UPRS Sodba IV U 9/2020-21

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je v zadevi tožnici naložil, da orožja ne sme pošiljati po pošti, navedel rok izvršitve takoj po vročitvi odločbe (1. točka) ter tožniku naložil, da mora pisno obvestiti Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve o izvršitvi odločbe (2. točka). V 3. in 4. točki izreka je nadalje navedeno, da pritožba zoper ukrepe iz 1. točke izreka odločbe ne zadrži njihove izvršitve ter da posebni stroški v zvezi z izdajo izpodbijane odločbe niso nastali.

2Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bil pri tožniku opravljen inšpekcijski nadzor, o čemer je bil sestavljen zapisnik. V njem je bilo ugotovljeno, da je tožnik v popravilo po pošti v A. A., s. p. posredoval puško kategorije D6 s tovarniško št. ... Inšpektor je ugotovil, da posredovanje puške po pošti v popravilo ni skladno z veljavnimi predpisi, saj poštna organizacija poštne pakete v času prenosa od pošiljatelja do prejemnika ne hrani v mehansko zaščitenih prostorih in protivlomnih vsebnikih; poštna organizacija nima imenovane odgovorne osebe za hrambo, nošenje ter prenos orožja; poštni delavci, ki opravljajo prenos paketa, v katerem je orožje, nimajo pooblastil za prenos orožja.

3Glede na zgoraj navedeno je inšpektor v 1. točki izreka te odločbe odredil ukrep, s katerim je prepovedal prenos orožja v popravilo po pošti oziroma v nasprotju s posameznimi določbami Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1) in na njem temelječih predpisih.

4Pritožbeni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo. Navedel je, da je inšpektor z zapisnikom o inšpekcijskem nadzoru, št. 061-25/2019/2 (4-04) s 1. 2. 2019, med drugim ugotovil, da je tožnik v popravilo po pošti v A. A., s. p. posredoval puško kategorije D6 s tovarniško številko ... Ker navedeno ni skladno s četrtim odstavkom 8. člena in drugim odstavkom 26. člena ZOro-1, drugim odstavkom 17. člena Pravilnika za izvajanje Zakona o orožju in 4. členom Pravilnika o tehničnih pogojih varovanja prostorov, kjer se nahaja orožje, redu na strelišču in pogojih za izvajanje streljanja oziroma ker poštna organizacija poštnih paketov v času prenosa od pošiljatelja do prejemnika ne hrani v mehansko zaščitenih prostorih in protivlomnih vsebnikih ter nima imenovane odgovorne osebe za hrambo, nošenje ter prenos orožja in ker poštni delavci, ki opravljajo prenos paketa, v katerem je orožje, nimajo pooblastil za prenos orožja, je inšpektor odredil ukrep iz 1. točke izreka. Iz Obvestila o izvršitvi odločbe tožnika z dne 3. 7. 2019 izhaja, da je tožnik s 1. 7. 2019 prenehal s pošiljanjem orožja po pošti oziroma je s tem izvršil 1. točko izpodbijane odločbe.

5Pritožbeni organ zavrača pritožbene navedbe tožnika ter poudarja, da je inšpektor o spornih vprašanjih v konkretnem primeru odločil v skladu s pooblastili, ki mu jih dajejo določbe ZOro-1, določbe Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) in drugimi predpisi. Poudarja, da že iz narave stvari izhaja, da je orožje nevarna stvar, ki lahko pomeni neposredno nevarnost za življenje, zdravje in varnost ljudi ter javnega reda. Z namenom, da bi se preprečile negativne posledice, ki pretijo od posesti in nošenja orožja, poizkuša zakonodajalec z različnimi instrumenti zavarovati javni interes, kot na primer s predpisovanjem pogojev za nabavo, posest in nošenje orožja, predpisovanjem pravil hrambe in prenašanja orožja, predpisovanjem nadzora in evidentiranja orožja, itd. Pojasnjuje ureditev ZOro-1, namen zakona, določbe o pravicah trgovcev z orožjem in pri njih zaposlenih osebah ter opozarja, da 37. člen ZOro-1 določa, da mora odgovorna oseba trgovca in pri njem zaposleni posamezniki, ki opravljajo neposredna dela v zvezi s prometom ter prevozom orožja in streliva, poleg splošnih pogojev, določenih s predpisi o delovnih razmerjih, izpolnjevati še pogoje iz 1., 2., 3., 5. in 6. točke drugega odstavka 14. člena ter biti državljan Republike Slovenije. O izpolnjevanju navedenih pogojev izda ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, potrdilo, ki ga mora odgovorna oseba in posameznik, ki opravlja neposredna dela v zvezi s prometom ter prevozom orožja in streliva, pokazati na zahtevo policistu oziroma inšpektorju. Poleg navedenega pa mora vsakdo (posameznik, pravna oseba, podjetnik posameznik itd.) ravnati tudi po splošnem pravilu ravnanja z orožjem iz 22. člena ZOro-1, ki določa, da je z orožjem in strelivom potrebno ravnati s posebno skrbnostjo. Posebna skrbnost pri ravnanju z orožjem pa se kaže v njegovi pravilni in strokovni uporabi, nošenju, prenašanju in hrambi ter prizadevanju, da je orožje v brezhibnem stanju. Orožje se pravilno in strokovno prenaša tako, da ni pripravljeno za uporabo in je zaprto v embalaži, pri čemer mora biti strelivo ločeno od orožja, prenos pa je potreben iz upravičenih razlogov (tretji odstavek 8. člena ZOro-1). Iz navedenega torej izhaja, da prevoza orožja in streliva v imenu trgovca z orožjem ne more opravljati kdor koli, temveč le tisti, ki izpolnjuje pogoje iz 37. člena ZOro-1 oziroma le tisti, ki je za to strokovno usposobljen, saj se le tako lahko zagotovi, da se z orožjem ravna s posebno skrbnostjo oziroma, da orožje ne pride v roke neupravičeni osebi. S tem ter z ažurnim in točnim vodenjem evidenc iz 77. člena ZOro-1 se namreč zagotavlja, da se lahko orožje v vsakem trenutku poveže z njegovim lastnikom (in mestom hrambe), oziroma se zagotavlja ustrezen nadzor nad orožjem. Tožnik pa s svojim ravnanjem tega ni omogočil, saj poleg tega, da je orožje poslal v popravilo po pošti (oziroma ga v popravilo ni dostavila oseba, ki poseduje potrdilo iz 37. člena ZOro-1), le-tega tudi ni evidentiral v evidencah oziroma tudi ob nadzoru ni priložil dokumentacije, ki bi to dokazovala.

