VSC Sodba Cp 359/2023

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških (v točki III izreka) delno spremeni tako, da se znesek 10.556,64 EUR nadomesti z zneskom 5.056,72 EUR.

II. Nadaljnja pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 839,97 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z dne 18. 4. 2023 izdanima sklepom in sodbo (s sklepom) sklenilo, da se zavrže tožbeni zahtevek tožnice, da je tožnica dolžna toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) plačati 17.892,91 EUR in (s sodbo) razsodilo:

- pod točko I izreka ugotovilo, da so notarski zapis opr. št. SV 285/07 z dne 22. 8. 2007, skupaj s Kreditno pogodbo št. ... z dne 13. 8. 2007 in Sporazumom o zavarovanju denarne terjatve na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa z dne 22. 8. 2007, nični;

- pod točko II izreka ugotovilo, da je vknjižba hipoteke pod ID pravice ... pri nepremičnini ID znak: del stavbe ... - 3, ID ..., ki je bila vknjižena na podlagi Kreditne pogodbe št. ... in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve na podlagi neposredno izvršljivega Notarskega zapisa notarja A. A. iz ... opr. št. ... z dne 22. 8. 2007, v znesku glavnice 90.205,50 CHF v evrski protivrednosti po referenčnem tečaju ECB na dan plačila, z zapadlostjo glavnice 31. 8. 2037, z obrestno mero 6 - mesečni LIBOR CHF + 1,75 % letno, z efektivno obrestno mero 4,73 % ter z možnostjo predčasne zapadlosti kredita, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa, neveljavna in se izbriše;

- pod točko III izreka toženki naložilo, da tožnici v 15 dneh povrne pravdne stroške v znesku 10.556,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper sodbo je pritožbo vložila toženka. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi, tožba pa zavrže, podredno, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice zavrne, podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi je toženka najprej kot bistvene pritožbene očitke izpostavila, da je sodišče prve stopnje relevantno materialnopravno podlago upoštevalo parcialno in zmotno; da sodišče ni opravilo presoje ali je bil glavni predmet pogodbe dogovorjen posamično; da je kreditna pogodba jasna in razumljiva, saj je toženka svojo pojasnilno dolžnost v celoti izpolnila in ni ravnala nepošteno; da sodišče prve stopnje ni obrazložilo pravnega interesa tožnice za ugotovitveno tožbo; da je napačna odločitev o stroških.

