5. člen ZPŠOIRSP

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Po zdaj že ustaljenih stališčih sodne prakse je treba v pravdi za denarno odškodnino zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pri odločanju o stroških postopka uporabiti drugi odstavek 154. člena ZPP ter upoštevati vse okoliščine primera, ne pa matematičnega izračuna glede na višino vtoževane obveznosti. ZPŠOIRP ne loči, ali gre za materialno ali nematerialno škodo. Zato je zmotno naziranje, da se polovica upravne odškodnine nanaša na premoženjsko in polovica na nepremoženjsko škodo. Posebne okoliščine primera na strani tožnice utemeljujejo nekoliko višjo odškodnino, kot ji je bila določena v upravnem postopku.

Toženkino protipravno ravnanje bi bilo prepoznano kot adekvaten razlog za nastanek škode, le v primeru ugotovitve, da strokovna služba (CSD) tožnice ni zaščitila pred materinim nasiljem, pa bi jo morala. Iz vsega navedenega izhaja, da je tožnica posledice izbrisa iz registra stalnega prebivalstva občutila neposredno (neudeležba na zaključnem izletu, šibek ekonomski položaj družine, enoletna ločenost od družine, težja zaposljivost po vrnitvi v Slovenijo) in posredno, preko poslabšanega psihičnega stanja matere, pri čemer je pri vrednotenju nepremoženjske škode treba upoštevati zgoraj poudarjeno stališče, da materino nasilje oziroma škoda, ki jo je tožnica utrpela zaradi njenega nasilja, ni v pravno relevantni vzročni zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.

Tudi glede nepremoženjske škode velja, da ni avtomatična niti domnevana posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Biti mora konkretizirana, zatrjevana in dokazana. Sodišče pa mora znotraj odmere enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izbrisa v vsakem posameznem primeru vsebinsko napolniti pravni standard pravične denarne odškodnine, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožnik podal zelo splošne trditve o svojem duševnem trpljenju, ki jih tudi ob zaslišanju ni ustrezno konkretiziral in individualiziral (v smislu opisa, kako se je duševno trpljenje pri njem izražalo).

Nezakonito ravnanje države kot povzročitelja škode je zakonodajalec prepoznal s tem, ko je vsem oškodovancem ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, s katerimi so izkazali izbris, omogočil pridobitev enotne odškodnine po ZPŠOIRSP ter jih s tem razbremenil dokazovanja protipravnosti, škode in vzročne zveze v sodnem postopku. Odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 25 oziroma 30 povprečnih plač v času sojenja predstavlja ustrezno individualno odmeno za prestane duševne bolečine zaradi izbrisa, hkrati pa je zaradi teže primera pravilno umeščena v okvir odškodnin, ki jih za podoben oziroma blažji obseg škode prejmejo drugi oškodovanci. V sodni praksi se je višina denarne socialne pomoči v nekaterih primerih res uveljavila kot merilo za izgubljen zaslužek, vendar ob ugotovljenih konkretnih okoliščinah, da je prav izbris povzročil izgubo zaposlitve, saj si oseba kljub prizadevanjem ni mogla urediti svojega statusa. Zgolj otežen položaj zaradi izbrisa sam po sebi še ne zadostuje za zaključek o obstoju premoženjske škode oziroma ne izkazuje vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in zatrjevanim premoženjskim prikrajšanjem. Obstoj premoženjske š

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Sodišče je tožnici sicer verjelo, da je imela tudi na področju pridobivanja sredstev oz. zaposlitve gotovo tudi zaradi neurejenega statusa določene nevšečnosti, zato je to pravilno upoštevalo v okviru dodatno priznane ji nematerialne škode, kjer se tudi ta segment lahko upošteva pri odmeri enotne oblike (negmotne) škode. Za dodatno povrnitev konkretne materialne škode pa bi morala izkazati konkretne okoliščine, povezane z izbrisom in zatrjevano izgubo dohodka. Pri odmeri višine denarne odškodnine, ki se določi v sodnem postopku, se denarna odškodnina zmanjša za denarno odškodnino, ki je bila upravičencu predhodno pravnomočno določena v upravnem ali katerem koli drugem postopku. Zakon ne določa, ali gre za materialno ali nematerialno škodo, zato ni podlage za domnevo, da polovico predstavlja prva, polovico pa druga oblika škode. Sodišče je pravilno uporabilo to določbo, ko je od odškodnine, do katere bi bila tožnica po oceni sodišča upravičena, odštelo celotni znesek odškodnine, odmerjene v upravnem postopku.

