50. člen ZVEtL-1

Sodišče prve stopnje je utemeljilo oba vidika, in sicer dejanskega, ki je v funkcionalni povezanosti zemljišča s stavbo, ter pravnega, ki odraža nekdanjo pravno (akcesorno) povezanost pravic na takem zemljišču s pravicami na stavbi.

Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da pritožnika s svojim predlogom ne izpolnjujeta pogojev po 41. členu ZVEtL-1. Trdita namreč, da sta lastnika garaže, št. 7950, pri čemer na zatrjevanem pripadajočem zemljišču kot lastnika te garaže nimata vknjižene lastninske pravice. Ta je vknjižena le v korist etažnih lastnikov stavbe, št. 689. Ker predlagatelja zahtevata ugotovitev skupnega pripadajočega zemljišča k tej stavbi in garaži, morajo biti udeleženci postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča neizogibno tudi etažni lastniki stavbe, št. 689 (prvi odstavek 48. člena ZVEtL-1). Pri tem je v tej fazi bistveno, da za presojo obstoja procesne predpostavke za začetek in izvedbo postopka po 41. členu ZVEtL-1 ni pomembno, ali gre pri zahtevanem zemljišču zares za pripadajoče zemljišče stavbe v lasti lastnika stavbe ali ne, niti to, ali bo tej stavbi pripadajoče zemljišče sploh mogoče vknjižiti. Pomembno je le, da predlagatelj to zatrjuje. Ali to drži, pa je glavno vprašanje postopka, ki ga sodišče v fazi predhodnega preizkusa ne razrešuje.

Stališče sodne prakse je, da je treba v primeru opisa prostorskih meja služnosti 19. člen ZZK-1 in standard natančnega opisa dosledno spoštovati. V primeru, ko gre za trajno infrastrukturo (kot so vodi gospodarske javne infrastrukture), je treba natančno določiti (vsaj) potek njene trase. Torej na katerem delu parcele ta poteka (zlasti v primerih, kot je obravnavani, ko so parcele precej večje od predvidenih tras služnosti) in v kakšni izmeri. Zgolj sklicevanje na priloženo skico (katastra gospodarske javne infrastrukture) standarda natančnega opisa ne more nadomestiti.

Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na drugem odstavku 50. člena ZVEtL-1. Ta določa, da lahko sodišče odloči o zahtevku za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču, če med udeleženci ni spora o njihovem obstoju ali o odločilnih dejstvih, sicer pa nepravdni postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja oziroma neobstoja stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču, ustavi in odloči, da se nadaljuje po pravilih pravdnega postopka.

Sodišče odloči o zahtevku za ugotovitev obstoja stvarne pravice na pripadajočem zemljišču, če med udeleženci ni spora o njenem obstoju ali o odločilnih dejstvih, sicer pa nepravdni postopek v tem delu ustavi in odloči, da se nadaljuje po pravilih pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da kriteriji zajemajo časovno obdobje od izgradnje stavbe, h kateri se ugotavlja pripadajoče zemljišče, pa vse do lastninjenja družbenih zemljišč. Odločilni so torej pretekla raba in pretekla dejanska urejenost do lastninjenja družbenih zemljišč ter merila in pogoji prostorskih aktov za navedeno obdobje, ne pa sedanja raba oziroma sedanja dejanska urejenost ter sedanji standardi, na kar se v pritožbi neutemeljeno sklicujeta prvi in drugi nasprotni udeleženec.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, so sedanji etažni lastniki stavbe svoje kupoprodajne pogodbe sklepali v letu 1996, v času predpisane kogentne vezanosti stavbe in zemljišča, ki je bilo potrebno za njeno redno rabo. Pravilno je navedlo, da je takrat veljal še ZPN, a ga je napačno uporabilo. ZPN je v 7. členu med drugim določal, da se s prenosom lastninske pravice na stavbi, ki je na zemljišču, na katerem je lastninska pravica, prenese tudi lastninska pravica na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Šlo je za kogentno vezanost, saj morebitni drugačni pogodbeni dogovori ali odsotnost izrecnega dogovora o prehodu pravice na pripadajočem zemljišču ob prenosu pravice na stavbi te zakonske ureditve niso mogli derogirati. Če je do prehoda pravic na stavbi prišlo v času, ko je za pravice na pripadajočem zemljišču stavbe veljala kogentna akcesornost pravicam na stavbi, pridobitelj stavbe za pridobitev pravice na tem zemljišču ni potreboval posebnega pravnega naslova še za pridobitev ustrezne pravice na zemljišču (četudi tega ni bilo, je pravica na zemljišču nanj prešla po samem zakonu).

