VSM Sodba IV Kp 46444/2017

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati 144,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo III K 46444/2017 z dne 4. 4. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo za kaznivo dejanje iz točke 1. izreka štiri mesece in petnajst dni zapora, za kaznivo dejanje iz točke 2. izreka kazen dva meseca zapora, nato pa po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 enotno kazen šest mesecev zapora, pod preizkusno dobo dveh let in s posebnim pogojem, da oškodovancem, in sicer A. A. plača znesek 1.760,00 EUR ter B. B. d.d. znesek 692,78 EUR, vse v roku dveh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je obremenilo oškodovani A. A. plačati znesek 1.760,00 EUR ter oškodovani B. B. d.d. znesek 692,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. V presežku priglašenega premoženjskopravnega zahtevka je oškodovano A. A. napotilo na pot civilne pravde. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je prvostopenjsko sodišče obdolženemu naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, in sicer pričnin, stroškov vročanja v skupni višini 83,87 EUR ter sodno takso po tar. št. 7111 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v znesku 100,00 EUR in po tar. št. 7301 ZST-1 v znesku 34,00 EUR, kot tudi stroške pooblaščenca oškodovanke, Odvetniške pisarne o katerih bo v primeru priglasitve odločeno s posebnim sklepom.

2Takšno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija zagovornik obdolženega, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodbo sodišča prve stopnje zagovornik obdolženega iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija zgolj na načelni ravni, pri čemer ne obrazloži in ne konkretizira, katera bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP naj bi bila podana. Prav tako ne obrazložena je uvodoma zatrjevana kršitve kazenskega zakona, saj pritožba z ničemer ne opredeli, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja, to pa tudi ni razvidno iz obrazložitve pritožbe. Takšno uveljavljanje pritožbenih razlogov je zato povsem nekonkretizirano in jih posledično ni mogoče preizkusiti, medtem ko pritožbeno sodišče ob presoji izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) pavšalno zatrjevanih kršitev ni ugotovilo. Zagovornik obdolženega prav tako na načelni ravni uveljavlja še nedovoljeni pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar pri tem popolnoma prezre, da je obdolženi na začetku glavne obravnave krivdo po obtožbi priznal, prvostopenjsko sodišče pa je prostovoljno podano priznanje sprejelo in mu na tej podlagi, po določilih, ki veljajo za predobravnavni narok, izreklo sodbo na podlagi sprejetega priznanja krivde. Iz zapisnika o glavni obravnavi namreč izhaja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je obdolženi razumela naravo in posledice danega priznanja, da je bilo priznanje dano prostovoljno, da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu, kar pomeni ustrezno presojo sodišča prve stopnje v skladu z določbami prvega odstavka 285.c člena ZKP. Tako izrečena sodba pa se v skladu z določbo drugega odstavka 370. člena ZKP ne sme izpodbijati iz razloga po 3. točki prvega odstavka tega člena, to je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Posledično utemeljenemu sprejetju priznanja krivde obdolženca, pritožbena graja zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ne more biti predmet te pritožbene presoje.

5Jedro pritožbe je sicer v graji odločbe o kazenski sankciji, ko pritožba problematizira višino v okviru pogojne obsodbe določeno kazen zapora šest mesecev, pod dveletno preizkusno dobo, nasprotuje pa tudi odmeri časovnega okvira za izpolnitev posebnega pogoja. Pritožbeno je izpostavljeno stališče, da je bila obdolženemu glede na težo storitve obeh kaznivih dejanj ter olajševalne okoliščine izrečena (pravilno: določena) previsoka zaporna kazen, kar še posebej velja za kazen zapora za kaznivo dejanje iz točke 1. izreka izpodbijane sodbe. Vendar nima prav. Sodišče prve stopnje je namreč obdolženemu izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo. Tudi pritožbeno sodišče je ugotovljene ter upoštevane olajševalne in obteževalne okoliščine ovrednotilo enako kot sodišče prve stopnje, ki je v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je pri izbiri kazenske sankcije kot olajševalno upoštevalo dejstvo, da je obdolženi storitev očitanih mu kaznivih dejanj takoj odkrito priznal, kakor tudi glavnino premoženjsko pravnih zahtevkov oškodovanih ter dosedanjo nekaznovanost. Je pa pri odmeri višine določene kazni zapora pravilno obremenilno ovrednotilo okoliščino, da je bil po storitvi obravnavanih kaznivih dejanj obsojen za kaznivi dejanji goljufije. Priznanje krivde obdolženega se tako smiselno in prepričljivo odraža v višini enotno določene kazni zapora, odmerjene nad spodnjo mejo z zakonom zagrožene prostostne kazni do treh let zapora (za vsako pravno nevzdržno dejanje), medtem ko tudi preizkusna doba dveh let po oceni pritožbenega sodišča predstavlja primerno časovno obdobje, da se pokaže, ali je na strani obdolženega podan obstoj pozitivne prognoze in posledično tokrat izrek kazenske sankcije zgolj opominjevalne narave, utemeljen ali ne. Pritožbeno sodišče zatorej zaključuje, da je za dve istovrstni kaznivi dejanji goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 določena enotna kazen v višini šest mesecev zapora, glede na inkriminirano težo ter ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine, pravična in primerna kazenska sankcija, zato je ne gre spreminjati obdolženemu v korist.

