UPRS Sodba I U 603/2021-29

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana, št. 351-2424/2018-28 z dne 1. 10. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom Mestne občine Ljubljana se zavrne.

Dosedanji potek postopka

1Prvostopenjski organ je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem investitorki Mestni občini Ljubljana dovolil rekonstrukcijo in dozidavo zdravstvenega doma ... na parcelah št. 285/7 in 285/8, k.o. ..., po projektni dokumentaciji za pridobitev gradbenega dovoljenja št. 96/96, junij 2018 z dopolnitvijo november 2018, izdelovalca A. d. o. o., ki je sestavni del gradbenega dovoljenja, pod v nadaljevanju navedenimi pogoji (točka I), pri čemer je sestavni del gradbenega dovoljenja tudi zahtevek investitorke (točka II), odločil, da se gradnja lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja in po prijavi začetka gradnje objekta pri tukajšnjem upravnem organu v skladu s 63. členom Gradbenega zakona (GZ), gradbeno dovoljenje za novogradnjo preneha veljati, če investitorka ne vloži popolne prijave začetka gradnje v petih letih od njegove pravnomočnosti (točka III) in še, da posebni stroški za izdajo tega dovoljenja niso bili zaznamovani (točka IV).

2V obrazložitvi je povzel potek postopka, za odločitev veljavne materialne predpise (GZ, Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana - OPN MOL) ter ugotovil, da je nameravana gradnja skladna z OPN MOL. Tožniki so v postopku ugovarjali legi prizidka, ki bi bil po njihovem mnenju preblizu večstanovanjske stavbe B., kar bi predstavljalo grob poseg v njihov življenjski prostor, onemogočen bi bil dostop do njihove stavbe, povečala bi se pretočnost ljudi, itd. Navedli so še, da je skupnost etažnih lastnikov stavbe B. sprožila postopek za določitev funkcionalnega zemljišča k tej stavbi, ki se vodi pod opr. št. III N 105/2019-15 na podlagi Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine (ZVEtL-1) in se nanaša na parc. št. 285/4, k.o. ..., ki je zabeležen v zemljiški knjigi. Prvostopenjski organ je njihove ugovore zavrnil z utemeljitvijo, da je parc. št. 285/4 označena kot javna površina v grafičnem delu OPN MOL, zato za odmik predvidene gradnje od te parcele zadošča soglasje oddelka MOL, pristojnega za promet, kar je pridobljeno.

3Drugostopenjski organ je pritožbe tožnikov zavrnil. V zvezi z navedbami glede oviranja dostopa tožnikov do njihove stanovanjske stavbe se je skliceval na projektno dokumentacijo, 22. člen GZ in Pravilnik o univerzalni graditvi in uporabi objektov. V zvezi z odmikom od parc. št. 285/4 je ugotovil, da je odmik res manjši, kot ga dopušča OPN MOL (24. člen), vendar je to zemljišče označeno kot javna pot, za manjši odmik pa je bilo predloženo soglasje Oddelka za gospodarske dejavnosti in promet pri MOL. Zgolj okoliščina, da je v zemljiški knjigi zaznamovan postopek določitve pripadajočega zemljišča, še ne pomeni, da pogoji za izdajo GD niso izpolnjeni. Investitorka je namreč izkazala pravico graditi. Pri tem se je organ skliceval na, I U 824/2020 z dne 10. 3. 2021, II U 105/2017 z dne 14. 6. 2018, itd.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