V zvezi z očitano zmotno uporabo materialnega prava je pritožnica zatrjevala, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe svojih stališč ni utemeljevalo s sklicevanjem na relevantno sodno prakso VS RS, ki izhaja iz njegovih odločb, v katerih je VS RS že podrobno razdelalo bistvene elemente presoje jasnosti in razumljivosti kreditnih pogodb in (ne)poštenosti pogodbenih pogojev. Izpodbijana sodba predstavlja odstop od ustaljene sodne prakse VS RS, sodišče prve stopnje pa ni pojasnilo, zakaj je od takšne prakse odstopilo in zakaj se ni strinjalo s toženčevimi argumenti v tej smeri. Zato pa je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter po 22. členu Ustave RS (v nadaljevanju: URS). Takšno ravnanje sodišča pa predstavlja tudi kršitev načela pravne države (2. člen URS) ter enakosti (14. člen URS). Sodišče prve stopnje je prezrlo cel sklop argumentov, ki se nanašajo na prvo fazo presoje morebitne nepoštenosti pogodbenih pogojev, to je ali sta se pogodbeni stranki o spornem predmetu pogodbe dogovorili posamično. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da obravnavana kreditna pogodba ni bila posamično dogovorjena, prezrlo pa je argumente toženke, kot jih je ta navajala v odgovoru na tožbo in v 7. pripravljalni vlogi. Že zato je nepravilno uporabilo materialno pravo in kršilo pravico toženke do izjave ter načelo enakosti (14. in 22. člen URS in 6. člen EKČP). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica od toženke prejela več ponudb, da je osnutek kreditne pogodbe prejela pred podpisom in ga lahko temeljito analizirala ter imela možnost pogajanja o vseh določbah osnutka, vključno s samo valutno klavzulo. Glavni predmet pogodbe je tožnica analizirala in ga v celoti sprejela takšnega, kakršen je. Zato takšen glavni predmet pogodbe ne more biti nepošten oziroma nedovoljen v smislu ZVPot. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) v sodbi C 186/16 in VS RS v sklepu II Ips 137/2018 sta sicer ugotovila, da pogoj, ki je določal vračilo kredita v drugi valuti, ni bil dogovorjen posamično, vendar pa je to potrebno presojati v vsakokratnem primeru glede na konkretne okoliščine. Okoliščine konkretnega primera so drugačne kot v omenjenih primerih, saj si je tožnica kredit z valutno klavzulo prosto izbrala, ker je bil ob sklenitvi po njeni presoji ugodnejši od evrskega kredita, ta okoliščina je bila zanjo pomembnejša od tveganj, ki jih je prevzela. Ker se do teh argumentov toženke sodišče ni opredelilo, je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS. Sodišče je glede presoje jasnosti in razumljivosti kreditne pogodbe sicer povzelo razloge in kriterije iz sodb SEU C-186/16 in C-26/13 ter na podlagi teh zaključilo, da je bilo opozorilo toženke tožnici glede valutnega tveganja splošno in ni dalo podlago za oceno ekonomskih posledic potencialnega nihanja tečajev. Vendar pa je razlogovanje sodišča v nasprotju s smislom varovanja potrošnika ter standardom jasnosti in razumljivosti, kot ga je izpostavilo SEU v odločbah C-186/16, C-609/19 in kasnejša sodna praksa (VS RS II Ips 195/2018). Za presojo izpolnjenosti zahteve po preglednosti je potrebno upoštevati vse informacije, ki jih je predložil ponudnik, pa tudi jezik, ki ga je finančna institucija uporabila v predpogodbenih in pogodbenih dokumentih. Sicer pa je sodišče prve stopnje kot pravno podlago za presojo povzelo tudi sklic v SEU sodbi C-186/16 na priporočilo Evropskega odbora za sistemska tveganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011 (″Priporočilo CERS″). V zvezi s tem se je toženka večkrat opredelila, vendar ne ve, ali so bila njena stališča obravnavana. Že s tem je sodišče zagrešilo kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena URS. Če je sodišče prve stopnje Priporočilo CERS razumelo kot zahtevo za predložitev podatkov na določen formalni način, pritožnica izpostavlja, da je to napačno, saj je v navedeni odločbi to priporočilo le povzeto, bistvo odločitve in sinteze pa je zapisane v 51. točki navedene odločbe. Ta standard je toženka s posredovanimi informacijami (vključno z vsebino Priporočila CERS) izpolnila. Sicer pa je bilo Priporočilo CERS sprejeto z učinkom za naprej, načelo pravne varnosti pa nasprotuje retroaktivni uporabi novega pravila za položaj, ki je obstajal pred začetkom njegove veljavnosti. V kolikor pa je sodišče prve stopnje Priporočilu CERS pripisalo pomen, da bi morala toženka tožnici predstaviti grafe, preglednice ali podrobna pojasnila, ki bi prikazovala hipotetične scenarije depreciacije domače valute in povečanje tujih obrestnih mer in na tej podlagi ocenilo, da so bila pojasnila toženke preveč splošna, je zmotno uporabilo materialno pravo. Že iz dejstva, da toženka zgolj ugiba o argumentih sodišča, izhaja, da je podana kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo izpovedbo bančne referentke B. B., ni pa dalo pomembne teže njenemu opozorilu tožnici, da je gibanje nihanja menjalnega tečaja CHF nemogoče napovedati in da lahko variira navzgor ali navzdol. Slednje opozorilo je bilo pomembno prav zaradi dolgoročnosti kreditnega razmerja. Torej je B. B. tožnico ustrezno opozorila. Dokazna ocena sodišča v delu, da toženka valutnega tveganja tožnici ni dovolj poudarila, je tako arbitrarna. Sodišče prve stopnje je glede na izpovedbo B. B. in priče C. C. tudi zmotno ugotovilo, da B. B. grafov in spremembe tečaja v preteklosti tožnici ni pokazala. Ker je izpovedbi teh prič v tem delu sodišče prve stopnje spregledalo, je zagrešilo kršitev postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS. Toženka je tožnici predstavila preteklo gibanje menjalnega tečaja CHF, iz izpovedbe B. B. da je strankam vedno povedala, da nihče ne ve za vnaprej, pa izhaja, da je tožnico seznanila tudi z ekonomskimi okoliščinami, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev. Ker je sodišče prve stopnje spregledalo bistven del izpovedbe B.B., je posledično zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar pa je narekovalo tudi zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z določbami ZPP, predvsem 219.a člena, upoštevalo zapisnika o izpovedbi B. B. v sodnih postopkih pred Okrožnim sodiščem v Novem Mestu in Okrožnem sodišču v Ljubljani, pri čemer tožnica zapisnika iz postopka pred Okrožnim sodiščem v Novem Mestu sploh ni predložila. Tako je sodišče zagrešilo bistveno kršitev iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v okviru presoje jasnosti in razumljivosti kreditne pogodbe zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z amortizacijskim načrtom, ki ga je prejela tožnica, posledično pa tudi zmotno presojalo njegov vpliv na jasnost in razumljivost kreditne pogodbe. Z navedbo, da je tožnica prejela amortizacijski načrt, v katerem so vsi zneski navedeni v EUR, pa je zagrešilo bistveno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje (v točki 41 obrazložitve), da bi morala toženka tožnici poudariti in natančno pojasniti, da je višina bodočih anuitet v amortizacijskem načrtu navedena ob predpostavki tedanjega valutnega razmerja, saj na višino anuitete v CHF valutno razmerje med CHF in EUR sploh ne vpliva, ampak na to vpliva zgolj referenčna obrestna mera CHF LIBOR. Ker je preračun ene valute v drugo povprečnemu potrošniku poznan, je že na podlagi amortizacijskih načrtov mogoče oceniti ekonomske posledice spremembe valutnega razmerja CHF EUR in svoje finančne obveznosti. Nosilni argumenti izpodbijane sodbe so zapisani v 41. točki obrazložitve, kjer je sodišče ugotovilo pojasnila, ki jih je tožnica prejela pred in ob sklepanju kreditne pogodbe in zapisalo zaključek, zakaj opisano ne zadošča za jasnost in razumljivost kreditne pogodbe, pri tem pa izpostavilo pomanjkljivo izpolnjeno pojasnilno dolžnost glede amortizacijskih načrtov in pojasnila o neomejenosti valutnega tveganja. Da gre pri kreditni pogodbi za relativno preprost, razumljiv in splošno znan pravni posel, je že večkrat potrdila sodna praksa. K jasnosti in razumljivosti mehanike kreditne pogodbe pa so prispevali tudi predloženi amortizacijski načrti, iz katerih je jasno razvidno kolikšen del obresti in kolikšen del glavnice je pokrit s posamezno anuiteto in kolikšen je preostanek dolga. Zato je sodišče prve stopnje z zaključkom, da bi moralo biti tožnici poudarjeno in natančno pojasnjeno, da morebitna bodoča nihanja s pogodbo niso omejena oziroma limitirana in da toženka tožnici ni posredovala dovolj vsebinsko ustreznih informacij, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zagrešilo pa je tudi bistveno kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS. Da je toženka tožnico seznanila, da prevzema hipotetično neomejeno valutno tveganje, izhaja tudi iz pogodbenega zapisa, da ima tožnica na voljo možnost konverzije kredita iz CHF v EUR po referenčnem tečaju ECB. Slednje je potrdila tudi B. B., ko je izpovedala, da se je strankam povedalo, kaj lahko storijo, če se obrok začne višati. Seznanitev tožnice z možnostjo konverzije z vidika jasnosti in razumljivosti pogodbe pomeni vsebinsko pojasnilo o izpostavljenosti valutnem tveganju ter opozorilo, da teh tveganj ni mogoče napovedati. S seznanjenostjo še s pogodbeno pravico, katere edina funkcija je nevtralizacija valutnega tveganja, ki ga lahko izkoristi po prosti presoji, mora povprečni potrošnik biti sposoben razumeti, da ga toženka opozarja, da je tveganje, ki ga prevzema, realno in da ga bo morda težko prevzel nase v primeru znižanja valute, v kateri prejema dohodek. Sicer pa iz enotne prakse višjih sodišč (Višjega sodišča Maribor v odločbi I Cp 467/2018 z dne 7. 8. 2018, Višjega sodišča v Ljubljani v odločbah I Cp 883/2021 z dne 24. 5. 2022, I Cp 67/2022 z dne 25. 8. 2022, II Cp 2118/2021, II Cp 1088/2021 z dne 6. 10. 2021) izhaja, da možnost konverzije predstavlja učinkovit instrument za zavarovanje potrošnikov pred valutnim tveganjem, s čimer je bilo valutno tveganja tožnice tudi ustrezno omejeno. Sodišče prve stopnje se do možnosti konverzije ni opredelilo, čeprav gre za bistven argument za izpolnjenost kriterija jasnosti in razumljivosti kreditne pogodbe, kot tudi za toženkino poštenost. Zato je zagrešilo bistveno kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS. Sicer je tudi iz reklamnega materiala toženke, to je iz letaka iz leta 2004 in v njem zapisanega, da je pri večvalutnem kreditu mogoče poljubnokrat v okviru ene kreditne pogodbe spremeniti valuto, na katero je kredit vezan, razvidno, da gre za dodatno izrecno pojasnilo toženke, da so kreditojemalci izpostavljeni valutnemu tveganju in da je to tveganje mogoče omejiti s konverzijo. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je dokazno ocenjevalo, pa še to nepopolno le izpovedbo B. B., spregledalo pa, da je bila tožnica z valutnim tveganjem seznanjena tudi z informacijami iz kreditne pogodbe, pojasnili notarja, priloženimi informativnimi izračuni za kredit v CHF in za kredit v EUR, izjavo, možnostjo konverzije in predloženimi amortizacijskimi načrti, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabilo tudi materialno pravo. Ker se do slednjih sodišče ni opredelilo, je podana tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in po 22. členu URS. Sodišče prve stopnje je tudi odstopilo od ustaljene prakse SEU, da so za oceno izpolnjenosti zahteve po preglednosti upoštevna vsa pojasnila, ki jih ponudnik da potrošniku. S strani toženke je bila tožnica seznanjena z zadostnimi informacijami in opozorili, da bi se kot povprečna potrošnica bila sposobna zavedati, da je tveganje, ki ga prevzema, realno in da ga bo v primeru neugodnih sprememb menjalnega tečaja težko nosila. Toženka tožnici ni dajala zagotovil o gibanju tečaja in ni zagotavljala, da je v CHF varen kredit ter da pomembnih sprememb ne bo. V tem delu se dejanska podlaga konkretne zadeve tudi razlikuje od zadev II Ips 8/2022 in II Ips 18/2022. Tožnica je podpisala tudi izjavo, v kateri je bilo izrecno zapisano, da se bodo lahko v prihodnosti mesečne anuitete zvišale ali znižale, jasno je razložen mehanizem spremenljive obrestne mere, kdaj se spremeni obračun anuitet, kje se spremembe referenčne obrestne mere lahko spremlja in kakšno tveganje predstavlja. Skupaj z ostalimi pojasnili je bila tako kreditna pogodba pregledna, toženka pa je tožnici v skladu s profesionalno skrbnostjo celovito predstavila tveganja, ki izhajajo iz kreditne pogodbe. Sodišče prve stopnje je v točki 13 obrazložitve ugotovilo, da je tožnica prejela in podpisal izjavo. Zato pa je ugotovitev v točki 27 obrazložitve, da tožnica razen kupoprodajne pogodbe ni podpisala nobenega dokumenta, s katerim bi bila seznanjena z valutnim tveganjem, v nasprotju sama s sabo in je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Tožnica je sprejela s strani toženke vsa pojasnila in opozorila, za katere sodba vsebuje stališče, da bi jih toženka tožnici morala posredovati. Toženka je dala tožnici jasno vedeti, da se tečaj tekom trajanja kreditne pogodbe lahko tudi znatno spremeni, da so nihanja tečaja nepredvidljiva in nenapovedljiva, da ni jasno ali se bodo, kdaj se bodo in v kolikšni meri uresničila. Seznanila jo je tudi z ekonomskimi okoliščinami, ki bi lahko vplivale na nihanje menjalnih tečajev. Tožnica je tako imela vse informacije, na podlagi katerih je bila zmožna oceniti (potencialno znatne) ekonomske posledice zadevnega pogoja na svoje obveznosti (II Ips 32/2019). Zavedala se je izpostavljenosti realnemu tveganju in dejanskih posledic tega tveganja, ki bi jih imela znatna depreciacija domače valute na višino njenih kreditnih obveznosti tekom trajanja kreditne pogodbe. VS RS je v zadevi II Ips 195/2018 nedvoumno pojasnilo, da je zahteva po izdelavi grafičnih prikazov različnih simulacij vpliva manjše, večje in katastrofalne vrednosti CHF za obdobje 20 let pretirana in ni utemeljena. Glede na odločbo SEU C-186/16 je bistvena intenzivnost informiranja, ne pa sam način informiranja. Morebitna zahteva po izdelavi (grafičnih) simulacij pa ne izhaja niti iz zadeve C-609/19. Iz te, enako kot iz zadeve C 186/16 izhaja, da je bistvena intenzivnost informiranja, da mora ta temeljiti na zadostnih in natančnih podatkih, ki jih je potrošniku potrebno sporočiti razumljivo. Toženka si je v skladu s profesionalno skrbnostjo prizadevala, da je tožnica sprejela odločitev o sklenitvi kreditne pogodbe na informirani podlagi ter jo seznanila s tveganji, ki so značilna za kreditne pogodbe ter jo opozorila, da so ta tveganja realna. Informacije je tožnici posredovala na način, da je lahko v celoti razumela ekonomske učinke sprememb tečaja na višino svojih obveznosti.

