VSL Sodba II Cp 1408/2023

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi v tem delu. V preostalem delu se ta pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (III. točka izreka) potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo odškodnine v višini 5.100 EUR v petih enakih obrokih po 1.020 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka (I. točka izreka), v presežku (to je za znesek 5.100 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2Zoper sodbo sta seiz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija odločitvi v II. in III. točki izreka, toženka pa smiselno oporeka odločitvama v I. in III. točki izreka sodbe.

3Tožnik v pritožbi nasprotuje zavrnitvi zahtevka iz naslova premoženjske škode in posledično izpodbija tudi stroškovno odločitev.

Oporeka zaključku sodišča, da ni dovolj konkretno opisal primerov, kako je iskal zaposlitev in na kakšne načine je bil zavrnjen. Ponavlja svoje navedbe glede urejanja dokumentov in neuspešnega iskanja zaposlitve med in po obdobju izbrisa. Prilaga nove listine glede iskanja zaposlitve po koncu obdobja izbrisa (od leta 2001 dalje) in meni, da so te predložene pravočasne. Poudarja, da ni mogel pridobiti delovnega dovoljenja. Zakon je različno urejal pravice za tujce, ki so bili ob izbrisu zaposleni, in za tiste, ki to niso bili. Vztraja, da dohodkov ni pridobival zaradi izbrisa, ki mu je preprečil vstop na trg dela. Meni, da je glede stroškov pridobivanja dokumentov, prevodov in plačila taks podal ustrezne navedbe in predložil dokaze glede višine škode, vendar se sodišče do teh navedb in dokazov ni opredelilo oziroma je nerazumljivo zaključilo, da so mu bili ti stroški deloma priznani že v upravnem postopku. Predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu ustrezno spremeni oziroma razveljavi in se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov.

4Toženka v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje le delno upoštevalo napotke pritožbenega sodišča. Od celotno ugotovljene odškodnine bi moralo odšteti znesek, priznan tožniku v upravnem postopku. Razlogi sodbe glede višine odškodnine si nasprotujejo, obrazložitev je bila v ponovnem sojenju spremenjena in dopolnjena mimo napotkov, zlasti glede razlogov o nepremoženjski škodi. Glede višine odškodnine je sodišče zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 5. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP). Ni bistveno, ali je oškodovanec pri postavitvi tožbenega zahtevka že odštel pavšalno odškodnino iz upravnega postopka. Tožnik je celotno odškodnino prejel že v upravnem postopku, zato bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti v celoti.

Opozarja na kršitev prepovedi reformatio in peus (359. člen ZPP). Odškodnina za nepremoženjsko škodo je bila namreč v ponovnem sojenju zvišana na 5.100 EUR, kar je v škodo toženke. Ne drži, da je sama priznala vzročno zvezo med izbrisom in nastalo škodo že z upravno odločbo. Na upravičencu do odškodnine je trditveno in dokazno breme za vzročno zvezo in škodo.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja nedosegljivosti pravice do dela izbrisanim. Odločilna je aktivnost izbrisanega pri iskanju zaposlitve, pri čemer gre za njegovo trditveno in dokazno breme, ki pa mu tožnik ni zadostil. Sodišče ni pojasnilo odmika od ustaljene sodne prakse niti se ni opredelilo do sodne prakse, na katero je opozorila toženka. Med izbrisom in tožnikovo nezmožnostjo zaposlitve ni vzročne zveze - izbris mu ni preprečeval zaposlitve in ni vplival na njegovo nezaposlenost. Splošno znano je, da si je veliko izbrisanih uredilo delovno dovoljenje in se zaposlilo. Dokazni postopek je pokazal, da tožnik 7 let pred izbrisom, med in po izbrisu ni bil zaposlen ter da dela v vsem tem času niti ni iskal. Sodišče je napačno tolmačilo Zakon o tujcih (ZTuj) glede pridobitve dovoljenja za začasno bivanje za tujca. Številni izbrisani so imeli dovoljenja za začasno bivanje, četudi niso bili zaposleni. Kot tujec bi si moral tožnik v primeru zaposlitve v vsakem primeru pridobiti delovno dovoljenje, to pa bi lahko dobil ne glede na izbris. Za tujce in državljane RS še danes veljajo različni pogoji za vstop na trg dela. Tožnikov materialni položaj je bil pred in po izbrisu enak.

