VSM Sklep I Kp 17558/2019

Pritožbi obdolženega A. A. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 17558/2019 z dne 31. 3. 2020 ob preizkusu, predpisanem v drugem odstavku 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotovil, da je pri obdolženemu A. A., ki je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem in tretjem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), razlog za pripor po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) še podan.

2Zoper sklep sta se pritožila obdolženec in njegov zagovornik. Zagovornik je kot pritožbeni razlog navedel kršitev 19., 20., 22., 23., 25., 29. in 34. člena URS, kršitev 5. in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Predlagal je, da pritožbeno sodišče odrejeni pripor odpravi, podredno pa, da razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Obdolženec pritožbenih razlogov ni navedel, v obrazložitvi pa je uveljavljal kršitev Ustave in ZKP ter predlagal odpravo pripora.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Zagovornik sodišču prve stopnje očita, da je pri preverjanju obstoja pripornih razlogov v smislu drugega odstavka 207. člena ZKP ravnalo arbitrarno, saj je priporne razloge preizkušalo šele v dveh mesecih po začetku izvrševanja pripora, s čimer je bila obdolžencu kršena pravica do osebne svobode iz 19. in 20. člena URS ter 5. člena EKČP (ustavno kršitev iz 19. člena URS uveljavlja tudi obdolženec), pravica do osebnega dostojanstva iz 34. člena URS, pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena URS in pravica do sodnega varstva iz 23. člena URS. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj pripornih razlogov ni preizkušalo po poteku dveh mesecev od izdaje sklepa o odreditvi pripora in zakaj jih ni preizkušalo ob trenutku, ko se je zoper obdolženca pripor začel izvrševati, s čimer je obdolžencu kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, pravico do sodnega varstva in nepristranskega sojenja iz 23. člena URS ter pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS, podana pa je tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Obdolžencu je bila ob tem kršena tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena USR (ustavno kršitev uveljavlja tudi obdolženec) in pravica do obrambe iz 29. člena URS. Takšno arbitrarno postopanje sodišča prve stopnje kot ga pomeni preizkus pripornih razlogov z dvomesečno zamudo, po mnenju zagovornika predstavlja tudi kršitev videza nepristranskega sojenja v smislu 23. člena URS in 6. člena EKČP.

5V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji so pravnorelevantna naslednja dejstva:

- Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 17558/2019 z dne 3. 12. 2019 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Kp 17558/2019 z dne 11. 12. 2019 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS XI Ips 17558/2019 z dne 23. 1. 2020 zoper obdolženega A. A. odredilo pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki se prične izvajati takoj, ko obdolženec prestane kazen deset mesecev zapora, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 28046/2012 z dne 7. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 28046/2012 z dne 12. 10.2017, katero bo predvidoma v celoti prestal 5. 2. 2020, ali takoj, ko naj bi se začel izvrševati morebitni pogojni odpust s prestajanja te kazni (list. št. 4357 -4367, 4417-4418, 4591-4596 spisa);

- iz obvestila Ministrstva za pravosodje, Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor ( v nadaljevanju Zavod) z dne 9. 3. 2020 izhaja, da je bil 3. 2. 2020 ob 14:11 uri v tamkajšnji Zavod v pripor sprejet A. A. „prekinitev kazni - izrek pripora“ na podlagi sklepa o odreditvi pripora I Ks 17558/2019 z dne 3. 12. 2019 (list. št. 4786 spisa);

- iz uradnega zaznamka razpravljajočega sodnika z dne 11. 3. 2020 izhaja, da se je zoper obdolženca A. A. pripor na podlagi sklepa preiskovalnega sodnika X Kpr 17558/2019 z dne 20. 5. 2019 izvrševal od 20. 5. 2019 do 5. 7. 2019, ko je na podlagi sklepa zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 17558/2019 z dne 5. 7. 2019, s katerim pripor zoper obdolženca ni bil podaljšan, nastopil kazen 10 mesecev zapora, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 28046/2012. Navedeno kazen je prestajal do 3. 2. 2020, ko se je pričel izvrševati pripor na podlagi sklepa zunajobravnavnega sklepa I Ks 17558/2019 z dne 3. 12. 2019 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Kp 17558/2019 z dne 11. 12. 2019 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS XI Ips 17558/2019 z dne 23. 1. 2020 (list. št. 4799 spisa).