Sodišče prve stopnje je točki 36 obrazložitve pravilno presodilo, da pogodbeno določilo o valuti vračila v kreditni pogodbi predstavlja glavni predmet pogodbe, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja. Presoji poštenosti je podvrženo samo, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti, ki pa je izpolnjena, če je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost. VS RS je v zadevi II Ips 8/22 pojasnilo, da je merilo dobre vere objektivno, tako v vsebinskem kot v postopkovnem pogledu, pojasnilna dolžnost banke pa pri kreditih v tuji valuti predstavlja neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev. Za ugotovitev dobre vere banke je tako ključno, ali je toženka v sklenitveni fazi tožnici razkrila okoliščine, ki jih je ob sklenitvi pogodbe poznala ali bi jih morala poznati in bi lahko kasneje med izvajanjem pogodbe, če bi se pojavile, razkrile znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank. Toženka je v pritožbi pojasnila, da je pojasnilno dolžnost izpolnila skladno s profesionalno skrbnostjo. Tožnici ni zamolčala nobene pomembne informacije, ki bi vplivala na kasnejše izvajanje kreditne pogodbe. Postopanje toženke tako ni bilo v nasprotju z zahtevo dobre vere, kot jo je opredelilo VS RS v zadevi II Ips 8/22.

Sodišče prve stopnje je s sklepom pravilno zavrglo dajatveni zahtevek tožnice na plačilo 17.892,91 EUR, saj pravni interes za takšen zahtevek ni bil podan. S tem pa je tožničin zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe izgubil položaj vmesnega ugotovitvenega zahtevka po tretjem odstavku 181. člena ZPP. Zato pa se je sodišče napačno spustilo v njegovo vsebinsko presojo, namesto da bi presodilo, ali je ta ugotovitveni zahtevek sploh dopusten ali pa ga je potrebno zavreči. Tožnica sicer pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ni obrazložila. Ker pogodba o pravnem interesu nima razlogov, je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z odločitvijo o stroških zmotno ocenilo, da je tožnica s primarnim tožbenim zahtevkom v celoti uspela. S sklepom je namreč sodišče zavrnilo dajatveni del tožbenega zahtevka tožnice. Ker o tem sodba nima razlogov, je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pri odmeri potrebnih pravdnih stroškov tožnice ni upoštevalo hiperprodukcije tožničinih vlog in tožničinega ponavljanja navedb in dokazov, večkrat brez da bi toženka na predhodne navedbe sploh odgovorila. Tožnica je v nasprotju z omejitvijo iz četrtega odstavka 269. člena ZPP še pred pripravljalnim narokom vložila kar osem pripravljalnih vlog. Četudi bi bila produkcija nekaterih dodatnih pripravljalnih vlog zaradi uresničevanja ustavnih pravic lahko upravičena, je bilo sodišče dolžno presoditi, ali so bile vloge stroškovno upravičene. Nepotrebne za pravdo so bile tretja, četrta, peta, šesta in osma pripravljalna vloga tožnice ter priznani stroški tožnici za naroke 4. 4. 2023, 4. 10. 2022 in 21. 6. 2022, na katerih je sodišče zasliševalo priče, ki jih je predlagala tožnica. Sodišče je le del izpovedb teh prič omenilo v sodbi in s tem potrdilo trditve toženke o njihovi nepomembnosti za predmetno pravdo. Sodišče prve stopnje je torej tožnici nekritično priznalo vse priglašene stroške, pri tem pa spregledalo, da znaten del le-teh ni bil potreben za odločitev o zadevi in so ji zato priznani neutemeljeno.

3Tožnica je na pritožbene navedbe toženke odgovorila ter jih obrazloženo zavrnila kot neutemeljene. Predlagala je zavrnitev pritožbe toženke in priglasila pritožbene stroške.

4Pritožba je delno utemeljena v delu, kjer izpodbija odločitev o stroških, sicer pa ni utemeljena.

5Glede pritožbenih očitkov o podanosti kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22., 2., 4. člena URS in 6. člena ESČP, utemeljevanih s pritožbenimi trditvami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinih trditev oziroma argumentacije, ki pa jih pritožba konkretizirano in jasno ne opredeljuje in s pavšalnimi trditvami, da je sodišče prve stopnje odstopilo od ustaljene sodne prakse VS RS, ki pa ni konkretizirana in jasno opredeljena, pritožbeno sodišče odgovarja, da teh ni upoštevalo oziroma presojalo. Z njihovo obravnavo bi namreč kršilo striktna pravila pritožbenega preizkusa, kot so zarisana v 350. členu ZPP¹. Upoštevajoč navedeno je tako pritožbeno sodišče ob presoji pritožbenih očitkov pritožnice sicer upoštevalo le tiste navedbe pritožnice v pritožbi, ki so konkretizirane in jasne.

6Glede očitkov o materialnopravni zmotnosti relevantne materialnopravne podlage pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje. Sodišče prve stopnje je okoliščine samega poteka in obsega vsebinskega sodelovanja tožnice pri dogovarjanju s pristojno delavko toženke B. B. in ob tem tožničinega vsebinskega sodelovanja oziroma vplivanja na vsebino posameznih določil kreditne pogodbe, ugotavljalo na podlagi izpovedb tožnice in priče B. B., kot je to pojasnilo v točkah 11 do 13 obrazložitve sodbe. V teh je sodišče obrazložilo, da se B. B. okoliščin sklepanja konkretne pogodbe ni spomnila, z opisom splošnega načina poslovanja ob sklepanju takšnih pogodb pa je potrdila tožničino izpovedbo, da se je B. B. najprej s tožnico pogovarjala o potrebnem znesku kredita, nato pa ugotovila njeno kreditno sposobnost ter odplačilno dobo ter pripravila izračune glede obeh vrst kreditov in jih izročila tožnici, ko pa se je tožnica odločila v kakšni valuti bo kredit sklenila², pa je pripravila predlog pogodbe in pred tožničinim podpisom le-te tej dala pojasnila o vsebini le-te in odgovorila na vprašanja. Z zapisom v točkah 31, 33 in 36 in tam predstavljenim pravnim razlogovanjem ter zapisom pravnega zaključka, da glede na ugotovljeno, da je bil zgolj znesek potrebnega kredita, odplačilne dobe in valute kredita v pogodbi določen ob sodelovanju tožnice s toženko, vse ostale elemente in pogoje kreditne pogodbe pa je določila toženka in niso bili predmet posamičnega dogovarjanja, konkretna kreditna pogodba sodi na področje uporabe ZVPot in Direktive, zadostno odgovorilo tudi na toženkine pritožbeno konkretizirano izpostavljene očitke, da se v zvezi s takšnimi ugotovitvami in zaključki sodišče ni izreklo o njenih trditvah, da je tožnica kreditno klavzulo preprosto izbrala, ker je bil kredit v CHF ugodnejši od kredita v EUR. Pritožbeni očitki o podanosti kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako niso utemeljeni. Iz zgornje prepričljive in življenjsko logične dokazne ocene izpovedb tožnice in priče B. B. in dokaznih zaključkov sodišča glede okoliščin dogajanja med pogodbenima strankama pred in ob podpisu sporne kreditne pogodbe, pa izhaja tudi jasen zaključek, da je tožnica zgolj izbirala (in izbrala) med različnimi vrstami kreditnih produktov toženke, vse pogoje pa je v pogodbo vključila toženka. Gre torej za tipsko obliko pogojev, ki jih je enostransko pripravila toženka. Zato pa so (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) skladno z določbo prvega odstavka 22. člena ZVPot lahko podvrženi presoji njihove poštenosti³. Zato pa so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki pritožnice v smeri zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotno uporabljenega materialnega prava, ker da je bil sporni pogodbeni pogoj zapisan v pogodbi kot posledica posamičnega dogovora pravdnih strank in zato izvzet iz presoje poštenosti.

