VSL Sodba PRp 700/2022

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilka mora plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka v znesku 195,00 EUR.

1Prekrškovni organ Inšpektorat Republike Slovenije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, Izpostava Ljubljana, je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilko pravno osebo spoznal za odgovorno storitve prekrška po 4. točki prvega odstavka 62. člena Zakona o varstvu pred požarom (ZVPoz), za kar ji je izrekel globo v znesku 1.300,00 EUR. Zoper plačilni nalog je storilka pravna oseba po zagovorniku vložila zahtevo za sodno varstvo, o kateri je odločilo Okrajno sodišče v Kamniku in jo s sodbo ZSV 113/2022 z dne 12. 9. 2022 kot neutemeljeno zavrnilo, storilki pa je naložilo plačilo stroškov postopka, in sicer sodne takse v višini 130,00 EUR.

2Proti sodbi se iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje storilka pravna oseba po zagovorniku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevi za sodno varstvo ugodi in plačilni nalog odpravi ter postopek zoper storilko ustavi oziroma sankcijo spremeni in ji izreče opomin, podrejeno pa predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi plačilo stroškov, ki so nastali s pritožbenim postopkom in priglaša nagrado ter stroške za sestavo pritožbe.

3Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1), upoštevajoč, da se pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku (šesti odstavek 66. člena ZP-1), ugotavlja, da v postopku proti storilki ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ali kršitev materialnega prava na škodo storilke, pritožba njenega zagovornika pa tudi ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da se je do vseh navedb iz zahteve za sodno varstvo v celoti, pravilno in obrazloženo opredelilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pritožbeno sodišče pa se v celoti strinja z zavzetimi stališči, da gre pri nadzornih postopkih in postopkih o prekršku za dva različna postopka, ko je treba izdati ob zaključku postopkov o istem dejanskem stanu dva različna akta; da je pri nadzornih postopkih delovanje inšpektorata preventivno in gre za regulativni nadzor, ki je namenjen zagotavljanju spoštovanja določb ZVPoz, medtem ko so postopki o prekršku, ki jih vodi inšpektorat, usmerjeni v kaznovanje storilcev prekrškov in sledijo varstvu širših družbenih vrednot oziroma interesov. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču, da storilec, ki mu je v skladu z določbo 33. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) izrečeno opozorilo, ni prost odgovornosti za prekršek, ki je bil storjen z istim ravnanjem v istih časovnih in krajevnih okoliščinah ter da inšpektoratu zaradi preventivnega delovanja kot nadzornemu organu ni onemogočeno, da v isti zadevi deluje tudi kot prekrškovni organ.

5Storilkin zagovornik v pritožbi navaja, da določba 32. člena ZIN enotno ureja vse ukrepe, ki jih lahko oziroma so jih dolžni izvesti pristojni inšpektorji, tako tiste, ki sodijo v nadzorno funkcijo posameznega inšpektorata, kot tudi tiste, ki sodijo v prekrškovno funkcijo; 33. člen ZIN pa določa, da kadar inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora odkrije nepravilnosti in oceni, da je glede na pomen dejanja opozorilo zadosten ukrep, najprej opozori na nepravilnosti ter na njihove posledice in določi rok za njihovo odpravo, šele v primeru, da nepravilnosti niso odpravljene v določenem roku, pa izreče druge ukrepe v skladu z zakonom; da se prekrškovni postopek tako uvede zgolj pod pogojem, da do poteka roka za odpravo nepravilnosti, ki je določen v opozorilu, zavezanec slednjih ne odpravi. Te pritožbene navedbe niso utemeljene.

6V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZIN ima inšpektor pravico in dolžnost, če pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis oziroma drug akt, katerega izvajanje nadzoruje: odrediti ukrepe v skladu s tem zakonom ali drugim zakonom, katerega izvajanje nadzoruje inšpektor, za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti, v roku, ki ga sam določi; izvesti postopke v skladu z zakonom o prekrških; naznaniti kaznivo dejanje ali podati kazensko ovadbo za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti; predlagati pristojnemu organu sprejem ukrepov; odrediti druge ukrepe in opraviti dejanja, za katere je pooblaščen z zakonom ali drugim predpisom. V nadaljnjih členih pa ZIN ureja preventivne ukrepe inšpektorjev ter opozorila (33. člen), posebne ukrepe inšpektorjev (34. člen), ukrepe, povezane s prepovedjo opravljanja dejavnosti (35. člen) in ukrepe za varovanje pravic drugih oseb (36. člen).

7V konkretnem primeru je inšpektor storilki v skladu z drugim odstavkom 33. člena ZIN izrekel opozorilo, da gasilniki niso vzdrževani v skladu z določili proizvajalca ter ji določil rok za odpravo te nepravilnosti. Storilka je ugotovljeno nepravilnost v določenem ji roku odpravila, inšpektor pa ji je zaradi ugotovljene kršitve četrtega odstavka v zvezi s šestim odstavkom 35. člena ZVPoz nato izdal tudi plačilni nalog. Ne v določbah ZIN, ne v določbah ZP-1 ni podlage za razlago, za kakršno se zavzema storilkin zagovornik v pritožbi, da bi se postopek o prekršku lahko uvedel le pod pogojem, da storilka do izteka roka, določenega za odpravo nepravilnosti, le-teh ne bi odpravila. Iz tretjega odstavka 33. člena ZIN izhaja, da če nepravilnosti niso odpravljene v določenem roku, izreče inšpektor druge ukrepe v skladu z zakonom, to pa so ukrepi, ki jih ZIN ureja v 34., 35. in 36. členu. Postopek o prekršku pa ni drug ukrep v skladu z ZIN, ki bi ga lahko inšpektor izrekel, ampak je poseben postopek, ki ga ureja ZP-1 in se ga tudi izvede v skladu z njim. Tudi sicer ne iz določbe prvega odstavka 32. člena ZIN ne iz določb ZP-1 ne izhaja, da bi bil začetek postopka o prekršku pogojen z neizpolnjevanjem ukrepov, ki jih je inšpektor izrekel v skladu z ZIN.

