VSL Sodba II Cp 1933/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obrestnem delu v točki I. izreka spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od glavnice 6.893,40 EUR od 23. 2. 2016 dalje do plačila, v točki II. izreka pa tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.893,40 EUR od 17. 11. 2015 do 22. 2. 2016.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencema solidarno plačilo zneska 6.893,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2015 dalje. Tožbeni zahtevek v preostalem delu (za 4.131,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2015 dalje do plačila) je zavrnilo in še sklenilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2Toženca izpodbijata takšno sodbo s pravočasno pritožbo, s katero uveljavljata pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavljata bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pa tudi bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Navajata, da je tožnica šele z vlogo z dne 24. 2. 2017 s podrednim tožbenim zahtevkom vtoževala znesek v višini 11.025,20 EUR ter v tem zahtevku ugotavljala solidarno odgovornost toženih strank. Menita, da je drugi toženec neupravičeno solidarno zavezan za plačilo zneska v postopku razdelitve skupaj ustvarjenega premoženja med tožnico in prvim tožencem. Tožbeni zahtevek zoper njega bi moralo prvostopenjsko sodišče zavrniti in odločiti o stroških postopka. O teh tudi sicer ni odločilo oziroma te odločitve ni mogoče preizkusiti. Ne strinjata se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je ekonomska skupnost med tožnico in prvim tožencem obstajala od decembra 2011 dalje do konca zunajzakonske skupnosti. Kljub temu, da partnerja nista živela skupaj, nista imela skupnih financ in sta do selitve v stanovanje v avgustu 2013 skrbela vsak za svojo prehrano. Po mnenju sodišča je bil zadosten razlog za tak zaključek v tem, da je tožnica že v času nosečnosti pomagala prvemu tožencu polagati izolacijo in da je dajala del plače na stran za prihajajočega dojenčka, s čimer se je prvi toženec strinjal. Tožnica je sama na naroku 22. 5. 2017 izpovedala, da šteje, da se je zunajzakonska skupnost začela tedaj, ko se je prijavila na naslovu sporne nepremičnine, od avgusta 2013. Tudi na zaslišanju 13. 6. 2022 je tožnica povedala, da je v začetku njunega partnerstva živela doma, prvi toženec pa pri svoji nekdanji partnerki in da ji je pojasnil, da bo tam živel, dokler si ne bo uredil prebivališča doma. V času izdelovanja stanovanja ni prispeval ničesar k preživljanju tožnice in njene hčerke, tožnica pa ga tudi ni nikoli vprašala ali mu omenila, da želi tudi sama prispevati k plačevanju njegovega kredita. Prvi toženec je na zaslišanju povedal, da še ni bilo povsem jasno, ali bo tožnica prebivala z njim, ko je začel z obnovo, saj sta se pogovarjala tudi o splavu in da jo je imel za svojo partnerko od takrat, ko je prvič spala pri njem, to je bilo avgusta 2013. Zunajzakonska skupnost med tožnico in prvim tožencem je obstajala od avgusta 2013 dalje, ko se je tožnica vselila v stanovanje prvega toženca. Toženca sta soglašala z ugotovitvami izvedenca oziroma njegovo oceno glede vrednosti nabavljenega materiala po računih in tudi z oceno vrednosti nepremičnine. Nista pa soglašala z njegovo oceno, da so vsa vlaganja po računih tožničina vlaganja. Prvi toženec je najel kredit v znesku 31.500,00 EUR, ki ga še vedno odplačuje, pridobil ga je pred začetkom trajanja zunajzakonske skupnosti in ga je v celoti porabil za gradnjo oziroma obnovo hiše, tožnica pa je obe posojili porabila predvsem za nakup premičnin, o katerih sta pravdni stranki že sklenili sodno poravnavo. Tožnica je na zaslišanju na naroku 22. 5. 2017 povedala, da je s posojilom 5.500,00 EUR poplačala 1.000,00 EUR, od 4.500,00 EUR pa je polovico namenila za stroške plavanja, polovico pa za dokončanje dveh prostorov, ki jih je bilo potrebno urediti po vselitvi v stanovanje, in kar med strankama ni bilo sporno. Tožnica je po stroškovnem principu vložila v stanovanje precej manj, kot je to navedlo sodišče v 53. točki svoje obrazložitve. Sodišče je tudi napačno in neutemeljeno upoštevalo vrednost anuitet posojila tožnice in prvega toženca v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Partnerja sta imela ločene finance in med njima ni bilo nikakršnega dogovora, da bi si medsebojno pomagala pri odplačevanju posojil. Med njima je obstajal dogovor, da vsak odplača lastno posojilo. Meni, da tožničina vlaganja znašajo le okoli 2.200,00 EUR. Tožnici pripadajo obresti od ugotovitve obsega vlaganj, podredno pa od vložitve dajatvenega tožbenega zahtevka od 28. 2. 2017 dalje.