6Res prepoved pošiljanja orožja po pošti v ZOro-1 ni izrecno napisana, vendar pojasnjuje, da takšna prepoved izhaja že iz same narave stvari (orožje je nevarna stvar) in iz že citiranih določb ZOro-1. Iz navedenega tako tudi izhaja, da se prepoved pošiljanja orožja po pošti nanaša na vso pošiljanje orožja po pošti t.j. med trgovci z orožjem, med posamezniki, med trgovcem z orožjem in posameznikom itd. To organ druge stopnje dodatno utemeljuje tudi z 9. členom Pravilnika za izvajanje Zakona o orožju¹, ki med drugim določa, da lahko prodajalec (trgovec z orožjem) izroči orožje posamezniku šele, ko mu ta predloži javno listino s fotografijo, ki jo je izdal državni organ, podatke iz listine o istovetnosti pa mora primerjati s podatki iz dovoljenja o nabavi orožja.

7Tožnik tožbo podaja zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi bistvene kršitve določb upravnega oz. inšpekcijskega postopka ter zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izpostavlja, da je tožena stranka z nadzorom posegla na področje, na katerem ni pristojna izvajati nadzora, saj izvaja nadzor nad prenašanjem orožja policija (drugi odstavek 80. člena v zvezi s 8. členom ZOro-1). Pošiljanje orožja po pošti za potrebe popravila ne pomeni tudi prometa z orožjem glede na 35. člen ZOro-1 in je tožena stranka zato izvedla nezakonit nadzor nad ravnanjem tožnika.

8Izpostavlja, da poštne storitve v Republiki Sloveniji ureja Zakon o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2), izvajanje predpisa pa nadzorujejo inšpektorji, pristojni za pošto ali pooblaščene osebe agencije iz prvega odstavka 64. člena ZPSto-2 in ne inšpektorji tožene stranke. Ker je inšpektorju dovoljeno izrekati samo ukrepe, ki mu jih dovoljuje materialni predpis, to je ZOro-1, in ostala splošna pooblastila po ZIN, je nezakonito posegel na področja drugih materialnih predpisov, ki jih pri odločanju ne bi smel uporabiti.

9Meni, da je bilo v postopku napačno uporabljeno materialno pravo. Materialni predpisi glede orožja prepovedi pošiljanja po pošti ne določajo in to ne izhaja niti iz narave stvari. ZOro-1 ne prepoveduje pošiljanja orožja po pošti. Izpostavlja ureditev v sekundarni zakonodaji Evropske unije, in sicer na Direktivo Sveta z dne 18. junija 1991 o nadzoru nabave in posedovanja orožja (91/477/EGS) in njeno spremembo, to je Direktivo (EU) 2017/853 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2017 o spremembi Direktive Sveta 91/477/EGS o nadzoru nabave in posedovanja orožja. Direktivi urejata pretok, nadzor nabave in posedovanja orožja na ozemlju trga Evropske Unije in določata pogoje za prenos. Določilo 11. člena Direktive Sveta št. 91/477/EGS v 11. členu določa, da se lahko strelno orožje brez poseganja v člen 12 prenaša iz ene države članice v drugo samo po postopku, določenem v tej direktivi. Nadalje direktiva določa, da se te določbe uporabljajo tudi za prenos strelnega orožja, ki sledi prodaji po pošti.

10Meni, da je potrebno nacionalno zakonodajo razlagati na način, da je prenos orožja dopusten tudi na ozemlju ene države članice, v konkretnem primeru znotraj Republike Slovenije. Tožnik pojasnjuje, da se orožje s strani pravnih oseb ali drugih poslovnih subjektov na trgu prodaje orožja prejemniku pošilja v več delih, in sicer se orožje tako razstavi, da vsak posamezni razstavljeni del ne predstavlja bistvenega sestavnega dela orožja. Vsak posamezni del razstavljenega orožja se zapakira v zaprto pakiranje, pri čemer se paketi pošiljajo ločeno; pri tem pa posamezna pošiljka ne predstavlja orožja v skladu z določilom 3. člena ZOro-1. Orožje se tako razstavi na takšne sestavne kose, ki sami po sebi nikakor niso uporabljivi, niti ne predstavljajo nikakršne nevarnosti. Tako se po pošti ne pošilja orožje, pač pa zgolj sestavni deli, ki so razstavljeni tako, da je orožje razstavljeno na nebistvene kose.

11Posebej pa se izpostavlja okoliščino, da je tožnik v popravilo poslal puško kategorije D6 s tovarniško št. ... Gre za zračno orožje, za katero ni potrebno posebno dovoljenje, torej nobeno izmed dovoljenj iz 10. člena ZOro-1, ki opredeljuje vrste orožnih listin. Dodaja, da je zračno puško po pošti poslal iz utemeljenih razlogov, to je z namenom popravila, in sicer osebi, ki se ukvarja s popravilom orožja in ima za rokovanje z orožjem vsa potrebna dovoljenja. Puška se je pošiljala znanemu naslovniku z osebno vročitvijo, poleg tega je bilo s strani inšpektorata ugotovljeno, da jo je naslovnik prejel in je bilo pošiljanje ustrezno.

12Inšpektorat v izpodbijani odločbi in pri odločanju o zakonitosti pošiljanja orožja po pošti ni razlikoval med kategorijami orožja, pa bi tako pomembno okoliščino moral presoditi. Izpodbijana odločba je iz naslova napačne uporabe materialnega prava nezakonita, ker je nedoločna in je v svojem izreku pomanjkljiva, na ta način, da se ne da preizkusiti. Glede na zakonska določila kategorizacije orožja, bi morala izpodbijana odločba navesti konkretne kategorije orožja, na katere se prepoved nanaša in bi moral biti izrek odločbe konkretiziran s tem opisom. Poudarja, da je treba iz prepovedi izvzeti vsaj kategorije orožja, za katere zakonodaja opredeljuje, da spadajo v kategorijo orožja, za katere ni potrebno posebno dovoljenje.

13Tožena stranka meni, da so tožbeni razlogi povsem neutemeljeni. Poudarja, da ZOro-1 v prvem odstavku 80. člena jasno določa, da inšpekcijski nadzor nad izvajanjem ZOro-1 pri pravnih osebah in podjetnikih, ki posedujejo orožje, se ukvarjajo s prometom orožja ali dejavnostjo strelišča, opravlja Inšpektorat. Opozarja, da ZPSto-2 v 6. točki prvega odstavka 48. člena določa, da je v poštnih pošiljkah prepovedano pošiljati druge snovi ali predmete, katerih pošiljanje je prepovedano na podlagi zakona. Nadalje pa Navodilo o načinu ravnanja s poštnimi pošiljkami s prepovedano vsebino (Uradni list RS, št. 47/10) v četrti točki 3. člena med drugim določa, da so snovi oziroma predmeti iz 6. točke prvega odstavka 48. člena ZPSto-2 snovi in predmeti, ki lahko ogrožajo življenje ali zdravje ljudi, spolno nedotakljivost, gospodarstvo, javni red in mir, zlasti pa strelno, kemično, biološko ali jedrsko orožje, naboji, eksplozivna sredstva, vojaško orožje in vojaška oprema, katerih promet posameznikom ni dovoljen ali je omejen.

