, da se preživnina določi od dneva vložitve predloga dalje, sodišče nima podlage za sprejem takšnega sklepa. Prosti preudarek je pravni standard, ki ga sodišče zapolni tako, da upošteva vse raznolike okoliščine primera. Mednje je moč uvrstiti premoženjsko stanje udeležencev, razloge za postopek, procesno racionalnost udeležencev oz. obseg stroškov, krivdo in druge razloge. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da v družinskih sporih starša nosita vsak svoje stroške postopke; skupne stroške postopka, kamor spadajo tudi nagrada in stroški izvedenca, pa krijeta po enakih delih.

Tako 101. člen ZNP-1, ki ureja povračilo stroškov v postopkih za varstvo koristi otroka, kot tudi splošnejša določba drugega odstavka 55. člena ZNP-1, ki ureja povračilo stroškov postopka v postopkih za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij, določata, da o stroških postopka sodišče odloči po prostem preudarku. Prosti preudarek je pravni standard, ki ga sodišče zapolni tako, da upošteva vse okoliščine primera, ki pa so lahko raznolike. Mednje se uvrščajo zlasti premoženjsko stanje udeležencev, razlogi za postopek, procesna racionalnost udeležencev oziroma obseg stroškov, krivda in drugi razlogi. Pri tem je tudi uspeh v postopku lahko ena izmed okoliščin, ki jo sodišče upošteva, ne more pa biti to edina okoliščina. Te okoliščine sodišče ovrednoti v smislu pravičnosti.

V obstoječi situaciji je odločitev o skupnem starševstvu v največjo korist hčerk. Odločilno je, da se hčerki v okolju pri materi dobro počutita in uspešno delujeta tako v šoli kot v njuni socialni mreži. V njuno največjo korist je, da ostaneta v svojem sedanjem šolskem in širšem socialnem okolju, na katerega sta močno navezani ter jima daje občutek varnosti in stabilnosti. Ker imata tudi hčerki radi oba starša, z obema pa imata redne stike, pri čemer takšen režim deluje že več let, je za njun nadaljnji osebnostni razvoj najbolje, da se takšen utečen življenjski ritem nadaljuje tudi v bodoče. Starša (vsak zase) izkazujeta dobre starševske kompetence v njunih razmerjih s hčerkama, pri čemer njun nerazrešen medsebojni odnos ni v ospredju. Skupno starševstvo je na nek način tudi varovalni dejavnik pred odtujevanjem otrok enemu od staršev.