106. člen ZIKS-1

Izpodbijani popravni sklep z dne 3. 3. 2023 ni podlaga za pritožnikovo prestajanje zaporne kazni, kar izhaja že iz izreka tega sklepa, zato zadržanje izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na odločitev toženke, da se tožnika pogojno ne izpusti s prestajanja zaporne kazni, že po naravi stvari ne bi privedlo do začasne izpustitve s prestajanja kazni. To pomeni, da tudi če bi držale pritožbene navedbe, da je popravni sklep ničen, pritožnik zaradi tega ne bi bil pogojno odpuščen s prestajanja kazni zapora. Zmotno je tudi pritožnikovo sklicevanje na odločbo toženke z dne 26. 10. 2022 o odobritvi pogojnega odpusta z dnem 31. 1. 2023, saj je bila ta odločitev s sklepom z dne 30. 1. 2023 zadržana do ponovnega odločanja. O tem je toženka sicer res odločala 2. 2. 2023, vendar s to odločbo ni bilo odločeno, da se pritožnika pogojno odpusti. Tega tudi pritožnik ne trdi. To torej pomeni, da tudi če sklep z dne 3. 3. 2023 po svoji pravni naravi ni popravni sklep (kar bo predmet odločanja o tožbi), to ne pomeni, da bo morebitna ugoditev pritožnikovi tožbi privedla do njegovega pogojnega odpusta s prestajanja zaporne kazni.

Tožena stranka je pri obravnavi tožnikove vloge za pogojni odpust presodila, da vlagatelj ne izpolnjuje enega od zakonsko določenih (vsebinskih) pogojev za izrek pogojnega odpusta (minimalna doba prestane kazni zapora), zato bi o njej morala sprejeti vsebinsko odločitev. Toženka torej zaradi neizpolnjevanja tega pogoja vloge ne bi smela zavreči, temveč kvečjemu zavrniti oz. prošnji ne ugoditi.

V konkretnem primeru je iz spisov in iz tožbenih navedb dovolj jasno in kot nesporno sledi, da tožeča stranka, to je mati obsojenca, v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni imela ne položaja stranke ne položaja stranskega udeleženca. Ob tem, da je po materialnem predpisu sicer tožnica na podlagi 106. člena ZIKS-1 imela pooblastilo, da vloži zahtevo kot obsojenčeva mati, pa iz upravnih spisov tudi ni razvidno, da je za to imela tudi pisno privolitev obsojenca, kot se eksplicitno zahteva po 106. členu ZIKS-1. Za vložitev tožbe in s tem za aktivno legitimacijo v upravnem sporu mora biti podan in izkazan položaj stranke ali stranskega udeleženca že v upravnem postopku, kar pa ni obravnavani primer.

Pogojni odpust je del izvrševanja kaznovalne politike. Pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja in da druge okoliščine dokazujejo, da je osebnostno urejen. Komisija je na podlagi podatkov v Poročilu zavoda, v katerem tožnik prestaja kazen, po prostem preudarku presodila, da zaradi kršitev hišnega reda pri tožniku ni mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Glede na naravo obravnavane sporne zadeve, to je odločanje o tožnikovi prošnji za pogojni odpust in glede na ustaljeno upravno-sodno prakso je sodna presoja zakonitosti izpodbijane odločbe zadržana, skladno s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1. Na podlagi citirane določbe ZUS-1 je v primeru odločanja po prostem preudarku (diskrecijska pravica) sodišče pooblaščeno le za preizkus, ali je bila diskrecijska pravica upravnega organa uporabljena v zakonsko določenih mejah in v skladu z namenom, za katerega je bila dana.

