61. člen KZ-1

Predmet obravnavane zadeve je kaznivo dejanje tatvine iz prvega odstavka 204. člena KZ-1, katerega izvršitveno ravnanje je odvzem stvari. Gre za ravnanje, s katerim storilec proti volji dotedanjega imetnika pridobi dejansko (fizično) oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogoči dotedanjemu imetniku. Za odvzem se torej zahtevajo naslednji elementi: 1) stvar mora biti pred odvzemom v dejanski oblasti druge osebe, 2) storilec mora stvar pridobiti proti volji te osebe, 3) storilec mora pridobiti dejansko oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogočiti prejšnjemu imetniku.

Okoliščina, da je obsojena del dolga do oškodovanih izpolnila še pred pravnomočnostjo sodbe o preklicu pogojne obsodbe, nima takšne pravne pomembnosti, kot si jo predstavljajo zagovorniki, sploh zato, ker je bil del dolga izterjan prisilno, v izvršilnem postopku, ki se nad obsojeno vodi na predlog posameznih oškodovancev. Zagovorniki zatorej v (pre)poznih dopolnitvah pritožbe, v okviru katerih opozarjajo na (delno) izpolnitev obveznosti obsojene v izvršilnih postopkih (na primer tudi do oškodovanega Č. Č.) in si na ta način prizadevajo prepričati, da pogoji za preklic pogojne obsodbe vendarle niso izpolnjeni, zgrešeno enačijo naravo kazenskega in izvršilnega postopka, ki sta v svoji biti nezdružljiva in že po temelju povsem različna.

Na naroku za izrek kazenske sankcije, dne 22.2.2022 je obsojenec povedal, da je po poklicu avtoklepar s končano srednjo strojno šolo, da je nezaposlen, da pa opravlja priložnostna dela s katerimi zasluži med 600,00 in 700,00 EUR mesečno, da išče tudi zaposlitev, ki se mu v prihodnosti obeta in zato vidi realno možnost, da bo dolgovani znesek odplačal v 18 mesecih, pri čemer je pripravljen poprijeti še za kakšno drugo delo, v kolikor zneski, ki bi jih prejel iz zaposlitve, ne bi zadoščali za poplačilo oškodovanca. Iz teh obljub pa ni bilo nič in so bile zavajajoče. Glede na takšne besede obsojenca, ko je sam zatrjeval, da prejema prihodke iz priložnostnih del in da bo lahko poplačal oškodovanca, tudi pritožbeno sodišče ne vidi objektivnih okoliščin, ki naj bi bile podane, da tega vse do danes vsaj deloma, ni storil, kljub temu, da se ni redno zaposlil. Ob tem pa se obsojenec ne more sklicevati na slabo zdravstveno stanje zaradi poškodbe roke v letu 2021, torej še pred narokom za izrek kazenske sankcije 22.2.2022, na katerem je, kot že rečeno, povedal, da dela priložnostno, da je na vidiku tudi redna zaposlitev, pri tem pa poškodbe, do katere je prišlo več mesecev pred tem,

Takšne okoliščine, ki so omogočale vsaj delno poplačilo dolgovanega zneska, je prvostopenjsko sodišče na strani obsojenca ugotovilo od pravnomočnosti sodbe pa vse do poteka roka za izpolnitev posebnega pogoja, pri čemer je obsojenec tudi na naroku, na katerem je bil zaslišan, zatrjeval, da bo dolg po delih poravnal in kot prvi datum vračila obroka navajal 18. 3. 2023. Vendar iz teh obljub ni bilo nič in so bile zavajajoče.

Pritožbeno zavzemanje za podaljšanje roka izpolnitve posebnega pogoja za dodatnih šest mesecev ni utemeljeno. Preklic pogojne obsodbe in posledično izrek primarno določene kazni zapora ni stvar avtomatizma, temveč mora sodišče prve stopnje, ob vsakokratni neizpolnitvi obveznosti v določenem roku, skladno z določbo 506. člena ZKP izvesti postopek za preklic pogojne obsodbe. V okviru tega postopka mora ugotoviti, ali je razlog za neizpolnitev obveznosti obsojenčeva nepripravljenost oziroma brezbrižen odnos do izrečene pogojne obsodbe in v njej določenega posebnega pogoja ali pa je vendarle posledica objektivnih okoliščin, zaradi katerih obsojeni - kljub pripravljenosti in trudu - naložene obveznosti v določenem roku ni mogel izpolniti.