14Poudarja, da čeprav je Direktiva 91/477/EGS že prenesena v slovenski pravni red in čeprav v svojem 11. členu med drugim določa, da se strelno orožje lahko brez poseganja v člen 12 prenaša iz ene države članice v drugo samo po postopku, določenem v naslednjih odstavkih, ter da se te določbe uporabljajo tudi za prenos strelnega orožja, ki sledi prodaji po pošti, to ne daje pravne podlage tožniku, da lahko orožje pošilja po pošti, saj tega ne omogočata ZOro-1 in ZPSto-2. Že sama Direktiva 91/477/EGS v 3. členu določa, da lahko države članice v svoji zakonodaji sprejmejo določbe, ki so strožje od predvidenih v direktivi.

15Določbe iz 11. člena Direktive 91/477/EGS, ki določajo postopek prenosa orožja med državami članicami Evropske unije, so zajete v IX. poglavju ZOro-1 in IX. poglavju Pravilnika za izvajanje Zakona o orožju. Tako je npr. v skladu z drugim odstavkom 69.a člena ZOro-1 za vsak vnos orožja kategorije B, C in D v Republiko Slovenijo iz držav članic Evropske unije med trgovci iz 36. člena istega zakona potrebna predhodna privolitev Ministrstva za notranje zadeve. V skladu s tretjim odstavkom istega člena lahko minister za notranje zadeve odloči, da za določeno orožje predhodna privolitev ni potrebna, vendar v konkretnem primeru ta izjema ni podana. V 38. členu Pravilnika za izvajanje Zakona o orožju in Prilogi št. 2 navedenega pravilnika, v povezavi z 39. členom, je namreč določeno, da je za prenos orožja B in C ter kategorije D, delov orožja in streliva za to orožje v Republiko Slovenijo iz držav članic Evropske unije ali tretjih držav potrebna predhodna privolitev oziroma dovoljenje, če gre za prenos orožja med dvema trgovcema.

16Ker bi glede na navedene določbe Direktive 91/477/EGS in Zakona o orožju, ob upoštevanju navedbe tožnika, da bi morali upoštevati določbe navedene direktive to pomenilo, da bi moral tako tožnik kot prejemnik orožja (ki ima dovoljenje Ministrstva za notranje zadeve za opravljanje dejavnosti prometa z orožjem) za vsako posamezno poštno pošiljko pridobiti predhodno soglasje Ministrstva za notranje zadeve, se z ZOro-1 takšno ravnanje ni omogočilo.

17V zvezi z navedbo tožnika glede upoštevanja Direktive (EU) 2017/853 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2017 o spremembi Direktive Sveta 91/477/EGS o nadzoru nabave in posedovanja orožja oziroma njenega 11. člena pa tožena stranka pojasnjuje, da Republika Slovenija v svoj pravni red navedene direktive še ni prenesla, kar pomeni, da je sklicevanje tožnika na Direktivo (EU) 2017/853 neustrezno. Sicer pa z Direktivo (EU) 2017/853 spremenjeni prvi odstavek 11. člena določa, da se strelno orožje lahko brez poseganja v člen 12 prenese iz ene države članice v drugo samo v skladu s postopkom, določenim v tem členu ter da se ta postopek uporablja za prenos strelnega orožja pri prodaji prek pogodbe o prodaji na daljavo, kakor je opredeljena v točki 7 člena 2 Direktive 2011/83/EU (navedena točka pa opredeljuje pojem pogodbe o prodaji na daljavo).

18Da orožja ni mogoče pošiljati po pošti ter da prevoza orožja in streliva v imenu tožnika ne more opravljati kdor koli, oziroma da je z ZOro-1 to dovoljeno le določenim osebam, izhaja iz prvega odstavka 37. člena ZOro-1. Ker prevoz orožja v imenu tožnika lahko opravljajo le pri njem zaposleni posamezniki, ki izpolnjujejo zakonske določbe in ker je s tem zagotovljena posebna skrbnost z ravnanjem z orožjem, tožnik znotraj Republike Slovenije ne potrebuje posameznega predhodnega dovoljenja pristojnega organa, za prodajo orožja drugemu trgovcu z orožjem ali za njegov prenos ali oddajo le-tega v popravilo, kot bi bilo to potrebno, če bi se sledilo mnenju tožnika, da je potrebno pri tem upoštevati 11. člen Direktive 91/477/EGS oziroma kot to velja v primeru prodaje, prevoza orožja (tudi zračnega) v drugo državo. Zato lahko tožnik ta dejanja opravi že s pridobitvijo »generalnega« dovoljenja Ministrstva za notranje zadeve za opravljanje dejavnosti prometa z orožjem, preko pri njem zaposlenih posameznikov (35., 36., 37., 38. in 39. člen ZOro-1) oziroma lahko to opravi brez predhodnega dovoljenja pristojnega organa (kot to določa IX. poglavje ZOro-1 in IX. poglavje Pravilnika za izvajanje Zakona o orožju).

19Glede navedb tožnika, da se orožje prejemniku pošilja v več delih, in sicer se orožje tako razstavi, da vsak posamezni razstavljeni del ne predstavlja bistvenega sestavnega dela orožja, pa tožena stranka pojasnjuje, da ZOro-1 v 23. točki 4. člena določa, da so bistveni sestavni deli orožja zaklep, zaklepišče, ležišče naboja s cevjo ter boben z ležišči naboja in so, v skladu s tretjim odstavkom 3. člena istega zakona, razvrščeni v enako kategorijo kot strelno orožje, v katero so vgrajeni ali v katero se jih namerava vgraditi ter se jih šteje za orožje. To pomeni, da za navedene bistvene sestavne dele veljajo enaka pravila kot za orožje.