8Določba drugega odstavka 33. člena ZIN, da inšpektor najprej le ustno opozori na nepravilnosti in določi rok za njihovo odpravo, kadar oceni, da je glede na pomen dejanja opozorilo zadosten ukrep, ne pomeni, da inšpektor ni upravičen začeti tudi postopka o prekršku. V tej določbi je namreč vsebovano načelo sorazmernosti (ki je sicer uzakonjeno v 7. členu ZIN), ki se nanaša na izbiro ukrepov inšpektorja v skladu z ZIN in ga zavezuje k temu, da izreče tisti ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa. Četudi je inšpektor pri inšpekcijskem nadzoru ugotovil, da je kršitev takšne narave, da zadošča opozorilo in določitev roka za odpravo nepravilnosti, to ne pomeni, da storilec ni hkrati izpolnil tudi zakonskih znakov prekrška, ki se mu očita. Gre za to, da se je inšpektor v okviru ukrepov, ki jih ima pravico in dolžnost izreči v skladu z ZIN, odločil za ukrep, ki najmanj posega v položaj zavezanca, kar pa zavezanca še ne razbremenjuje odgovornosti za prekršek oziroma ne pomeni, da niso hkrati podani tudi pogoji za začetek postopka o prekršku.

9Storilkin zagovornik izpodbija tudi odločitev o sankciji. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo določbe o opominu. Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZP-1 sme sodišče izreči opomin za prekršek, storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, drugi odstavek istega člena pa določa, da se sme opomin izreči tudi, če je prekršek v tem, da ni bila izpolnjena predpisana obveznost, ali je bila s prekrškom povzročena škoda, storilec pa je pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo. Po mnenju pritožnika je bil prekršek storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, prav tako pa je storilka ugotovljeno nepravilnost odpravila še pred izdajo odločbe o prekršku. Da se je prekrškovni organ ob opravljanju svoje nadzorstvene funkcije odločil za izrek opozorila, kar nakazuje na manjšo težo storjenega prekrška, in da je storilka ravnala vestno in skrbno, saj je imela z družbo A. d.o.o. sklenjeno pogodbo za periodično in redno vzdrževanje gasilnih aparatov, ta pa je nato pogodbo kršila in pri pregledu izpustila poslovalnico B. v D., je storilkin zagovornik uveljavljal že v zahtevi za sodno varstvo. Iz 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je do teh navedb pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje. Za izrek sankcije v postopku o prekršku ni pravno pomembno, kakšen ukrep je bil izrečen v inšpekcijskem nadzoru. Inšpektor v okviru inšpekcijskega nadzora deluje preventivno in izvaja regulativni nadzor, zato izbira ukrepa med ukrepi ZIN, ki je za zavezanca najugodnejši, še ne pomeni, da je bil prekršek storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in da so podani pogoji za izrek opomina v postopku o prekršku. V zvezi s sklicevanjem na sklenjeno pogodbo o vzdrževanju z družbo A. d.o.o. pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je storilka tista, ki je po ZVPoz odgovorna za izpolnjevanje zakonsko določenih obveznosti in da če izbrano podjetje ne opravi pregleda gasilnika, gre za kršitev pogodbenih obveznosti, ni pa to olajševalna okoliščina.

10Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za izrek opomina po drugem odstavku 21. člena ZP-1. Zagotovo drži ugotovitev, da je storilka ugotovljeno kršitev hitro odpravila, in sicer še pred izdajo plačilnega naloga, vendar pa ni mogoče prezreti, da tega ni storila samoiniciativno oziroma prostovoljno, ampak šele tedaj, ko je bila na to opozorjena v okviru inšpekcijskega nadzora in ji je bil določen rok za odpravo nepravilnosti, pri čemer ni zanemarljivo, da je od zadnjega pregleda gasilnika do ugotovljene kršitve preteklo kar leto in pol. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da je storilka s svojim ravnanjem izpostavljala ljudi in premoženje nevarnosti požara v objektu, pri čemer iz razlogov sodbe ne izhaja, da bi sodišče storilki očitalo, da je prispevala k možnosti nastanka požara, ampak da bi morebitni požar lahko ogrozil življenja večjega števila ljudi in povsem uničil premoženje, pa k sreči do požara in posledično do potrebe po uporabi gasilnika v tem času ni prišlo.

11Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je izpodbijano sodbo potrdilo.

12Ker storilkin zagovornik s pritožbo ni uspel, mora storilka na podlagi določb 147. člena ZP-1 in Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je pri odmeri sodne takse upoštevalo opombo 8.2 ZST-1 in je na podlagi tar. št. 8132 ZST-1 s faktorjem 1.5 pomnožilo znesek sodne takse iz tar. št. 8212 (zavrnitev zahteve za sodno varstvo) tako, da mora storilka plačati sodno takso v znesku 195,00 EUR, in sicer v roku in na način, kot bo to navedeno v pozivu za plačilo, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.