4Tožniki so tožbo vložili zoper izdano gradbeno dovoljenje iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navedli so, da je sporno dejstvo, ali je sestavni splošni skupni del stavbe na naslovu B. v lasti tožnikov na parc. št. 285/6 tudi parc. št. 285/4 kot pripadajoče zemljišče, oziroma, ali so tožniki tudi lastniki parc. št. 285/4 ter kakšne posledice ima nameravana gradnja na pravice tožnikov z vidika predpisov, ki se nanašajo na namensko rabo zemljišča ali objektov, na ukrepe za zmanjšanje emisij, odmike od parcelnih meja in sosednjih stavb, ukrepe za preprečevanje požara na sosednje objekte, dostope in površine za gašenje in reševanje, ter zaradi neutemeljenega bodočega preprečevanja uporabe njihove stavbe. Parc. št. 285/4 je v zemljiški knjigi vknjižena v lasti MOL. V naravi se nahaja med parc. št. 285/8 in 285/7, v lasti MOL, kjer bo potekala nameravana gradnja, in med parc. št. 285/6, v lasti etažnih lastnikov (tožnikov) stavbe na naslovu B. Nameravana gradnja je od parc. št. 285/4 oddaljena samo 0,49 m, od parc. št. 285/6 pa 6 m, torej je treba presoditi morebitne vplive nameravane gradnje na sosednje parcele. V zvezi s parc. št. 285/4 so tožniki svoj pravni interes izkazovali z obstojem svoje na izviren način pridobljene lastninske pravice na parc. št. 285/4 kot pripadajočem zemljišču k stavbi na naslovu B. V zemljiški knjigi je vpisana zaznamba postopka določitve pripadajočega zemljišča. Slednje ni toliko bistveno kot to, da so tožniki zatrjevali in dokazovali, da so oni lastniki parc. št. 285/4 in ne MOL, čigar pravica je zmotno vpisana zaradi avtomatskega vpisovanja lastninske pravice na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Parc. št. 285/4 je splošni skupni del stavbe na naslovu B. in sodi k tej stavbi že vse od njene zgraditve od leta 1932 dalje, skladno z merili iz 43. člena ZVetL-1. Tako tudi Ustavno sodišče, ko je v več odločbah zapisalo, da ima na izviren način pridobljena lastninska pravica prednost pred vpisi v zemljiški knjigi in da se za lastnika šteje dejanski lastnik. Zato je neutemeljeno sklicevanje na upravnosodno prakso, da zaznamba spora ni ovira za izdajo GD. Toženka bi morala tako pridobljeno lastninsko pravico tožnikov upoštevati kot relevantno pravno dejstvo pri ugotavljanju vpliva nameravane gradnje na pravice tožnikov. Tožniki imajo v postopku izdaje GD pravico do varstva svojih ustavnih pravic: 33., 72. in 67. člen Ustave.

5Ker se toženka do vseh teh dejstev ni izrecno opredelila, je s tem kršila 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Posledično je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ob tem je bilo kršeno tudi načelo materialne resnice in varstvo pravic strank (8. in 7. člen ZUP). Toženka bi morala glede na predložene navedbe in dokaze tožnikov to vprašanje obravnavati kot predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 147. člena ZUP ter postopek prekiniti do rešitve postopka za določitev pripadajočega zemljišča III N 105/2019. Zato GD ni izdano v skladu s 1. točko prvega odstavka 42. člena GZ, saj bi morala MOL za odmik nameravane gradnje od parc. št. 285/4 pridobiti soglasje tožnikov kot lastnikov te parcele. Napačno je tudi stališče, da je soglasje dano, ker gre za javno površino po OPN MOL, MOL pa je dal soglasje k manjšemu odmiku. Drži, da je parc. št. 285/4 označena kot javna površina, vendar je to pravno nepomembno z vidika ustavnega varovanja lastninske pravice tožnikov in z vidika dejstva, da zgolj označba, da gre za javno površino, sama po sebi MOL ne daje pravice do razpolaganja ali upravljanja s parcelo, ki je označena kot javna površina oziroma do izdaje kakršnihkoli soglasij v postopku pridobivanja GD. Grajena javna površina (7. točka prvega odstavka 3. člena Zakona o urejanju prostora - ZUreP-1) sama po sebi ne more nastali zgolj na podlagi odloka o občinskem prostorskem načrtu, temveč mora biti izdana ugotovitvena odločba o nastanku statusa grajenega javnega dobra (prvi odstavek 245. člena ZUreP-1). V tej zadevi taka odločba ni bila nikoli izdana. Sicer pa za določitev parc. št. 285/4 kot javne površine oziroma za njeno razlastitev ni nobenega zakonskega razloga, saj se ta parcela ni nikoli in se ne uporablja kot javna površina, temveč izključno kot zasebna površina, namenjena etažnim lastnikom stavbe na naslovu B. kot dostopna peš pot in edina dostopna pot z vozili do te stavbe. V primeru izvedbe nameravane gradnje bo ta dostop oviran. MOL ima kot investitorka možnost zgraditi dvigalo za invalide za dostop do zdravstvenega doma na drugih koncih zdravstvenega doma brez poseganja v parc. št. 285/4. Opozorili so še na 54. člen ZVEtL-1. Napačna je tudi uporaba materialnega prava, ker obseg nameravane gradnje presega zgolj ureditev dostopa do funkcionalno ovirane osebe, za kar prostorski akt omogoča izjemo pri preseganju maksimalno določenega faktorja izrabe. Novi prizidek ne bo namenjen le vertikalni komunikaciji, temveč tudi prostorom za trajno in začasno hrambo pripomočkov za gibalno ovirane osebe. Predlagali so, da sodišče tožbi ugodi, prvostopenjsko odločbo odpravi ter vrne zadevo v ponovni postopek toženki, ki naj jim povrne njihove stroške postopka.

6Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala je upravne spise zadeve.

7Stranka z interesom MOL je v odgovoru na tožbo uvodoma izpostavila, da tožniki v tožbi v pretežnem delu navajajo dejstva, ki so jih imeli možnost navajati v postopku pred izdajo akta, pa tega niso storili, zaradi česar so njihove navedbe o izvorni pridobitvi lastninske pravice ter glede javnega dobra, upoštevajoč tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) prepozne in neupoštevne. Tožniki v postopku pred izdajo akta niso podali navedb ne o pridobitvi lastninske pravice, niti o v tožbi očitno sporni ugotovitvi statusa javne poti na nepremičnini, temveč so izpostavljali, da postavitev dvigala na južni strani Zdravstvenega doma ... predstavlja grob poseg v življenjski prostor etažnih lastnikov. Ne glede na povedano, okoliščina teka postopka za določitev pripadajočega zemljišča, na podlagi katerega so tožniki uveljavljali svoj interes za udeležbo v postopku, po ustaljeni praksi ni ovira za izdajo GD. MOL je namreč izkazala pravico graditi. Podatki zemljiške knjige so javni in izkazujejo lastniško stanje na nepremičninah. Če investitor izkaže pravico graditi, to ne predstavlja predhodnega vprašanja. Opozorila je na 80. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Glavni namen zaznambe spora po drugem odstavku 80. člena ZZK-1 je ustvarjanje publicitete spora, ne pomeni pa omejitve lastnika pri izvajanju njegovih lastninsko-pravnih upravičenj. Če bi organ lahko zavrnil izdajo gradbenega dovoljenja (ali prekinil postopek za njegovo izdajo) v primeru vpisane zaznambe spora, bi vsakdo lahko komurkoli onemogočil izvajanje gradnje na njegovi nepremičnini za kakršnokoli obdobje. Tožniki se neuspešno sklicujejo tudi na 50. člen ZVEtL-1. V nadaljevanju je stranka z interesom še poudarila, da parc. št. 285/4 nikoli ni bila v izključni uporabi tožnikov, temveč jo od izgradnje zdravstvenega doma v 60. letih prejšnjega stoletja uporabljajo zaposleni v tem zdravstvenem domu, pacienti in naključne mimoidoče osebe. Tožniki torej te nepremičnine nikoli niso imeli v izključni posesti niti ob uveljavitvi ZLNDL niti kadarkoli prej in tega tudi ne izkažejo. Odločba je tudi obrazložena. Javna raba parc. št. 285/4 pa je izkazana glede na OPN MOL, kar je potrdila tudi peta tožnica v pritožbi. Novote so tudi navedbe o preseženem obsegu gradnje, kar pa tudi ne drži. Predlagala je zavrnitev tožbe in naložitev njenih stroškov postopka tožnikom.