20Glede navedbe tožnika, da bi moral inšpektorat pri izdaji odločbe upoštevati, da je tožnik iz utemeljenih razlogov v popravilo, z osebno vročitvijo znanemu naslovniku, poslal zračno puško kategorije D6, ki na podlagi 4. alineje drugega odstavka 3. člena Zakona o orožju predstavlja orožje, ki se uvršča v dovoljeno orožje, za katero ni potrebno posebno dovoljenje, ter da zato ni potrebno, da bi se izvajalo določilo 9. člena Pravilnika za izvajanje Zakona o orožju, saj prejemniku orožja takšne kategorije za sprejem ni potrebno predložiti dovoljenja o nabavi orožja, pa tožena stranka pojasnjuje, da ZOro-1 v 2. členu določa, da je orožje predmet, ki je izdelan ali prilagojen tako, da lahko pod pritiskom zraka, smodnikovih ali drugih plinov ali drugega potisnega sredstva izstreljuje krogle, šibre ali druge izstrelke, oziroma razpršuje pline, tekočino ali drugo substanco in drugi predmeti, ki so po svojem bistvu namenjeni zlasti: da z neposrednim učinkovanjem preprečijo ali zmanjšajo napad ali nevarnost; za lov; za športno streljanje, je zakonodajalec z namenom varovanja življenja, zdravja in varnosti ljudi ter javnega reda.

21Zračno orožje se v skladu s 3. členom ZOro-1, uvršča med drugo dovoljeno orožje, za katero ni potrebno posebno dovoljenje, vendar ga je potrebno prijaviti. Čeprav se za navedeno zračno orožje ne izda dovoljenja za nabavo orožja, to še ne pomeni, da je le-to dostopno vsakomur, oziroma da za njegov nakup ni potrebno predložiti nobene listine. Kot izhaja iz 48. člena ZOro-1 je to orožje dostopno le posameznikom, ki izkažejo svojo polnoletnost. Trgovcu morajo torej predložiti javno listino s fotografijo, ki jo je izdal državni organ. Ker ZOro-1 torej zračno orožje obravnava kot orožje oziroma pri tem ne določa izjem glede njegovega pošiljanja po pošti, je pri rokovanju z njim potrebno upoštevati vse določbe ZOro-1.

Dokazni sklep

22Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, kjer je v dokaznem postopku v dokazne namene vpogledalo in prebralo listine upravnega spisa ter listine sodnega spisa, in sicer predložene listine tožnika v prilogah od A1 – A6. Sodišče v zadevi ni zaslišalo tožnika, saj je menilo, da to ni potrebno, saj je za rešitev konkretnega spora med strankama sporna uporaba predpisov.

K točki I. Izreka:

23Tožba ni utemeljena.

24Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrne pritožbene ugovore, zato se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

25V zadevi ni spora o tem, da je tožena stranka pri tožniku dne 1. 2. 2019 opravila inšpekcijski nadzor in se je o tem sestavil zapisnik. V njem je ugotovljeno, da je tožnik v popravilo po pošti poslal puško kategorije D6 s tovarniško št. ... in da mu je bila izdana prepoved pošiljanja orožja po pošti. Med strankama pa je sporno, ali je pošiljanje orožja po pošti dovoljeno oz. ali je to dovoljeno za konkretno orožje - zračno puško D6, ali je tožena stranka pristojna za nadzor nad sporno materijo tem, ali je odločba zaradi pomanjkljive specifikacije v izreku pomanjkljiva ter ali je ukrep sorazmeren.

26V konkretnem postopku je za odločitev bistvena razlaga prava, zato sodišče uvodoma pripominja, da eno od načel pravne države (2. člen Ustave RS) zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče nedvomno ugotoviti vsebino in namen norme. Navedeno velja za vse predpise, zlasti pa je pomembno pri predpisih, ki vsebujejo pravne norme, ki določajo pravice in dolžnosti pravnih subjektov. Zahteva po jasnosti in določnosti seveda ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati. Uporaba predpisov vedno pomeni njihovo razlago in tako kot vsi ostali predpisi, so tudi zakoni predmet razlage. Z vidika pravne varnosti, ki je eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave, pa postane predpis sporen takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm ne moremo priti do jasne vsebine predpisa.²

Pristojnost za nadzor

27Pritrditi je stališču tožene stranke, da ZOro-1 v prvem odstavku 80. člena jasno določa, da inšpekcijski nadzor nad izvajanjem ZOro-1 o orožju pri pravnih osebah in podjetnikih, ki posedujejo orožje, se ukvarjajo s prometom orožja ali dejavnostjo strelišča, opravlja Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve (v nadaljevanju Inšpektorat). Tožnik je pravna oseba, kateri je Ministrstvo za notranje zadeve izdalo dovoljenje za opravljanje prometa z orožjem. V skladu z ZOro-1 je tožniku dovoljeno opravljati trgovino z orožjem (nabava in prodaja na debelo in drobno orožja kategorij A (ki ni v uporabi Slovenske vojske, za potrebe državnih organov in točke 2, 6 in 8, ki ga je dovoljeno zbirati), B, C in D (razen električnih paralizatorjev, ki delujejo na daljavo) ter za bistvene sestavne dele in strelivo za to orožje) iz 5. točke 35. člena zakona. Posamezne pristojnosti nadzora nad zakonom so sicer dane tudi policiji in carini, določba 80. člena ZOro-1 pa daje Inšpektoratu pristojnost za nadzor vseh določb ZOro-1, ki se nanašajo na tožnikovo opravljanje dejavnosti prometa z orožjem, se pravi tudi nad izvajanjem določenega ravnanja oziroma poslovne prakse tožnika t.j. pošiljanje orožja po pošti, ki jo je izvajal v sklopu opravljanja dejavnosti prometa z orožjem.

Glede pošiljanja orožja po pošti

28V času izdaje prvostopenjskega akta veljavni ZOro-1 v 1. členu določa, da zakon ureja pravice in obveznosti posameznikov, pravnih oseb in samostojnih podjetnikov posameznikov (v nadaljevanju: podjetnik) v zvezi z orožjem, z namenom varovanja življenja, zdravja in varnosti ljudi ter javnega reda. Nadalje zakon določa nabavo, posest, prenos in promet z orožjem med državami članicami Evropske unije v skladu z Direktivo 91/477/EGS o nadzoru nabave in posedovanja orožja z dne 18. junija 1991 (UL L št. 256, z dne 13. septembra 1991, str. 51. Besedilo, kakor je bilo popravljeno v UL L 54, z dne 5. marca 1993, str. 22), zadnjič spremenjeno z Direktivo 2008/51/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o spremembah Direktive Sveta 91/477/EGS o nadzoru nabave in posedovanja orožja (UL L št. 179, z dne 8. julija 2008, str. 5).