3Tožnica je v odgovor na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Navaja, da iz zaslišanja prvega toženca jasno izhaja, da je svojo izpovedbo glede tega, od kdaj sta bila s toženko par, spreminjal, kar jasno nakazuje, da je želel zmanjšati pomen njune partnerske zveze zgolj za potrebe postopka. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je prvi toženec kreditno pogodbo za stanovanje sklenil po tem, ko je bilo že jasno, da bosta stranki otroka obdržali. Prvi toženec je zaslišan povedal, da je tožnico začel obravnavati kot partnerko, ko je izvedel, da se bo rodila hčerka. Do vselitve v skupno bivališče nista živela skupaj, ker nista imela primernega bivališča, kar je bil tudi razlog, da sta potem, ko je tožnica zanosila, začela ustvarjati skupno bivališče. Tožnica je pri izdelavi skupnega bivališča pomagala tako z delom kot z denarjem. Računi, ki jih je tožnica predložila, izkazujejo, da jih je tudi ona poravnala, saj jih v nasprotnem primeru ne bi posedovala. Tožnica je uspela z zahtevkom v zvezi s premičninami. Sodišče je sicer stroške obračunavalo po nepotrebnem, saj je pomemben zgolj izrek izpodbijane sodbe, po katerem pa stranka sama krije svoje stroške postopka.

5Pritožba je delno utemeljena.

6Predmet presoje v tem sporu so bile tožbene trditve tožnice, da je skupaj s prvim tožencem, s katerim sta bila v zunajzakonski skupnosti, vlagala v nepremičnino matere prvega toženca, prvotno tožene A. A., tako da sta izdelala podstrešno stanovanje v stanovanjski hiši na parc. št. 559/99 k. o. X. Trdila je, da se je z njenim vlaganjem in vlaganjem prvega toženca povečala vrednost nepremičnine za 44.100,00 EUR, da je šlo za ustvarjanje skupnega premoženja in da je njen delež na skupnih vlaganjih 25 %. Sprva je zahtevala ugotovitev, da je postala solastnica nepremičnine do 1/15 in izstavitev listine, na podlagi katere bi se lahko vpisala kot solastnica nepremičnine v navedenem deležu. Ta del spora za odločanje v tem pritožbenem postopku ni več relevanten, saj je bil tožbeni zahtevek na ugotovitev tožničine solastninske pravice pravnomočno zavrnjen, postopek glede tožbenega zahtevka v delu, v katerem je zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine, pa ustavljen zaradi delnega umika tožbe. Odprta je ostala le še o odločitev o podrednem tožbenem zahtevku za povrnitev z vlaganjem dosežene koristi oziroma za povrnitev večvrednosti nepremičnine v višini 11.025,90 EUR (tožničin 25 % delež od povečane vrednosti nepremičnine v višini 44.100,00 EUR).

7Izpodbijana odločitev, da sta toženca dolžna tožnici solidarno plačati 6.893,40 EUR, temelji na dejanskih ugotovitvah:

- da sta se tožnica in prvi toženec spoznala v letu 2010;

- da je tožnica poleti 2011 zanosila in da se jima je ... 2012 rodila skupna hči B.;

- da sta do vselitve (v avgustu 2013) živela vsak na svojem naslovu, zunajzakonska skupnost med njima pa je obstajala od konca leta 2011;

- da je pravna prednica tožencev A. A. podala soglasje za vlaganja v mansardni del njene stanovanjske hiše in da je bilo v njem v celoti izdelano stanovanje;

