1. člen KZ-1G

Pritožnik trdi, da je novela KZ-1G v nasprotju z Ustavo, ker je zvišala zaporno kazen za trikrat. Ocenjuje, da je treba za obtoženca uporabiti milejši zakon, to je zakon, ki je veljal pred uveljavitvijo KZ-1G. Stališče pritožnika nima podlage v prvem odstavku 7. člena KZ-1, ki določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Le če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporabi zakon, ki je milejši za storilca (drugi odstavek 7. člena KZ-1). V obravnavani zadevi je bilo kaznivo dejanje storjeno po uveljavitvi novele KZ-1G, zato uporaba zakona, ki je veljal še preden je bilo kaznivo dejanje storjeno, ni v skladu s 7. členom KZ-1. Zvišanje predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje samo po sebi še ni razlog za trditev o neustavnosti novele KZ-1G, saj je bila ta sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje ter pravice odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine primera, p

Iz opisa dejanja tudi po oceni pritožbenega sodišča izhajajo vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja, obrazložitev sodbe, ki je bila izdana na podlagi obtoženčevega priznanja krivde, pa tudi vsebuje vse predpisane elemente. V bistvu pritožba v okviru obeh navedenih pritožbenih razlogov uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z utemeljitvijo, da obtoženec med vožnjo ni ogrožal migrantov, vendar te navedbe, glede na to, da je bila sodba, kot rečeno, izdana na podlagi obtoženčevega priznanja krivde, v smislu drugega odstavka 370. člena ZKP, niso dovoljene. Kolikor je namreč sodba bila izdana na podlagi sprejetega priznanja krivde, se sodba ne sme izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar navedeni pritožbeni očitki niso dovoljeni. Sicer pa pritožba spregleda, da se obtožencu v izpodbijani sodbi očita, da je migrante izpostavil nevarnosti za življenje in zdravje, ne pa tudi, da jih je že konkretno ogrozil.

Pritožnik trdi, da je novela KZ-1G v nasprotju z Ustavo, ker je zvišala zaporno kazen za trikrat. Ocenjuje, da je treba za obtoženca uporabiti milejši zakon, to je zakon, ki je veljal pred uveljavitvijo KZ-1G. Stališče pritožnika nima podlage v prvem odstavku 7. člena KZ-1, ki določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Le če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporabi zakon, ki je milejši za storilca (drugi odstavek 7. člena KZ-1). V obravnavani zadevi je bilo kaznivo dejanje storjeno po uveljavitvi novele KZ-1G, zato uporaba zakona, ki je veljal še preden je bilo kaznivo dejanje storjeno, ni v skladu s 7. členom KZ-1. Zvišanje predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje samo po sebi še ni razlog za trditev o neustavnosti novele KZ-1G, saj je bila ta sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje ter pravice odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje. Obtoženec je bil že ob odvzemu prostosti in pridržanju poučen, da ima pravico uporabljati svoj jezik in če ne

Pritožnik povzema abstraktne zakonske znake kaznivega dejanja, pri čemer tako imenovano četrto obliko izvršitvenega ravnanja iz tretjega odstavka 308. člena KZ-1 napačno navaja, saj se dikcija, ki jo izpostavlja pritožnik, nanaša na kaznivo dejanje pred novelo KZ-1I, sedaj oziroma v času storitve očitanega kaznivega dejanja, pa se glasi "kdor enega ali več tujcev z namenom pridobitve premoženjske koristi zase ali za koga drugega nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države, jih po njem prevaža ali omogoči nezakonito prebivanje na njem". Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da se obtožencu očita ravno prej navedena izvršitvena oblika. Le če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporabi zakon, ki je milejši za storilca (drugi odstavek 7. člena KZ-1). V obravnavani zadevi je bilo kaznivo dejanje storjeno po uveljavitvi novele KZ-1G, zato uporaba zakona, ki je veljal, še preden je bilo kaznivo dejanje storjeno, ni v skladu s 7. členom KZ-1.