Glede uničenja potnega lista opozarja na prekoračeno trditveno podlago in na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Ni dokazano, kdaj in iz katerega razloga je bil potni list uničen. Tudi če je do uničenja res prišlo, ni vzročne zveze z izbrisom. Pred 26. 2. 1992 noben izbrisani ni izgubil statusa stalnega prebivalca in dokumenti jim na tej podlagi niso bili odvzeti, uničeni ali razveljavljeni. Če pa je bil potni list tožniku dejansko protipravno uničen pred 26. 2. 1992, je njegov zahtevek iz tega naslova zaradi poteka splošnega zastaralnega roka zastaral. Glede potovanj izven države sodišče ni upoštevalo tožnikove izpovedbe, da niti ni imel namena potovati. Zato tožniku nepremoženjska škoda iz tega naslova ni nastala.

Toženka nasprotuje tudi razlogom sodbe glede tožnikove izključenosti iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ti so nejasni, presegajo trditveno podlago in nasprotujejo izvedenim dokazom. Toženka je izkazala, da je bil tožnik v času izbrisa nezavarovan le od 31. 8. 1998 do 12. 10. 2000, vendar ne iz razlogov na njeni strani. Tožnik bi bil lahko tudi v tem obdobju zavarovan po svoji zaposleni ženi. Tudi sicer je toženka vsem (ne glede na status) zagotavljala nujno zdravstveno varstvo. Zato ne drži, da je bilo tožniku dostopno le zdravljenje v okviru plačljivih storitev.

Odškodnina za nepremoženjsko škodo je ovrednotena previsoko. Vzročna zveza med izbrisom in nekaterimi ugotovljenimi okoliščinami ni podana. Tožnik je za pretrpljene duševne bolečine, ki so posledica izbrisa, že prejel primerno denarno odškodnino. Posebne okoliščine, ki jih sodna praksa izpostavlja kot razloge za prisojo dodatne odškodnine v sodnem postopku, niso podane. Tožnik tovrstnih okoliščin bodisi ni zatrjeval bodisi ni dokazal. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo ni umeščena v okvir obstoječe sodne prakse, čeprav se je toženka sklicevala nanjo in jo omenja tudi v pritožbi. Posledično izpodbija tudi stroškovno odločitev.

Pritožbenemu sodišču toženka predlaga, naj sodbo spremeni oziroma razveljavi in v tem primeru zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, tožniku pa naloži povrnitev njenih pritožbenih stroškov.

5Obe stranki sta odgovorili na pritožbo druga druge. Obe predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in priglašata svoje stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

7Tožnik zahteva denarno odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Izbrisan je bil od 26. 2. 1992 do 20. 9. 2000. Za 102 meseca izbrisa mu je bila v upravnem postopku priznana pavšalna odškodnina 5.100 EUR. V tej pravdi vtožuje še dodatno odškodnino 10.200 EUR, pri čemer ne definira, koliko zahteva na račun katere vrste škode.

8O tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje enkrat že odločalo. V prvem sojenju je bila tožniku priznana odškodnina 9.200 EUR, od tega 3.000 EUR za nepremoženjsko škodo in 6.200 EUR za premoženjsko škodo. Toženka se je zoper to sodbo pritožila in pritožbeno sodišče je (pretežno zaradi ugotovljenih postopkovnih kršitev) pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (VSL sklep II Cp 961/2022 z dne 4. 10. 2022). Ob ponovnem sojenju je bila tožniku z izpodbijano sodbo priznana nižja odškodnina: njegovemu zahtevku je bilo ugodeno le polovično (za 5.100 EUR), in sicer na račun odškodnine za nepremoženjsko škodo, medtem ko mu odškodnina za premoženjsko škodo ni bila priznana.

