VSL Sklep I Cp 1968/2023

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo tožencema, da vzpostavita prejšnje posestno stanje tako, da tožniku omogočita nemoten dostop do prostorov visokega pritličja in kletne etaže stanovanjske hiše na naslovu X., z ID znakom parcele 000, s tem, da mu izročita ali original ključ za odklepanje ključavnice vhodnih vrat ali temu enako kopijo ključa ali na drug enakovreden način omogočita odklepanje vhodnih vrat stanovanjske hiše za namen dostopa v notranjost stavbe in dostopa v vse prostore visokega pritličja in kletne etaže stavbe (I. točka izreka). Prepovedalo jima je, da v prihodnje onemogočita ali ovirata dostop tožniku do prostorov visokega pritličja in kletne etaže navedene stanovanjske hiše s takimi in podobnimi ravnanji, kot je zamenjava ključavnice vhodnih vrat stanovanjske hiše (II. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencev v višini 717,57 EUR (IV. točka izreka).

2Zoper ugodilni in stroškovni del sklepa ( I., II. in IV. točka izreka) se pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata spremembo sklepa v smeri zavrnitve zahtevka tudi v preostalem delu in povrnitev vseh pravdnih stroškov postopka.

Toženca očitata neutemeljenost razlogov za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič, sosedov A. A., B. B., C. C., D. D., in brata pokojne E. E. F. F. Ne drži, da sta toženca zaslišanje navedenih prič predlagala zgolj v potrditev dejstva, da tožnik omenjenim pričam ni odpiral vrat hiše pokojnih G. E. in E. E. Toženca sta v drugi pripravljalni vlogi še navedla, da bodo te priče potrdile, da tožnik ni imel posesti in da je zatrjeval vrsto neresnic. Zmoten je tudi zaključek, da je bilo zaslišanje priče H. H. predlagano le glede dejstva, ali sta I. F. starejši in I. F. mlajši obiskovala G. E. in E. E. pred njuno smrtjo. Toženca sta v svoji četrti pripravljalni vlogi jasno navedla, da bo ta priča med drugim pojasnila, da ima iz svoje hiše pogled na vhod v hišo na naslovu X. in da je imela kot nečakinja pokojne E. E. boljši vpogled v to, da toženec ni bil posestnik sporne nepremičnine. Z zavrnitvijo potrebnih in relevantnih dokazov za ugotovitev dejstva, da tožnik ni bil posestnik, je tako podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se tudi ni opredelilo do pisnih izjav H. H. in I. F., s katerima sta toženca izpodbijala verodostojnost tožnika in njegove partnerke, ki jima je sodišče v odsotnosti drugih dokazov sledilo. Tudi v tem primeru je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.

Sodišče se ni opredelilo do zatrjevanih dejstev, zakaj tožnik ključa ni mogel imeti toliko časa, kot je zatrjeval. Toženca sta navedla, da je pokojni G. E. izročil ključe svoji hčerki (tožnikovi partnerki) J. E. šele kakšne pol leta pred svojo smrtjo, pred tem pa je J. E. uporabljala za vstop v hišo ključ, ki se je puščal pod krtačo pred hišo.

Pavšalen je zaključek sodišča o domnevno prepričljivejši izpovedi tožnika in priče J. E. o motenju posesti že 7. 7. 2021. Odločitve o tem ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov. Utemeljevanje nastanka motilnega dejanja dne 7. 7. 2021, za kar tožnik ni ponudil nobenih potrebnih dokazov, z dejstvi, do katerih je prišlo leto in pol kasneje, ni utemeljeno. Tožnik in priča J. E. se nista obrnila na toženca in pri njima preverila, kaj je bil dne 7. 7. 2021 razlog za nemožnost odklepanja in odpiranja vhodnih vrat.

Absolutna bistvena kršitev določb je podana z dovolitvijo in izvedbo dokaza z videoposnetki tožnika, ki je brez soglasja tožencev snemal toženca in njunega mladoletnega sina ter tretje osebe, ki so prišle na dom tožencev. Pravica do izvedbe dokaza ne upravičuje posega v pravico do zasebnosti.

Sodišče prve stopnje je ne le napačno ugotovilo dejansko stanje glede tožnikove dejanske oblasti na stvarjo, ko je svojo odločitev baziralo izključno na izpovedi tožnika in priče J. E., zmotno je tudi uporabilo materialno pravo. Sodišče v točkah 29 in 30 sklepa zaključuje, da je imel tožnik posest stanovanja pokojnega tasta in tašče, ker naj bi vanj pol leta pred njuno smrtjo prihajal zato, da bi zanju skrbel. Prinašal jima je hrano, zdravila, odpiral vrata patronažnim sestram in na splošno pomagal tastu in tašči pri posameznih opravilih, saj je bila zanju na podlagi pogodbe o preužitku dolžna skrbeti njuna hči J. E. V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnik v stanovanje pokojnih ni prihajal zaradi izvrševanja svojih interesov oziroma da bi v njem izvajal dejansko oblast zase, saj v stanovanju ni hranil nobenih svojih osebnih predmetov. Prihajal je izključno zato, ker se je njegova partnerka v razmerju do svojih staršev s pogodbo zavezala, da bo zanju skrbela. Tožnika bi bilo mogoče v primeru, ko bi v stanovanje pokojnih redno prihajal z namenom nudenja pomoči in skrbi, šteti kvečjemu za detentorja in ne posestnika. Izvajal je oblast stvari za drugega v okviru gospodinjstva. Zastopal je tuje interese. Tožnik je tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje v stanovanje prihajal za to, da je skrbel za pokojna, torej izvrševal opravila, ki so zavezovala njegovo partnerko po pogodbi s staršema. Ugotovitve v izpodbijanem sklepu odražajo tožnikov položaj detentorja. Sodišče ni pojasnilo, na kakšen način naj bi tožnik dejansko oblast v stanovanju pokojnih izvrševal zase oziroma katere svoje interese naj bi pri tem zastopal. Dejstvo, da je tožnik prihajal v stanovanje zaradi izvrševanja pomoči preužitkarjema, je popolnoma zanemarilo. Okoliščina, da tožnik za vstop v hišo ni potreboval vsakokratnega izrecnega dovoljenja pokojnih, ne izključuje detencije. Okviri oziroma navodila glede vsebine izvrševanja pomoči so vsebovani v pogodbenem razmerju. Niti tožnik niti sodišče nista nikoli navedla, da je tožnik kakorkoli presegel vsebino teh pogodbenih okvirov. Ne more biti dvoma, da tožnik ni bil nikoli, ne v času življenja pokojnih ne kasneje posestnik njunih stanovanjskih prostorov. Četudi je tožnik od tasta in tašče pridobil neposredno oblast, pa je ta z njuno smrtjo prenehala, saj tožnik ni trdil, da je posest nanj prenesla njegova zunajzakonska partnerica J. E. Še več, tožnik je izrecno povedal, da posesti nikoli ni pridobil od svoje partnerke in da mu ona ni izročila ključev sporne hiše. Tega J. E. tudi ne bi mogla storiti brez soglasja toženca, saj bi za spremembo opisanega soposestnega stanja, do katerega je prišlo po smrti pokojnih, potrebovala soglasje toženca kot sodediča zapuščine in soposestnika sporne hiše. Dejansko je tožnik tisti, ki moti posest toženca, saj je izpovedal, da razpolaga s ključi stanovanja, vendar mu jih ne želi izročiti.