7Sodišče prve stopnje je, ob sicer materialnopravno pravilnem zaključku, da gre za potrošniško pogodbo, svojo presojo zahtevka zaradi ugotovitve ničnosti pravilno oprlo na določbe prej veljavnega ZVPOt⁴, ki se uporablja pri sporni kreditni pogodbi. Ob tem je imelo pred očmi zahteve, ki jih pred nacionalna sodišča držav članic postavlja vsebina Direktive sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva). Kot je izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, po določbah 22. člena ZVPOt nejasnost in nerazumljivost (netransparentnost) pogodbenega pogoja ne povzroči njegove ničnosti, pač pa sodiščem nalaga, da takšen (nejasen in nerazumljiv) pogoj interpretirajo v korist potrošnika. Posamezni pogodbeni pogoj (ali celotna pogodba, če niso izpolnjeni pogoji za delno ničnost) je ničen šele, če je nepošten do potrošnika v smislu določb 23. in 24. člena ZVPot. Sodna praksa VS RS in SEU o materialnopravnih vprašanjih v zvezi s problematiko kreditnih pogodb, sklenjenih v tuji valuti, se je v zadnjih letih dopolnjevala in poglabljala. Ker je VS RS v odločbi II Ips 8/2022, ter tej skladno tudi v odločbi II Ips 54/2023, zavzelo dodatna in deloma nova materialnopravna izhodišča, ki po presoji pritožbenega sodišča odločilno vplivajo na presojo (ne)utemeljenosti pritožbe, odločbo II Ips 8/2022 pa pritožba tudi izrecno izpostavlja, bo pritožbeno sodišče zaradi jasnosti v grobih črtah najprej opisalo razvoj sodne prakse⁵.

V času pred judikatom II Ips 8/2022 se je VS RS ukvarjalo predvsem z razlago določb 22., 23. in 24. člena ZVPot v smeri skladnosti z minimalnimi zahtevami evropskega prava o varstvu potrošnikov iz 3. in 4. člena Direktive⁶. Postavilo se je na stališče, da pogodbeni pogoj o kreditu v tuji valuti, ki je vključen tudi v sporno pogodbo, predstavlja t.i. glavni pogodbeni pogoj, ki pa ni bil posamično dogovorjen in bi se zaradi tega samodejno izognil presoji poštenosti. Čeprav takšen pogoj, strogo formalno gledano, kreditojemalcem - potrošnikom ni bil vsiljen v obliki splošnih pogojev, gre za vnaprej s strani finančne institucije pripravljeno tipsko obliko pogojev, ki zato ni posledica posamičnih pogajanj. Ob pravilni razlagi ZVPot je presojo poštenosti glavnega pogodbenega pogoja mogoče opraviti le, če ta ni jasen in razumljiv (če ni transparenten oziroma pregleden), s čimer je sodiščem nižjih stopenj v prvem koraku naložilo opravo testa transparentnosti (preglednosti) pogodbenega pogoja. Pogodbeni pogoj ni transparenten, če ponudnik (finančna institucija) ne opravi pojasnilne dolžnosti.

Pri vsebini pojasnilne dolžnosti, ki jo mora opraviti ponudnik kot pogoj za izpolnitev zahtev v okviru testa transparentnosti, se je VS RS oprlo na odločbo SEU C - 186/16 (Andriciuc). Poudarilo je, da je zahtevo po jasnem in razumljivem oblikovanju pogodbenih pogojev treba razlagati široko, saj sistem varstva potrošnikov temelji ravno na ugotovitvi, da je potrošnik v razmerju do ponudnika v podrejenem položaju, kar velja zlasti glede ravni obveščenosti. Zahteve po transparentnosti pogodbenih pogojev tako ni mogoče zožiti na njihovo formalno in slovnično razumljivost, temveč morajo finančne ustanove posojilojemalcem posredovati vse informacije, ki jih ti potrebujejo za sprejem poučenih in preudarnih odločitev. Gre za obveznost razkritja informacij, na podlagi katerih lahko potrošnik pogoj, da mora posojilo vrniti v tuji valuti, razume tako formalno in slovnično kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, to je ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. V svojih odločbah je VS RS večkrat poudarilo, da mora banka pojasnilno dolžnost izpolniti v vsakem primeru in sicer v obsegu, ki ga zahteva standard povprečnega potrošnika, torej neodvisno od subjektivnih značilnosti ali (ekonomskega, pravnega) znanja konkretnega potrošnika. Opozorilo je še, da sodna praksa SEU (zlasti v zadevi C - 186/16) ne zahteva konkretnega načina izpolnitve pojasnilne dolžnosti (npr. z grafičnimi prikazi ali izračuni vpliva različnih vrednosti CHF na anuitete za daljše časovno obdobje), pač pa zahteva zgolj ustrezno intenzivnost potrošnikove informiranosti. Ocenilo je, da je od povprečnega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika mogoče pričakovati zavedanje, da se lahko tečaj CHF v razmerju do EUR spremeni. Šele v primeru neizpolnjene pojasnilne dolžnosti (v primeru netransparentnosti glavnega pogodbenega pogoja) je VRS sodiščem naložilo presojo poštenosti pogoja, v tem okviru pa preizkus, ali je banka ravnala v dobri veri ter obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank.

Sodna praksa VS RS je poudarjala, da določene okoliščine po svoji naravi lahko istočasno spadajo tako v okvir testa transparentnosti kot v okvir morebitne nadaljnje presoje poštenosti zaradi bankine nedobrovernosti ter znatnega neravnotežja v medsebojnih pravicah in obveznostih. Pri presoji poštenosti je prav tako napotovala na stališče SEU v zadevi C - 186/16, da je treba presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja opraviti glede na trenutek, ko je bila zadevna pogodba sklenjena, pri čemer je treba upoštevati vse okoliščine, ki bi jih prodajalec ali ponudnik lahko poznal v navedenem trenutku in ki bi lahko vplivale na poznejše izvajanje navedene pogodbe. Nacionalno sodišče mora ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve ter zlasti ob upoštevanju strokovnega znanja in izkušenj prodajalca ali ponudnika (banke), glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti preveriti obstoj morebitnega znatnega neravnotežja v smislu navedene določbe. V okviru standarda dobre vere se presoja, ali bi banka, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, lahko razumno pričakovala, da bi potrošnik tak pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj.