8Tožniki so sodišču posredovali pripravljalno vlogo z dne 4. 10. 2022. Z njo so posredovali sodišču pravnomočni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, III N 105/2019 z dne 24. 3. 2022, ki je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 1245/2022 z dne 8. 9. 2022 (ki so ga tožniki prejeli 30. 9. 2022). S tema sklepoma je bilo ugotovljeno, da ima parc. št. 1754 285/4 (kot pripadajoče zemljišče) pravni položaj skupnega dela stavbe stavbe v etažni lastniki in da lastninska pravica na njej učinkuje v korist vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe z naslovom B. S tem so potrjene navedbe tožnikov, da stranka z interesom MOL nikoli ni bila lastnica parc. št. 285/4, kot je izhajalo iz nepravilne vknjižbe v zemljiški knjigi. Svoje upravičenje na tej parceli je stranka z interesom MOL lahko uresničevala le kot ena od manjšinskih etažnih lastnic stavbe na naslovu B. in bila tako v slabi veri, ko se je v postopku izdaje izpodbijane odločbe predstavljala kot njena lastnica. Še več, kljub svojemu vedenju je to parcelo razglasila za javno dobro. Gre torej za pravno relevantna dejstva, ki bi morala biti v upravnem postopku upoštevana tako, kot so to zatrjevali tožniki v tožbi. Citirana sodna praksa, na katero se sklicuje MOL, pa je z vidika varstva ustavnih pravic tožnikov, vprašljiva. Tožniki se niso sklicevali le na dejstvo zaznambe spora v zemljiški knjigi, temveč tudi na okoliščine pridobitve lastninske pravice na tej parceli. Opozorili so še, da so te okoliščine podajali v okviru materialnoprocesnega vodenja upravnega postopka, v katerem pa organ zaradi napačne uporabe materialnega prava ni raziskoval vseh pravno relevantnih dejstev in tožnikov opozoril na njihove pravice. 6. točka prvega odstavka 43. člena GZ pa ni relevantna, kot to meni MOL, saj gradnja ni dovoljena na tej parceli, temveč na sosednjih. Zgornje pomisleke tožnikov je kot pravno relevantne prepoznalo tudi Vrhovno sodišče RS s sklepom o dopustitvi revizije, X Dor 190/2021 z dne 9. 2. 2022. O tem (po podatkih znanih tožnikom) še ni bilo odločeno. Tožniki tudi niso prekludirani z navajanjem dejstev o izdani ugotovitveni odločbi o statusu javnega dobra. Na obstoj take odločbe bi moral po uradni dolžnosti paziti upravni organ.

9Stranka z interesom Mestna občina Ljubljana je v pripravljalni vlogi še izpostavila, da v času izdaje gradbenega dovoljenja dejansko stanje ni bilo takšno, kot izhaja iz sklepa, III N 105/2019. Naknadno vložene listine na pravilnost odločitve zato ne morejo vplivati. Tako tudi še nespremenjena sodna praksa. Ne držijo navedbe tožnikov, da naj bi bila stranka z interesom v slabi veri. Nenazadnje bi tudi tožniki lahko vložili predlog za določitev pripadajočega zemljišča kadarkoli, pa so to storili šele leta 2019. Tudi ne drži, da stranka z interesom v nepravdnem postopku ni uveljavljala, da gre za javno pot, saj je to jasno in določno navedla v odgovoru na predlog.

10Sodišče uvodoma navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 603/2021 z dne 4. 10. 2022, odločil, da v zadevi sodi sodnica posameznica (tretja alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1). Gre za spor v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja stranki z interesom, o ugovorih tožnikov se je že izrekla sodna praksa. Senat je sklenil, da so v zadevi pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani. Na glavni obravnavi prisotni stranki na izrecno vprašanje na sestavo sodišča nista imeli ugovorov, tudi toženka po prejemu sklepa in vse do izdaje sodbe ugovora na sestavo sodišča ni podala.

11Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo 10. 11. 2021, ki so se je udeležili tožniki po pooblaščencu in stranka z interesom po pooblaščencu. Toženka se glavne obravnave, kljub izkazanemu vabilu, ni udeležila. Tožniki so vztrajali pri tožbi, stranka z interesom pri svojih vlogah. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in pregledalo vso listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v upravnem spisu, med drugim: izpodbijano odločbo, drugostopenjsko odločbo, izpisek iz zemljiške knjige za nepremičnino s parc. št. 285/4, k.o. ..., kar vse se nahaja že v upravnih spisih.

12Dokazne predloge za: zaslišanje tožnikov, vpogled v zemljiško knjigo za nepremičnini s parc. št. 285/9 in stavbo na naslovu B., k.o. ..., vpogled v spis, III N 105/2019, zaslišanje prič C. C., Č. Č., D. D., vpogled v sklep, III N 105/2019 z dne 24. 3. 2022, vpogled v sklep Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 1245/2022 z dne 8. 9. 2022, sklep Vrhovnega sodišča RS, X Dor 190/2021 z dne 9. 2. 2022, odgovor stranke z interesom na predlog z dne 4. 7. 2019 je sodišče zavrnilo.

13Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi, I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019. Dokazne predloge tožnikov za vpogled v sklep, III N 105/2019 z dne 24. 3. 2022, sklep Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 1245/2022 z dne 8. 9. 2022, sklep Vrhovnega sodišča RS, X Dor 109/2021 z dne 9. 2. 2022, in dokazni predlog stranke z interesom za vpogled v odgovor stranke z interesom na predlog (v III N 105/2019 - op. sod.) z dne 4. 7. 2019, je sodišče tako zavrnilo kot prepozne in zato nedopustne.

14Dokazni predlog tožnikov za zaslišanje tožnikov je sodišče zavrnilo kot nerelevantnega, ker lahko zatrjevane trditve preveri z listinami spisa. Dokazni predlog stranke z interesom za zaslišanje prič C. C., Č. Č. in D. D. je sodišče zavrnilo kot nerelevantnega glede na zatrjevano dejstvo - rabo sporne nepremičnine.

15Dokazni predlog tožnikov za vpogled v zemljiško knjigo za nepremičnini s parc. št. 285/9 in stavbo na naslovu B., k.o. ..., je sodišče zavrnilo kot nepotrebnega, ker je lastniško stanje v času vložitve tožbe nesporno. Enako velja glede dokaznega predloga po vpogledu v spis, III N 105/2019, ker ni sporno, da je postopek zaradi ugotovitve pripadajočega zemljišča s parc. št. 285/4 k stavbi na naslovu B., k.o. ..., tekel med upravnim postopkom, ob vložitvi tožbe ter tekom upravnega spora.

16Zoper zavrnitev dokaznih predlogov tožniki in stranka z interesom na glavni obravnavi po izrecnem pozivu sodišča niso ugovarjali.

K I. točki izreka:

17Tožba je utemeljena.

18V primeru gre za vprašanje pravilnosti in zakonitosti odločitve prvostopenjskega organa o izdaji gradbenega dovoljenja stranki z interesom Mestni občini Ljubljana za rekonstrukcijo in dozidavo zdravstvenega doma ... na parcelah št. 285/7 in 285/8, k.o. ..., po projektni dokumentaciji za pridobitev gradbenega dovoljenja št. 96/96, junij 2018 z dopolnitvijo november 2018, izdelovalca A. d. o. o., ki je sestavni del gradbenega dovoljenja, pod tam navedenimi pogoji.

19Tožniki izpodbijajo odločitev iz tožbenih razlogov iz 27. člena ZUS-1: napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožniki v bistvenem ugovarjajo, da v zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo GD, ker ni podanega soglasja tožnikov kot lastnikov zemljišča s parc. št. 285/4 za manjši odmik objekta od meja sosednjih parcel oziroma od regulacijske linije javne ceste in drugih javnih površin, kot to določa 24. člen OPN MOL ID.