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do zatrjevanega dejstva, da tožnik nima ekonomskega interesa za tožbo. Tega tožnik niti sam ni mogel opredeliti, saj je ves čas navajal, da je v hišo hodil za to, da bi skrbel za pokojna. Ta razlog je po njuni smrti odpadel. Po njuni smrti naj bi v hišo hodil zalivat rože. Kakšen ekonomski interes naj bil imel tožnik od tega, ni znal pojasniti. Tožnik je ekonomski interes utemeljeval s tem, da potrebuje dostop do spornih prostorov, da bi v kletnih prostorih zaprl plinsko jeklenko in v stanovanju točil vodo zaradi preprečitve salmonele, zračil prostore in kaj počistil. Tudi v tem delu ni jasno, kakšen ekonomski interes naj bi imel od tega tožnik, ki nesporno ni solastnik omenjenih prostorov oziroma stanovanjske hiše. V posestnem sporu je treba presojati tudi obstoj ekonomskega interesa. Ekonomski in s tem pravni interes bi lahko imela kvečjemu tožnikova zunajzakonska partnerka, ki pa zoper toženca ni nikoli zahtevala posestnega varstva, niti ni za to pooblastila tožnika. Sodišče je brez vsakih utemeljenih razlogov odstopilo od svojih začetnih stališč in tožniku neutemeljeno priznalo status posestnika, čeprav ni nikoli izvrševal dejanske oblasti na nepremičnini zase oziroma zaradi varovanja svojih interesov, temveč izključno v interesu gospodarjev prostorov.

3Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavni zadevi tožnik uveljavlja posestno varstvo zoper toženca, ki sta mu po njegovih zatrjevanjih sprva s puščanjem ključa v ključavnici na notranji strani vhodnih vrat stanovanjske hiše na naslovu X., nato pa z zamenjavo ključavnice vhodnih vrat, onemogočila dostop skozi vhodna vrata do pritličnega stanovanja in kletne etaže. Gre za dejanja, do katerih je prišlo po smrti G. E. in E. E.¹

6Na podlagi 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) sodišče daje (posestno) varstvo glede na zadnje (mirno) stanje posesti in nastalo motenje. Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje teh dejstev. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP). Posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo (prvi odstavek 24. člena SPZ). Temeljni namen posestnega varstva je preprečiti samovoljna ravnanja, s katerimi motilec želi spremeniti posestno stanje. Gre za začasno ureditev, saj učinkovito varstvo nudi varstvo lastninske pravice. Posestniku motenjska tožba zagotavlja varstvo posesti, vendar le proti tistemu, ki je protipravno posegel v njegovo posest. Sodno varstvo pred motenjem je mogoče zahtevati v 30 dneh, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca (23. člen SPZ). Kdor izvršuje dejansko oblast nad stvarjo za drugega in se je dolžan ravnati po njegovih pravilih, pa nima posesti (26. člena SPZ). Ker tako imenovani detentor ni posestnik, mu z vidika varstva posesti ne gre nikakršno posestno varstvo.

7Sodišče druge stopnje ugotavlja, da očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP prvostopno sodišče ni zagrešilo, prav tako ne drugih procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Iz obrazložitve sklepa, v kateri se je sodišče prve stopnje opredelilo do ključih trditev in ugovorov pravdnih strank, je mogoče razbrati razloge za odločitev in dejstva, na katera je sodišče oprlo odločitev, prav tako je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Drugo je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, ali gre v konkretnem primeru na podlagi ugotovljenega dejanskega substrata glede tožnikovega izvrševanja dejanske oblasti za (so)posest ali za imetništvo, za kar se zavzemata pritožnika.