S sodbo II Ips 8/2022 pa je VS RS dotedanja stališča v elementih, ki so bistveni za presojo utemeljenosti konkretne pritožbe, z dodatno razlago določb ZVPot nadgradilo in s tem prejšnjo prakso vsaj deloma preseglo. Opozorilo je, da ZVPot potrošnikom zagotavlja širše varstvo od Direktive, saj so tipi nepoštenih (ničnih) pogodbenih pogojev, našteti v alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, določeni alternativno. Za ničnost pogoja je torej dovolj izpolnitev abstraktnega dejanskega stanja iz katerekoli alineje te določbe in ne vseh kumulativno. Ob upoštevanju odločbe SEU C-609/19 (zadeva Paribas) in v tej odločbi zavzetega stališča, da je preglednost pogoja en od relevantnih elementov pri presoji poštenosti, je poudarilo, da krediti v tuji valuti sami po sebi sicer niso nepošteni, lahko pa neustrezna pojasnila (netransparentnost oziroma nepreglednost) glede potencialno neomejenega predmeta obveznosti (neomejenih posledic tveganja zaradi izpostavljenosti spremembam v menjalnem tečaju) vzpostavijo znatno neravnotežje, s čimer so izpolnjene predpostavke nepoštenosti iz 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Predpostavka dobre vere je tako neločljiv del presoje uravnotežnosti po 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. Pri pogoju iz 2. alineje navedene določbe ZVPot gre za eno od oblik čezmernega prikrajšanja, pri pogoju iz 3. alineje pa za primere, ko zahteva dobre vere ni omejena zgolj na sklenitveno fazo, temveč vključuje tudi posledice izpolnitve za potrošnika. Jezikovna razlaga obeh tipov nepoštenih pogodbenih pogojev v primerih, ko je ponudnik pravilno izpolnil svojo pojasnilno dolžnost v kreditih v tuji valuti, izključuje možnost, da bi se potrošnik nanju lahko uspešno skliceval. Ob pravilno pojasnjenih tveganjih, ki za potrošnika izhajajo iz takšne pogodbene klavzule, izpolnitev obveznosti iz takšne pogodbe namreč ne more biti neutemeljeno v škodo potrošnika, prav tako ne more biti znatno drugačna od tistega, kar je utemeljeno pričakoval. Takšna razlaga teh določb je VS RS pripeljala do sklepa, da pri kreditih v tuji valuti brez ugotavljanja (ne)preglednosti pogoja ni mogoče ugotoviti, ali je podan kateri od tipov nepoštenostnih pogodbenih pogojev od 1. do 3. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, pri čemer pa nepreglednost ni predpostavka za presojo poštenosti, pač pa njen sestavni in neločljiv del, s čimer je VS RS odstopilo od svoje prejšnje sodne prakse, ki je temeljila na razlagi ZVPot zgolj v luči minimalnih zahtev iz Direktive. V navedenem judikatu je VS RS svoje stališče o vsebini dobre vere, ki obenem predstavlja tip nepoštenega pogodbenega pogoja iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, tudi poglobilo. V kontekstu Direktive ima dobra vere, kot avtonomni pojem evropskega prava, v navedenem stališču dvojem pomen in se kaže tako v postopkovni kot vsebinski poštenosti. Postopkovna poštenost zahteva, da potrošnik pridobi informacije, potrebne za sprejem informirane odločitve in da ponudnik opusti agresivne tržne prakse. Vsebinska poštenost zahteva, da je pogodbeni pogoj glede na težo pravic in obveznosti skladen s poštenimi in pravičnimi tržnimi praksami. ZVPot je pri opredelitvi in definiciji posameznih oblik nepoštenih pogodbenih pogojev ti dve merili v primerjavi z Direktivo ločil. Za nepoštenost pogoja tako zadostuje kršitev dobre vere bodisi v vsebinskem bodisi v postopkovnem pomenu in ne nujno oboje skupaj. Pri obeh vidikih dobre vere je merilo za presojo njene izpolnitve objektivno. Dobra vera je kršena, če ponudnik pri vključitvi pogoja v pogodbo ne ravna skladno s profesionalno skrbnostjo (postopkovni vidik) ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pravični in pošteni tržni praksi (vsebinski vidik). Pojasnilna dolžnost, ki je opravljena nepravilno, pomanjkljivo ali zavajajoče ali pa sploh ni opravljena, ne ustreza zahtevam dobre vere. Dobra vera v postopkovnem smislu (pojasnilna dolžnost) tako ni zajeta le v 4. alineji, pač pa tudi pri vseh drugih tipih nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. Za zaključek o nepoštenosti pogodbenega pogoja v kreditu v tuji valuti torej zadostuje bodisi ugotovitev kršitve dobre vere v postopkovnem bodisi v vsebinskem smislu, pri čemer je VS RS posebej opozorilo, da takšni pogoji sami po sebi, če je izpolnjena pojasnilna dolžnost, ne kršijo zahtev dobre vere v vsebinskem pomenu. Za zaključek o nepoštenosti (ničnosti), torej zadošča že ugotovljeno nevestno ravnanje v sklenitveni fazi zaradi neizpolnitve pojasnilne dolžnosti (postopkovni vidik dobre vere). Glede vsebine profesionalne skrbnosti ponudnika pri vključitvi navedenega spornega pogodbena pogoja v pogodbo (pojasnilna dolžnost oziroma postopkovna dobra vera) je izpostavilo odločbo SEU v zadevi Paribas, po kateri je za izpolnitev dolžne skrbnosti nujno pojasnilo o tveganjih, ki se realizirajo v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici stalnega prebivališča kreditojemalca. Po judikaturi SEU tako ne zadostuje potrošnikovo zavedanje o bodoči spremenljivosti menjalnega tečaja, pač pa mu mora ponudnik jasno predočiti, da se tečaj v dolgoročnih pogodbenih razmerjih lahko znatno spremeni in ima zato tudi nezanemarljive ekonomske posledice. Ob takšnem stališču je materialnopravno povsem nepomembno, da banke v sklenitveni fazi niso vedele kdaj in v kakšni vsebini oziroma obsegu bo prišlo do dogodka, ki bo bistveno vplival na menjalno razmerje med valuto kredita in valuto, v katerem dohodke prejema kreditojemalec.

8Ob izpostavljeni odločbi VS RS pritožbeno sodišče opozarja še na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-1181/2020-38 z dne 3. 5. 2023, ki je vsebinsko enako. Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti tako ni dovolj pojasnilo in razumevanje potrošnika, da ima lahko gibanje tečaja zanj neugodne posledice, pač pa mu je treba omogočiti, da razume tveganje, ki mu je izpostavljen v primeru velikega znižanja vrednosti domače valute. Pojasnilna dolžnost tako ne more biti utemeljena z abstraktnim opozorilom o možnosti bodočega (neugodnega) nihanja tečaja, z grafično predstavitvijo preteklih tečajnih gibanj, s fiksnim obračunom bodočih obrokov na temelju aktualnega tečaja (in obrestne mere), s pogodbenim besedilom glede delovanja mehanizma konverzije tuje valute, s potrošnikovim lastnim prebranjem kreditne pogodbe ali prebranjem le-te po drugih, z utemeljevanjem s primerjalno predstavitvijo drugega kredita v EUR, s pogodbeno predvideno možnostjo potrošnikovega odstopa od pogodbe. Takšna pojasnila banke potrošniku ne predstavijo tveganja v realni sferi njegovih kreditnih obveznosti ob upoštevanju dolgoročnosti kreditnega razmerja.

9Pritožbeno sodišče opozarja še na odločbo VS RS II Ips 54/2023, v kateri je Vrhovno sodišče potrdilo stališče o merilih za presojo in vsebino pojasnilne dolžnosti iz zadeve II Ips 8/2022 in odločbe Ustavnega sodišča⁷.

10Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre pri pogodbenem pogoju o kreditu v tuji valuti za t.i. glavni predmet pogodbe (čemu pritožba tudi pritrjuje). Čeprav je presodilo, da je lahko po določbah ZVPot predmet presoje poštenosti (in s tem ničnosti) tudi jasen in pregleden glavni pogodbeni pogoj⁸ je najprej opravilo test njegove preglednosti kot predpostavko za nadaljnji test poštenosti. Takšen pristop je glede predstavljenega stališča v judikatu II Ips 8/2022 sicer materialnopravno zmoten, vendar pa ni vplival na pravilnost končne presoje. V navedeni odločbi je VS RS jasno pojasnilo, da je pri vseh mogočih tipih nepoštenih pogojev prvega odstavka 24. člena ZVPot preglednosti (pravilnost izpolnitve pojasnilne dolžnosti) pri kreditih v tuji valuti sestavni in neločljiv del presoje nepoštenosti in ne njegova predpostavka. Po navedenem stališču morajo sodišča torej v vsakem primeru preveriti izpolnitev pogoja preglednosti v okviru testa poštenosti, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Zgolj to, da je sodišče prve stopnje omenjeni preizkus opravilo kot predpostavko za nadaljnji preizkus poštenosti, zato v ničemer ne vpliva na končno pravilnost njegovih materialnopravnih zaključkov. Za materialnopravno pravilnost njegove odločitve je bistveno le, da je pravnemu standardu pojasnilne dolžnosti, kot avtonomnemu pojmu evropskega potrošniškega prava, dalo vsebino, kot izhaja iz sodne prakse SEU in VS RS, pa tudi Ustavnega sodišča kot bo pojasnjeno spodaj, pa je sodišče prve stopnje vsebini pojasnilne dolžnosti dalo takšno vsebino.

11Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in te konkretne dejanske ugotovitve pritožbeno niso sporne); da je toženka tožnici s kreditno pogodbo z dne 13. 8. 2007 dala dolgoročni devizni kredit za nakup stanovanja v znesku 90.205,50 CHF (kar je po referenčnem tečaju ECB na dan sklenitve pogodbe znašalo 55.293,31 EUR), ki se ga je tožnica zavezala vrniti v 360 zaporednih mesečnih anuitetah, z zapadlostjo vsakega zadnjega dne v mesecu; prva anuiteta je zapadla 30. 9. 2007, zadnja pa 31. 8. 2037; dogovorjena je bila obrestna mera v višini 6 mesečnega LIBOR + 1,75 % letno; višina prvih 359 mesečnih anuitet je znašala 460,28 CHF, ki pa se odplačujejo v evrski protivrednosti po referenčnem tečaju ECB, veljavnem na dan plačila anuitete; v zadnji 360 mesečni anuiteti pa se izvrši dokončen poračun vseh do takrat neplačanih obveznosti iz naslova kredita; da je na podlagi notarskega zapisa kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju pri nepremičnini tožnice v zemljiški knjigi vknjižena v korist toženke hipoteko in zaznamovana neposredna izvršljivost toženkine terjatve; da je v kreditni pogodbi bilo zapisano, da se za izračun spremenljive referenčne obrestne mere uporabi 6 mesečni CHF LIBOR, ki je spremenljiva obrestna mera, ki se na bančnem trgu določa dnevno, toženka pa jo za obračune anuitet spreminja dvakrat letno, glede spremenljivega valutnega tečaja pa, da je valutno tveganje sprememba vrednosti CHF v primerjavi z vrednostjo domače valute, pri čemer se mesečna anuiteta v EUR preračuna po prodajnem podjetniškem tečaju banke za CHF, kar banka stori dvakrat letno; amortizacijski načrt za kredit, ki ga je ob sklenitvi pogodbe dobila tožnica, vsebuje navedbo skupnega zneska kredita, datuma vsakega obroka in njihove zneske, zneske realnih obresti in znesek ostanka dolga v posameznem mesecu do dokončnega odplačila; da je bil kredit tožnici v celoti izplačan; da je v sklenitveni fazi na strani toženke s tožnico sodelovala B. B., ki je s strankami ob sklepanju tovrstnih pogodb ravnala tako, da se je najprej pogovarjala o potrebnem znesku kredita, nato pa ugotovila strankino kreditno sposobnost glede na dohodke in potrebno odplačilno dobo, opravila in izročila pa je strankam tudi izračun kredita v EUR in izračun kredita v CHF; strankam pa je izročila tudi obrazec Izjave o seznanjenosti s tveganji, ki so ga ob sklenitvi pogodbe tudi podpisale in s katero so potrdile, da so seznanjene s tveganjem spremembe referenčne obrestne mere in spremembe valutnega tveganja (to pa z navedbo, da se v primeru spremembe referenčne obrestne mere CHF LIBOR ali rasti CHF proti domači valuti lahko anuiteta zniža ali zviša) in z navedbo spletnih strani, kjer lahko stranka spremlja gibanje obrestnih mer in menjalno razmerje EUR/CHF; da je iz vsebine letaka toženke iz leta 2004, ki ga je tožnica tudi prejela, izhajalo, da je v njem toženka opozarjala, da omogoča večvalutni kredit z minimalnim tveganjem ter da se lahko poljubno enkrat v okviru ene kreditne pogodbe spremeni valuta, na katero je kredit vezan.

12Glede vsebine samih ustnih pojasnil B. B. tožnici pred in ob sklepanju kreditne pogodbe je sodišče prve stopnje glede na to, da se niti B.B. niti tožnica konkretnih okoliščin nista spomnili, priča B.B. in priča C. C. pa sta izpovedala o tem, kako so (priča C.C. tudi upoštevajoč navodila delodajalca) sicer opozarjali stranke v zvezi s krediti v CHF, na podlagi njunih skladnih izpovedb ugotovilo, da so strankam povedali, da se višina mesečne anuitete v tovrstnih kreditih lahko spreminja, kar je odvisno od tečajnega razmerja med CHF in EUR in zaradi spreminjajočega CHF LIBORJA in da se dvakrat letno spremeni anuitetni obrok zaradi spremembe obrestne mere, vsak mesec pa se spremeni višina obroka zaradi nihanja tečaja CHF proti EUR, strankam pa je bilo povedano tudi, da se tečaj CHF proti EUR lahko giblje v minus ali plus, takšnih sprememb v bodoče pa ni mogoče napovedati. Po izpovedbi C.C. so strankam predstavili tudi grafe na spletni strani Banke Slovenije, kjer so bila predstavljena tečajna razmerja med CHF in EUR za tri leta nazaj. B. B. in C. C. sta skladno tudi povedala, da strankam projekcij morebitnih gibanj v prihodnje niso predstavljali, ker tudi banka ni mogla napovedovati gibanja tečaja v prihodnje. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnici v fazi sklepanja kreditne pogodbe s strani toženke glede gibanja menjalnega tečaja CHF proti EUR v bodoče ni bilo dano nobenih zagotovil oziroma pojasnil, tožnica je bila seznanjena le s tem, da se tečaj lahko giblje navzgor ali navzdol.

13Sodišče prve stopnje je⁹ na podlagi takšnih ugotovitev in ob predstavitvi vsebine pojasnilne dolžnosti, kot jo je v svojih odločbah opredelilo SEU, zaključilo, da so bila v fazi sklepanja pogodbe tožnici dana opozorila s strani toženke zgolj splošno in da taka tožnici niso dala podlage za realno oceno ekonomskih posledic potencialno mogočega nihanja tečajev in za njeno zavedanje prevzetega tveganja v primeru devalvacije domače valute, v kateri je prejemala dohodke (in zvišanja tujih obrestnih mer), na višino njenih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita in ki bi ga morda težko nosila¹⁰. Torej toženka tožnici v fazi sklepanja pogodbe ni posredovala dovolj vsebinsko ustreznih informacij.

14Zaključki o neizpolnjenosti pojasnilne dolžnosti (dobre vere v procesnem smislu) so pravni zaključki. Zato teh s pritožbenimi trditvami o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ni mogoče prepričljivo izpodbijati. Tudi sicer pa prepričljivosti dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje o vsebini informacij, ki jih je tožnica prejela ob sklepanju kreditne pogodbe od toženke, toženka s pritožbenimi trditvami, da sodišče ni celotno in pravilno dokazno ocenjevalo vseh, še zlasti listinsko predloženih informacij ter da je vsebino izpovedbe B. B. o podanih pojasnilih tožnici ugotavljalo na podlagi dokazov, ki jih tožnica ni predložila oziroma da izpovedbe B. B. ni celovito presojalo, ne more omajati. Bistveno vsebino izpovedbe priče B. B. za presojo vsebine pojasnilne dolžnosti (vključno z enako izpovedbo priče C. C.) je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi zaslišanja te priče v tem postopku. Dejstvo, ali je B. B. ob sklepanju kreditne pogodbe tožnici pokazala grafe o spremembi tečajev v preteklosti pa ni pravno pomembno. Sklicevanje sodišča prve stopnje tudi na izpovedbo B. B. o sicer pravno nepomembnih okoliščinah v drugih sodnih postopkih, pa ne more vplivati na prepričljivost dokazne ocene (posledično pa tudi ne na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, zato pa so tudi neutemeljeni pritožbeni očitki o podani bistveni kršitvi po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 219.a členom ZPP in o absolutni bistveni kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Sicer pa so tudi neresnične trditve pritožnice, da je sodišče prve stopnje spregledalo izpovedbi B. B. in C. C. glede pomembnih delov njunih izpovedb in da tožnica ni predložila zapisnika o zaslišanju B. B. pred Okrožnim sodiščem v Novem Mestu. Kot je razvidno iz podatkov spisa, je tega tožnica predložila s četrto pripravljalno vlogo z dne 5. 11. 2020 in je v prilogah označen kot A 47. Zato pa so neutemeljeni tudi v zvezi s takšnimi trditvami utemeljevani pritožbeni očitki o podani kršitvi iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15Sodišče prve stopnje je ob dokazni oceni izjave, ki jo je podpisala tožnica ob sklepanju kreditne pogodbe, predstavilo njeno vsebino in to z vsebinskega vidika zahtevane vsebine pojasnilne dolžnosti ocenilo kot neustrezno. Zato pa z zapisom v točki 27 obrazložitve, da tožnica ob sklenitvi pogodbe ni podpisala nobenega dokumenta, s katerim bi bila seznanjena z valutnim tveganjem, ni podanega nasprotja v razlogih sodbe in so neutemeljeni pritožbeni očitki o podani absolutni bistveni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je sodišče povzelo in dokazno ocenilo vsebino amortizacijskih načrtov v smislu njihovih opozoril glede na zahtevano vsebino pojasnilne dolžnosti, pa na prepričljivost dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje tudi ne more vplivati dejstvo, da je sicer ob vsebinsko povzeti vsebini načrta sodišče prve stopnje napačno zapisalo EUR namesto CHF. Tako tudi tovrstni pritožbeni očitek o podanosti absolutne bistvene kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