Utemeljen je tožbeni ugovor absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 2. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1 v povezavi s 3. točko 2. odstavka 237. člena ZUP, saj je tožena stranka izvedla postopek, in sicer izredno sejo Komisije za pogojni odpust dne 29. 3. 2017 brez njegove prisotnosti, v zapisniku navedene seje pa zapisala, da obsojenec ni podal dodatnih pojasnil k prošnji za pogojni odpust, tako da v konkretnem primeru pravica do izjave stranke v postopku ni bila v polnosti uveljavljena oziroma tožniku tako ni bila dana možnost udeležbe v postopku na učinkovit način ter tako ni imel možnosti izjaviti se o ključnih dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, kot to narekuje 9. člen ZUP.

Pogojni odpust ni pravica obsojenca, temveč privilegij, ki ga je deležen le tisti obsojenec, pri katerem je utemeljeno pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, o čemer se odloča v upravnem postopku. Odločba o pogojnem odpustu je glede na vsebino 88. člena ZIKS-1 izdana po prostem preudarku, saj okoliščine, ki se upoštevajo pri pogojnem odpustu, niso naštete taksativno, temveč le primeroma. Pravno podlago za izpodbijano odločitev predstavlja pooblastilo, dano v sedmem odstavku 106. člena ZIKS-1, v skladu s katerim predsednik komisije v primeru, ko v času od odločitve komisije do datuma pogojnega odpusta nastanejo razlogi, zaradi katerih komisija verjetno ne bi ugodila prošnji ali predlogu za pogojni odpust, če bi zanje vedela, zadrži izvršitev odločbe, dokler komisija ponovno ne odloči o prošnji oz. predlogu.

Pogojni odpust ni pravica obsojenca, temveč privilegij, ki ga je deležen le tisti obsojenec, pri katerem je utemeljeno pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, o čemer se odloča v upravnem postopku. V primeru izpodbijane odločbe gre torej za upravno odločbo, ki se, glede na vsebino 88. člena KZ-1, izda po prostem preudarku in s katero se odloča o privilegiju obsojenca in ne o kazenskih obtožbah zoper njega. Kritični odnos obsojenca do kaznivega dejanja ni le njegovo besedno obžalovanje, pač pa tudi odnos do obveznosti vrnitve protipravno pridobljenega premoženja, s tem pa posledično odnos do oškodovanca. Obsojenčeva pripravljenost na povrnitev škode in s tem odnos do kaznivega dejanja se ocenjuje glede na dejanske zmožnosti obsojenca, torej se glede na konkretne finančne in ostale zmožnosti obsojenca ugotavlja, ali je storil vse, kar bi v danih razmerah lahko, da bi s kaznivim dejanjem povzročeno škodo povrnil. Toženka obrazloži, zakaj je ocenila, da takšne pripravljenosti pri tožnici v zadostni meri ni zaznala.

Dejstvo, da predčasnega odpusta s prestajanja zaporne kazni, o katerem odloči direktor zavoda, ni mogoče preklicati, ne pomeni, da je obsojenec z dnem predčasnega odpusta kazen tudi prestal. Kazen se izteče z dnem, ko bi bila prestana v primeru, če predčasnega odpusta ne bi bilo.

V obravnavani zadevi gre glede na določbo 88. člena KZ-1 za upravno odločanje, pri katerem lahko tožena stranka v določenih primerih uporabi diskrecijsko pravico (prosti preudarek), katerega meje odločanja so podane v 1. stavku četrtega odstavka 88. člena KZ-1. Po slednjem je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Šele ob takšni ugotovitvi se lahko na podlagi uporabe prostega preudarka pogojni odpust podeli ali pa odreče. V obravnavani zadevi je komisija, ki je pristojna za odločanje, ocenila, da na podlagi poročila zavoda o poteku prestajanja kazni, ki se nahaja v upravnih spisih, izhaja, da tožnik še nima podeljenih zunajzavodskih ugodnosti. Zato je potrebno preveriti njegovo urejenost in stabilnost, kar je ključnega pomena pri pogojnem odpustu in vključitvi obsojenca na prostost, zato Komisija ne more utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja.