7. člen ZIN

Povedano drugače: če bi tožnik izkazal, da je v času veljavnosti ZJC pridobil (časovno neomejeno) soglasje po tem zakonu oziroma da je po prenehanju njegove veljavnosti pridobil soglasje po ZCes-1, inšpekcijski ukrep ne bi imel zakonske podlage. Predmetna pogodba razen velikosti obešank ne vsebuje drugih pogojev za njihovo postavitev. Pogoji tudi niso določeni v 5. členu pogodbe, na katerega se sklicuje tožnik, saj dikcija "da bo izvajalec pozoren zlasti na višino in odmike reklamnih panojev ter jih prilagodil zahtevam glede varnosti v cestnem prometu," ne pomeni določitve pogojev za postavitev objektov za oglaševanje, še manj pa, da je bila presojena skladnost postavitve s predpisi o varnosti cestnega prometa. Pogodba prepušča tožniku, da sam odloči o tem, kje bo postavil obešanke, zato takšno pogodbeno določilo ne zadosti navedenemu zakonskemu pogoju. Navedeno pogodbeno določilo jasno kaže namen občine po časovni omejitvi danega soglasja za postavitev obešank. Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na pravila obligacijskega prava in na navedeni pravni podlagi zatrjevati tihega podaljšanja upravnega soglasja. Glede na zakonsko dikcijo in ugotovitev, d

Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče na podlagi navedenih okoliščin zaključilo, da zaradi neizročitve 9 natisnjenih zaslonskih slik e-sporočil nikomur ni bila povzročena škoda. Upoštevajoč, da je bilo po opravljenem inšpekcijskem pregledu nedvomno ugotovljeno, da sta storilca izpolnila obveznosti, ki jima jih je naložil Inšpektorat RS za šolstvo in šport v odločbi s 24. 11. 2021 in sta spoštovala določbe Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 v povezavi z izdano odredbo z 19. 11. 2021, namreč ni bilo več razlogov za nadaljevanje inšpekcijskega postopka (obvestilo inšpektorata storilcema s 25. 11. 2021).

Balkon s stopnicami in nadvišanje objekta so prizidave in ne ločeni objekti, ki bi jih organ lahko samostojno obravnaval, saj so funkcionalen del osnovnega stanovanjskega objekta (33. točka 3. člena GZ). Z navedenima posegoma je bil stanovanjski objekt dozidan v horizontalni in vertikalni smeri, s čimer se je povečala velikost objekta in spremenil izgled. Gradnja objekta, ki se od gradbenega dovoljenja bistveno razlikuje, pomeni gradnjo, za katero gradbeno dovoljenje ni bilo izdano, torej nelegalno gradnjo. Neskladna gradnja pa, da gre za gradnjo, za katero je bilo gradbeno dovoljeno izdano, torej za gradnjo, ki vsaj po bistvenih lastnostih ustreza izdanemu gradbenemu dovoljenju. Torej možna so odstopanja od gradbenega dovoljenja, vendar ne, kolikor se zunanje meje stavbe, določene v gradbenem dovoljenju povečajo, kot je v obravnavanem primeru posledica obeh prizidav. Za nelegalen objekt materialni predpis, torej GZ določa en sam ukrep, to je ustavitev gradnje ter njeno odstranitev (z vzpostavitivjo v prejšnje stanje), kar pomeni, da inšpektor tožniku ni mogel izreči drugačnega ukrepa, kot je s tem predpisom določen. V zvezi z izrečenim ukrepom so zato nerelevatni ug

Zgolj navedba, da je določen rok za izpolnitev inšpekcijske odločbe ustrezen glede na zahtevnost del, brez dodatne utemeljitve pravnorelevantnih okoliščin, pri čemer pa v postopku ni prerekano, da je tožnica izpodbijano odločbo prejela v začetku oktobra 2021, da gre za edini vhod v mansardo stanovanja, da stopnice stojijo že desetletje, tožnici pa je bila izrečena tudi še druga inšpekcijska odločba z istim rokom izpolnitve, po presoji sodišča ne zadosti ustrezni obrazloženosti upravne odločbe ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin (obseg potrebnih del, iskanje izvajalcev, letni čas in dejstvo, da sporno stopnišče in vrata predstavljajo edini vhod v mansardo stanovanjske hiše, saj je bilo notranje stopnišče odstranjeno).

Zagrožena denarna kazen je prisilno sredstvo, za njen izrek pa zadostuje že objektivna neizpolnitev naložene obveznosti, subjektivni razlogi, zaradi katerih zavezancu obveznosti ni uspelo izpolniti, pri tem niso pomembni. Rok, ki ga določi inšpekcijski organ v izvršilnem naslovu, je materialni rok.

V prvem delu ožje obrazložitve je prvostopenjski organ ustrezno pojasnil, da odloča v ponovljenem postopku. Prvostopenjski organ je po presoji sodišča ustrezno in ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 7. člena ZIN obrazložil, da je rok 180 dni za izvršitev zadevnega ukrepa določil na podlagi zahtevnosti oziroma obsega gradnje, iskanja izvajalca ter letnega časa.

Tožnica kot najemnica izkazuje le dejanski, ne pa tudi pravni interes, ter v inšpekcijskem postopku ni imela položaja stranske udeleženke. Takšne opredelitve razmerja tožnice do konkretne upravne zadeve ne spreminjajo niti navedbe, da prepoved uporabe objekta lastniku vpliva tudi na njeno uporabo objekta kot najemnice, niti njena vlaganja v nepremičnino.

Investitor je v trenutku postavitve daljnovoda, ki je predmet presoje, razpolagal z dokončnim gradbenim dovoljenjem tudi za del gradnje na parceli, ne pa tudi s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem za ta del trase, saj je bilo delno gradbeno dovoljenje z navedeno sodbo ravno v tem delu odpravljeno. V trenutku odprave delnega gradbenega dovoljenja je postala gradnja daljnovoda v tem delu nelegalna, saj investitor zanjo ni imel več niti dokončnega gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bilo sicer na lastno odgovornost v času začetka gradnje dopustno graditi. Upravni organ prve stopnje bi moral ob upoštevanju tretjega odstavka 7. člena ZIN pojasniti, v kolikšnem času lahko tožeča stranka, ob upoštevanju morebitnega nastanka škode, javnega interesa in teže kršitve, odstrani nezakonit objekt oziroma natančno najprej ugotoviti potrebne roke za odstranitev (za vsako izmed posameznih postavk), nato pa jih tudi pojasniti v korelaciji z morebitno škodo, ki bi lahko/ali ne bi pri tem nastala. Organ bi moral pojasniti, ali bi odstranitev vodnikov in optičnega kabla brez predhodnega sidranja stebrov na stojnem mestu povzročila škodo ostalemu legalno zgrajenemu delu daljnovoda, in

Načelo sorazmernosti iz drugega odstavka 7. člena ZIN je mogoče razumeti le tako, da inšpektor v primeru kršitve izbere za zavezanca najugodnejši ukrep med tistimi, ki jih materialni predpis določa za posamezno kršitev in ukrepov ne sme izrekati arbitrarno in ne po prosti presoji mimo materialnega predpisa. Po 150. členu ZGO-1 je v zvezi z uporabo objekta brez uporabnega dovoljenja določen le ukrep prepovedi uporabe objekta (3. točka prvega odstavka 150. člena ZGO-1), zato se tožnica ne more sklicevati na to, da bi moral biti izrečen drug ukrep. V primeru kršitev gradbene zakonodaje je tehtanje (oceno) ukrepa opravil že zakonodajalec, ko je z uporabo objekta brez uporabnega dovoljenja predpisal le ukrep prepovedi uporabe, zato kršitev materialnega prava oziroma načela sorazmernosti ni podana.

Izpodbijani sklep ni bil ustrezno obrazložen. V njem bi moralo biti jasno navedeno za kakšne vrste objekt gre, kakor tudi materialno pravna podlaga, zaradi katere je tožena stranka tožeči stranki ponovno naložila plačilo denarne kazni oziroma navedbe, zakaj se ni odločila za kak drug ukrep glede na neuspešnost predhodno izrečenih.

Tožena stranka investitorja objekta ni ugotavljala, pač pa je oba tožnika določila za inšpekcijska zavezanca za (oba) sporna objekta na podlagi podatkov o lastništvu nepremičnin, na katerih sta objekta postavljena. Zavezanec v inšpekcijskih postopkih je primarno investitor oziroma lastnik pridobljene gradnje, šele če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je taka gradnja oziroma objekt. Tožena stranka bi zato morala v postopku ugotoviti, kdo od tožnikov je investitor in dejanski lastnik posameznega od objektov (npr. z njunim zaslišanjem, z njunimi dosedanjimi pisnimi izjavami, s ponovnim ogledom v navzočnosti strank, z listinami v postopkih poskusa legalizacije objekta, ki jo omenjata oba tožnika...), nato pa na podlagi te ugotovitve vsakomur od njiju določiti inšpekcijski ukrep (kolikor bi bili za to izpolnjeni tudi drugi pogoji) in to le za objekt, ki ga je investiral oziroma je njegov lastnik.