6Zakonitost odločbe se presoja glede na stanje v času odločanja z izpodbijanim sklepom, zato ni mogoče upoštevati sklicevanje obdolženca na nezakonitost in neustavnost sklepa sodišča prve stopnje, ki je pripor zoper obdolženca odredilo tako, da se bo začel izvrševati šele, ko bo obtoženec prestal zaporno kazen, ki jo prestaja, in na tej podlagi sodišču prve stopnje očitati nezakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim sodišče prve stopnje ugotavlja, da je priporni razlog po 3. točki 201. člena ZKP pri obdolžencu še podan. Vrhovno sodišče RS v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora uveljavljanih kršitev 19., 20., 22., in 23. člena URS ter 5. in 6. člena EKČP ni ugotovilo in je presodilo, da odreditev pripora z odložnim rokom ni nezakonita (točka 12 sodbe). Da takšna presoja ni pravilna zatrjuje zagovornik v ustavni pritožbi, 27. 3. 2020 poslani na Ustavno sodišče RS, ki jo prilaga k pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, kar pa na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v času pritožbenega odločanja nima vpliva.

7Ponovljena pritožbena graja razlage, ki jo je zavzelo sodišče prve stopnje v točki 5. sklepa I Ks 17558/2019 z dne 5. 3. 2020 (predlog državnega tožilstva z dne 2. 3. 2020, da se zoper obdolženca odredi pripor po 1. in 3. točki 201. člena ZKP, ki naj začne teči po prestani kazni v zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru IV K 28046/2012 z dne 7. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 28046/2012 z dne 12. 10. 2017 je zavrnilo kot neutemeljen - list. št. 4757 spisa), da je obdolženec zakonito v priporu, ki je bil odrejen na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 17558/2019 z dne 3. 12. 2019, da navedeni pripor ni bil nikoli odpravljen, da se je začel izvrševati 3. 2. 2020, torej ko se je prenehala izvrševati kazen po sodbi, zaradi katere je bilo izvrševanje sicer odrejenega pripora odloženo, to pa hkrati tudi pomeni, da bo senat razloge za pripor ponovno preizkušal pred pretekom dveh mesecev od navedenega datuma, torej pred 3. 4. 2020, in enako v točki 4 sklepa I Ks 17558/2019 z dne 10. 3. 2020 (predlog zagovornika obdolženca za odpravo pripora je zavrnilo kot neutemeljen - list št. 4790 spisa), s katero je zavrnilo zagovornikov očitek, da pripor ni bil preizkušen skladno z drugim odstavkom 207. člena ZKP, ne more biti predmet odločanja pritožbenega sodišča o pritožbi zoper (ugotovitveni) sklep sodišča prve stopnje, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP pri obdolžencu še vedno podan. V pritožbi zatrjevanih kršitev zakona, ustave in konvencije zato pritožbeno sodišče ni presojalo. Povedano drugače, glede na dan, ko se je zoper obdolženca pripor začel izvrševati, je sodišče prve stopnje presojo pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP opravilo znotraj dvomesečnega roka. Ali je bil obdolženec pred tem nezakonito v priporu pa pritožbeno sodišče ne presoja v okviru odločanja o pritožbi zoper ugotovitveni sklep sodišča prve stopnje, izdan po drugem odstavku 207. člena ZKP. Na odločitev sodišča prve stopnje nima vpliva pritožbena navedba zagovornika, da je imel obdolženec še po 2. 3. 2020 v Zavodu številne osebne obiske brez kakršnekoli dovolilnice.

8Obdolženec v pritožbi graja razloge izpodbijanega sklepa v točki 5 in 6 v delu, ko sodišča prve stopnje ugotavlja, da se pri obdolžencu okoliščine iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti niso v ničemer spremenile in da utemeljen sum po vložitvi obtožbe ni bil z ničemer omajan. Glede slednjega pritožba opozarja, da je po vloženi obtožbi sodišče s sklepom I Ks 17558/2019 z dne 30. 1. 2020 del obtožbe zavrglo. Pritožbena izvajanja na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po prvem in tretjem odstavku 186. člena KZ-1 pri obdolžencu, temelječega na pravnomočni obtožnici, nimajo nobenega vpliva. Na podlagi ugovora obdolženčevega zagovornika, vloženega zoper obtožnico, je bila obtožnica preizkušena in ugovor razen za dejanje, opisano pod točko A - 5 izreka obtožnice, to je kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po drugem in prvem odstavku 307. člena KZ-1, s sklepom z dne 7. 10. 2019 zavrnjen. S sklepom 13. 11. 2019 je bil kazenski postopek zoper obdolženca ustavljen za to dejanje (ustavljen le v enem delu) in v tem delu s sklepom 30. 1. 2020 kazenski postopek zoper obdolženca izločen. Storitve kaznivega dejanja po prvem in tretjem odstavku 186. člena KZ-1 pa je obdolženec pravnomočno obtožen. Da bi obstajale nove okoliščine, ki bi utemeljen sum omajale, pa pritožba ne zatrjuje.

9Glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti obdolženec v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati razloge (glede koliko časa je minilo od zadnjega izvršenega dejanja do odreditve pripora) iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up 984/19-15 z dne 13. 2. 2020, ki jih je v popolnoma primerljivi situaciji upoštevalo pri soobdolženih B. B. in C. C. Skupaj z zagovornikom v neupoštevanju razlogov iz ustavne odločbe, pri obdolžencu konkretno, da je od zadnjega očitanega dejanja po obtožbi (17. 12. 2018) do odločanja o odreditvi pripora (3. 12. 2019) minilo leto dni ter da so se po zadnji izvršitvi kaznivega dejanja več mesecev izvajali prikriti preiskovalni ukrepi, pri katerih ni bilo ugotovljeno nič sumljivega, tožilstvo pa obdolžencu pripisuje vodilno vlogo, vidita kršitev pravice iz 22. člena URS. Očitek ustavne kršitve ni utemeljen. Obdolženemu A. A. se z razliko od soobdolženih očita, da je zadnje kaznivo dejanje po obtožbi storil v času od 17. 12. 2018 do 20. 12. 2018, bil v istem mesecu priprt v X kot sam zapiše v pritožbi “ zaradi suma sodelovanja v transportu hašiša, zaseženega v Y“ (dejanje pod točko 11 obtožbe) in 22. 2. 2019 v Zavodu nastopil prestajanje 10 mesečne zaporne kazni zaradi kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1, ki jo je prestajal do 20. 5. 2019, od 20. 5. 2019 do 5. 7. 2019 bil v priporu na podlagi sklepa preiskovalnega sodnika, izdanega v predmetni kazenski zadevi in za tem 5. 7. 2019 nadaljeval s prestajanjem zaporne kazni, ki jo je prestal 3. 2. 2020. Pritožbena ugotovitev obdolženca in zagovornika, da so se v tem vmesnem času izvajali prikriti preiskovalni ukrepi, ki bi lahko razkrili obdolženčevo kriminalno dejavnost, če bi obstajala, ob dejstvu, da obdolženec v tem času ni bil svoboden, nima nikakršne teže ali vpliva na presojo obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu. Ta okoliščina je bila odločilna za presojo ponovitvene nevarnosti pri ustavnem pritožniku - soobdolženemu B. B. (sodišče jo je glede na razloge ustavne odločbe po uradni dolžnosti upoštevalo tudi pri C. C.), zoper katerega je bil pripor odrejen šele eno leto po tem, ko bi naj storil očitano mu kaznivo dejanje in v tem času policija ni zaznala okoliščin, ki bi kazale, da je oziroma da bo kaznivo dejanje ponovil, pri tem pa bil ves čas na svobodi. Ob dejstvu, da je obdolženec specialni povratnik, soobdolžena, katerima je sodišče ob upoštevanju razlogov odločbe Ustavnega sodišča hišni pripor odpravilo, pa nekaznovana, se pokaže, da nikakor ne gre za primerljivi zadevi. Da bi se na podlagi navedene odločbe Ustavnega sodišča RS pripor odpravil tudi pri obdolžencu, za kar se zavzemata pritožbi, razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje obstoja pripornega razloga ni oprlo zgolj na obdolženčevo predkaznovanost in težo kaznivega dejanja, kot navajata obdolženec in zagovornik v pritožbi, ampak poleg navedenega še na okoliščine storitve kaznivega dejanja, obdolženčevo podjetnost, odločnost in drznost pri izvrševanju kaznivega dejanja. Na podlagi navedenega se kot pravilna pokaže ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da se zakonski razlogi za pripor niso spremenili. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin utemeljeno zaključilo, da obstaja resna nevarnost, da bi obdolženec po prestani zaporni kazni nadaljeval z izvrševanjem istovrstnih kaznivih dejanj. Pravilno je ugotovilo, da je pripor obdolženca neogibno potreben. Poseg v obdolženčevo osebno svobodo pa je po mnenju pritožbenega sodišča v razumnem sorazmerju z dobrino, ki se naj s posegom zavaruje, to je z življenjem in zdravjem ljudi, potencialnih odjemalcev trdih drog.

10Ker preizkus izpodbijanega sklepa v okviru v pritožbah uveljavljenih razlogov in po uradni dolžnosti (po petem odstavku 402. člena ZKP), kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženega A. A. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11Če bo za obdolženega nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper ugotovitveni sklep, da so razlogi za pripor še podani, po tar. št. 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno zaključenem kazenskem postopku.