UPRS Sodba IV U 142/2021-15

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za pravosodje, Komisije za pogojni odpust št. 7200-361/2021/3 z dne 27. 7. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR.

1Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju komisija) odločila, da se tožnika, ki ga je na kazen 9 let in 5 mesecev zapora s sodbo X K 6155/2013 z dne 21. 11. 2014 obsodilo Okrožno sodišče v Ljubljani v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 6155/2013 z dne 18. 12. 2015, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni, ter da v zvezi s tem postopkom niso nastali posebni stroški.

2Iz obrazložitve izhaja, da obsojenec sicer izpolnjuje formalni pogoj za pogojni odpust, saj je na dan odločanja komisije prestal že več kot polovico kazni. Je prvič na prestajanju kazni zapora, prvič obsojen in nima odprtih kazenskih postopkov, se ustrezno vede med prestajanjem zaporne kazni, korektno koristi zunajzavodske ugodnosti in ima urejene pogoje za bivanje na prostosti. Komisija pa kljub temu ne more prezreti razlogov za ponovitveno nevarnost. Ocenjuje, da obsojenec ne izkazuje primernega odnosa do oškodovancev, saj v odnosu do kaznivega dejanja še ni zavzel tiste stopnje kritičnosti, ki jo komisija pričakuje, da bo nato mogoče utemeljeno predvidevati, da obsojenec kaznivih dejanj ne bo ponovil, saj bo le tako lahko dejansko prevzel odgovornost za izvršeno kaznivo dejanje. Komisija namreč stoji na stališču, da obsojenec prevzame odgovornost za storjeno dejanje takrat, ko poravna vse s sodbo naložene obveznosti ali vsaj nedvoumno izkaže pripravljenost za to. Obsojenec je s plačevanjem odškodnine v višini 20,00 EUR mesečnega obroka začel šele februarja 2020 in je tako povrnil le nizek del odškodnine (340,00 EUR) od skupno solidarno dolgovanih več kot 60.000.000,00 EUR, kar pa je po mnenju komisije sorazmerno nizek delež, da bi lahko utemeljeno zaključila, da je obsojenec dovolj kritičen do premoženjskih elementov kaznivega dejanja. Komisija pojasnjuje še, da se kljub utesnitvi izvršbe težko govori o dejanski/nedvoumno izkazani pripravljenosti za poplačilo celote, saj je od pravnomočnosti sodbe, ki je obsojencu naložila plačilo odškodnine, minilo že več let¹, pa obsojenec še vedno ostaja pri nizkem deležu odplačane odškodnine. Komisija ocenjuje, da tudi narava in teža kaznivega dejanja, ki ga je izvršil obsojenec, upoštevajoč dosedanji delež izvršenih poplačil, narekujeta daljše preverjanje stabilnosti obsojenca, da bo mogoče utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. Komisija zato ocenjuje, da se mora obsojenčeva stabilnost še nadalje preverjati znotraj in zunaj zavoda, z nadaljnjim koriščenjem zunajzavodskih ugodnosti, z odplačevanjem finančnih obveznosti in z izpolnjevanjem drugih ciljev iz osebnega načrta. Poudarja še, da pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak je privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. V konkretni zadevi komisija tega za tožnika ni ugotovila.

3Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, s katero sodišču predlaga, naj se izpodbijana odločba spremeni tako, da se ga pogojno odpusti s prestajanja kazni zapora, podrejeno pa, da se izpodbijana odločba razveljavi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje v spremenjeni sestavi. Priglaša tudi stroške postopka. Meni, da je komisija presegla meje prostega preudarka in je zato izpodbijani akt nezakonit. Sklicuje se na 40. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Opozarja, da je Zavod za prestajanje kazni zapora Dob (v nadaljevanju zavod) 14. 5. 2019 izdal Poročilo in predlog zavoda k tožnikovi prošnji za pogojni odpust, v katerem predlaga odpust z dnem 30. 6. 2021. Meni, da je napačen zaključek komisije, da kot razlog ponovitvene nevarnosti utemeljuje nizko poplačilo škode (340,00 EUR). Komisija prezre navedbe v prošnji in v Poročilu zavoda, da je že septembra 2018 s strani tožnika prišlo do poplačila 245.120,40 EUR. Komisija zapiše sicer, da je prišlo do neke utesnitve s strani oškodovanca, medtem pa prezre do kolikšne utesnitve je prišlo in na kakšen način je prišlo do nje. Ravno to dejstvo pa kaže tožnikov odnos do kaznivega dejanja in odnos do oškodovanca. Do poplačila oškodovanca je prišlo s prodajo 9590 delnic ..., ki jih je tožnik pridobil v celoti že leta 2009, in so bile prosto prenosljive še več kot eno leto po vložitvi tožbe. To kaže, da tožnik premoženja ni skrival ter se ni izogibal odgovornosti, saj bi brez večjih težav delnice prodal ali jih kako drugače obremenil tudi po tem, ko je oškodovanec vložil tožbo. Komisija tudi ne upošteva dejstva, da nima drugega premoženja niti prihodkov, ima pa oškodovanec zarubljen njegov avtomobil AUDI A8, katerega bi lahko vnovčil kadarkoli zadnji dve leti, pa tega ne stori. S prodajo osebnega avtomobila bi prišel do večjega poplačila. Za sklep o ponovitveni nevarnosti mora upravni organ, ki o tem presoja, ugotoviti in navesti konkretne okoliščine, iz katerih je moč sklepati, da obstaja realna nevarnost, da bo oseba ponovila določeno specifično kaznivo dejanje, ob tem obrazložiti, ali je zaradi te nevarnosti ogrožena varnost ljudi in ali ta ogrožajoča nevarnost osebam odtehta poseg v njegovo pravico do osebne svobode. Tudi za odločanje po prostem preudarku pa je treba ugotoviti navedena dejstva, odločitev pa mora biti na podlagi teh dejstev obrazložena tako, da je mogoče presoditi, ali je bila odločitev sprejeta v mejah pooblastila odločanja po prostem preudarku in v skladu z namenom, zaradi katerega je bilo tako pooblastilo dano. Vsega tega komisija ni storila, tako da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je niti ne da preizkusiti. Tožnik je storil dva sklopa kaznivih dejanj, eno sega v leto 2007, torej pred 14 leti, in drugo v leto 2009, torej pred 12 leti. Tožnik je bil pet let na prostosti, preden je nastopil zaporno kazen in v tem času ni storil novega kaznivega dejanja. Kljub tem objektivnim dejstvom, je komisija ugotovila, da ni zadosti »stabilen«, da ne bi ponovil kaznivega dejanja. Tožnik se ne strinja, da pogojni odpust ni pravica obsojenega, temveč privilegij. Komisija je tudi prezrla dejstvo, da gre pri obeh sklopih kaznivih dejanj, za katere je bil toženec obsojen, za t.i. delicta propria, ki jih lahko stori samo oseba s posebnim statusom, to je da gre za osebo s posebnimi pooblastili, kar pa pri obtoženemu ni mogoče, ker obtoženi pet let po prestani kazni to ne more postati niti ne more ustanoviti podjetja oziroma postati družbenik.

4Tožena stranka v odgovoru tožbi nasprotuje in vztraja pri izpodbijani odločbi. Pojasnjuje, da je v odločbi upoštevala vse razloge, ki jih navaja tožnik. Poudarja, da vedenje tožnika med prestajanjem kazni ni bilo nikoli sporno, saj je obsojen za kaznivo dejanje zoper gospodarstvo, ki ne velja za nasilno, pa vendar za družbo pomeni tako nevarnost, da se zanje izreka kazen zapora. Pisna odločba je obrazložena skladno s 107. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) v povezavi z 8. členom ZIKS-1. Kriteriji v 88. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) so našteti le primeroma, zato je tožena stranka lahko upoštevala v zvezi s pogojnim odpustom tudi naravo in težo kaznivega dejanja. Pri obsojencih, ki so obsojeni za težja kazniva dejanja z dolgo zaporno kaznijo, kot pri tožniku, se tožena stranka želi prepričati, da jih res ne bodo ponovili, zato je logično, da so njeni kriteriji za pogojni odpust pri težjih kaznivih dejanjih strožji kot pri lažjih. Navedeno je povezano tudi z neustreznim odnosom do kaznivega dejanja (bistvo je v napačnem ravnanju kot takem). Sklicuje se na zadevo Vrhovnega sodišča I Ips 159/2011 v zvezi s presojo kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1, kjer zadošča, da storilec dejansko prevzame vlogo poslovodnega organa družbe; iz dikcije tega kaznivega dejanja ne izhaja, da gre za posebno kaznivo dejanje glede na možnega storilca (delicta propria). Drugačna odločitev organa bi po mnenju tožene stranke pomenila odločanje v nasprotju z javno koristjo, ki se kaže v strogem sankcioniranju.