9Ključne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi so:

- tožnik je bil v času izbrisa star 39 let in ni bil zaposlen, enako tudi nekaj časa prej (v evidenci brezposelnih oseb je bil prijavljen od 15. 1. 1986 do 2. 6. 1993 in ni bil prejemnik denarnega nadomestila); delovne vize ni imel, prizadeval si je pridobiti zaposlitev, pa so se izogibali izbrisanih,

- imel je zelo slabo finančno stanje, preživljala ga je žena s podpovprečnimi mesečnimi dohodki; živela sta zelo slabo, v baraki, drugega premoženja nista imela,

- v času izbrisa ni imel obveznega zdravstvenega zavarovanja,

- osebna izkaznica in potni list sta mu bila uničena, nov potni list je dobil leta 1994 (na veleposlaništvu na Dunaju),

- tožnik si ni upal nikamor, ni šel niti iz Ljubljane, nazadnje je zapustil Slovenijo leta 1990, bal se je, da bi ga dali v dom za azilante ali pregnali čez mejo,

- policisti so ga ustavljali in mu grozili z deportacijo; utrpel je velik strah, ki je bil glede na izgubljeno pravno varnost racionalen,

- bil je močno prizadet, užaljen, jezen in obupan, razburjen, žalosten, ni mogel spati, bil je napet kot struna, z nikomer se ni družil, še danes se počuti ponižanega, trpi zaradi izbrisa.

Glede pritožbe tožnika

10Iz naslova premoženjske škode je tožnik zahteval povračilo za izgubljeno denarno socialno pomoč ter povrnitev stroškov za pridobivanje dokumentov, prevodov in plačilo taks. Sodišče prve stopnje je oba zahtevka zavrnilo kot neutemeljena že po temelju. Tožnik se v pritožbi neupravičeno zavzema za drugačno odločitev.

11Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, zgolj okoliščina posameznikove brezposelnosti ne pomeni avtomatično, da je gotovo upravičen do državne denarne pomoči. Trditveno in dokazno breme glede trditve, da bi moral biti tožnik v obdobju izbrisa upravičen do denarne socialne pomoči, je bilo na njem, vendar tudi po oceni pritožbenega sodišča temu bremenu ni zadostil. V zvezi z denarno pomočjo dejansko ni zatrjeval, da bi bil v spornem obdobju trajno nezmožen za delo (21. in 22. člen Zakona o socialnem varstvu (ZSV), veljavnega leta 1992; njegov zahtevek v tem delu ni bil sklepčen). V zvezi z denarnim dodatkom pa prav tako ni izkazal, da si začasno ni mogel zagotoviti sredstev za preživetje iz razlogov, na katere ni mogel vplivati (25. člen tedaj veljavnega ZSV). V ta dva dokazna zaključka sodbe tožnik v pritožbi ne uspe vnesti dvoma.

12Da mu je izbris oteževal možnosti zaposlitve, gre tožniku verjeti. Vendar pa sta za ugotavljanje njegove premoženjske škode v konkretnem primeru ključnega pomena nesporni dejstvi, da je bil brezposeln že nekaj let pred izbrisom (torej ne le začasno!) ter da ga je že tedaj preživljala njegova zaposlena žena.¹ Zato bi moral tožnik zatrjevati in dokazati, da si je za zaposlitev aktivno prizadeval že pred izbrisom (torej vseskozi, ne le v obdobju izbrisa ali po njem), pa pri tem brez svoje krivde ni bil uspešen. V nasprotnem primeru tožnik ne more dokazati vzročne zveze med izbrisom in svojo nezmožnostjo pridobivanja zaslužka. Ne prepriča namreč, da je bil prav izbris tisti izključni razlog, ki mu je preprečeval vsakršne možnosti za delo in pridobivanje dohodkov.²