8Odločitev sodišča prve stopnje o obstoju motilnega ravnanja že dne 7. 7. 2021 je mogoče preizkusiti, saj so zadostni in prepričljivi razlogi o tem, da je bilo dejanje preprečitve vstopa skozi vhodna vrata stanovanjske hiše najverjetneje storjeno s tem, da so bili ključi puščeni na notranji strani vrat, podani v 23. točki obrazložitve sklepa. Iz argumentacije izpodbijanega sklepa je razvidno, kateri dokazi so bili podlaga takšnemu zaključku in zakaj sodišče sledi tožniku in ne tožencema. Pritožbeno navajanje, da tožnik za svoje trditve ni ponudil nobenih dokazov, tako ne drži. Tožba dne 4. 8. 2021, kar zadeva preprečitve dostopa skozi vhodna vrata hiše, je bila zato pravočasna. Ob pritožbeno nespornem dejstvu, da je v mesecu oktobru 2022 toženec zamenjal ključavnico, kar je tožnik izvedel šele 13. 2. 2023, pa je bila tudi sprememba tožbe z zamenjavo ključavnice vhodnih vrat hiše, vložena 15. 2. 2023, pravočasna. Ob tem okoliščina, da tožnik (ali njegova partnerka, toženčeva sestra) ni preverjal(a) pri tožencema, kaj je bil razlog prve preprečitve vstopa, ni bistvena, saj je neizpodbijano ugotovljeno, da je šlo za reakcijo tožencev na dopis/opozorilo tožnikove zunajzakonske partnerice J. E. dva dni prej.

9Sodišče prve stopnje je glede na spornost, ali je bil tožnik (so)posestnik hiše, presojalo, ali je in na kakšen način je tožnik izvrševal dejansko oblast nad stvarjo (nad prostori pritličnega stanovanja in kletne etaže v hiši skozi vhodna vrata hiše). V točkah 25 do 34 je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (z zaslišanjem pravdnih strank, priče J. E. in listinskih dokazov) sodišče zanesljivo ugotovilo določene načine izvrševanja oblasti tožnika.

10Načeloma mora sodišče potrebne, relevantne in primerne dokaze za ugotovitev določenega dejstva izvesti. A se pritožbeno sodišče strinja z utemeljenimi in razumnimi razlogi izpodbijanega sklepa, da izvedba dokaza z zaslišanjem prič A. A., B. B., C. C., D. D. in F. F. ter I. F. starejšega in mlajšega, ni bila potrebna. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, so bile priče predlagane v potrditev dejstva, da tožnik je oziroma ni omenjenim pričam odpiral vrata hiše, ko so prišle na obisk k pokojnima G. E. in E. E. (staršem toženca in zunajzakonske partnerke tožnika), kar pa za odločitev o zadevi ni odločilno, saj je bilo odpiranje vrat navedenim pričam le eno izmed zatrjevanih načinov izvrševanja posesti, ne pa edini. Ob ugotovitvi drugih načinov izvajanja dejanske oblasti tožnika je očitek o potrebnosti zaslišanja tudi omenjenih prič neutemeljen. Pritožbena trditev, da bi priče potrdile, da je tožnik zatrjeval več neresnic, ki izkazujejo njegovo neverodostojnost in neverodostojnost priče J. E., je ostala na pavšalni ravni, saj toženca ne pojasnita, kaj konkretno naj bi tožnik neresnično zatrjeval.² Drži, da sta toženca v drugi vlogi (list. št. 80 hrbtna stran) še navajala, da bodo omenjene priče (A. A., B. B., C. C., D. D. in oba I. F.) potrdile, da tožnik ni imel posesti na sporni nepremičnini, a je šlo za posplošena zatrjevanja, saj te priče sploh niso bile predlagane v zvezi z vprašanjem glede drugih v postopku zatrjevanih in ugotovljenih načinov izvrševanja dejanske oblasti tožnika. Kaj takšnega toženca nista zatrjevala, tudi v pritožbi ne. Zgolj navedba, da tožnik ni bil posestnik, ne predstavlja podlage za drugačno ugotovitev dejanskih okoliščin o tožnikovem načinu izvrševanja dejanske oblasti. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v pravilnost zavrnitve zaslišanja priče H. H., ki je bila predlagana v potrditev dejstva, ali sta I. F. starejši in mlajši pred smrtjo obisk(ov)ala pokojna G. E. in E. E., saj to pri presoji, ali je tožnik izvrševal dejansko oblast kot posestnik, ni pomembno. V četrti vlogi sta toženca res dodatno navajala, da bo ta priča pojasnila, da ima iz svoje hiše pogled na vhod sporne stanovanjske stavbe in da je tako imela boljši vpogled v to, da toženec ni bil posestnik sporne nepremičnine, a samo dejstvo o razgledu na vhod še ne omogoča zaključka o neizvrševanju oblasti nad sporno nepremičnino, saj se ne zatrjuje, da bi vsakodnevno in celodnevno opazovala dogajanje pred vhodom v hišo. Kaj takega tudi ni življenjsko. Če priča ob pogledu na vhod tedaj ni zaznala/opazila/videla tožnikovega prihoda, to samo po sebi ne pomeni, da ni mogel izvrševati dejanske oblasti pritličnih prostorov v hiši z vstopanjem skozi vhodna vrata hiše. Sodišče prve stopnje v razlogih sklepa res ni izrecno omenilo pisnih izjav H. H. in F. F. (prilogi B6 in B7), a je nanju posredno odgovorilo, ko je glede na njuno vsebino³ konkretno pojasnilo, zakaj je nepotrebno njuno dodatno zasliševanje. Sicer pa pritožba niti ne pove, kako bi ti izjavi lahko vplivali na izpodbijano odločitev glede ugotovitev o drugačnih načinih izvrševanja dejanske oblasti tožnika, kot z odpiranjem vrat gostom/obiskovalcem pokojnih. Očitana absolutna bistvena kršitev procesnih določb tudi ni podana z izvedbo dokaza z videoposnetki, saj, kot je razvidno iz razlogov izpodbijanega sklepa, sodišče prve stopnje nanje končne odločbe ni oprlo. Zato je obširno pritožbeno razpravljanje o nedovoljenosti izvedbe tega dokaza brez pomena.