5Tožnik v vlogi z dne 10. 11. 2021 še navaja, da je poleg 340,00 EUR poravnal še najmanj 245.120,40 EUR, skupaj s prvotoženo stranko B., d. o. o. pa 825.581,86 EUR, o čemer je Okrajno sodišče v Celju tudi 10. 6. 2021 obvestilo zavod. Tožena stranka je tudi seznanjena, da tožnik nima drugega premoženja in ne prihodkov. Ugotavlja tudi, da tožena stranka ni navedla posebnih okoliščin, ki bi kazale na ponovitveno nevarnost, le sklicevanje na naravo in težo kaznivega dejanja ne zadostuje, še posebno, ker je tožnik zaprosil za pogojni odpust pri prestanih 65% in ne le 50% prestane zaporne kazni. Tožena stranka tudi ni utemeljila, zakaj ni upoštevala predloga zavoda z dne 14. 5. 2021, ki je za tožnika predlagal pogojni odpust, pri čemer ta tožnika vsakodnevno spremlja in je presodil, da si zasluži pogojni odpust.

K I. točki izreka

6Tožba je utemeljena.

7Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust s prestajanja kazni zapora.

8Institut pogojnega odpusta je urejen v določbi 88. člena KZ-1, ki v prvem odstavku določa, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Po petem odstavku 88. člena KZ-1 je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenca pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Pogojni odpust je del izvrševanja kaznovalne politike. Ne gre za pravico obsojenca, ampak privilegij osebe, ki je pravnomočno obsojena na prestajanje zaporne kazni in pri kateri je utemeljeno pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljala. Odločitev o pogojnem odpustu je namreč vedno odločitev o tem, da se sodba, s katero je bil obsojenec obsojen na prestajanje kazni zapora, ne izvrši v celoti.

9Iz določb 88. člena KZ-1 in 105. do 107. člena ZIKS-1 izhaja, da o pogojnem odpustu odloča posebna komisija ob uporabi prostega preudarka.² Če je pristojni organ upravičen zadevo rešiti po prostem preudarku, mora v obrazložitvi poleg podatkov iz prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) navesti ta zakon in razloge, zakaj je tako odločil, in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka (peti odstavek 214. člena ZUP). Iz ustaljene upravnosodne prakse³ izhaja, da je presoja zakonitosti izpodbijane odločbe s strani sodišča zadržana. Sodišče v skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 v takem primeru preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Da lahko sodišče opravi takšno presojo, mora obrazložitev odločbe vsebovati dovolj natančno ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki glede na to dejansko stanje narekujejo v izreku odločbe sprejeto odločitev. Polje proste presoje pa je prekoračeno tudi tedaj, ko je presoja očitno nerazumna, arbitrarna ali diskriminatorna.⁴

10V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil podan formalni pogoj za odločanje o pogojnem odpustu, to je, da je tožnik že prestal ustrezen del kazni, določen v 88. členu KZ-1. Med strankama pa je sporno, ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja.

11V konkretni zadevi je zavod predlagal, da se tožnika pogojno odpusti s 30. 6. 2021. Na podlagi njegovega vedenja v času prestajanja kazni, izkazane pripravljenosti do plačila odškodnine, izpolnjevanja zastavljenih ciljev v osebnem načrtu, preverjanju njegove stabilnosti tako v zavodu kot zunaj njega, je zavod menil, da ne bo imel težav v življenju po prestani kazni. Zavod skladno s četrtim odstavkom 106. člena ZIKS-1 navedeno poročilo pripravi in ga pošlje obsojencu ter komisiji. Komisija po mnenju sodišča na navedeno poročilo ni vezana, se mora pa do njega opredeliti, kadar je predlog zavoda drugačen, kot pa je odločitev komisije. Izrecno se komisija v izpodbijanem aktu do navedenega predloga iz poročila zavoda ni opredelila, je pa podajala razloge za neugoditev tožnikovi prošnji za pogojni odpust, in sicer meni, da tožnik še ni zavzel tiste stopnje kritičnosti, da bo prevzel odgovornost za izvršeno kaznivo dejanje. To pa bo po mnenju komisije tožnik storil, ko bo poravnal vse s sodbo naložene obveznosti ali vsaj nedvoumno izkazal pripravljenost za to. Nesporno med strankama vse tožnikove obveznosti (več kot 60 milijonov EUR) niso poravnane.