16Glede na po sodišču prve stopnje ugotovljeno vsebino toženkinih informacij tožnici ob sklepanju kreditne pogodbe in zgoraj, s strani pritožbenega sodišča izpostavljeno vsebino postopkovnega vidika dobre vere na strani ponudnika ob vključitvi spornega pogodbenega pogoja v potrošniško pogodbo (in s tem na obseg njegove pojasnilne dolžnosti), je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da toženka te ni izpolnila. Iz ugotovitev, da toženka tožnice ob sklepanju kreditne pogodbe ni jasno in konkretno opozorila na posledice velike depreciacije CHF, na višino njenih pogodbenih obveznosti in na to, da ima to lahko velik vpliv na njen ekonomski položaj, glede na zgoraj že izpostavljena stališča VS RS v zadevi II Ips 8/2022 in Ustavnega sodišča, izhaja pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o toženkini neizpolnitvi pojasnilne dolžnosti. Iz navedenih odločb tudi izhaja, da mora ponudnik potrošniku pri tovrstnih pogodbah jasno in konkretno predočiti posledice za njegove finančne obveznosti in premoženjsko stanje, če se uresniči tveganje znatne devalvacije domače valute in ne zadostujejo zgolj abstraktna opozorila, na podlagi katerih bi potrošnik na to lahko sklepal. Zato je z vidika vsebine pojasnilne dolžnosti pravno nepomembno, da je toženka tožnici v primeru velikih tečajnih nihanj s kreditno pogodbo omogočila konverzijo; da je ob sklepanju kreditne pogodbe toženki grafično predstavila pretekla tečajna gibanja; da je z amortizacijskim načrtom tožnici predstavila na temelju aktualnega tečaja in aktualne obrestne mere fiksen obračun bodočih anuitetnih obrokov; da si je tožnica lahko kreditno pogodbo sama predhodno prebrala in je imela čas za njeno preučitev; da je bila tožnici ob notarskem zapisu s strani notarja pogodba prebrana in po notarju dana določena pojasnila. Takšna pojasnila namreč ne predstavljajo opozoril toženke tožnici o tveganjih v realni sferi njenih kreditnih obveznosti ob upoštevanju dolgoročnosti kreditnega razmerja. Zato takšna do drugačnih materialnopravnih zaključkov ne morejo pripeljati. Zaradi njihove pravne nepomembnosti pa so neutemeljeni tudi vsi pritožbeni očitki toženke o podanosti absolutnih bistvenih kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena URS, utemeljevani s sklicevanjem na pomanjkljivosti izpodbijane sodbe glede le-teh.

17Iz razlogovanj sodišča prve stopnje v sodbi, še zlasti v točki 43 obrazložitve, jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji merila dobre vere izhajalo iz objektivnega merila. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti presoje njene (ne)izpolnitve pojasnilne dolžnosti, ker sodišče prve stopnje naj ne bi izhajalo iz objektivnega merila.

18Z zgoraj izpostavljenim je presoja sodišča prve stopnje, da so zaradi pomanjkljivo izpolnjene pojasnilne dolžnosti v konkretnem primeru izpolnjeni vsi elementi iz 3. in 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot in je zato sporna kreditna pogodba (in z njo povezan posel zavarovanja) nična, pravilna.

19Glede očitka o materialnopravni zmotnosti razlogovanja in presoje sodišča prve stopnje o obsegu pojasnilne dolžnosti, ker je kot pravno podlago za presojo povzelo tudi sklic SEU v sodbi C-186/16 na ″Priporočilo CERS″, s tem pa kršilo prepoved povratne veljavnosti predpisov, pritožbeno sodišče tega zavrača kot neutemeljenega. VS RS je v zadevi II Ips 8/2022, sklicujoč se na stališča Ustavnega sodišča v zadevah, ki so se nanašale na CHF kredite (Up-14/21, Up-14/21, Up-317/21, U-I-64/22, U-I-65/22), poudarilo, da zahteva preglednosti pogodbenega pogoja, kot je opredeljena v Priporočilu CERS z dne 21. 9. 2011, sicer neposredno izhaja iz zahteve Direktive 93/13 in se je SEU v navedeni zadevi na ta priporočila skliceval le v podkrepitev svojega nosilnega argumenta. Skladno z načelom lojalne razlage pa so slovenska sodišča na takšno razlago evropskega prava vezana ex tunc.

20Kot je pojasnilo svojo odločitev o utemeljenosti tožničinega nadaljnjega tožbenega zahtevka (pod točko II. izreka sodbe)¹¹ je sodišče prve stopnje, glede na ugotovljeno ničnost kreditne pogodbe tožničinemu nadaljnjemu tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi določbe prvega odstavka 243. člena ZZK-1, saj je v notarskem zapisu zapisana kreditna pogodba (in z njo povezani sporazum o zavarovanju) predstavljala podlago za vknjižbo hipoteke in zaznambo neposredne izvršljivosti na nepremičnini tožnice. Že sama vsebina zakonske določbe prvega odstavka 243. člena ZZK-1¹², s katero je usklajen tudi tožničin tožbeni zahtevek, vsebuje napotek za oblikovanje tožbenega zahtevka. Ob ugotovitvi neveljavnosti vknjižbe je namreč potrebno zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja zemljiškoknjižnih vpisov (v konkretni zadevi tako izbris hipoteke kot izvedene pravice in izbris zaznambe neposredne izvršljivosti), kar pa predstavlja dajatveni zahtevek. Zato pa so pravno zmotne pritožbene trditve pritožnice o odpadlem pravnem interesu ugotovitvene tožbe na ničnost kreditne pogodbe zaradi odločitve sodišča prve stopnje v hkrati z izpodbijano sodbo sprejetim, pritožbeno neizpodbijanim sklepom in o posledični izgubi pomena vmesnega ugotovitvenega zahtevka po tretjem odstavku 181. člena ZPP. Posledično so tako neutemeljene pritožbene trditve o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba ne vsebuje razlogov o pravnem interesu za zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe.

21Pritožbene trditve toženke zoper odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari se tako izkažejo v celoti kot neutemeljene.

22Delno utemeljeni pa so pritožbeni očitki v zvezi s sodbeno odločitvijo o dolžnosti povrnitve pravdnih stroškov.