- da je toženec prejel kredit v višini 31.500,00 EUR na podlagi pogodbe z dne 9. 11. 2011 in da se je konec istega leta začelo z vlaganji v mansardno stanovanje (novembra 2011);

- da se je za izdelavo stanovanja v celoti porabil kredit oziroma posojilo prvega toženca v znesku 31.500,00 EUR in (dva) kredita tožnice v skupnem znesku 8.000,00 EUR;

- da sta se tožnica in prvi toženec vselila v stanovanje avgusta leta 2013 in v njem bivala do konca njune zunajzakonske skupnosti v juniju 2015;

- da je bilo mansardno stanovanje v celoti izdelano v času trajanja njune zunajzakonske zveze¹;

- da stanovanje ob vselitvi avgusta 2013 še ni bilo povsem dokončano, izdelati je bilo treba še dve sobi, kar je bilo financirano iz kreditov, ki ju je vzela tožnica;

- da je sodni cenilec in izvedenec gradbene stroke ugotovil, da je znašala vrednost nepremičnine pred vlaganji v mansardno stanovanje 213.801,00 EUR, po vlaganjih pa 246.056,00 EUR oziroma da se je vrednost obravnavane nepremičnine zaradi izdelanega mansardnega stanovanja povečala za 32.255,00 EUR;

- da znaša po ugotovitvah izvedenca vrednost del, za katera je tožnica predložila račune in katera so bila izvedena iz njenih omenjenih dveh kreditov, 5.590,53 EUR, del izposojenega denarja pa je tožnica porabila tudi za stanovanjsko opremo, tekoče vzdrževanje in drobni material za potrebe gospodinjstva;

- da je prvi toženec sam iz svoje plače poravnaval obroke kredita, iz katerega je do konca leta 2012 financiral gradnjo, tožnica pa je medtem hranila denar za prihod dojenčka, po njegovem rojstvu pa krila vse stroške njegovega preživljanja²

- da sta si po vselitvi v stanovanje stroške razdelila tako, da je tožnica plačevala stroške za hrano, otroka in vrtec, prvi toženec pa za televizijo, elektriko, internet, komunalne storitve in kurjavo, enkrat pa je za kurjavo prispevala tudi tožnica³;

- da sta bila tožnica in prvi toženec v času trajanja zunajzakonske zveze zaposlena in prejemala približno enake dohodke, in sicer okoli 1.000,00 EUR;

- da je tožnica od rojstva skupne hčerke pravdnih strank (15. 4. 2012) pa do vselitve v stanovanje v avgustu 2013 povsem sama skrbela za hčerko in njeno preživljanje, od vselitve dalje pa za otroka in skupno gospodinjstvo, prvi toženec pa je ves svoj čas namenil izgradnji stanovanja, pri kateri pa mu je pomagala tudi tožnica.

8Povzete dejanske ugotovitve so rezultat skrbne dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, ki je pritožbene trditve ne omajejo.

9Toženca tako neutemeljeno izpodbijata zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti tožnice s prvim tožencem za čas od decembra 2011⁴ do junija 2015. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da trenutek dejanske vselitve v novo stanovanje v avgustu 2013 ni relevanten za določitev začetka njune zunajzakonske skupnosti in s tem začetka nastajanja skupnega premoženja. Navedlo je obširne razloge za tak zaključek. Pravilno je ugotovilo, da je imela skupnost tožnice in prvega toženca značilnosti življenjske skupnosti v smislu čustvene pripadnosti, intimne povezanosti in siceršnje odločitve za skupno življenje vse od omenjenega časa, glede skupnega življenja pa je poudarilo, da nista živela skupaj zaradi stanovanjskih razmer in zaradi izgradnje skupnega bivališča. Kot je tekom postopka poudarjala tožnica, v začetku njune zunajzakonske skupnosti nista živela skupaj, sta pa skupaj delala, ustvarjala in vlagala, takoj ko je bilo stanovanje primerno za vselitev, pa sta se vanj tudi vselila. To pomeni, da so vsa vlaganja potekala v času njune zunajzakonske skupnosti.