12Da pa nedvoumno ni izkazana tožnikova pripravljenost za poravnavo obveznosti, naloženih s sodbo, pa komisija utemeljuje s tem, da je tožnik začel odplačevati odškodnino po 20,00 EUR mesečno šele februarja 2020 in je povrnil le nizek del odškodnine (340,00 EUR) od skupaj dolgovanih več kot 60 milijonov EUR. Komisija namreč meni, da je to prenizek delež, da bi ocenila, da je tožnik dovolj kritičen do premoženjskih elementov kaznivega dejanja. Komisija se sicer opredeli do utesnitve izvršbe (oškodovanec je zaradi poplačila 245.120,40 EUR iz naslova prodaje tožnikovih delnic 24. 9. 2018 utesnil izvršbo⁵), vendar komisija še vedno meni, da težko govori o tožnikovi nedvoumno izkazani pripravljenosti za poplačilo celote, saj je od pravnomočnosti sodbe, s katero je tožniku naloženo plačilo obveznosti, minilo že več let (odločba Višjega sodišča je bila izdana 6. 12. 2017), pa obsojenec še vedno ostaja pri nizkem deležu poplačane odškodnine. Vendar pa se pri tem komisija ni opredelila do tožnikovih navedb, da je brez premoženja, saj se je oškodovanka poplačala z njegovim celotnim premoženjem, vključno z že navedenimi delnicami (nahaja se v zaporu in zato nima prihodkov; nima sredstev na TRR, kar tožnik izkazuje s sklepom o ustavitvi izvršbe na njegove TRR z dne 21. 11. 2019; nima drugega premoženja, razen osebnega vozila Audi A8, ki je bil s strani oškodovanke že zarubljen, a se iz njega še ni poplačala).

13Glede na navedeno odločitev tožene stranke ni prestala t.i. testa očitne (ne)razumnosti preizkusa uporabe kriterijev iz 5. odstavka 88. člena KZ-1 na konkretnih okoliščinah zadeve.⁶ V konkretni zadevi pa komisija sploh ni (razumno) pojasnila, kako naj bi tožnik – upoštevajoč njegovo premoženjsko stanje⁷ - bolj nedvoumno izkazoval pripravljenost na plačilo odškodnine in čeprav je zavod v poročilu izpostavljal ravno tožnikovo pripravljenost do plačila odškodnine. Navedeno velja tudi v zvezi z nadaljnjim presojanim kriterijem s strani komisije, saj je komisija tudi naravo in težo kaznivega dejanja, za katera je bil tožnik obsojen, upoštevala glede na dosedanji delež izvršenih poplačil in zaradi tega menila, da je potrebno preverjanje daljše stabilnosti obsojenca (česar zavod v poročilu ni predlagal), da bo mogoče utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil.

14Ker je odločitev v nasprotju z mnenjem zavoda v teh delih nepojasnjena in je očitno nerazumna, sodišče ugotavlja, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno oziroma zmotno ugotovljena, zaradi česar je tožbi na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter četrtega odstavka tega člena vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem bo moral v prej nakazani smeri dopolniti postopek in o zadevi ponovno odločiti, pri čemer je skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

Odločanje v zadevi na seji

15Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega upravnega spisa očitno, da je treba na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

16Ker je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka ter je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijani akt odpravilo, je presodilo, da mora tožena stranka tožniku skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka, in sicer pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Drugi odstavek 3. člena Pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22% DDV, skupaj 347,70 EUR. Ker tožnik pri povrnitvi stroškov ni zahteval tudi zakonskih zamudnih obresti, mu jih sodišče ni odmerilo, saj je vezano na postavljeni tožbeni zahtevek stranke (prvi odstavek 7. člena ZUS-1). Sodišče pripominja, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena tožniku po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

¹ Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pg 522/2011 z dne 3. 11. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 587/2016 z dne 6. 12. 2017.
² Tako npr. sodbe Upravnega sodišča IV U 171/2019, I U 253/2019, I U 293/2018, I U 359/2016.
³ Glej npr. sodbo Upravnega sodišča I U 359/2016.
⁴ Sodba Vrhovnega sodišča RS U 5/2021 z dne 31. 8. 2021, 9. točka obrazložitve.
⁵ To tožnik zatrjuje v prošnji za pogojni odpust in čemur tožena stranka ne ugovarja, zato navedenemu sodišče sledi skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1.
⁶ Tako sodba Upravnega sodišča I U 443/2015 z dne 11. 2. 2016.
⁷ Navedeno je zatrjevano v tožnikovi prošnji za pogojni odpust, česar komisija ni prerekala, zato tem navedbam, da je tožnik brez premoženja, s katerim bi lahko razpolagal, sodišče sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1.