Dokazni predlog je bil predlagan povsem pavšalno in nesubstancirano. Postavitev izvedenca medicinske stroke ne more nadomestiti manjkajočih tožbenih trditev. Izvedenec tako ne more sam iskati nekih potencialnih zdravstvenih težav, ki bi lahko bile posledica izbrisa, lahko pa preveri, če so zdravstvene težave, ki jih zatrjuje oškodovanec, povezane s tem. Ugotovljene okoliščine primera ne opravičujejo odškodnine v prisojeni višini. Tožnik zaradi izbrisa ni imel urejenih osebnih dokumentov in zdravstvenega zavarovanja, ni mogel odpreti bančnega računa, duševno je trpel zaradi neurejenega statusa in ga je bilo strah za prihodnost. Na drugi strani je bil tožnik iz registra stalnega prebivalstva izbrisan 132 mesecev, vendar se je izbrisa zavedal in zaradi njega trpel le od leta 1998 do leta 2003, od tega je leto dni preživel v zaporu ter je v tem obdobju opravljal priložnostna dela, pri čemer pa ni dokazal, da se je želel ali poskušal redno zaposliti. Pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi izbrisa zato znaša 8.600 EUR, kar v času sojenja predstavlja 6,3 neto plače.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da razlog za tožnikovo začasno nezaposlenost ni izbris iz registra stalnega prebivalstva. Ker se je tožnik v času izbrisa kar štirikrat zaposlil, je očitno, da zaradi izbrisa ni bil onemogočen pri zaposlovanju. Dejstev v zvezi z iskanjem zaposlitve in svojo ne/uspešnostjo pri tem tožnik ni navajal, zato konkretnih razlogov za tri krajša obdobja brezposelnosti ni mogoče ugotoviti. Ker je iskanje nove zaposlitve proces, so krajša obdobja tožnikove nezaposlenosti očitno posledica razmer na trgu dela. Upoštevajoč navedena dejstva je očitno, da vzročne zveze med izbrisom in nezaposlenostjo ni mogoče vzpostaviti. Zahtevek za izgubo dohodka zaradi brezposelnosti je zato utemeljeno zavrnjen. Za čas, ko je bil zaposlen, tožnik ne zatrjuje, da je zaslužil manj, kot je znašala denarna socialna pomoč; njegovega gmotnega prikrajšanja zato ni treba primerjati z višino socialne pomoči. Utemeljeno je zavrnjen tudi zahtevek za plačilo članarin in prostovoljnih prispevkov Helsinškemu monitorju. Za plačilo teh stroškov se je tožnik odločil prostovoljno, njihove potrebnosti in povezave s svojim položajem/statusom pa ni niti zatrjeval niti do

Ob pomanjkanju trditvene in dokazne podlage sodišče ni našlo vzročne zveze med tožnikovim nezakonitim izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ter zatrjevano škodo iz naslova socialnih pravic oz. transferjev in izgubo zaposlitve. Če je bila upravičencu v upravnem ali katerem koli drugem postopku predhodno pravnomočno določena višja denarna odškodnina, kot bi mu bila določena v sodnem postopku, se tožbeni zahtevek zavrne. Obrazložitev sodišča, da dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki bi podal mnenje zaradi pretrpljenih duševnih bolečin in strahu, ni izvedlo, ker je na podlagi dokaznega postopka ocenilo, da tak dokaz ni potreben in se je lahko samo prepričalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode, pomeni nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Ob tožnikovi izpovedbi je dokazna ocena o nepotrebnosti dokaza z izvedencem neprepričljiva.

Predlog se zavrne.

V sodnih postopkih za uveljavljanje odškodnine po ZPŠOIRSP morajo biti dokazani tako obstoj in obseg škode kot vzročna zveza med nastalo škodo in izbrisom, pri čemer je trditveno in dokazno breme glede teh predpostavk na tožniku. Pri odmeri višine odškodnine, kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, ni odločilen zgolj čas, v katerem tožnik ni imel urejenega statusa, pač pa tudi druge okoliščine, ki posameznega oškodovanca ločujejo od preostalih (npr. nezaposlenost, izgon iz države, ločenost od družine, posledičen propad zakona, družinskih vezi in podobno). V sodnem postopku lahko dobijo višjo odškodnino le tisti upravičenci, ki dokažejo večji obseg škode. Ker tožnik ni izkazal nobene od posebnih okoliščin, ki bi ga ločevale od ostalih izbrisanih oseb, do višje odškodnine, kot jo je prejel v upravnem postopku, kljub dolžini trajanja izbrisa, ni upravičen. O tožnikovem duševnem trpljenju in strahu največ izpove ravno tožnik sam, saj sta duševno trpljenje in strah stvar subjektivnega doživljanja. Predlagani priči pa sta zgolj indična dokaza in ne odločilna dokaza, kot to zmotno meni pritožba. Tožnik ni zatrjeval, da sam ne bi znal izpovedati o svojem duševne

Upoštevaje tožnikove trditve je moč omenjeni znesek razumeti dejansko kot obliko posojila, ki ga je v posledici izbrisa moral vzeti zaradi svojega preživetja, njegovo vračilo pa kot stroške (premoženjsko škodo) nastale(o) v posledici izbrisa.