13Tožnik v pritožbi poudarja, da je dovolj konkretno opisal nekaj primerov iskanja zaposlitve in na kakšne načine je bil pri tem zavrnjen (v času izbrisa). Tudi če bi to držalo (v izpovedbi je ohlapno opisal le en primer), glede na prej povedano ne zadošča. Glede brezposelnosti pred izbrisom so bile namreč njegove navedbe pomanjkljive (priznal je le, da je do izbrisa občasno neprijavljeno delal), iz njegove izpovedbe pa tudi izrecno izhaja, da zaradi tega ni bil prizadet ali slabe volje (list. št. 128). Zato skope navedbe in izpovedba o urejanju dokumentov in neuspešnem iskanju zaposlitve po izbrisu ne prepričajo, da je bil ravno izbris tisti, ki ga je izključeval iz trga dela. Na to pravilno opozarja tudi toženka.

14V pritožbi predložene nove listine glede iskanja zaposlitve po koncu izbrisa (od leta 2001 dalje) same po sebi ne dokazujejo tožnikovega prizadevanja za zaposlitev pred in med izbrisom, poleg tega so predložene prepozno. S svojimi pritožbenimi pojasnili (to je s prelaganjem krivde na sodišče)³ tožnik ni izkazal, da teh listin brez svoje krivde ni mogel predložiti že do prvega naroka za glavno obravnavo (prvi odstavek 337. člena ter prvi, tretji in četrti odstavek 286. člena ZPP), toženka pa je do tedaj že oporekala vzročni zvezi med izbrisom, tožnikovo nezaposlenostjo in zatrjevanim slabim eksistenčnim položajem.

15Glede stroškov pridobivanja dokumentov, prevodov in plačila taks tožnik ni podal navedb, ki bi od sodišča prve stopnje terjale bolj podrobno vsebinsko obravnavo. Ni namreč pojasnil, zakaj naj bi skupni znesek navedenih stroškov znašal kar 5.000 EUR, po omejitvi skupnega zneska vtoževanega zahtevka na 10.200 EUR pa (enako kot za vso drugo vtoževano škodo) tudi ne, koliko (manj) posledično zahteva iz naslova navedenih stroškov. Da bi bili navedeni stroški lahko tako visoki, kot trdi tožnik, iz njegovih navedb ni mogoče zaključiti. Prav nasprotno, našteti stroški kažejo, da po višini ne odstopajo od stroškov, ki so jih iz istega naslova običajno imeli drugi izbrisani. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da gre pri stroških pridobivanja dokumentov, prevodov in plačila taks za takšno škodo, ki je bila tožniku priznana že v okviru pavšalne odškodnine v upravnem postopku.⁴

Glede pritožbe toženke

16V zvezi z uničenjem potnega lista je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge, zakaj je tožniku verjelo, da se je dejansko zgodilo,⁵ da je bilo povezano z njegovim izbrisom iz stalnega registra prebivalstva ter da ga je osebno zelo prizadelo (o tem je tudi izpovedal največ). Kdaj natanko se je zgodilo to uničenje (v začetku leta 1992 ali morebiti kasneje), pri tem ni bistveno, saj je tožnikov potni list postal neveljaven najkasneje 26. 2. 1992 (ko se je zgodil izbris), ne glede na to, ali je bil tedaj že uničen ali ne. Odločilnega pomena je, da je tožnik ob preluknjanju potnega lista na šokanten in ponižujoč način spoznal, da so mu uničeni vsi do tedaj veljavni osebni dokumenti (prej že osebna izkaznica) ter da v Republiki Sloveniji nima več urejenega pravnega statusa. Trditvena podlaga v zvezi z uničenjem potnega lista tako ni bila prekoračena in dejansko stanje v zvezi s tem ni bilo ugotovljeno zmotno. Če v evidencah toženke uničenje potnega lista ni zabeleženo, to še ne pomeni, da se na upravni enoti dejansko ni zgodilo na opisan način ter da ni bilo v zvezi s tožnikovim izbrisom. Ker je tožniku verjeti, da je bilo uničenje potnega lista povezano z njegovo izgubo pravnega statusa, pa tudi ne drži, da je njegov zahtevek iz tega naslova zastaral.