23Utemeljene so pritožbene trditve toženke o zmotno ugotovljenem popolnem uspehu tožnice s primarnim tožbenim zahtevkom, ker sodišče prve stopnje pri oceni uspeha ni upoštevalo tudi hkratne odločitve o zavrženju dela dajatvenega primarnega zahtevka tožnice. Glede na višino le-tega (17.892,91 EUR) bi upoštevajoč v tožničini tožbi opredeljeno skupno vrednost spornega predmeta primarnega tožbenega zahtevka (55.293,31 EUR), znašal uspeh tožnice 70 %, uspeh toženke pa 30 %. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu utemeljeni pritožbi in očitani kršitvi, ki pa jo je pritožbeno sodišče samo odpravilo, ugodilo tako, da je upoštevajoč neutemeljenost toženkinih nadaljnjih pritožbenih očitkov v zvezi z odmero potrebnih pravdnih stroškov tožnici (kar bo pojasnjeno spodaj), odločitev o stroških v izpodbijani sodbi spremenilo tako, da je znesek 10.556,64 EUR nadomestilo z zneskom 5.056,72 EUR, kolikor znaša po medsebojnem pobotanju razlika med 7.389,65 EUR, do povračila katerih bi bila upravičena tožnica (glede na 70 % uspeh od na 10.556,64 EUR odmerjenih potrebnih pravdnih stroškov) in 2.332,93 EUR, do povračila katerih bi glede na 30 % uspeh od na 7.776,44 EUR odmerjenih njenih potrebnih pravdnih stroškov, bila upravičena toženka. Potrebne pravdne stroške toženke je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi toženkinega na zadnjem naroku za glavno obravnavo predloženega stroškovnika in v skladu z veljavno Odvetniško tarifo, uporabljeno na način, kot je tega pri odmeri potrebnih tožničinih pravdnih stroškov uporabilo sodišče prve stopnje, pa pritožbeno ni bil izpodbijan. Tako potrebne pravdne stroške toženke predstavljajo naslednji pravdni stroški: 900 točk za odgovor na tožbo z dne 6. 3. 2019 (tar. št. 19/1 OT), 900 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 7. 9. 2020 (tar. št. 19/1 OT), 675 točk za drugo pripravljalno vlogo z dne 22. 9. 2020 (tar. št. 19/2 OT), po 450 točk za tretjo, četrto, peto, šesto, sedmo, osmo, deveto, enajsto in dvanajsto pripravljalno vlogo (tar. št. 19/3 OT), 50 točk za deseto pripravljalno vlogo (tar. št. 20/4 OT), 50 točk za vlogo z dne 27. 2. 2023 (tar. št. 20/4 OT), 900 točk za zastopanje na naroku 31. 3. 2022 (tar. št. 20/1 OT), 80 točk za odsotnost iz pisarne (6/4 člen OT), 50 točk urnina (6/1 člen OT), 450 točk za zastopanje na naroku 21. 6. 2022 (tar. št. 21/2 OT), 40 točk za odsotnost iz pisarne (6/4 člen OT), 450 točk za zastopanje na naroku 4. 10. 2022 (tar. št. 21/2 OT), 40 točk zaradi odsotnosti iz pisarne (6/4 člen OT), 150 točk urnina (6/1 člen OT), 450 točk za zastopanje na naroku 12. 1. 2023 (tar. št. 20/2 OT), 150 točk urnina (6/1 člen OT), 40 točk odsotnost iz pisarne (6/4 člen OT), 450 točk za zastopanje na naroku 4. 4. 2023 (tar. št. 20/2 OT), 40 točk za urnino (6/1 člen OT), 40 točk za odsotnost iz pisarne (6/4 člen OT). Skupaj tako 9.955 točk oziroma (ena točka 0,6 EUR) 5.973, 00 EUR, kar zvišano za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT v znesku 65,73 EUR in po prištetju potnih stroškov pooblaščenca za pet prihodov na naroke (5 x 67,08 EUR) v znesku 335,40 EUR in 22 % DDV (1.402,31) pomeni, da potrebni stroški toženke skupaj znašajo 7.776,44 EUR.

24Po določbi prvega odstavka 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o strankini upravičenosti do povrnitve stroškov upošteva stroške, ki so bili stranki potrebni za pravdo in ne stroškov, ki so bili potrebni za odločitev o zadevi, kot to zmotno pritožbeno izpostavlja pritožnica. Zato pa so neutemeljena pritožbena zatrjevanja toženke o tožničini neupravičenosti do priznanja stroškov v zvezi z udeležbo na narokih, ki jih je v tej zadevi na podlagi zakonskih pooblastil razpisalo in opravilo sodišče.

25Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnica s tretjo pripravljalno vlogo z dne 15. 9. 2020 odgovorila na navedbe toženke v njeni prvi pripravljalni vlogi z dne 7. 9. 2020, s četrto pripravljalno vlogo z dne 15. 11. 2020 pa na drugo pripravljalno vlogo toženke z dne 23. 9. 2020 in na tretjo pripravljalno vlogo toženke z dne 2. 11. 2020. S peto pripravljalno vlogo z dne 4. 1. 2021 je odgovorila na četrto pripravljalno vlogo toženke z dne 20. 11. 2020. V šesti pripravljalni vlogi z dne 31. 5. 2021 je tožnica podala navedbe v zvezi s stališči v sodnih odločbah Vrhovnega in Ustavnega sodišča, sprejetih v letih 2020 in leta 1921 ter v pravni literaturi. Z osmo pripravljalno vlogo z dne 13. 12. 2021 pa je tožnica odgovorila na navedbe toženke v njeni šesti pripravljalni vlogi z dne 10. 9. 2021. Zato pa so neutemeljene pritožbene trditve toženke o nepotrebnosti stroškov tožnice v zvezi z vložitvijo navedenih pripravljalnih vlog. Glede na ugotovljene okoliščine njihovih vložitev pa je bila ne glede na določbo četrtega odstavka 269. člena ZPP njihova vložitev potrebna in stroški upravičeni zaradi uresničitve njene ustavne pravice do izjave.

26Toženka s pritožbo zoper glavno odločitev ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, tožnici pa je dolžna povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožničini pritožbeni stroški znašajo 839,97 EUR in jih predstavljajo sestava odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 OT 1125 točk oziroma 675,00 EUR (1 točka = 0,6 EUR), 2 % materialni stroški po tretjem odstavku 11. člena OT 13,5 EUR in 22 % DDV v znesku 151,47 EUR.

¹ Tako VSR v II Ips 25/2020.
² Iz izpovedbe B.B. na list. št. 433 spisa je razvidno, da je ta potrdila, da je bil strankam vročen izračun v obeh valutah, one pa so se nato odločile kredit v kakšni valuti bodo sklenile. Po strankini izraženi želji o višini kredita, preveritvi njenega premoženjskega stanja ter izraženi želji po valuti kredita ter pred podpisom kreditne pogodbe pa je stranki predstavila višino kredita, obroka, obrestne mere, kaj bo zastavila oziroma kaj je s poroštvom, če je to bilo dogovorjeno ter ji ob tem dala v podpis izjavo, na kateri piše, kje lahko pogleda, kakšen je tečaj in kako se giblje obrestna mera, na obrazec takšne izjave je zapisala ime stranke in datum, stranka pa se je nanjo podpisala.
³ Primerjaj VS RS v II Ips 195/2018.
⁴ Upoštevajoč prvi odstavek sedaj veljavnega 248. člena ZVPOt-1.
⁵ Tako tudi VSC v sodbi Cp 201/2023.
⁶ Primerjaj zadeve II Ips 201/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018, II Ips 197/2018 in II Ips 32/2019
⁷ Med drugim je tako izpostavilo (sklicujoč se na stališče v odločbi SEU C - 609/19), da morajo banke posredovati potrošniku take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak, da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute in zvišanja tujih obrestnih mer na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita, banka pa mora potrošnika obvestiti tudi o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev ter mu s tem omogočiti konkretno razumeti potencialno resne posledice, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti na njegov finančni položaj. Glede na vsebino presoje konkretne pritožbe v predmetni zadevi pritožbeno sodišče še izpostavlja izrecno stališče iz navedene odločbe, da če potrošnik ni bil opozorjen, da ima lahko kredit v tuji valuti zlasti v dolgoročnem obdobju znatne negativne posledice, tudi takšne, ki jih bo težko nosil, teh potrošnik utemeljeno ni pričakoval in je zato izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je utemeljeno pričakoval. To pa uresničuje dejansko podlago nepoštenega pogodbenega pogoja iz 3. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot.
⁸ Po določbi drugega odstavka 4. člena Direktive je iz presoje poštenosti jasen in razumljiv glavni pogodbeni pogoj namreč izključen.
⁹ Točka 38 obrazložitve sodbe.
¹⁰ Razlogi sodišča prve stopnje v točkah 38, 41, 43 in 44 obrazložitve.
¹¹ točka 47. obrazložitve
¹² ta določa, da če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga, lahko tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi te vknjižbe kršena, s tožbo uveljavlja zahtevek, da sodišče ugotovi neveljavnost te vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov, pri čemer se, če se izpodbija vknjižba pridobitve izvedene pravice vknjižene v korist pridobitelja, ta vknjižba izbriše.