Temeljno načelo ZZdrav je zagotoviti varnost zdravja uporabnika zdravilskih storitev oziroma zaščita uporabnika pred škodo za zdravje.

Iz podatkov upravnih spisov, vključno z izpodbijano odločbo, izhaja, da za zgrajen stanovanjski objekt, tožnik ni pridobil gradbenega dovoljenja, pa bi ga moral. Ta ugotovitev, ki je tožnik ni prerekal ne v upravnem postopku in je ne prereka niti v tožbi, pa je pravno relevantna v primerih, kot je obravnavani, tj. ko gre za presojo izreka ukrepa gradbenega inšpektorja v primerih nelegalnega objekta. Za nelegalen objekt materialni predpis, torej GZ, določa en sam ukrep, to je ustavitev gradnje ter njeno odstranitev (z vzpostavitvijo v prejšnje stanje), kar pomeni, da inšpektor tožniku ni mogel izreči drugačnega ukrepa, kot je s tem predpisom določen. Javni interes pa je že vsebovan v samem GZ. Pravica do spoštovanja doma je, upoštevajoč stališče Ustavnega stališča varovana pred nedopustnimi posegi v fazi izvršitve inšpekcijske odločbe. Predmet presoje v tem upravnem sporu pa je izrek ukrepa gradbenega inšpektorja, ne pa (že) faza njegove izvršitve, zato tega ugovora sodišče v tem upravnem sporu še ne more presojati.

Sodišče sodi, da je v obrazložitvi odločbe v zadostni meri pojasnjeno, zakaj mora tožnica izvršiti naložene ukrepe v odrejenem roku in zakaj tega roka ni mogoče podaljšati. Tožnica v tožbi ne navaja, da ti razlogi toženke ne bi bili resnični, zgolj s sklicevanjem na svoje organizacijsko-tehnične, logistične, vremenske in druge težave pri realizaciji te odločbe pa tudi po presoji sodišča ne more uspeti, saj je le-te ne odvezujejo v smislu, da ji zakonsko določenih obveznosti kot lastnici gozda ne bi bilo treba izvršiti. Prav tako tožnica ni izkazala, da je toženka pri naložitvi obveznosti kršila načelo sorazmernosti (7. člen ZIN), saj niti ni navedla, da bi bilo mogoče za sanacijo gozda izreči še kakšen drug, milejši ukrep. Ker tožnica (po oceni sodišča) prepričljivim razlogom toženke, zakaj je določen rok ustrezen in zakaj ga ni mogoče podaljšati, ne ugovarja, to tudi pomeni, da ti razlogi niso sporni.

Ker uskladitev obravnavane gradnje z gradbenim dovoljenjem ni možna, saj je neskladen cel objekt (zaradi napačne lokacije), za podporni zid pa gradbeno dovoljenje tožniku niti ni bilo izdano, je organ pravilno izrekel ukrep po 152. členu ZGO-1 (ki se izreče v primeru nelegalne gradnje) in ne na podlagi 153. členu ZGO-1 (ta pa v primeru neskladne gradnje).

Inšpektor pri izbiri ukrepov ob upoštevanje teže kršitve izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa. To načelo pa je mogoče razumeti le tako, da je taka izbira možna le med tistimi ukrepi, ki jih materialni predpis določa za posamezno kršitev in torej ukrepov ne sme izrekati arbitrarno in po prosti presoji ter mimo materialnega predpisa. Za nelegalno gradnjo materialni predpis, torej ZGO-1, določa en sam ukrep, to je ustavitev gradnje ter njeno odstranitev, kar pomeni, da inšpektor tožniku ni mogel izreči drugačnega ukrepa, kot je s tem predpisom določen in kot je bil tožniku tudi materialnopravno pravilno (in pravnomočno) izrečen. Tožnikova pravica do lastninske pravice ni absolutna v smislu kot to meni tožnik (in sicer, da ima pravico graditi na svoji zemlji), temveč je način pridobivanja in uživanja lastnine (tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija) določen z zakonom. tožnik z navedbami o uporabi prizidka za delo ni uspel izkazati, da bi izvršitev odrejenega ukrepa ogrozilo njegovo pravico do spoštovanja doma, tožbeno navedbo, da gre za del doma, pa sodišče zavrača kot nedopustno tožbeno novoto.