Da pa drži zaključek prvega sodišča, da obsojenec nima nobenega resnega namena do poravnave obeh dolgov, kar vztrajno zatrjuje v pritožbenih navedbah, ko je obljubljal poravnavo dolga obema oškodovancema do konca koledarskega leta 2022, pa izhaja še iz dopisov obeh oškodovancev in sicer D. D. z dne 9. 1. 2023 in C. C. z dne 6. 1. 2023, ko sta oba na poziv pritožbenega sodišča sporočila, da jima obsojenec do 9. 1. 2023 ni plačal ničesar.

Naslov, na katerega je sodišče prve stopnje obsojencu vročalo predhodna pisanja, je tako očitno bil naslov, na katerem je obsojenec bival, nenazadnje je ta naslov navedla tudi zagovornica pri podatkih obsojenca na pritožbi. Pri tem je sodišče prve stopnje sodna pisanja obsojencu na navedeni naslov neposredno vročalo na podlagi zavezujočih mednarodnih konvencij (Drugega dodatnega protokola k Evropski konvenciji o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah z dne 8. 11. 2001 in Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. 6. 1985). Nadalje je pritrditi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je obsojenec izkazal povsem nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, saj bi lahko stopil v stik z oškodovankama že takoj po prejemu pravnomočne obsodilne sodbe, v kateri je bil opozorjen na možnost preklica pogojne obsodbe, če svoje obveznosti ne bo izpolnil. Obsojenec ni ničesar poravnal niti po tem, ko je bil z dopisom sodišča z dne 20. 10. 2021 posebej pozvan na pojasnilo, ali je posebni pogoj, določen v izrečeni pogojni obsodbi, izpolnil, pri čemer ga je sodišče še posebej opozorilo, da je rok za izpolnitev posebnega pogoja iztekel 10. 8. 2021. Ne sa

Za pravilno odločitev v predmetni zadevi je odločilna okoliščina, ali obsojenec ni mogel izpolniti posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir ali pa zato, ker se je tako odločil zaradi nespoštovanja sodišča in naložene mu obveznosti iz pogojne obsodbe.

Ko je sodišče prve stopnje s pritožbeno izpodbijano sodbo 6. 5. 2022 odločalo o preklicu pogojne obsodbe, obsojenec preostanka obveznosti do obeh oškodovancev, ki mu je bila naložena s pogojno obsodbo, še ni izpolnil. V pritožbi pa dokazuje, da je preostanek celotne obveznosti oškodovancema plačal 15. 6. in 2. 8. 2022. Glede na to, da je obsojenec svojo obveznost v celoti izpolnil, ni razloga za preklic izrečene pogojne obsodbe.

Materialno premoženjski položaj obsojenke torej ni edino merilo, ki izkazuje obsojenkin odnos do izvršenega kaznivega dejanja, oziroma njegovih posledic. Slabše premoženjsko stanje obsojenke, na kar se v pritožbi sklicuje obsojenkin zagovornik, torej ni in ne more biti edini pokazatelj upravičenosti neizpolnitve posebnega pogoja, kot skuša to v pritožbi prikazati obsojenkin zagovornik.

Obsojeni pa ni poravnal ničesar v obdobju skoraj štirih let od pravnomočnosti sodbe, čeprav je imel dohodke in bi lahko svojo obveznost začel odplačevati, saj je vedel, da mu bo v nasprotnem pogojna obsodba preklicana.

Štiriletna preizkusna doba obsojencu poteče 15. 1. 2022, kar pomeni, da mu je dovoljeno v skladu z določbo 61. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), rok za izpolnitev obveznosti v mejah preizkusne dobe podaljšati najdalj do tega datuma.

Osnovni namen instituta posebnega pogoja je namreč izpolnitev obveznosti oškodovancu in v zvezi s tem dana možnost obsojencu, da to odločitev sodišča spoštuje in naloženo obveznost tudi dejansko izpolni, da ne bo prišlo do preklica pogojne obsodbe.

Obsojenka ni mogla izpolniti posebnega pogoja zaradi objektivnih okoliščin. Svojo pripravljenost za povrnitev škode je izkazala s tem, da je v času pritožbenega postopka oškodovanki nakazala znesek 30,00 EUR, denar pa si je za ta namen izposodila pri svojih starših.