Ni nujno, da bi moral predlagatelj za ugotovitev obstoja svoje lastninske pravice na pripadajočem zemljišču stavbe zoper zemljiškoknjižne lastnike nepremičnin, ki naj bi se ugotovile kot pripadajoče zemljišče k stavbi, vložiti tožbo. Do leta 2008 je bilo res tako, od tedaj dalje pa je za tovrstna vprašanja predpisan poseben nepravdni postopek po določbah ZVEtL. Pri tem ZVEtL ni ukinil možnosti, da se tovrstne situacije rešujejo v pravdi, temveč je le predpisan dodatni postopek, v katerem je ta vprašanja mogoče reševati. Izbira, kateri postopek bo začel, pa je prepuščena upravičencu.

Z dodatno ugotovitvijo izpodbijanega sklepa, da sta sporni parceli pomožna nepremičnina glavne nepremičnine (parcele, na kateri stoji nevpisana stavba z naslovom A.), ni v ničemer vsebinsko poseženo v bistvo odločitve, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo in obrazložilo že v sklepu z dne 27. 10. 2022: bistven je zaključek, da sta navedeni parceli potrebni in namenjeni za redno rabo predlagateljičine nepremičnine in da sta zato njena last. Upoštevaje uvodoma pojasnjeni širši in smiselni kontekst uporabe določb ZPP v nepravdnih postopkih ter posebno naravo postopkov po ZVEtL-1, v katerih se varuje tudi javni interes, pritožbeno sodišče ugotavlja, da z izpodbijanim popravnim sklepom ni bilo vsebinsko poseženo v odločitev iz sklepa sodišča prve stopnje z dne 27. 10. 2022, temveč je bila popravljena oziroma spremenjena zgolj nomotehnična označitev pravice, katere vsebina je ostala ves čas enaka.

Sodišče je pravilno izhajalo iz določbe 50. člena ZVEtL-1. Ta pooblašča sodišče, da odloči o zahtevku za ugotovitev (ne)obstoja stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču, če med udeleženci ni spora o njenem obstoju ali o odločilnih dejstvih, sicer pa nepravdni postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja ali neobstoja stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču, ustavi in odloči, da se nadaljuje po pravilih pravdnega postopka.

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je obširno pojasnilo koncept pojma pripadajočega zemljišča in njegove pravne ureditve od začetka gradnje obravnavane stavbe. Upravičenja na zemljišču so lahko pridobili le dejanski imetniki pravice uporabe na njem, to pa so bili lastniki stanovanj, ki so zemljišče potrebovali za redno uporabo. Noben kasnejši predpis (do lastninskega preoblikovanja) ni posegel v pridobljene pravice etažnih lastnikov stavb na stavbnih zemljiščih v družbeni lastnini. Lastniki posameznih delov stavbe so bili ob uveljavitvi ZLNDL (25. 7. 1997) dejanski imetniki pravice uporabe na družbenem premoženju, ki se je preoblikovalo v lastninsko pravico vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe. Kupci stanovanj so torej že ob nakupu stanovanj pridobili pravico uporabe na k stavbi pripadajočem zemljišču.

Ker do sporazuma o razdelitvi skupnega pripadajočega zemljišča med udeleženci postopka ni prišlo, je odločitev o razdelitvi skupnega pripadajočega zemljišča na dva solastniška deleža nepravilna. Nepremičnina, ki predstavlja skupno pripadajoče zemljišče, je v skupni lasti (ne v solastnini) vsakokratnih etažnih lastnikov obeh stavb. Ob presojanju v okviru prostega preudarka, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb, se upošteva tudi prostorsko povezanost in funkcionalno povezanost zemljišča s stavbo, kamor vsekakor sodi dostop do stavbe.

Glede na to, da tožniki uveljavljajo, da so bili že pred izdajo izpodbijane odločbe na podlagi zakona lastniki nepremičnine s parc. št. 1796/149 k. o. ..., toženka ni imela podlage za to, da se zanese zgolj na vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi, temveč bi morala vprašanje lastninske pravice na navedeni nepremičnini obravnavati kot predhodno vprašanje po določbah 147. člena ZUP. Ker tega ni storila in ker je to vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, je s tem podana bistvena kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

Odločba o etažiranju stanovanjske stavbe je pravnomočna, v zvezi s to stavbo ni (več) nobenega spora o lastništvu, zato ni ovir, da sodišče v tem postopku določi obseg pripadajočega zemljišča k stavbi skladno z določili 43. člena ZVEtL-1 ter kdo so lastniki tako določenega zemljišča. Ker je treba ob pravilni uporabi materialnega prava nadaljevati nepravdni postopek, je višje sodišče ugodilo pritožbama in sklep o ustavitvi nepravdnega postopka ter posledično odločitev o nadaljevanju postopka po pravilih pravdnega postopka, razveljavilo.