29Omeniti je določbo 35. člena ZOro-1, ki določa, da promet z orožjem po tem zakonu pomeni proizvodnjo, popravilo, predelavo, trgovino, menjavo, posojanje, darovanje in dedovanje orožja, streliva in delov orožja. Popravilo orožja pomeni odstranjevanje napak, zamenjavo ali vgraditev originalnih delov orožja (3. točka prvega odstavka 35. člena ZOro-1). 36. člen nadalje pravi, da se s prometom z orožjem, razen pod točko 7, 8 in 9 iz prejšnjega člena tega zakona (posojanje, darovanje in dedovanje), lahko ukvarjajo gospodarske družbe in podjetniki, ki izpolnjujejo splošne pogoje za poslovanje gospodarske družbe in posebne pogoje po tem zakonu (v nadaljevanju trgovec). 37. člen ZOro-1 ureja osebne pogoje za promet z orožjem in sicer pravi, da morajo odgovorna oseba trgovca in pri njem zaposleni posamezniki, ki opravljajo neposredna dela v zvezi s prometom ter prevozom orožja in streliva, poleg splošnih pogojev, določenih s predpisi o delovnih razmerjih, izpolnjevati še naslednje pogoje: - da so državljani Republike Slovenije; - da izpolnjujejo pogoje iz 1., 2., 3., 5. in 6. točke drugega odstavka 14. člena tega zakona. O izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka tega člena izda ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, potrdilo, ki ga mora odgovorna oseba in posameznik, ki opravlja neposredna dela v zvezi s prometom ter prevozom orožja in streliva, pokazati na zahtevo policistu oziroma inšpektorju iz 80. člena tega zakona. Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, odvzame izdano potrdilo iz prejšnjega odstavka, če odgovorna oseba oziroma posameznik, ki opravlja neposredna dela v zvezi s prometom ter prevozom orožja ne izpolnjuje več pogojev iz 2., 3., 5. in 6. točke drugega odstavka 14. člena tega zakona. Odgovorna oseba mora omogočiti policistu oziroma inšpektorju iz 80. člena tega zakona, da preveri hrambo orožja in vpogled v evidence ter ostalo dokumentacijo o orožju. Potrdilo iz drugega odstavka tega člena se izda na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za notranje zadeve.

30Tudi 8. člen ZOro-1, ki ureja nošenje in prenos orožja, določa, da nošenje orožja po tem zakonu pomeni, da ima posameznik orožje, pripravljeno za uporabo, pri sebi. Za nošenje orožja po tem zakonu se ne šteje, če ima posameznik orožje pri sebi v svojih stanovanjskih prostorih, oziroma znotraj svojih ograjenih nepremičnin, če ni s tem zakonom drugače določeno. Za prenos orožja po tem zakonu se šteje, če orožje ni pripravljeno za uporabo in je zaprto v embalaži, pri čemer mora biti strelivo ločeno od orožja, prenos pa je potreben iz upravičenih razlogov. Posameznik sme nositi orožje, če ima pri sebi orožni list, oziroma ga sme prenašati, če ima pri sebi ustrezno drugo orožno listino in listino o istovetnosti, ki jo je izdal državni organ in je opremljena s fotografijo. Kdor nosi ali prenaša orožje, mora na zahtevo policista pokazati orožno listino, ki upravičuje nošenje oziroma posest orožja.

31Uporaba navedenih določb skupaj daje podlago za zaključek, da orožja ni mogoče pošiljati po pošti ter da prevoza orožja in streliva v imenu tožnika ne more opravljati kdor koli, oziroma da je z ZOro-1 to dovoljeno le določenim osebam, izhaja iz prvega odstavka 37. člena ZOro-1, ki navaja katere pogoje morajo izpolnjevati odgovorna oseba trgovca in pri njem zaposleni posamezniki oziroma, ki izrecno navaja, da so to zaposleni posamezniki, ki opravljajo neposredna dela v zvezi s prometom ter prevozom orožja. To pomeni, da prevoz orožja za potrebe popravila, prodaje itd. opravljajo le zaposleni posamezniki pri tožniku, ki izpolnjuje pogoje iz 37. člena ZOro-1 in ki o tem pridobijo Potrdilo o izpolnjevanju osebnih pogojev odgovorne osebe trgovca in pri njem zaposlenem posamezniku Ministrstva za notranje zadeve (v skladu s 23. členom Pravilnika za izvajanje Zakona o orožju se potrdilo izda na obrazcu št. 14) oziroma le tisti, ki je za to strokovno usposobljen, saj se le tako lahko zagotovi, da se z orožjem ravna s posebno skrbnostjo ter da orožje ne pride v roke neupravičeni osebi (preveriti je potrebno istovetnost posameznika, ki se mu izroča orožje, in sicer z vpogledom v dokument, ki dokazuje njegovo istovetnost ter v primeru, da se orožje izroča drugemu trgovcu tudi potrdilo iz 37. člena ZOro-1).

32Navedeno razlago podpira tudi določba o splošnem pravilu ravnanja z orožjem iz 22. člena ZOro-1, ki določa, da je z orožjem in strelivom potrebno ravnati s posebno skrbnostjo. Posebna skrbnost pri ravnanju z orožjem pa se kaže v njegovi pravilni in strokovni uporabi, nošenju, prenašanju in hrambi ter prizadevanju, da je orožje v brezhibnem stanju. V primeru pošiljanja orožja po pošti pa posebne skrbnosti oziroma, da orožje ne pride v roke neupravičeni osebi, ni mogoče zagotoviti. Ob upoštevanju 41. člena ZPSto-2 se lahko pošiljko orožja izročil tudi osebi, ki po ZOro-1 ni upravičena do posedovanja orožja oziroma osebi, pooblaščeni za prevzem poštnih pošiljk pri trgovcu z orožjem, ki ne poseduje potrdila iz 37. člena ZOro-1. Poštni uslužbenec namreč ne preverja ali določen posameznik poseduje ustrezna potrdila. Pri tem je še dodati, da ZPSto-2 v 6. točki prvega odstavka 48. člena določa, da je v poštnih pošiljkah prepovedano pošiljati druge snovi ali predmete, katerih pošiljanje je prepovedano na podlagi zakona. Nadalje pa Navodilo o načinu ravnanja s poštnimi pošiljkami s prepovedano vsebino (Uradni list RS, št. 47/10) v četrti točki 3. člena med drugim določa, da so snovi oziroma predmeti iz 6. točke prvega odstavka 48. člena ZPSto-2 snovi in predmeti, ki lahko ogrožajo življenje ali zdravje ljudi, spolno nedotakljivost, gospodarstvo, javni red in mir, zlasti pa strelno, kemično, biološko ali jedrsko orožje, naboji, eksplozivna sredstva, vojaško orožje in vojaška oprema, katerih promet posameznikom ni dovoljen ali je omejen.