6Neutemeljena pa je tudi pritožbeno izpodbijana odločitev o posebnem pogoju, da obdolženi v roku dveh mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovanim, in sicer A. A. plača znesek 1.700,00 EUR ter B. B. d.d. znesek 692,78 EUR. Tozadevno prvostopenjskemu sodišču očita, da je izpolnitveni rok, zgolj dva meseca od pravnomočnosti sodbe, prekratek, saj je obdolženi na prestajanju kazni, s predvidenim odpustom v mesecu avgustu 2023. Vendar pritožbeno zavzemanje za podaljšanje roka izpolnitve posebnega pogoja za dodatnih šest mesecev ni utemeljeno. Za sprejeto odločitev je sodišče prve stopnje v točki 2 in 3 obrazložitve izpodbijane sodbe ponudilo zadostne listinske dokaze in podalo sprejemljive razloge, s katerimi se strinja in jih v zaobid ponavljanju dosledno povzema tudi pritožbeno sodišče, ki v zvezi z izpostavljeno pritožbeno grajo, bistvo katere je ponovitev predloga daljšega roka za izpolnitev obveznosti iz naslova posebnega pogoja, kot je bil naslovljen na sodišče prve stopnje, le še dodaja:

7V izpostavljanju neugodnega položaja obdolženega, vezanega na odvzem prostosti po sodbi Okrajnega sodišča v Celju II Kr 22782/2018 z dne 11. 4. 2023 in tozadevno aktualno pridobitveno nezmožnostjo, ostane pritožbeno zanemarjena določba 61. člena KZ-1, ki ureja situacijo, ko je bilo s pogojno obsodbo obsojencu naloženo, da izpolni kakšno obveznost iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1, pa je ni izpolnil v roku, ki mu je bil določen v sodbi, sme sodišče v mejah preizkusne dobe rok za izpolnitev obveznosti (tudi) podaljšati, kar pomeni, da preklic pogojne obsodbe in posledično izrek primarno določene kazni zapora ni stvar avtomatizma, temveč mora sodišče prve stopnje, ob vsakokratni neizpolnitvi obveznosti v določenem roku, skladno z določbo 506. člena ZKP izvesti postopek za preklic pogojne obsodbe. V okviru tega postopka mora ugotoviti, ali je razlog za neizpolnitev obveznosti obsojenčeva nepripravljenost oziroma brezbrižen odnos do izrečene pogojne obsodbe in v njej določenega posebnega pogoja ali pa je vendarle posledica objektivnih okoliščin, zaradi katerih obsojeni – kljub pripravljenosti in trudu – naložene obveznosti v določenem roku ni mogel izpolniti. V ta namen mora obsojenega zaslišati, če je dosegljiv, ter opraviti potrebne poizvedbe, da ugotovi dejstva in zbere dokaze, ki so pomembni za odločitev, po potrebi tudi razpisati narok, o katerem obvesti tožilca, obsojenega in oškodovane, nato pa po presoji vseh dokazov in okoliščin ter ob upoštevanju trajanja preizkusne dobe oziroma zakonskega roka za preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve obveznosti (drugi odstavek 62. člena KZ-1), izbrati eno izmed možnosti, določenih v 61. členu KZ-1.¹ V kolikor sodišče spozna, da obsojeni iz upravičenih razlogov naložene obveznosti ne more izpolniti, pa mu lahko njeno izpolnitev odpusti ali pa jo nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo, določeno v zakonu.

8Če bo torej obdolženi s plačilom v okviru posebnega pogoja naložene obveznosti zamudil, bo moralo sodišče prve stopnje najprej izvesti postopek za preklic pogojne obsodbe in šele po izvedenem dokaznem postopku ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin presoditi, ali gre neizpolnitvi obveznosti iz naslova posebnega pogoja pripisati nepripravljenosti obdolženega poplačati oškodovanim povzročeno materialno oškodovanje, ali pa za takšno njegovo ravnanje obstojijo tehtni in upravičeni razlogi.

9Glede na obrazloženo, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP pritožbeno sodišče ni ugotovilo, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10Zaradi neuspešne pritožbe bremeni obdolženega strošek pritožbenega postopka plačilo, tj. sodna taksa, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7113, 71113 in 7122 Taksne tarife ZST-1 (prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Enako sodba VSL VII Kp 39296/2015 z dne 10. 7. 2020.