20II. poglavje GZ predpisuje postopek izdaje gradbenega dovoljenja. V 43. členu so predpisani pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, med drugim, da: 1. je gradnja skladna z določbami prostorskega izvedbenega akta v delu, ki se nanaša na graditev objektov, in z določbami predpisov o urejanju prostora, 6. da je investitor v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik ali imetnik stvarne pravice, ki mu daje pravico graditi na tuji nepremičnini, na kateri je predvidena gradnja, ali pa to pravico izkazuje z dokazili iz 3. točke drugega odstavka, tretjega odstavka ali četrtega odstavka 35. člena tega zakona, pri čemer je v zemljiški knjigi označena plomba za vpis te pravice v zemljiško knjigo.

21Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je prvostopenjski organ po ugotovitvi, da je stranka z interesom Mestna občina Ljubljana vpisana v zemljiški knjigi (tudi) kot lastnica nepremičnine s parc. št. 285/4, k.o. ... (ki je sosednja nepremičnina nepremičninam s parc. št. 285/7 in 285/8, na katerima se dovoljuje gradnja), zaključil, da so pogoji za izdajo GD po OPN (točno: po 24. členu Odloka o OPN MOL ID) izpolnjeni, saj je soglasje za manjši odmik objekta od regulacijske linije javne ceste in drugih javnih površin podano s strani stranke z interesom kot upravljavke te površine, ki je po karti 3.2. (ki je sestavni del OPN MOL ID) označena kot javna površina. Temu zaključku je pritrdil tudi drugostopenjski organ v pritožbenem postopku. Sodišče sodi, da je bil tak zaključek iz v nadaljevanju navedenih razlogov napačen oziroma vsaj preuranjen.

22Tožniki so namreč že v upravnem postopku uveljavljali, da so kot etažni lastniki stavbe na naslovu B., sprožili postopek za določitev pripadajočega zemljišča pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, III N 105/2019, za zemljišče s parc. št. 285/4, k.o. ..., po določbah ZVEtL-1, s čimer so dejansko uveljavljali, da je to zemljišče njihova last in bi, upoštevajoč lego tega zemljišča napram legi oziroma lokaciji nameravane gradnje, morali biti pozvani na podajo soglasja glede na 24. člen OPN MOL ID. Zato ne vzdrži ugovor stranke z interesom v odgovoru na tožbo, da gre pri ugovoru uveljavljanja lastninske pravice na tem zemljišču za tožbeno novoto, ki je po 52. členu ZUS-1 nedopustna, saj je bil tak ugovor v upravnem postopku nedvomno že podan.

23ZVEtL-1 določa pravila postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbam, ki so bile zgrajene pred januarjem 2003 (1. člen). 11. člen določa, da sodišče, ki vodi postopek po tem zakonu, nemudoma po prejemu predloga po uradni dolžnosti obvesti zemljiškoknjižno sodišče o začetem postopku po tem zakonu, zemljiškoknjižno sodišče pa po uradni dolžnosti odloči o vpisu zaznambe v zemljiško knjigo (drugi odstavek). Po 42. členu je pripadajoče zemljišče tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi (prvi odstavek). Po 50. členu pa sodišče z odločbo o ugotovitvi pripadajočega zemljišča ugotovi obseg pripadajočega zemljišča stavbe in obstoj lastninske pravice lastnika stavbe na njem (prvi odstavek).

24V postopku po ZVEtL-1 se torej (po ustaljeni sodni praksi – npr. I Cp 1325/2020, I Cp 1289/2021) (lastninska) pravica na pripadajočem zemljišču ne pridobiva na novo, ampak se z namenom ureditve nepremičninskih evidenc (oziroma uskladitve teh z dejanskim stanjem) le za nazaj ugotavlja dejanski položaj nepremičnine in varuje po zakonu pridobljena lastninska pravica predlagateljev. Nepravilen vpis v zemljiški knjigi, ki nima dejanske podlage, zato ne more biti temelj pridobitve lastninske pravice, niti predmet ustavnega varstva zasebne lastnine. Stranka z interesom se zato na vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi v tem primeru ne more z uspehom sklicevati. V skladu z določbami ZVEtL-1, ki predstavljajo sistemsko rešitev, ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnikov stavbe; to izhaja iz izhodišča, da so dobroverni lastniški posestniki na stavbah, zgrajenih pred 1. 1. 2003, skupaj s pridobitvijo pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na stavbi ali njenem delu, pridobili tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču.