33Glede na vse citirane določbe je ugotoviti, da je ZOro-1 specialni predpis, ki ureja promet z orožjem in jasno določa, kako se lahko opravlja promet. Tu je poudariti, da je zakonodajalec ob sprejemanju zakona jasno navedel tudi namen ob sprejemanju zakona in sicer je zapisano, da so v določbah, ki urejajo ravnanje z orožjem, zajeta splošna pravila posesti, nošenja in hrambe orožja. Osnovni namen teh določb je zaščititi javni red in mir ter varnost ljudi. To je razvidno že iz splošnega pravila o ravnanju z orožjem (22. člen), kjer se zahteva posebno skrbnost, ki se v nadaljevanju konkretizira s pravili nošenja, prepovedjo nošenja in prenašanja orožja na določenih krajih in s pravili o hrambi orožja. Sama hramba orožja je še dodatno opredeljena glede na to, ali gre za fizične ali pravne osebe, oziroma zbiratelje ali muzeje. Ravnanje, ki je v nasprotju s temi določbami, pa je v nadaljnjih določbah sankcionirano kot izguba pravice do orožja (58.člen) oziroma kot prekršek.³

34Tožnik navaja, da pošiljanje orožja po pošti dovoljuje evropska zakonodaja oziroma evropske direktive, pri čemer se sklicuje na Direktivo Sveta z dne 18. junija 1991 o nadzoru nabave in posedovanja orožja (v nadaljevanju: Direktiva 91/477/EGS) in njeno spremembo Direktivo (EU) 2017/853 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2017 o spremembi Direktive Sveta 91/477/EGS o nadzoru nabave in posedovanja orožja oziroma njen 11. člen, ki med drugim določa, da se strelno orožje lahko brez poseganja v člen 12 prenaša iz ene države članice v drugo samo po postopku, določenem v naslednjih odstavkih ter da se te določbe uporabljajo tudi za prenos strelnega orožja, ki sledi prodaji po pošti. Tu je poudariti, da že sama Direktiva 91/477/EGS v 3. členu določa, da lahko države članice v svoji zakonodaji sprejmejo določbe, ki so strožje od predvidenih v tej direktivi. Ob dejstvu, da so direktive zavezujoči napotki državam članicam, kako morajo v nacionalnih predpisih urediti kakšno področje, je tako ugotoviti, da slovenska ureditev, upoštevajoč 3. člen Direktive 91/477/EGS ne nasprotuje določbam direktive. Slovenija je v svoj pravni red prenesla direktivo oziroma določbo 11. člena v IX. poglavju ZOro-1 in IX. poglavju Pravilnika za izvajanje Zakona o orožju.

35Ker bi glede na navedene določbe Direktive 91/477/EGS in ZOro-1, ob upoštevanju navedbe tožnika, da bi morali upoštevati določbe navedene direktive to pomenilo, da bi moral tako tožnik kot prejemnik orožja (ki ima dovoljenje Ministrstva za notranje zadeve za opravljanje dejavnosti prometa z orožjem) za vsako posamezno poštno pošiljko pridobiti predhodno soglasje Ministrstva za notranje zadeve, se z ZOro-1 takšno ravnanje ni omogočilo.⁴

36Tožena stranka v nadaljevanju priznava, da Slovenija Direktive (EU) 2017/853 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2017 o spremembi Direktive Sveta 91/477/EGS o nadzoru nabave in posedovanja orožja v svoj pravni red še ni prenesla. Kljub temu pa poudarja, da z Direktivo (EU) 2017/853 spremenjeni prvi odstavek 11. člena, ki določa, da se strelno orožje lahko brez poseganja v člen 12 prenese iz ene države članice v drugo samo v skladu s postopkom, določenim v tem členu ter da se ta postopek uporablja za prenos strelnega orožja pri prodaji prek pogodbe o prodaji na daljavo, kakor je opredeljena v točki 7 člena 2 Direktive 2011/83/EU (navedena točka pa opredeljuje pojem pogodbe o prodaji na daljavo).⁵

37V primeru neprenosa direktiv je posledica, da direktive, ki niso ustrezno in pravočasno prenesene v pravni red države članice, učinkujejo neposredno. To pomeni, da jih morajo nacionalni državni organi neposredno uporabljati pri svojem odločanju. Vendar navedeno ne govori v prid interpretacije tožnika, saj neprenesena direktiva v spornem delu ne prinaša bistvenih sprememb.

O statusu zračne puške in razstavljenega orožja

38Tožnik v nadaljevanju navaja, da se orožje (za katerega se zahteva orožna listina) s strani pravnih oseb ali drugih poslovnih subjektov na trgu prodaje orožja prejemniku pošilja v več delih, in sicer se orožje tako razstavi, da vsak posamezni razstavljeni del ne predstavlja bistvenega sestavnega dela orožja, pri tem pa posamezna pošiljka ne predstavlja orožja v skladu z določilom 3. člena Zoro-1. Sodišče te navedbe zavrača in sledi toženi stranki, ki pojasnjuje, da ZOro-1 v 23. točki 4. člena določa, da so bistveni sestavni deli orožja zaklep, zaklepišče, ležišče naboja s cevjo ter boben z ležišči naboja in so, v skladu s tretjim odstavkom 3. člena zakona, razvrščeni v enako kategorijo kot strelno orožje, v katero so vgrajeni ali v katero se jih namerava vgraditi ter se jih šteje za orožje. Navedeno pomeni, da za navedene bistvene sestavne dele veljajo enaka pravila kot za orožje.

39Ni jasno kako je možno orožje, za katere se zahteva orožna listina - gre za orožje kategorij A, B, C in D (iz 1. do 5. točke ter 6. točke pri katerem je kinetična energija izstrelka na ustju cevi višja kot 20 J ali hitrost izstrelka na ustju cevi 200 m/s ali več), razstaviti na dele, ki po ZOro-1 ne bi predstavljali bistvenih sestavnih delov orožja in kako bi lahko prejemnik nato te dele orožja ponovno sestavil brez bistvenih sestavnih delov orožja, ki so ključni za njegovo delovanje.