17Nepremoženjske škode iz naslova nezmožnosti potovanj izven države sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo (ugotovilo je, da po takšnih potovanjih sploh ni imel posebne želje). Zato ni utemeljena pritožbena kritika toženke na račun neupravičenega priznanja navedene škode.

18V nadaljevanju pritožbe pa toženka navaja utemeljene pritožbene razloge. Upravičeno opozarja na nepravilnost stališča sodišča prve stopnje, da je z izdano upravno odločbo tožniku sama že priznala vzročno zvezo med izbrisom in nastalo škodo. ZPŠOIRSP je vzpostavil dva sistema uveljavljanja odškodninskih zahtevkov. V upravnem postopku velja sistem podeljevanja pavšalnega zneska odškodnine (7. člen ZPŠOIRSP), v sodnem postopku zaradi uveljavljanja dodatnih odškodninskih zahtevkov pa se pri odločanju uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja (prvi odstavek 11. člena ZPŠOIRSP). Zato je v sodnem postopku izbrisani tisti, ki nosi trditveno in dokazno breme glede obstoja in obsega škode ter glede vzročne zveze med izbrisom in nastalo škodo⁶ (medtem ko se protipravnost ravnanja toženke (izbris) domneva). Do priznanja zatrjevane premoženjske in nepremoženjske škode tako izbrisani ni upravičen avtomatično kot v upravnem postopku.

19Nadalje toženka pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju le delno upoštevalo napotke pritožbenega sodišča. Od skupne odškodnine, ki jo je tožniku priznalo v sodnem postopku (5.100 EUR), enako kot ob prvem sojenju ni odštelo zneska že priznane pavšalne odškodnine iz upravnega postopka (5.100 EUR), temveč je to pavšalno odškodnino celo prištelo odškodnini, ugotovljeni v sodnem postopku, kar je v nasprotju z določbo drugega odstavka 5. člena ZPŠOIRSP.⁷ Razlogi sodbe glede višine priznane odškodnine so nasprotujoči si in nelogični,⁸ kar je rezultat zmotne uporabe materialnega prava (neupoštevanje prej omenjene zakonske določbe).

20Utemeljeno toženka tudi izpostavlja, da v konkretnem primeru niso podane posebne okoliščine, ki bi terjale prisojo višje odškodnine od tiste, ki je bila tožniku priznana že v upravnem postopku (5.100 EUR). Kot že pojasnjeno, tožnik nastanka zatrjevane premoženjske škode (izguba socialnih transferjev, stroški pridobivanja dokumentov, prevodov in plačila taks) ni izkazal že po temelju, glede nepremoženjske škode pa posebnih okoliščin, ki bi narekovale višjo odškodnino od že prejete, bodisi ni zatrjeval bodisi ni dokazal.

21Zaradi posegov v osebnostne pravice v času trajanja izbrisa je sodišče prve stopnje tožniku priznalo nepremoženjsko škodo zaradi: 1. duševnih bolečin zaradi ravnanja uradnikov (uničenja dokumentov), 2. strahu zaradi policijskih postopkov in strahu pred izgonom, 3. duševnih težav (izogibanje druženju s prijatelji, živčnost, nespečnost, slaba volja), 4. nevšečnosti in duševnih bolečin zaradi izgube veljavnih osebnih dokumentov in zaradi pridobivanja novih, 5. nevšečnosti ob poslabšanju možnosti zaposlitve po izbrisu in 6. nevšečnosti oz. duševnih bolečin zaradi odtegnjenega obveznega zdravstvenega zavarovanja.