25Glede na povedano sodišče zato sodi, da bi moral prvostopenjski organ v tem konkretnem primeru, ko je bil na predlog tožnikov tekom upravnega postopka uveden postopek za ugotovitev obstoja lastninske pravice na zemljišču s parc. št. 285/4 po citiranih določbah ZVetL-1, za katerega so tožniki že v upravnem postopku zatrjevali, da je njihova last, postopek izdaje gradbenega dovoljenja, upoštevajoč prvi odstavek 147. člena ZUP, prekiniti do zaključka nepravdnega postopka, ne glede na vpisano lastninsko pravico investitorke - stranke z interesom MOL v zemljiški knjigi. Ker tega organ ni storil, je s tem zagrešil bistveno kršitev pravil postopka, ki je vplivala ali mogla vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Posplošeni navedbi stranke z interesom, da bi prekinitev postopka v takih primerih lahko privedla do šikanoznega vlaganja predlogov za določitev pripadajočega zemljišča v postopkih izdaje gradbenih dovoljenj, sodišče tako glede na opisane okoliščine tega primera ne more slediti.

26Kar se tiče sodne prakse in iz nje izhajajočega stališča, na katero se sklicujeta toženka in stranka z interesom, je najprej treba opozoriti, da gre za (sicer večinsko) stališče, ki se je izoblikovalo v zvezi z vprašanjem pravice graditi. Za to v tem primeru sicer ne gre, je pa situacija (vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi proti ugotovitvi pripadajočega zemljišča po ZVEtL-1 in s tem obstoja lastninske pravice na pripadajočem zemljišču) identična. Sodišče tudi pripominja, da ne gre za enotno stališče oziroma je to odvisno od specifike konkretnega dejanskega stanja primera. Glede na konkretne okoliščine tega primera, sodišče tako ocenjuje, da je odstop od večinske sodne prakse iz razlogov, kot izhajajo iz obrazložitve te sodbe, upravičen.

27Sodišče je zaradi navedenega tožbi ugodilo, izpodbijani akt na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker gre pri konkretnem upravnem postopku za postopek, ki je usmerjen v oblikovanje novega, bodočega pravnega razmerja - izdajo gradbenega dovoljenja, to pomeni, da mora organ v ponovljenem postopku upoštevati materialno pravo, veljavno v času ponovnega odločanja, ter tudi nova dejstva in dokaze, nastale do izdaje odločbe v ponovljenem postopku oziroma po izdaji predhodne odpravljene odločbe organa¹. Takšno ravnanje organu narekuje načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP, skladno s katerim organ odloča v upravni zadevi po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil (prvi odstavek 6. člena ZUP), ter prvi odstavek 138. člen ZUP, ki določa, da je pred izdajo odločbe treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. V ponovnem postopku mora tako organ zahtevo stranke z interesom MOL za izdajo gradbenega dovoljenja ponovno obravnavati, pri čemer mora upoštevati (tudi) pravnomočno odločitev, sprejeto v nepravdnem postopku, III N 105/2019, in v odvisnosti od le-te presoditi, ali so izkazani vsi pogoji za izdajo GD po OPN MOL ID oziroma ali je treba postopek dopolniti ter v odvisnosti od rezultata dopolnjenega postopka ponovno odločiti.

28Sodišče se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo, ker je že zgoraj navedeno zadosten razlog za odpravo izpodbijanega akta.

29Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

K II. in III. točki izreka:

30Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnikov temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (četrti odstavek 3. člena).

31Ker ZUS-1 nima posebnih določb v zvezi s povrnitvijo stroškov strank z interesom, je treba uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP, mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker je stranka z interesom predlagala sodišču zavrnitev tožbe, s predlogom pa ni uspela, je sodišče njen stroškovni zahtevek zavrnilo.

¹ Prim. KERŠEVAN, Erik; ANDROJNA, Vilko: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 415