40Glede navedbe tožnika, da bi moral inšpektorat pri izdaji odločbe upoštevati, da je tožnik iz utemeljenih razlogov v popravilo, z osebno vročitvijo znanemu naslovniku, poslal zračno puško kategorije D6, ki na podlagi 4. alineje drugega odstavka 3. člena ZOro-1 predstavlja orožje, ki se uvršča v dovoljeno orožje, za katero ni potrebno posebno dovoljenje, ter da zato ni potrebno, da bi se izvajalo določilo 9. člena Pravilnika za izvajanje Zakona o orožju, saj prejemniku orožja takšne kategorije za sprejem ni potrebno predložiti dovoljenja o nabavi orožja, pa je opomniti, da je zračna puška glede na zakonske določbe vseeno orožje. Zračno orožje, pri katerem je kinetična energija izstrelka na ustju cevi nižja kot 20 J ali hitrost izstrelka na ustju cevi manjša kot 200 m/s, se v skladu s 3. členom ZOro-1 uvršča med drugo dovoljeno orožje, za katero ni potrebno posebno dovoljenje. Zračno orožje, pri katerem je kinetična energija izstrelka na ustju cevi višja kot 20 J ali hitrost izstrelka na ustju cevi 200 m/s ali več, pa se uvršča v dovoljeno orožje, ki ga je potrebno prijaviti. Ker je glede na navedeno zračno orožje opredeljeno kot orožje oziroma kot nevarna stvar, je zakonodajalec z namenom varovanja življenja, zdravja in varnosti ljudi ter javnega reda z ZOro-1 predpisal pogoje za njihovo nabavo in posest. Tako je v prvem odstavku 48. člena določeno, da lahko polnoletni posamezniki, pravne osebe in podjetniki brez posebnega dovoljenja nabavljajo in imajo v posesti orožje iz 6. točke (zračno orožje), pri katerem je kinetična energija izstrelka na ustju cevi nižja kot 20 J ali hitrost izstrelka na ustju cevi manjša kot 200 m/s, do 9. točke kategorije D (orožje s tetivo, električni paralizatorji in razpršilci). Čeprav se za navedeno zračno orožje ne izda dovoljenja za nabavo orožja, to še ne pomeni, da je le-to dostopno vsakomur, oziroma da za njegov nakup ni potrebno predložiti nobene listine. Potencialni kupci morajo namreč izkazati polnoletnost, torej morajo predložiti javno listino s fotografijo, ki jo je izdal državni organ.

41V skladu 40. členom ZOro-1 pa sme trgovec prodati do dva kosa zračnega orožja, pri katerem je kinetična energija izstrelka na ustju cevi višja kot 20 J ali hitrost izstrelka na ustju cevi 200 m/s ali več, le imetniku orožnega lista, dovoljenja za posest, pooblastila za nošenje orožja in dovoljenja za zbiranje orožja in osebam, ki v skladu z 69. členom tega zakona posedujejo dovoljenje za iznos orožja. Takšno orožje se lahko proda le posamezniku, ki je dopolnil starost 21 let in izpolnjuje pogoje iz 2. in 6. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1. Orožje sme trgovec izročiti posamezniku, ko mu ta na vpogled predloži javno listino s fotografijo, ki jo je izdal državni organ in predloži dokazila, da ne obstajajo zadržki iz 15. člena tega zakona ter dokazilo, da je opravil preizkus znanja o ravnanju z orožjem v skladu z 19 členom tega zakona. Osebi, mlajši od 21 let, pa sme trgovec prodati takšno orožje le na podlagi dovoljenja za nabavo orožja, ki ga je izdal pristojni organ v skladu s 14. členom istega zakon. Trgovec za takšno orožje izda kupcu orožno listino - priglasitveni list, in o tem takoj, najkasneje pa v roku osmih dni obvesti pristojni organ. V skladu z osmim odstavkom 14. člena ZOro-1 pa pristojni organ izda posamezniku, ki v tujini nabavi zračno orožje, pri katerem je kinetična energija izstrelka na ustju cevi višja kot 20 J ali hitrost izstrelka na ustju cevi 200 m/s ali več priglasitveni list, če je dopolnil starost 21 let in izpolnjuje pogoje iz 2. in 6. točke drugega odstavka tega člena (da ni zadržkov javnega reda, da je opravil preizkus znanja o ravnanju z orožjem).

42Ker ZOro-1 zračno orožje (katerokoli) obravnava kot orožje oziroma pri tem ne določa izjem glede njegovega pošiljanja po pošti, je pri rokovanju z njim potrebno upoštevati vse določbe ZOro-1. Enaka prepoved tako velja tudi za ostalo orožje kategorije D za katero ni potrebno posebno dovoljenje, in sicer za orožje s tetivo, električne paralizatorje in razpršilce. Prepoved pošiljanja orožja po pošti torej velja za vse kategorije orožja iz 3. člena ZOro-1, ne glede na razlog pošiljanja ali prejemnika. Glede na opisana ravnanja tožnika je Inšpektorat torej utemeljeno odredil prepoved pošiljanja orožja po pošti. Pri tem je potrebno zavrniti navedbe tožnika, da je odločba nezakonita zaradi pomanjkljive specifikacije kategorij orožja v njenem izreku, saj je jasno, da se ukrep nanaša na vse orožje, s katerim tožnik opravlja promet in je izrek v skladu z zahtevo iz 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tudi zračno orožje se namreč uvršča med orožje po ZOro-1 oziroma je podvrženo že navedenim zakonskim določbam. Poleg tega ZOro-1 v četrtem odstavku 3. člena določa katero orožje se ne šteje za orožje po ZOro-1 (za katero orožje ne veljajo njegove določbe) oziroma glede orožja iz kategorije D za katerega ni potrebno posebno dovoljenje določa le, da se za orožje ne šteje strelivo za orožje iz 6. in 7. točke kategorije D, sam izstrelek (krogle, šibre) in tulec brez netilke. Torej določbe ZOro-1, v primeru orožja iz kategorije D, za katerega ni potrebno posebno dovoljenje, ne veljajo le za strelivo za zračno orožje in strelivo za orožje s tetivo. Zato mora trgovec tudi pred pričetkom opravljanja dejavnosti prometa s takšnim orožjem pridobiti dovoljenje Ministrstva za notranje zadeve za opravljanje dejavnosti prometa z orožjem, in sicer po enakem postopku in pogoji kot to velja za pridobitev dovoljenja za promet z orožjem kategorije A, B ali C, saj ZOro-1 ne predvideva drugačnega postopka.

43Tožeča stranka izpodbija odločitev organa prve stopnje tudi iz razloga, ker le-ta naj ne bi upošteval načela sorazmernosti iz 7. člena ZIN. V skladu s prvim odstavkom 7. člena ZIN morajo inšpektorji opravljati svoje naloge tako, da pri izvrševanju svojih pooblastil posegajo v delovanje pravnih in fizičnih oseb le v obsegu, ki je nujen za zagotovitev učinkovitega inšpekcijskega nadzora. Pri tem mora inšpektor pri izbiri ukrepov ob upoštevanju teže kršitve izreči ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa (drugi odstavek 7. člena ZIN). Tožnik je v tožbi izpostavil, da prepoved posredovanje zračne puške kategorije D6 v popravilo po pošti prekomerno posega v poslovanje tožnika na način, da se mu povzroča škoda v obliki izgube dohodka zaradi nezmožnosti poslovanja preko izvajalcev kurirske in poštne službe. Sodišče se z navedenim ne strinja, saj je ob zgornji obrazložitvi, in ob dejstvu, da je tudi takšna zračna puška orožje iz kategorije D (kot je določeno v 3. členu ZOro-1), da se lahko zračno orožje in orožje s tetivo nosi in uporablja na strelišču ali tako zavarovanem kraju, da niso ogroženi ljudje ali premoženje (peti odstavek 23. člena ZOro-1), da orožja ni dovoljeno nositi ali prenašati na javnih krajih na način, ki vznemirja ljudi, ali tako, da ga ljudje opazijo (prvi odstavek 24. člena ZOro-1) ter predvsem iz razloga, da ker je popravilo tudi promet z orožjem (v skladu s prvim odstavkom 35. člena ZOro-1). Promet z orožjem pa lahko opravljajo le za to usposobljene osebe v skladu s V. poglavjem ZOro-1, kot je sicer podrobneje obrazloženo že zgoraj. Sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi le s takšno vrsto ukrepa kot je bil izrečen, bil dosežen namen predpisa, ki ga zasleduje ZOro-1, to pa je v zavarovanja življenja in zdravja ljudi oziroma zagotavljanja posebne skrbnosti ravnanja z orožjem (1. in 22. člen ZOro-1).

