3. člen ZVPot-UPB2

Evroskladna razlaga pravnega standarda težko nadomestljive škode v okviru predpostavke iz druge alineje 272. člena ZIZ je mogoča na način, da je mogoče šteti, da je z ugotovitvijo, da brez začasne odredbe za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve, izpolnjen pogoj (pravni standard) težko nadomestljive škode.

Pritožbeno sodišče je ob presoji pritožbenih očitkov pritožnice sicer upoštevalo le tiste navedbe pritožnice v pritožbi, ki so konkretizirane in jasne. Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ni dovolj pojasnilo in razumevanje potrošnika, da ima lahko gibanje tečaja zanj neugodne posledice, pač pa mu je treba omogočiti, da razume tveganje, ki mu je izpostavljen v primeru velikega znižanja vrednosti domače valute. Sodišče prve stopnje je opravilo test njegove preglednosti kot predpostavko za nadaljnji test poštenosti. Takšen pristop je glede stališča v judikatu II Ips 8/2022 materialnopravno zmoten. Že sama vsebina zakonske določbe prvega odstavka 243. člena ZZK-112, s katero je usklajen tudi tožničin tožbeni zahtevek, vsebuje napotek za oblikovanje tožbenega zahtevka. Ob ugotovitvi neveljavnosti vknjižbe je namreč potrebno zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja zemljiškoknjižnih vpisov, kar pa predstavlja dajatveni zahtevek. Zato pa so pravno zmotne pritožbene trditve pritožnice o odpadlem pravnem interesu ugotovitvene tožbe na ničnost kreditne pogodbe.

Do vprašanja, ali je pri pravilih vračanja ponudnik blaga ali storitev od potrošnika, ki je na podlagi nične pogodbe prejel denar, upravičen zahtevati tudi kakršnokoli nadomestilo za uporabo kapitala (torej t. i. obogatitvene obresti), se je SEU izreklo v odločbi C-520/21 Bank M. Zavzelo je stališče, da kreditna institucija od potrošnika pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. Pojasnilo je, da bi to nasprotovalo odvračalnemu učinku Direktive in da takšnega razlogovanja ni mogoče ovreči s trditvami bank, da bi potrošnik v takšnem primeru prejel "brezplačno" posojilo ali da bi bila s tem ogrožena stabilnost finančnih trgov.

Po drugem odstavku 3. člena ZVPot mora upnik potrošnika pri pogodbah o zagotavljanju javnih storitev in dobrin, ki zamudi z izpolnitvijo obveznosti, s pisnim opominom pozvati k izpolnitvi obveznosti in mu določiti naknadni rok za izpolnitev, ki ne sme biti krajši od 15 dni, če drug zakon ne določa daljšega roka. Ponudnik storitve mora potrošniku v primeru zamude z izpolnitvijo obveznosti določiti naknadni rok za izpolnitev, kar pa pomeni, da je ta lahko v zamudi šele, če svoje obveznosti ne izpolni v naknadnem roku. Dokler tožnica ni na predpisan način obvestila toženke o njeni obveznosti, ni prišla v zamudo. Tožnica kot upnica je torej s svojim ravnanjem preprečila pravilno in pravočasno izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 300. člena OZ), zato je bila v upniški zamudi. Posledica upniške zamude pa je, da v tem času ne tečejo obresti (drugi odstavek 301. člena OZ). To pa pomeni, da je bilo njihovo vtoževanje od dneva, ko naj bi po trditvah tožnice oba računa zapadla, neutemeljeno.