Glede na ugotovitve, da je bila tožnica iz registra stalnega prebivalstva izbrisana 95 mesecev, da je bila v tem obdobju ves čas zaposlena, da je prejemala osebni dohodek, da le del obdobja (to je 45 mesecev) ni imela prijavljenega začasnega prebivališča, da je imela urejeno zdravstveno zavarovanje in zaradi izbrisa ni bila ločena od družine, po presoji pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi izbrisa znaša 6.750,00 EUR, kar v času sojenja predstavlja 5,5 neto plač.

Z vidika pravno relevantne vzročne zveze je napačno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da bi si lahko tožnik zaradi odprave negativnih posledic izbrisa priskrbel ustrezna dovoljenja za legalno prebivanje in delo kot tujec oziroma da si tožnik ni dovolj prizadeval urediti svoj pravni status. Takšna zahteva bi bila z vidika oškodovančeve načelne dolžnosti zmanjševati nastalo škodo, pretirana. Ker v sodnem postopku za uveljavljanje denarne odškodnine ne velja sistem podeljevanja pavšalne odškodnine in ker odmera odškodnine s strani domačega sodišča ne pomeni gole mehanske uporabe zneska, ki ga je v primerljivi zadevi prisodilo ESČP, sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo zneska 20.000 EUR, ki ga je pritožnikom za nepremoženjsko škodo prisodilo ESČP.

Tožnik ni trdil ali izkazal, da po prijavi na Zavodu za zaposlovanje ni bil deležen pravic iz naslova brezposelnosti, ker je bil tujec. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje tožnikovemu stališču, da sama prijava na Zavodu za zaposlovanje posamezniku še ne prinese socialne varnosti, obveznega zdravstvenega zavarovanja in nadomestila za brezposelnost, če ta ne izpolnjuje ustreznih pogojev, vendar to velja za vse posameznike, ki se prijavijo na zavodu, enako. Tudi če tožnik ni vedno izpolnjeval pogojev za koriščenje pravic iz naslova brezposelnosti, to ni bila posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo izvedencev medicinske in finančne stroke je pravilna, saj dokazni predlog ni bil substanciran v zadostni meri, tožnikova trditvena podlaga o konkretni škodi in posledicah izbrisa, ki naj bi jih ugotavljala izvedenca, pa je bila presplošna in pomanjkljiva. Tožnik je dokazovanje z izvedencema predlagal z namenom ugotovitve obsega in zlasti višine vtoževane škode, kar pride v poštev le ob izkazanem temelju odškodninske odgovornosti. Ta v konkretnem primeru ni podan. Ker je tožbeni zahtevek zavrnjen že po temelju, ni pogojev za presojanje višine zahtevka in izvajanje s tem povezanih dokazov. Glede vtoževane nepremoženjske škode iz naslova strahu, ki jo je sodišče prve stopnje tožniku priznalo in ocenilo na 4.000 EUR, pa tožnik pravilnosti te odločitve ne izpodbija. Neutemljene so pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do posameznih postavk zahtevane odškodnine. Glavnina obrazložitve izpodbijane sodbe je namenjena ravno presoji vsake posamezne vtoževane škode. Sodišče prve stopnje se je tako opredelilo glede tožnikove nezmožnosti zaposlitve v času izbrisa, njegovega izvrševanja kaznivih dejanj, materialne škode z

Ob čakanju na prvo izdajo dovoljenja sta bila strah in negotovost zagotovo večje intenzitete kot pa morebiti ob vsakem naslednjem čakanju, saj je tožnik nato že moral vedeti, kako postopek za pridobitev dovoljenja poteka, prav tako njegova negotovost glede izdaje nadaljnjih potrdil ni mogla biti enako intenzivna kot je bila ob čakanju na prvo izdajo potrdila.

Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik pokojnine ni dobil, ker ni bil slovenski državljan zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je nepravilen, saj vzročna zveza med toženkinim protipravnim ravnanjem (izbris iz registra stalnega prebivalstva) in tožnikovo škodo (nepridobitev pravice do pokojnine v Sloveniji) ob upoštevanju konkretnih okoliščin obravnavanega primera in določb ZPIZ ni podana.