10Tožnica in prvi toženec sta skupaj vlagala v premoženje matere prvega toženca, ki je bila lastnica celotne hiše. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev vlaganj se v razmerju do nje uporabljajo zakonske določbe o neupravičeni pridobitvi (prvi odstavek 48. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ⁵ ter 190. člen Obligacijskega zakonika, OZ⁶), v razmerju med njima pa se uporabljajo določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR⁷, ki je veljal v času izvršenih vlaganj, v času njegove veljavnosti pa je bil tudi začet ta pravdni postopek. ZZZDR v drugem odstavku 51. člena določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti (12. člen ZZZDR), njuno skupno premoženje. Med skupno premoženje sodijo tudi terjatve. Tožnica in prvi toženec sta torej s skupnim vlaganjem v premoženje tretje (matere prvega toženca) pridobila terjatev do nje.

11Vsebina terjatve do tretjega je v obsegu koristi, ki jo je tretja pridobila z vlaganjem v njeno nepremičnino. Kot je pravilno navedlo prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, je predmet obogatitvenega zahtevka lahko povečanje vrednosti nepremičnine ali pa povrnitev tistih izdatkov opravljenih del, ki so bila v nepremičnino vložena. Katerega od obeh vrst zahtevkov je tožnica izbrala, je razvidno iz njenih dejanskih trditev na prvem naroku za glavno obravnavo, ko je navedla, da se je z izdelavo podstrešnega stanovanja povečala vrednost nepremičnine tožencev, da gre za večvrednost v višini 44.100,00 EUR in da ji glede na njen 25% delež pripada vtoževanih 11.025,90 EUR.

12Tožnica je tožbo prvotno uperila v lastnico nepremičnine oziroma mater prvega toženca. Ker je ta tekom postopka umrla, sta v njen pravni položaj vstopila toženca kot njena dediča, ki sta v skladu s tretjim odstavkom 142. člena Zakona o dedovanju (ZD) nerazdelno (solidarno) odgovorna za zapustničin dolg (za poplačilo terjatve do nje) vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža.⁸ Kolikšen del te terjatve pripada tožnici, je odvisno od njenega deleža na skupnem premoženju s prvim tožencem, ki se ugotavlja na podlagi določb 51. do 59. člena ZZZDR.

13Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je tožnica iz obeh v letu 2013 vzetih kreditov v skupnem znesku 8.000,00 EUR v izdelavo stanovanja vložila znesek 5.590,00 EUR, da je bila za ta znesek prvotna lastnica obravnavane nepremičnine obogatena, saj gre za prihranek njenih lastnih sredstev oziroma stroškov, ki bi jih imela, če bi želela sama izvesti vlaganja, ki so bila opravljena. Po mnenju sodišča prve stopnje pa je treba temu znesku prišteti še vsoto zneskov kreditnih obrokov, ki jih je tožnica odplačala v času obstoja zunajzakonske skupnosti oziroma 1.303,40 EUR⁹, skupaj 6.893,40 EUR. Za navedeni znesek je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku.

14Glede na navedeno dejansko in materialnopravno izhodišče je sodišče prve stopnje uporabilo napačno metodo za ugotovitev višine oziroma utemeljenosti tožničine terjatve. Kljub temu pa je pritožba tožencev neutemeljena.

15Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da predstavlja dohodek zunajzakonskih partnerjev, ki ga tekom njune zunajzakonske skupnosti pridobita z delom¹⁰, njuno skupno premoženje in da obveznost plačila kreditov, najetih v zvezi s skupnim premoženjem, bremeni oba zunajzakonska partnerja nerazdelno (drugi odstavek 56. člena ZZZDR). Tako za nastanek in obseg skupnega premoženja in za deleže zunajzakonskih partnerjev ni pomembno, kdo od njiju je najel kredit v zvezi s skupnim premoženjem, kdo od njiju je prispeval denar za plačilo obrokov in koliko kredita je bilo odplačanega v času zunajzakonske skupnosti in koliko po njej¹¹. Drugače je lahko le v primeru, če zunajzakonski partner dokaže, da je bil kredit odplačevan iz njegovega posebnega premoženja. V obravnavanem primeru tega toženec ni dokazal. Lahko, da je plačeval kredit iz svoje plače, vendar pa je tožnica iz svoje plačevala stroške preživljanja otroka in stroške gospodinjstva. Tako sta oba, vsak na svoj način, prispevala k nastanku skupnega premoženja (drugi odstavek 59. člena ZZZDR). Kot je bilo navedeno, je del tega terjatev do tretjega (sedaj tožencev) v višini njegovega povečanja premoženja zaradi vlaganj zunajzakonskih partnerjev.

16Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče sledilo navedbam pravdnih strank, da je bil za vlaganja v stanovanje v celoti porabljen kredit, ki ga je najel prvi toženec, v višini 31.500,00 EUR in kredit, ki ga je najela tožnica, v višini 8.000,00 EUR. Vsota obeh (39.500,00 EUR) torej predstavlja stroške izvedenih vlaganj.¹² Hkrati je bilo ugotovljeno, da se je z vlaganji povečala vrednost nepremičnine za 32.255 EUR. Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da je tožničin delež na skupnem premoženju 25 %, toliko, kot je v tožbi zatrjevala, in kar pomeni, da ji od ugotovljene terjatve na podlagi vlaganj pripada znesek v navedenem deležu. Prisojeni znesek v višini 6.893,40 EUR ne dosega 25 % višine nobenega od navedenih zneskov, ki jih je mogoče upoštevati kot vrednost vlaganj bodisi po stroškovni metodi ali pa po metodi večvrednosti nepremičnine. V vsakem primeru je tožnici prisojeno manj. Glede glavničnega zneska je zato pritožba tožencev neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti in v tem delu potrditi izpodbijano sodbo (353. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

17Utemeljeno pa se toženca pritožujeta zoper odločitev o začetku teka zamudnih obresti. Njihovo prisojo je prvostopenjsko sodišče pravilno temeljilo na določbi drugega odstavka 299. člena OZ, ki določa, da pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Tožnica je podredni zahtevek, ki mu je bilo delno ugodeno, vložila 23. 2. 2016, zato ji gredo zamudne obresti od navedenega dne. V obrestnem delu je bilo zato treba izpodbijano sodbo spremeniti in tožnici prisoditi obresti od navedenega dne, za čas do tega dne pa tožbeni zahtevek zavrniti (peta alineja 358. člena ZPP).

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah drugega odstavka 154. člena in 155. člena v zvezi z določbami 165. člena ZPP. Toženca sta le v neznatnem delu uspela s pritožbo, v večinskem pa ne, zato sta dolžna sama kriti svoje stroške pritožbe. Stroška odgovora na pritožbo pa, glede na v njem zapisane trditve, ni mogoče šteti za potreben strošek, zato ga mora tožnica kriti sama.

¹ Navedeno dejansko ugotovitev sodišče prve stopnje ocenjuje kot nesporno (tč. 36 obrazložitve izpodbijane sodbe).
² Prvi toženec k preživljanju otroka ni posebej ničesar prispeval, tudi takrat ne, ko so že živeli skupaj.
³ Navedene okoliščine jasno izkazujejo, tako kot tiste navedene v prejšnji alineji, da ni mogoče govoriti o ločenih financah tožnice in prvega toženca.
⁴ Ne pa od tožničine zanositve, kot to v pritožbi navajata toženca.
⁵ Prvi odstavek 48. člena SPZ: "Če nekdo (graditelj) s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten."
⁶ Prvi odstavek 190. člena OZ: "Kdor je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi."
⁷ Uradni list RS št. 69/04, uradno prečiščeno besedilo.
⁸ Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno upiranje pasivni legitimaciji drugega toženca.
⁹ V tem delu višine tega zneska dejansko ni mogoče preizkusiti.
¹⁰ Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta oba zaslužila okoli 1.000,00 EUR mesečno.
¹¹ Če je zunajzakonski partner po razpadu skupnosti plačeval kredit iz svojega posebnega premoženja, ima pravico zahtevati od drugega zunajzakonskega partnerja povračilo tistega, kar presega njegov del dolga.
¹² Sodni cenilec in izvedenec gradbene stroke je strošek vlaganj ocenil na znesek 30.196,86 EUR (prva dopolnitev izvedenskega mnenja).