Ne držijo navedbe tožeče stranke, da trave ni mogla pokositi zaradi višje sile zapadlega snega in zamrznjenega zemljišča, saj je bila na svojo dolžnost opozorjena že v mesecu maju. V vsaki odločbi je bilo napisano opozorilo kakšna bo sankcija, kolikor tožeča stranka naložene obveznosti ne bo izpolnila.

Uskladitev obravnavane gradnje s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem ni možna, ker ne gre za neskladje zgolj v določenih delih objekta, temveč je neskladen cel objekt. Organ je namreč ugotovil, da bi bila za uskladitev potrebna odstranitev celotnega objekta (od temeljev do strehe objekta) in (ponovna) gradnja objekta cca 10 m južneje od sedanje lokacije v dimenzijah, kot izhajajo iz gradbenega dovoljenja. Zato je pravilno zaključil, da gre za nelegalno gradnjo. Inšpektor pri izbiri ukrepov ob upoštevanje teže kršitve izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa. To načelo je mogoče razumeti le tako, da je taka izbira možna le med tistimi ukrepi, ki jih materialni predpis določa za posamezno kršitev in torej ukrepov ne sme izrekati arbitrarno in po prosti presoji ter mimo materialnega predpisa. Za nelegalno gradnjo materialni predpis, torej ZGO-1, določa en sam ukrep, to je ustavitev gradnje ter njeno odstranitev, kar pomeni, da inšpektor tožniku ni mogel izreči drugačnega ukrepa, kot je s tem predpisom določen.

V preteklosti se je v Sloveniji prodajal izdelek BioBran MGN-3 kot prehransko dopolnilo, ker pa ga naenkrat ni bilo več, je tožnica začela tržiti ImunoBran MGN-3 (živilo za posebne zdravstvene namene), pri čemer pa je zaradi kontinuitete obveščanja potrošnikov na svoji spletni strani navedla, da sta oba izdelka enaka, saj vsebujeta enako aktivno učinkovino; kasneje je tožnica ta „enačaj“ s svoje spletne strani umaknila. Če ni novih dognanj medicinske stroke, da gre za živilo za posebne zdravstvene namene, prehransko dopolnilo ne more kar postati živilo za posebne zdravstvene namene. Poleg tega tožnica za ImunoBran MGN-3 navaja, da je namenjen dietetskemu uravnavanju oslabljenega imunskega sistema, pri čemer pa upoštevaje Napotke ministrstva za razvrstitev živilo za posebne zdravstvene namene oslabel imunski sistem, denimo zaradi kemoterapije ali obsevanja, ne predstavlja indikacije, ki bi zahtevala posebno prehransko obravnavo; zato bi bilo označevanje tega izdelka kot živilo za posebne zdravstvene namene, kar jasno izraža, da gre za posebno živilo, namenjeno prehranjevanju oz. prehranski obravnavi bolnikov z omejeno, oslabljeno ali moteno zmožnostjo uživanja običajnih živil, la

V obravnavanem primeru ni spora, da tožnika gradita objekt brez gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da je njuna gradnja nelegalna gradnja in jima je zato gradbeni inšpektor na podlagi 152. člena ZGO-1 utemeljeno izrekel ukrep ustavitve gradnje ter odstranitve objekta. Tožnika namreč nista zgolj dogradila prej obstoječe kamnite nestanovanjske samostoječe stavbe, pač pa sta to odstranila in zgradila nov objekt. Načelo sorazmernosti iz drugega odstavka 7. člena ZIN je mogoče razumeti le tako, da inšpektor v primeru kršitve izbere za zavezanca najugodnejši ukrep le med tistimi ukrepi, ki jih materialni predpis določa za posamezno kršitev in torej ukrepov ne sme izkrekati arbitrarno in po prosti presoji ter mimo materialnega prepisa. Za nelegalno gradnjo materialni predpis (ZGO-1) določa en sam ukrep, to je ustavitev gradnje ter njeno odstranitev, kar pomeni, da inšpektor tožnikoma ni mogel izreči drugačnega ukrepa, kot je s tem predpisom določen.