22Toženka upravičeno opozarja, da razlogi sodbe glede tožnikove izključenosti iz obveznega zdravstvenega zavarovanja niso pravilni. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je bil tožnik brez obveznega zdravstvenega zavarovanja celotno obdobje izbrisa. Tega tožnik ni niti sam zatrjeval⁹ niti ne izhaja iz predloženih listinskih dokazov. Toženka se utemeljeno sklicuje na izpis obveznih zdravstvenih zavarovanj (B7), ki ga je predložila že v odgovoru na tožbo. Ta izpis dokazuje, da tožnik v obdobju izbrisa ni bil zavarovan le od 1. 9. 1998 do konca izbrisa 20. 9. 2000, torej le dobri 2 leti od skupaj 8,5 let izbrisa.¹⁰ Samo v tem obdobju je bilo tožniku dostopno zgolj nujno zdravljenje, medtem ko so bile ostale zdravstvene storitve zanj plačljive. Ne drži pa stališče toženke, da bi bil lahko tožnik celotno obdobje izbrisa zavarovan po svoji zaposleni ženi. Pogoj za zdravstveno zavarovanje družinskega člana zavarovanca je bil namreč ravno ta, da je družinski član imel stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (glej 20. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZZS) iz leta 1992).¹¹

23Tožniku gre vsekakor verjeti, da je utrpel določene duševne bolečine in nevšečnosti zaradi izbrisa. Pred izbrisom so jugoslovanski državljani, ki so imeli na ozemlju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče, uživali vse v zvezi s tem povezane pravice, ne glede na svoje republiško državljanstvo. Po izbrisu pa so bili zaradi izgubljenega pravnega statusa v vsakdanjem življenju izpostavljeni številnim nevšečnostim in težavam.¹² Vse to se je gotovo odrazilo v slabšem psihičnem počutju izbrisanih, tudi pri tožniku, o čemer se je sodišče prve stopnje prepričalo z zaslišanjem tožnika in njegove žene.

24Vendar pa, kot pravilno opozarja toženka, pri tožniku kot posledica izbrisa niso izkazane posebne okoliščine, ki jih je sodna praksa izpostavila kot okvir za prisojo dodatne odškodnine v sodnem postopku (npr. nezaposlenost kot posledica izbrisa, izgon iz države, ločenost od družine, posledičen propad zakona, družinskih vezi in podobno).¹³ Nobena od duševnih bolečin oziroma nevšečnosti, ki so bile ugotovljene v dokaznem postopku, ni takšna, da bi odstopala od nepremoženjske škode, ki so jo ponavadi utrpeli izbrisani.¹⁴

25Upoštevaje dejstvo, da je bil tožnik že pred izbrisom 7 let nezaposlen in da ga je s skromno plačo že tedaj preživljala njegova žena (kasneje prav tako izbrisana), se njegov ekonomski položaj ob izbrisu ni poslabšal. Da bi še posebej duševno trpel, ker bi mu bila zaradi izbrisa odvzeta prostost (pridržanje, zapor, prehodni dom), ni zatrjeval. Prav tako ne, da bi bil zaradi izbrisa izgubil dom, družino, stike z družinskimi člani ali kakšne konkretne socialne pravice (npr. denarno socialno pomoč, možnost cenejšega odkupa stanovanja, najem neprofitnega stanovanja). Razen nastanka kile, za katerega ni uspel dokazati, da bi se zgodil in bil zanj moteč že v času izbrisa, drugih zdravstvenih nevšečnosti ni zatrjeval.¹⁵ Tudi sicer je toženka uspela dokazati, da ni imel urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja le krajši čas izbrisa.

26Glede na vse navedeno se je strinjati s stališčem toženke, da tožnik ni upravičen do prisoje višje odškodnine za nepremoženjsko škodo kot 5.100 EUR, kolikor mu je bilo priznano že v upravnem postopku. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi zato moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrniti (drugi odstavek 5. člena ZPŠOIRSP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo v izpodbijani I. točki izreka ustrezno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP).

27Ker je pritožbi ugodilo že iz navedenega razloga, se ostali pritožbeni očitki¹⁶ izkažejo za pravno nepomembne že iz tega razloga in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje vsebinsko (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede izpodbijane stroškovne odločitve

28Sodišče prve stopnje je zaradi tožnikovega polovičnega uspeha v pravdi odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je ta odločitev kljub ugoditvi pritožbi toženke in spremembi sodbe v zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka pravilna.

29Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je položaj tožnika primerljiv s položajem pritožnikov v zadevi C. in B.,¹⁷ ki je bila obravnavana pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP).¹⁸ Vložena tožba namreč ni očitno neutemeljena oziroma brez vsakršne podlage - upravičenje zanjo daje ZPŠOIRSP. Tudi višina tožbenega zahtevka ni nerazumno visoka, saj je tožnik pri njegovi postavitvi upošteval tedanjo zakonsko omejitev (trikratnik priznane pavšalne odškodnine iz upravnega postopka - 12. člen ZPŠOIRSP), sodna praksa glede priznanja pravične denarne odškodnine izbrisanim v sodnem postopku pa v času vložitve tožbe (leta 2017) še ni bila izoblikovana. Kot pomembno okoliščino je šteti dejstvo, da je toženka država, ki jo zastopa državno odvetništvo, ki se financira iz državnega proračuna in ni v enakem položaju kot zasebni odvetnik. Nenazadnje je nujno upoštevati tudi slabo premoženjsko stanje tožnika, ki je bil v tej pravdi v celoti oproščen plačila sodnih taks in stroškov izvedenca medicinske stroke.

30Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi plačilo pravdnih stroškov toženke za tožnika predstavljalo pretirano (nesorazmerno) breme pri uveljavljanju njegovih pravic v sodnem postopku. Zato tožnik toženki ne glede na njen uspeh v pravdi ni dolžan povrniti njenih stroškov pravdnega postopka. Drugačna odločitev bi lahko pomenila kršitev pravice do zasebne lastnine po 1. členu Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), predvsem pa nesorazmerno omejitev pravice dostopa do sodišča po prvem odstavku 6. člena EKČP, ki jo hkrati zagotavlja tudi 23. člen Ustave RS (URS).¹⁹

Sklepno

31Tožnikovi pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Pritožba toženke je utemeljena delno, in sicer glede odločitve v I. točki izreka, ki je bila ustrezno spremenjena. V preostalem delu tudi pritožbeni razlogi toženke niso utemeljeni oziroma niso relevantni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnika v celoti, toženke pa v delu, v katerem ji ni ugodeno, zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem a ne spremenjenem delu (II. in III. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka

32Upoštevaje sprejeto odločitev o stroških pred sodiščem prve stopnje, načelo končnega uspeha tudi ne more obveljati pri odločitvi o stroških pritožbenega postopka. Glede na naravo spora (poprava krivic zaradi nezakonitega ravnanja toženke), tožnikovo slabo premoženjsko stanje ter konvencijsko in ustavno zagotovljene človekove pravice je namreč pravičneje, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Iz njegovih trditev in listinskih dokazov izhaja, da je bil nazadnje zaposlen 7 let pred izbrisom (do junija 1985).
² Podobno v zadevi VSL sodba II Cp 1210/2022 z dne 6. 1. 2023, kjer je bilo ugotovljeno, da je tožnika v času izbrisa preživljala njegova mati ali pa je občasno delal na črno, medtem ko aktivnega iskanja zaposlitve ni izkazal.
³ Zatrjeval je, da mu je sodišče šele v izpodbijani sodbi začelo očitati, da naj ne bi podal ustreznih navedb glede premoženjske škode.
⁴ Podobno VSL sodba II Cp 982/2020 z dne 1. 9. 2020 (6. točka obrazložitve) in VSL sodba II Cp 1062/2020 z dne 15. 10. 2020 (9. točka obrazložitve).
⁵ O tem sta prepričljivo izpovedala tako tožnik kot tudi njegova žena.
⁶ Glej VSL sodbo II Cp 935/2021 z dne 15. 7. 2021 (6. točka obrazložitve), VSL sodbo II Cp 1062/2020 z dne 15. 10. 2020 (12. točka obrazložitve) ter odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 130/2016 z dne 25. 5. 2017 (9. točka obrazložitve) in II Ips 170/2016 z dne 10. 11. 2016 (7. in 8. točka obrazložitve).
⁷ Kot bistveno je namreč sodišče prve stopnje štelo, da je tožnik zatrjeval, da je pri postavitvi tožbenega zahtevka že odštel priznano pavšalno odškodnino iz upravnega postopka.
⁸ Sodišče prve stopnje je argumentiralo, da že upoštevane pavšalne odškodnine ne odšteva znova, saj bi se sicer odštela dvakrat; če bi znova odštelo že priznano odškodnino iz upravnega postopka, tožnik ne bi prejel nič.
⁹ Navedel je, da določeno obdobje ni bil zdravstveno zavarovan po svoji zaposleni ženi, pri čemer tega obdobja ni definiral (glej list. št. 5).
¹⁰ Toženka pravilno opozarja, da tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke in iz fotokopije tožnikove zdravstvene izkaznice ne izhaja, da bi bil tožnik izključen iz obveznega zdravstvenega zavarovanja celotno obdobje izbrisa.
¹¹ Najverjetneje je tožnik 1. 9. 1998 izgubil obvezno zdravstveno zavarovanje, ko se je naknadno ugotovilo, da ne izpolnjuje tega pogoja, da bi bil še naprej zavarovan po svoji zaposleni ženi.
¹² Med drugim so njihovi dokumenti čez noč postali neveljavni (tudi če niso bili posebej uničeni) in so si jih zato morali urediti na novo, kar praviloma ni bilo niti enostavno niti poceni. V času, dokler niso pridobili novih, veljavnih dokumentov, so bili izbrisani zaradi neurejenega pravnega statusa še posebej izpostavljeni negotovosti in strahu pred ravnanjem državnih organov (možnost izgona iz države), pa tudi kasneje so bili strožje obravnavani kot domači državljani (posebni negativni pogoji za pridobitev začasnega in stalnega dovoljenja za prebivanje). Nadalje jim je bila okrnjena svoboda gibanja (strah pred nezmožnostjo vrnitve nazaj v državo, če bi jo enkrat zapustili), imeli so različne težave tako na področju zaposlovanja kot tudi na področju uveljavljanja socialnih pravic.
¹³ Glej npr. VSRS sodbo II Ips 130/2016 z dne 25. 5. 2017, VSL sodbo II Cp 1890/2020 z dne 26. 11. 2020 in VSC sodbo Cp 419/2017 z dne 3. 11. 2017 kot hujše primere, ko je bila izbrisanim priznana visoka odškodnina za nepremoženjsko škodo.
¹⁴ Za približno podobno situacijo gre v primeru VSL sodba II Cp 1159/2020 z dne 2. 11. 2020, kjer je bilo ugotovljeno, da izbris ni bil vzrok za tožnikovo izgubo zaposlitve niti ni vplival na njegove zaposlitvene zmožnosti - pretežno obdobje izbrisa, ki je trajal 105 mesecev, je bil tožnik zaposlen in imel urejeno zdravstveno zavarovanje. Glej tudi VSL sodbo II Cp 982/2020 z dne 1. 9. 2020, kjer tožnik ni dokazal, da bi imel težave z zaposlitvijo zaradi izbrisa niti da bi mu zaradi tega razpadla družina. Podobno v primerih VSL sodba II Cp 1062/2020 z dne 15. 10. 2020 in VSL sodba II Cp 1210/2022 z dne 6. 1. 2023, v katerih tožnika prav tako nista izkazala posebnih okoliščin, ki bi utemeljevale višjo odškodnino, kot jima je bila že priznana v upravnem postopku.
¹⁵ Njegova izpoved glede resnih zdravstvenih težav, ki ga pestijo pretežno v obdobju po izbrisu, pa ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage in zato ni upoštevna.
¹⁶ Npr. glede neustrezno dopolnjene obrazložitve nove sodbe, glede kršitve prepovedi reformatio in peus ter glede neopredelitve sodišča do sodne prakse, ki jo je navedla toženka.
¹⁷ Opr. št. 72152/13, sodba z dne 6. 9. 2016.
¹⁸ Primerjaj VSL sodba II Cp 491/2023 z dne 13. 9. 2023.
¹⁹ Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se skladno z 8. členom URS v Republiki Sloveniji uporabljajo neposredno, zato jih morajo sodišča ob uporabi (domačega) prava upoštevati.