Ker med udeleženci postopka ni bilo soglasja o določitvi pripadajočega zemljišča na način, kot izhaja iz predloga predlagateljic, je sodišče prve stopnje utemeljeno postopalo po rednem teku stvari in za odločitev o pravnem položaju pripadajočega zemljišča postavilo sodno izvedenko urbanistične stroke. Sodišče prve stopnje je zaradi domneve umika predloga postopek pravilno ustavilo, ker predujem za delo sodne izvedenke urbanistične stroke s strani predlagateljice, kot tudi ostalih udeležencev, ni bil poravnan (prvi odstavek 16. člena ZVEtL-1). Drugi odstavek 50. člena ZVEtL-1, ki določa, da se nepravdni postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja oz. neobstoja stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču, ustavi in nadaljuje po pravilih pravdnega postopka, v konkretnem primeru ni uporabljiv. Med udeleženci ni bilo spora o obstoju stvarne služnosti na pripadajočem zemljišču.

Pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča, razen v posebej določenih izjemah, ni dopustno poseči v pravice oseb, ki so na takih zemljiščih pridobile pravice na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravnoposlovnega pridobitelja pravice. Pripadajoče zemljišče ne posega niti v cesto niti v pločnik, saj meja poteka po zunanjem robu pločnika, gledano s strani vozišča. Sodišče je pripadajoče zemljišče, ob upoštevanju njegove dosedanje rabe, ustrezno razmejilo od javnih površin. Dejstvo, da po nekaterih parcelah potekata javna razsvetljava in komunalno omrežje, ne more biti ovira za določitev teh parcel kot pripadajočega zemljišča k posameznim stavbam.

ZVEtL-1 v 48. členu določa krog udeležencev postopka. Skladno s petim odstavkom navedenega člena lahko občina, na območju katere je stavba, zaradi varovanja javnega interesa v postopku prijavi udeležbo, če verjetno izkaže obstoj javnega interesa. Občina je torej tista, ki varuje javni interes in nihče drug. Pritožnika, ki zatrjujeta obstoj stvarne pravice, sta sicer nedvomno imela pravni interes, da bi bila obveščena o predmetnem nepravdnem postopku in da bi jima bilo s tem omogočeno sodelovanje v postopku. Vendar pa je njun pravni interes prenehal. Prenehal je v trenutku, ko je predlagateljica postopka v odgovoru na njuno pritožbo izrecno izjavila, da služnosti ne priznava. Na tem mestu velja glede okoliščin iz 43. člena ZVEtL-1 še pojasniti, da zakon na abstraktni ravni ne daje prednosti eni okoliščini pred drugo. Ustrezno težo jim je ob upoštevanju namena zakona in okoliščin obravnavanega primera dolžno dati sodišče.

ZVEtL-1 kot interventni zakon določa z namenom hitrejše ureditve nespornih pravnih in dejanskih položajev v zvezi z etažno lastnino ter pripadajočim zemljiščem v 47. členu, da imetnik obstoječe stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču, ki še ni zemljiškoknjižno vpisana, lahko zahteva, da se ugotovi njen obstoj. A je pogoj za takšno „lažjo“ pridobitev stvarne ali obligacijske pravice določen v drugem odstavku 50. člena ZVEtL-1, to je, da med udeleženci ni spora o obstoju ali odločilnih dejstvih v zvezi s stvarno ali obligacijsko pravico na pripadajočem zemljišču. Da se 47. in 50. člen ZVEtL-1 uporabljata v povezavi, je jasno zavzeto stališče v sodni praksi.

V obravnavani zadevi oba pritožnika zatrjujeta, da imata na garažah (oz. na drvarnici) lastninsko pravico, pri čemer se sklicujeta na priposestvovanje. Upoštevaje citirano določbo drugega odstavka 50. člena ZVEtL-1 z ugotavljanjem obstoja lastninske pravice obeh pritožnikov sodišče prve stopnje ne bi preseglo svoje pristojnosti. Navedena določba nepravdnemu sodišču namreč ravno daje pristojnost, da odloči o zahtevku za ugotovitev obstoja stvarne pravice, torej tudi o zahtevku za ugotovitev obstoja lastninske pravice. Ker pri odločanju sodišče prve stopnje ni postopalo po drugem odstavku 50. člena ZVEtL-1, je pritožnikoma odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar pa predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1.