44Inšpektor je imel podlago za svojo odločitev v določbah ZOro-1, v 80. in 80.b členu, ter v 3. in 32. členu ZIN. ZOro-1 v prvem odstavku 80. člena ZOro-1 namreč določa, da je inšpektor pristojen za nadzor izvajanja določb ZOro-1 pri pravnih osebah in podjetnikih, ki se ukvarjajo s prometom orožja, v skladu s prvim odstavkom 80.b člena pa lahko inšpektor poleg ukrepov določenih z ZOro-1 izreče tudi ukrepe, ki jih določa ZIN (podlago za takšno določitev določa tudi 3. člen ZIN). V skladu z 32. členom ZIN pa ima inšpektor med drugim pravico in dolžnost, da v primeru, ko ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis oziroma drug akt, katerega izvajanje nadzoruje, odrediti ukrepe v skladu z ZIN ali drugim zakonom, katerega izvajanje nadzoruje, za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti, v roku, ki ga sam določi, ter da odredi druge ukrepe, za katere je pooblaščen z zakonom ali drugim predpisom. Inšpektor pri svojem odločanju tako ni prekoračil svojih pooblastil, saj je v izpodbijani odločbi z namenom zavarovanja življenja in zdravja ljudi oziroma zagotavljanja posebne skrbnosti ravnanja z orožjem tožniku upravičeno prepovedal izvajanje določenega ravnanja t.j. pošiljanje orožja po pošti, ki ga je izvajal v sklopu opravljanja dejavnosti prometa z orožjem.

45Ker je tožba po vsem povedanem neutemeljena, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

46Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Uradni list RS, št. 40/05, 82/02, 63/10, 52/13 in 29/16.
² Tako Ustavno sodišče v odločbi U-I-32/0-19 z dne 10. 7. 2003, 11. točka obrazložitve.
³ Iz obrazložitve Predloga Zakona o orožju, Poročevalec Državnega zbora št. 18/99 z dne 30.03.1999, str. 31. Dostopno tudi na https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/zakonodaja/izbran/ut/p/z1/04_Sj9CPykssy0xPLMnMz0vMAfIjo8zivSy9Hb283Q0N3E3dLQwCQ7z9g7w8nAwsnMz1w9EUGAWZGgS6GDn5BhsYGwQHG-pHEaPfAAdwNCBOPx4FUfiNL8gNDQ11VFQEAAXcoa4!/dz/d5/L2dBISEvZ0FBIS9nQSEh/?uid=C12565D400354E68C1256770004022BA&db=kon_zak&mandat=II&tip=doc.
⁴ Druga točka 11. člena navedene direktive nadalje določa, da kadar je treba strelno orožje prenesti v drugo državo članico, zadevna oseba, preden se orožje dostavi tja, priskrbi državi članici, v kateri je takšno strelno orožje, naslednje podatke: ime in naslov osebe, ki prodaja ali odda strelno orožje, ter osebe, ki ga kupuje ali nabavlja, ali kadar je primerno, lastnika, naslov, kamor je treba strelno orožje odposlati ali prepeljati, število kosov strelnega orožja, ki ga je treba odposlati ali prepeljati, podatki, ki omogočajo identifikacijo strelnega orožja, in tudi navedbo, da je bilo pregledano v skladu s Konvencijo z dne 1. julija 1969 o vzajemnem priznavanju preskusnih oznak lahkega orožja, podatkov o prevoznem sredstvu in datumu odhoda in predvideni datum prihoda, pa ni potrebno navesti, kadar prenos poteka med trgovci. Država članica preveri pogoje, pod katerimi je treba izpeljati prenos, zlasti glede varnosti. Kadar država članica dovoli takšen prenos, izda dovoljenje, ki vključuje vse podatke iz prvega pododstavka. Takšno dovoljenje spremlja strelno orožje, dokler to ne pride v namembni kraj. Predložiti ga je treba vedno, kadar to zahtevajo organi držav članic. Tretja točka (ki je spremenjena z Direktivo 2008/51/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o spremembah Direktive Sveta 91/477/EGS o nadzoru nabave in posedovanja orožja) nadalje določa, da za prenos strelnega orožja, ki ni bojno orožje, ki v skladu s členom 2(2) ni urejeno s to direktivo, lahko vsaka država članica dodeli trgovcem pravico prenosa strelnega orožja z njenega ozemlja trgovcu s sedežem v drugi državi članici, brez predhodnega dovoljenja iz odstavka 2. V ta namen izda dovoljenje, ki velja največ tri leta in ki ga lahko kadarkoli razveljavi ali prekliče z obrazloženo odločitvijo. Listina, ki se sklicuje na to dovoljenje, spremlja strelno orožje, vse dokler to ne pride v namembni kraj. Predložiti ga je treba vedno, kadar to zahtevajo organi držav članic. Najpozneje med prenosom sporoči trgovec organom države članice, iz katere bo potekal prenos, vse podatke iz prvega pododstavka odstavka 2. V skladu s četrto točko pa vsaka država članica priskrbi drugim državam članicam seznam strelnega orožja, za katero se sme dovoliti prenos na njeno ozemlje brez njenega predhodnega soglasja. Te sezname strelnega orožja je treba poslati trgovcem, ki so pridobili dovoljenje za prenos strelnega orožja brez predhodnega dovoljenja po postopku iz odstavka 3.
⁵ Navedena direktiva sicer ne velja več, saj jo je razveljavil 25. 4. 2021 Direktiva (EU) 2021/555 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. marca 2021 o nadzoru nabave in posedovanja orožja, UL L 115, 6.4.2021, str. 1–25, ki je bila prenesena z Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o orožju (ZOro-1C), Uradni list RS, št. 125/2021, v slovenski pravni red.