11Pritožbeno sodišče nima pomislekov v prepričljivost dokazne ocene v postopku izvedenih dokazov, na podlagi katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, na kakšen način in v kakšnih okoliščinah je tožnik izvrševal dejansko oblast prostorov visokega pritličja in kletne etaže. Dovolj je obrazložena dokazna ocena povezana z dejstvi, ki se nanašajo na vprašanje, ali je tožnik pred motenjem imel v okviru izvrševanja dejanske oblasti (so)posest stvari. Sodišče prve stopnje je natančno in celostno pojasnilo, komu in zakaj verjame glede posameznih okoliščin primera. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da sta imela tožnik in njegova zunajzakonska partnerica vsak svoj ključ vhodnih vrat v hišo in ključ vrat v bivalne prostore, v katerih sta do smrti živela pokojna G. E. in E. E. Toženec ključev v njune prostore ni imel. Ugotovljeno je, da je G. E. starejši izročil tožniku ključ vhodnih vrat dlje časa pred smrtjo, najmanj pol leta pred njo. Glede na različne trditve pravdnih strank o času pridobitve ključev od pokojnega tasta oziroma očeta toženca, se je sodišče prve stopnje s tem vprašanjem, kot je razvidno v 25. do 27. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ukvarjalo in se opredelilo tudi do toženčevih trditev, ki jih ponavlja v pritožbi. Odgovor na vprašanje, ali je bila izročitev ključev že pred letom 2014, ko je bila sklenjena med pokojnima in J. E. pogodba o preužitku, ali kasneje, par let pred smrtjo, ali zgolj pol leta, ni pomemben. Bistveno je, da je imel tožnik svoj ključ vhodnih in stanovanjskih vrat še iz obdobja dlje časa (najmanj pol leta) pred smrtjo pokojnih tasta in tašče, s čimer mu je bilo omogočeno vstopati skozi vhodna vrata in vrata v bivalne prostore in le-te uporabljati. Posedovanje in uporaba ključev je eden od znakov, ki kaže na izvrševanje posesti. Dejstvo je, da je ključe tožnik daljši čas pred motilnim dejanjem imel in jih uporabljal za vstop v hišo in nato v pritlične in kletne prostore v njej.

12Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v času življenja pokojnih tasta in tašče poskrbel zanju, jima nosil hrano, zdravila, odpiral vrata patronažni sestri, v stanovanju brisal po tleh, odmašil cev, opravil manjša vzdrževalna dela v kopalnici. Skratka razlog za izvrševanje dejanske oblasti oziroma posesti nepremičnine je bila v času življenja pokojnih skrb zanju in za nepremičnino, po smrti pa je tožnik še naprej uporabljal prostore, saj je vanje redno vstopal, da je v njih postoril določena dela (pospravil, pobrisal stvari, zalival rože, prezračil prostore). Občasno je preverjal stanje v kleti. Ugotovljeno je, da je tožnik, kar zadeva obdobje življenja pokojnih, to storil, ne da bi ga tašča ali tast posebej prosila. K temu ni bil pogodbeno zavezan in je to izvrševal samoiniciativno ali kot pomoč svoji partnerki. Tožnik za vstop ni potreboval dovoljenja, niti po smrti tasta in tašče tega ni potreboval od svoje partnerke, saj je v prostore ob tem, da je imel svoj ključ, lahko vstopal, kadar je želel. Na podlagi takšnih okoliščin primera, je pravilen materialnopravni zaključek, da je tožnik imel na nepremičnini (so)posest v luči 24. člena SPZ. Tožnik je imel samostojen položaj, uporabljal in prihajal je v prostore kadarkoli, ko je želel. Razlog za izvrševanje posesti je bila skrb tako za pokojna kot za prostore, s slednjim je nadaljeval tudi po njuni smrti. V tem se je kazalo izvrševanje njegovih interesov. Četudi v prostorih ni hranil svojih stvari, saj je živel v sosednji hiši, mu ni mogoče odreči statusa posestnika. Pritožba neutemeljeno navaja, da je bil tožnik zgolj imetnik po 26. členu SPZ in ne posestnik dostopa in spornega dela objekta. Imetnik je oseba, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo za nekoga drugega in je dolžan ravnati po njegovih navodilih. Imetništvo pomeni samo določeno pooblastilno razmerje do stvari. Da bi bilo to podlaga izvrševanja dejanske oblasti, v postopku ni bilo ugotovljeno, prav tako ni bilo ugotovljeno, da je obstajala tožnikova dolžnost ravnati se po navodilih (ne pokojnih, ne po njuni smrti po navodilih partnerke). Razmerja odvisnosti in podrejenosti med tožnikom in pokojnima ni bilo. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje o tožnikovem statusu detentorja. Velja dodati, da tudi sicer zgolj morebitna gospodarska odvisnost ne zadošča za opredelitev razmerja posestnik - detentor, ampak se mora detentor pri izvajanju dejanske oblasti nad stvarjo obnašati, kot da je instrument gospodarja (posestnika), ki v pogledu stvari ne more postopati brez gospodarjevih navodil.⁴ Za kaj takšnega v obravnavanem primeru ne gre, saj je zanesljivo ugotovljeno, da tožnik ni bil sam pogodbeno zavezan za opravila, ki jih je opravljal v prostorih, za dostop do katerih je imel ključe. Položaj tožnika je bil samostojen in ne dopušča zaključka o detenciji. Posledično je zmotno tudi pritožbeno stališče, da je tožnikova dejanska oblast nad nepremičnino prenehala s smrtjo tasta in tašče. Evidentno je, da oblast ni prenehala, saj jo je vse do motilnega dejanja izvrševal. Tudi po smrti tasta in tašče je nadaljeval z določenimi skrbnimi ravnanji nad nepremičnino. Skrbel je, skupaj s svojo partnerko, za ohranitev (sicer po smrti pokojnih) podedovanega premoženja partnerke in toženca. Ker je tožnik ves čas imel (so)posest dela sporne hiše, je brez pomena pritožbeno navajanje, češ da ni bilo trditev, da je tožnikova partnerka nanj prenesla posest. Kot že rečeno, je razpravljanje o pravici do posesti v posestnem sporu izključeno.

13Neutemeljen je pritožbeni očitek o neobstoju ekonomskega interesa tožnika za posestno varstvo. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je lahko razbrati, da je sodišče presojalo tudi njegov ekonomski interes za uveljavljano sodno varstvo. Ekonomski interes tožnika je v tem, da je še tudi po smrti pokojnega tasta in tašče, lahko dostopal skozi sporna vrata v bivalne prostore, ki jih je do motenja lahko uporabljal oziroma se za njih zanimal. Res tožnik v njih ni imel svojih osebnih stvari, kar je tudi življenjsko logično, ker je živel v sosednji hiši, a to ni odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo z vprašanjem, ki ga izpostavljata toženca, v okviru presoje, ali obravnavani primer pomeni tako izvrševanje pravice do posestnega varstva, kot ustreza namenu, zaradi katerega je posest varovana. Temeljni namen posestnega varstva je ohranitev obstoječega dejanskega stanja in preprečitev samovolje. Eden od ključnih razlogov, zakaj se daje v sodnem postopku posestno varstvo tudi osebam, ki nimajo pravice do posesti, je v preprečevanju samovoljnega ravnanja in jemanja pravice v svoje roke. Kot pravno upoštevno motilno dejanje načeloma velja vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja dotedanji načina izvrševanja posesti. Načeloma je ekonomski interes vedno podan, kadar se z zahtevanim posestnim varstvom ta namen lahko uresniči.⁵ V tem se posestno varstvo tudi razlikuje od postopkov, kjer se ugotavlja pravica do uporabe stvari. Glede na navedeno, ko tožnik, ki je bil soposestnik prostorov visokega pritličja in kleti, zaradi zamenjave ključavnice na vhodnih vratih hiše ne more več priti do obravnavanih prostorov, katere je uporabljal, saj je zanje tudi po smrti tasta in tašče skrbel (kaj pospravil, prezračil, pobrisal, točil vodo skozi cevi in zalival rože), je upravičen do posestnega varstva. Pritožbeno zavzemanje, da bi lahko posestno varstvo uveljavljala le tožnikova partnerka, ki je kot sodedinja s tožencem po pokojnih starših solastnica in soposestnica sporne hiše, bi razvodenelo bistvo motenjske pravde, saj temelji na pravici do posesti, kar pa je že v izhodišču napačno.

14Neodločilno je pritožbeno navajanje, da tudi tožnik z neizročitvijo ključa ključavnice vrat stanovanja moti posest toženca. SPZ pozna pravna sredstva, s katerimi lahko (so)lastnik doseže pravno varstvo zoper osebo, ki brez pravnega naslova posega v njegovo lastninsko pravico.

15Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

16Ker toženca s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena

ZPP). Odločitev o njih je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

¹ G. E. st. (umrl julija 2020) in E. E. (umrla maja 2021) sta tast in tašča tožnika ter starša tožnikove partnerke J. E. in toženca. Toženec in toženka s sinom živita v mansardnem delu hiše in imata podstrešne prostore v izključni posesti. V bivalnih prostorih (stanovanju) visokega pritličja sta živela G. E. starejši in E. E., teh prostorov toženca nista imela v posesti, ključa stanovanjskih vrat nista imela.
² Tudi v primeru, če bi se ugotovila izjava stranke ali priče o določeni zatrjevani okoliščini za neresnično/neverodostojno/neprepričljivo, to še ne pomeni, da je tudi izjava te stranke/priče o drugih dejanskih okoliščinah primera neresnična/neverodostojna.
³ V izjavah priči omenjata predvsem to, da I. F. starejši in mlajši nista obiskovala pokojnih G. E. starejšega in E. E., dodatno pa F. F. zapiše še, da mu tožnik ni odprl vrat, ko je prišel k sestri E. E.
⁴ Primerjaj odločbi VS RS II Ips 51/2020, VSM I Cp 1186/2016.
⁵ Glej odločbe VSL I Cp 960/2014, II Cp 1842/2020, I Cp 1567/2022.