Kdo je upravičen do pritožbe zoper sodbo določa 367. člen ZKP, ki v četrtem odstavku izrecno našteva tiste primere, ko je do pritožbe upravičen tudi oškodovanec. Med njimi pritožbe zoper sodbo izdano v postopku za preklic pogojne obsodbe ni. Ker tudi določbe 506. člena ZKP, ki oškodovanca sicer določajo kot enega od predlagateljev za začetek postopka za preklic pogojne obsodbe, v zvezi s pritožbo zoper sodbo oškodovancu ne dajejo več pravic kot jih ima po določbi 367. člena ZKP, je pravica oškodovanca do pritožbe omejena na primere naštete v četrtem odstavku 367. člena ZKP. Oškodovani A. A. torej nima pravice do pritožbe. Ker je pritožbo podala oseba, ki nima pravice do pritožbe, jo je pritožbeno sodišče zavrglo s sklepom kot nedovoljeno (390. člen ZKP). Smisel roka za izpolnitev naložene obveznosti je dvojen: po eni strani obsojencu dá čas, da izvede vse potrebno za izpolnitev svoje obveznosti, po drugi strani pa mu določi tudi skrajni rok izpolnitve obveznosti, kar se odraža v pravici upravičenega tožilca in oškodovanca (oziroma sodišča, ki lahko ukrepa po uradni dolžnosti), predlagati postopek za preklic pogojne obsodbe, če obsojenec svoje obveznosti ne izpolni (prvi od

Prvostopenjsko sodišče je o odpravi posebnega pogoja določenega v pravnomočni sodbi okrajnega sodišča II K 43814/2015 z dne 5. 7. 2018 odločilo 13. aprila 2021, kar pomeni, da je odločitev sprejelo izven okvira določbe 61. člena KZ-1, po kateri sme sodišče v primeru, če je bilo obsojencu s pogojno obsodbo naloženo, da izpolni kakšno obveznost, pa je ta ni izpolnil v roku, ki mu je bil določen v sodbi, v mejah preizkusne dobe podaljšati rok za izpolnitev obveznosti ali preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen določeno v pogojni obsodbi; v primeru da obsojenec iz upravičenih razlogov ne more izpolniti naložene obveznosti, pa mu lahko njeno izpolnitev odpusti ali nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo določeno v zakonu. Vse navedeno se torej nanaša na časovni okvir zamejen z iztekom preizkusne dobe, ki je v obravnavanem primeru potekla 5. 7. 2020. To pomeni, da je prvostopenjsko sodišče v zvezi s sprejeto odločitvijo zagrešilo kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP, ker je odločilo izven zakonsko predpisanega časovnega okvira, v katerem bi tako odločitev smelo sprejeti in s tem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Kršitev je bila zagrešena v korist obsojenca.

Prav tako pritožbeno sodišče soglaša z obema pritožbama, ki sodišču prve stopnje očitata, da je napačno ocenilo tudi zdravstvene težave obsojenega, kot takšne, da bi kljub zdravstvenim težavam lahko začel z odplačevanjem dolga.

Obsojeni ni lastnik nepremičnine, ki je predmet postopka v pravdni zadevi tožeče stranke F. d.o.o. zoper obsojenca in njegovo pokojno ženo pod opr. št. II P 483/2019, ki poteka pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi iz tega premoženja lahko poravnal dolg, ki ga ima do oškodovane družbe in s tem izpolnil posebni pogoj, določen v okviru izrečene mu pogojne obsodbe.

Kljub zatrjevanemu slabšemu premoženjskemu stanju (ki samo zase še ne predstavlja objektivnega razloga za neizpolnitev posebnega pogoja) obsojenka ni izkazala, da obveznosti v obravnavanem obdobju ni izpolnila zaradi okoliščin, ki niso v njeni moči, pa tudi ne aktivnosti in truda za izpolnitev posebnega pogoja, na primer v smeri iskanja zaposlitve. Pritožbene navedbe o dolgoletnih težavah obsojenke z zdravjem, osebno rehabilitacijo in o družinskih težavah so povsem neizkazane in jim zato ni mogoče slediti.

Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v danem roku obsojenec posebnega pogoja ni izpolnil, je na podlagi pooblastila iz 506. člena ZKP pričelo s postopkom preklica pogojne obsodbe. Gre za poseben postopek XXVIII. poglavja ZKP, v katerem se zgolj ugotavlja, ali je obsojenec naloženo mu obveznost izpolnil. V tem posebnem postopku pa obsojenec več ne more izpodbijati pravilnosti in zakonitosti pravnomočne sodbe, s katero mu je bil posebni pogoj naložen.