VSK Sodba III Kp 83565/2022

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter mu je na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1, ob uporabi omilitvenih določil iz 50. in 51. člena KZ-1 izreklo kazen enega leta in sedem mesecev zapora, stransko denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov po 3,00 EUR, to je skupno 600,00 EUR, ki jo je obtoženec dolžan plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če denarne kazni ne bo mogoče niti prisilno izterjati, se bo izvršila tako, da se bo za vsaka dva začeta dnevna zneska izrekel en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je obtoženec prebil v priporu od 24.12.2022 od 02.28 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo stransko kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas treh let. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik. Navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da znižazaporno kazen eno leto in štiri mesece, zniža denarno kazen na 400,00 EUR ter mu izgon iz Republike Slovenije ne izreče, poleg tega naj ga oprosti plačila stroškov postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče ugotavlja, da stranki (državni tožilec in obtoženec) ali obtoženčev zagovornik, niso zahtevali, da so o seji ali sestavi senata obveščeni, predsednik senata oziroma senat pa tudi ni ocenil, da je njihova navzočnost na seji koristna za razjasnitev stvari. Obtoženčev zagovornik je v pritožbi predlagal, da pritožbeno sodišče razpiše pritožbeno sejo, vendar to ne predstavlja zahteve, da se njega ali obtoženca o seji obvesti.

5Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb ocenjuje, da sodišče prve stopnje očitanih kršitev ni zagrešilo ter so pritožbene navedbe neutemeljene. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da se obtožencu ne očita izvršitvena oblika ukvarjanja s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo, prebivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, zato so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to izvršitveno obliko nerelevantne. Opisano dejanje, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ima vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, saj se obtožencu očita, da je z namenom pridobitve premoženjske koristi nezakonito spravil čez mejo države šest tujcev in jih tudi prevažal po ozemlju Republike Slovenije, tujci pa niso posedovali potrebnih dovoljenj za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji.

6Pritožnik trdi, da je novela KZ-1G v nasprotju z Ustavo, ker je zvišala zaporno kazen za trikrat. Ocenjuje, da je treba za obtoženca uporabiti milejši zakon, to je zakon, ki je veljal pred uveljavitvijo KZ-1G. Stališče pritožnika nima podlage v prvem odstavku 7. člena KZ-1, ki določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Le če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporabi zakon, ki je milejši za storilca (drugi odstavek 7. člena KZ-1). V obravnavani zadevi je bilo kaznivo dejanje storjeno po u veljavitvi KZ-1G, zato uporaba zakona, ki je veljal še vpreden je bilo kaznivo dejanje storjeno, ni v skladu s 7. členom KZ-1. Zvišanje predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje samo po sebi še ni razlog za trditev o neustavnosti novele KZ-1G, saj je bila ta sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje ter pravice odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje. Poleg tega je zakonodajalec pri predpisovanju kazni sledil Protokolu proti tihotapljenju migrantov po kopnem, morju in zraku, ki dopolnjuje Konvencijo združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, ki ga je Republika Slovenija ratificirala in je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 48/2004 z dne 30.4.2004. Nenazadnje je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v več odločbah, med drugim tudi v sodbi I Ips 40395/2020 z dne 7.7.2022, obrazložilo, da je ne glede na zvišanje predpisane kazni sodišču še vedno na voljo več institutov kazenskega materialnega prava, ki omogočajo ustrezno individualizacijo kazni in sicer velik razpon predpisane kazni v tretjem odstavku 308. člena KZ-1 (od treh do desetih let zapora), možnost omilitve kazni pod mejo, ki je predpisana z zakonom ali uporaba milejše vrste kazni (50. člen KZ-1) ter posebne meje omilitve kazni zapora v primeru priznanja krivde po obtožbo oziroma sporazum o priznanju krivde (drugi odstavek 51. člena KZ-1).

7Pritožnik nadalje navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba ni razumljiva, nasprotuje same sebi oziroma razlogom sodbe oziroma nima razlogov o odločilnih dejstvih ker so ti popolnoma nejasni. Trdi, da je sodišče zaključilo, da je obtoženec izpolnil vse subjektivne in objektivne znake očitanega kaznivega dejanja, vendar je po oceni pritožnika tak zaključek dejansko in pravno napačen, obsodilna sodba je nezakonita ter je tudi neobrazložena in nima razlogov o odločilnih dejstvih. Navaja, da mora sodišče vselej preveriti ali dokazi v spisu podkrepijo priznanje krivde.

8Zgoraj navedena očitana kršitev ni podana. Kaj mora vsebovati obrazložitev sodbe določa sedmi odstavek 364. člena ZKP. Ker je obtoženec krivdo priznal, se na podlagi šestega odstavka 285.č člena ZKP obrazložitve sodbe omeji le na ugotovitev, da je obtoženec krivdo priznal pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Poleg tega je predsednik senata na predobravnavnem naroku, preden je sprejel priznanje krivde obtoženca, le-to preizkusil in ugotovil, da je priznanje krivde podprto s podatki in dokazi.

9Pritožnik nadalje navaja, da je na naroku za izrek kazenske sankcije prevajala sodna tolmačka za ukrajinski jezik, obtoženec pa je pojasnil, da ukrajinski jezik govori slabše in je želel, da se prevaja v ruščino. Zapisnik naroka mu ni bi preveden v ruski jezik. Sodišče tudi ni izvedlo vseh navedenih dokazov, omogočilo prevodov vse dokumentacije v njegov jezik, ni postavilo ustreznega tolmača že v uvedbi preiskave, zaradi česar je po njegovi oceni podana kršitev 6., 7., 8. in 11. točke 371. člena ZKP in drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev 20., 22., 25., 27. in 28. člena Ustave RS in 6. člen EKČP.

10Gornje pritožbene navedbe niso utemeljene in so protispisne. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je sodišče prve stopnje obtožencu zagotovilo pisno prevajanje listin in drugega gradiva, ki je bilo bistveno za uveljavljanje obtoženčevih pravic, vse v skladu z navedbo pritožnika, ki jo je navedel že v ugovoru zoper obtožnico (list. št. 151). Vse bistvene listine so bile obtožencu prevedene v ruski jezik. Tedaj je pritožnik navajal, da obtoženec ukrajinščine le v pisni obliki ne razume. Obtoženec je državljan Ukrajine, kjer ima tudi stalno prebivališče. Na predobravnavnem naroku je tolmačila sodna tolmačka za ukrajinski jezik (šlo je torej za ustno tolmačenje, in ne prevajanje). Obtoženec je bil že ob odvzemu prostosti in pridržanju poučen, da ima pravico uporabljati svoj jezik in če ne govori ali ne razume jezika, v katerem teče postopek, ima pravico do brezplačnega tolmačenja. Ravno tako je bil poučen, v kolikor meni, da tolmačenje ali prevajanje ni ustrezno, ima pravico vložiti ugovor. Na predobravnavnem naroku ne obtoženec, ne njegov zagovornik nista podala takega ugovora, tudi tolmačka v zvezi s tem ni podala nobene pripombe.

11Pritožnik nadalje nima prav, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, nasprotno, iz spisovnih podatkov izhaja, da je sodišče prve stopnje izvedlo prav vse dokaze, ki jih je predlagal obtoženčev zagovornik. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato protispisne. Ravno tako pritožnik ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je v izpodbijani sodbi nejasno obrazloženo, zakaj pritožnik ne more uspeti s sklicevanjem na posamezne sodne odločbe različnih okrožnih sodišč, s katerimi je skušal prikazati različno kaznovalno politiko v zvezi z obravnavanimi kaznivimi dejanji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik na naroku za izrek kazenske sankcije pred sodiščem prve stopnje ni predlagal vpogleda v odločbe, ki jih citira v pritožbi, ravno tako ne drži, da je sodišče v izpodbijani sodbi „nejasno obrazložilo“, da ne more uspeti s sklicevanjem na posamezne sodne odločbe različnih okrožnih sodišč, saj izpodbijana sodba takih navedb nima in jih tudi ni mogla imeti, saj pritožnik ni navajal ničesar v tej zvezi. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da pritožnik ne navaja okoliščin in dejstev, ki bi bile toliko primerljive z obravnavano zadevo, da bi terjale enako postopanje sodišča tudi v tej zadevi. Izrečena kazen enega leta in treh mesecev zapora, ki jo izpostavlja pritožnik v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru III K 59478/2021 ne pomeni, da sodišče prve stopnje obtožencu v obravnavani zadevi ni odmerilo kazni v mejah, ki so v zakonu predpisane glede na težo storjenega kaznivega dejanja in obtoženčevo krivdo ter da ni upoštevalo okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja.

12Pritožnik izpodbija odločbo o kazenski sankciji s trditvijo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni premalo upoštevalo naslednje olajševalne okoliščine: da ima obtoženec zdravstvene težave in čaka na operacijo, da je nezaposlen, da je brez dohodkov in brez premoženja, da pomaga preživljati zunajzakonsko partnerico, da ima finančne dolgove in da je prevažal šest tujcev. Pritožbene navedbe niso utemeljene.

13Odločba o kazenski sankciji je obrazložena na drugi in tretji strani izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine primera, pri čemer je ugotovilo, da gre za posebne olajševalne okoliščine, na podlagi katerih je obtožencu omililo kazen zapora. Upoštevalo je, da je obtoženec krivdo za kaznivo dejanja priznal, ko se je prvič izrekel o svoji krivdi in s tem prispeval k krajšemu poteku postopka ter dejstvu, da še ni bil obsojen za kazniva dejanja. Okoliščinam, ki jih pritožnik izpostavlja v pritožbi, sodišče prve stopnje utemeljeno ni dalo posebne olajševalne teže. Obtoženčevo premoženjsko stanje je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odmeri denarne kazni, ko je določilo višino dnevnega zneska na 3,00 EUR ter glede na obteževalne in olajševalne okoliščine določilo 200 dnevnih zneskov, skupaj torej 600,00 EUR, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno odmerjena denarna kazen. Glede zdravstvenega stanja je obtoženec na naroku za izrek kazenske sankcije povedal, da ima zdravstvene težave s hrbtenico in s pritiskom, vendar ni povedal, da čaka na operacijo, poleg tega je dodal, da se je zaradi teh težav zdravil pred letom ali letom in pol in da mu je zdravnik tedaj rekel, da bo morda moral na operacijo. Očitno zdravstveno stanje obtoženca ni tako slabo, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno obrazložilo, da je za storitev obravnavanega kaznivega dejanja pripotoval v Slovenijo iz relativno oddaljenega kraja iz Gruzije in ni šlo za hitro sprejeto odločitev. Tudi izrečena stranska sankcija izgona tujca iz države je pravilno odmerjena, zato pritožnik tudi s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti.

14Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP) potem, ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

15Čeprav obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz enakih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov nastalih pred tem sodiščem.