VSC Sodba Cp 70/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 463,60 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvega dne od izteka izpolnitvenega roka dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 16.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2018 do plačila (I. točka izreka) ter pravdne stroške v višini 3.940,63 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se tožena stranka (toženka) po pooblaščencu pravočasno pritožuje in uvodoma uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da je bila terjatev tožeče stranke do tožene stranke nesporno dokazana, napačen pa je dejanski zaključek, da do prenehanja te terjatve ni prišlo z zatrjevanim predpravdnim (izvenpravdnim) pobotom, temveč da posledično terjatev tožeče stranke še zmeraj obstoji. Navaja, da je toženka zatrjevala in dokazovala, da je sama imela nasprotno terjatev do tožnice iz dveh pravno poslovnih podlag, prvič iz naslova uporabe oziroma najema prostorov v hiši toženke, ki jo je uporabljala kot sedež podjetja in pisarniški prostor ter drugič iz naslova prevzema tožničinega dolga (naročeno in dobavljeno pohištvo), s čimer je toženka stopila v pravni položaj upnika proti tožnici. Prostori v hiši toženke so bili opremljeni s pohištvom, ki ga je izdelala in zmontirala družba A. d. o. o., sicer res ne zgolj prostor v hiši, ki ga je kot pisarno uporabljala tožnica, ampak tudi del prostorov, ki jih je toženkina družina uporabljala v zasebne namene, vendar je to bilo upoštevano, saj se je celoten račun družbe A. d. o. o. številka ... glasil na znesek 27.054,48 EUR, medsebojno pa sta bili pobotani terjatvi samo v višini 16.500,00 EUR, pri čemer je v tem znesku poleg terjatve iz naslova opreme za pisarno tožnice tudi terjatev iz naslova večletne uporabe poslovnega prostora v toženkini hiši. Med toženko in zakonitim zastopnikom tožnice je bilo dogovorjeno, da bo prva prevzela plačilo celotnega dolga do družbe A. d. o. o., čeprav je bila slednja, torej tožnica naročnik pohištva, ter da se bo ta terjatev prištela k njeni terjatvi do tožnice iz naslova uporabe pisarne v hiši. Toženka je s tem, ko je poplačala dolg tožnice postala njena upnica za znesek, ki ga je plačala družbi A. d. o. o. Ker tožnica kasneje ni imela denarnih sredstev za poplačilo skupnega dolga iz navedenih dveh pravno poslovnih naslovov, je bil edini način za plačilo ta, da je toženki prodala sporno vozilo znamke Audi A5, svojo terjatev iz naslova kupnine za vozilo pa pobotala s toženkino zgoraj navedeno terjatvijo. Na ta način je terjatev tožnice iz naslova kupnine za navedeno vozilo prenehala obstajati na podlagi predpravdnega pobotanja. To, da je med tožnico in toženko dejansko bil sklenjen dogovor o tem, da bo dolg do družbe A. d. o. o. plačala toženka izhaja tudi iz pisnega in s strani obeh podpisanega dogovora z dne 13. 11. 2014. Enako dejstvo pa potrjuje tudi podpisana kompenzacija z dne 13. 7. 2018, s katero sta bili pobotani medsebojni terjatvi. Takšno dejansko stanje je bilo potrjeno prav tako z zaslišanjem toženke in priče B. B., ki je bil v časom med oktobrom 2017 in avgustom 2019 zakoniti zastopnik tožnice in je v njenem imenu sklepal posle s toženko. Ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje, kot ga je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, je zmotno ugotovljeno, kar je privedlo tudi do napačne uporabe materialnega prava. Glede na pravilno dejansko stanje, kot ga v pritožbi predstavlja toženka, in ga je sodišče prve stopnje zgrešilo, bi bila pravilna materialnopravna podlaga, ki bi jo bilo treba uporabiti, določba prvega odstavka 270. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in določba 311. člena OZ. Toženka je priglasila tudi pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo tožeča stranka (tožnica) po pooblaščencu obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ob pravno upoštevni trditveni podlagi, ki jo je v bistvenem povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, po v dokaznem postopku izvedenih dokazih ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče do tožene stranke.

6Ugotovilo je, da je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je toženka od tožeče stranke za kupnino 16.500,00 EUR kupila vozilo Audi A5 (kar je tožeča stranka izkazala tudi z računom z dne 13. 7. 2018), čemur toženka pritožbeno ne nasprotuje. Pritožbeno neizpodbijane so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje o v preteklosti lastniški in poslovni povezanosti pravdnih strank¹.

7Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno nasprotovanje zaključku sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati prenehanja vtoževane terjatve s izvenpravdnim (materialnopravnim) pobotom. Pritožba uveljavlja dva pritožbena razloga, zmotno ugotovitev dejanskega stanja in (posledično) zmotno uporabo materialnega prava, vendar oba neutemeljeno.

8Pritožbeno ni sporno, da je toženka zatrjevala prenehanje vtoževane terjatve z izvenpravdnim (predpravdnim) pobotom, ki po materialnem pravu predstavlja način prenehanja obveznosti. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka in navedb pravdnih strank je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, opredeljenih v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe glede izvenpravdnega pobota (členi 311 do 318 OZ)) in v točki 18 obrazložitve glede utemeljenosti zahtevka (členi 9, 239/1 in 496/1 OZ ter 299 in 378 OZ), na katera se v izogib ponavljanju zato v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Pravilno je pojasnjeno, da lahko tožena stranka s takšnim ugovorom v pravdi ob spornosti le-tega uspe le, če primarno zatrjuje in dokaže obstoj in višino pobotne terjatve, nato pa izpolnitev vseh zahtevanih zakonskih pogojev za pobot medsebojnih terjatev (vzajemnost, istovrstnost, zapadlost ter tudi iztožljivost ter likvidnost) in obstoj pobotne izjave.

9Utemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da je med pravdnima strankama obstajalo dolžniško upniško razmerje, po katerem bi imela toženka položaj upnice, tožeča stranka pa položaj dolžnika, torej ni dokazala obstoja zatrjevane pobotne terjatve toženke do tožeče stranke, ki bi stala nasproti sedaj vtoževani terjatvi tožeče stranke do toženke iz naslova nakupa vozila.

10Terjatve do tožnice toženka po nobeni od zatrjevanih in v pritožbi ponovno izpostavljenih podlag, niti iz naslova uporabe oziroma najema prostora v hiši, katere (so)lastnica je toženka, niti iz naslova naročenega in dobavljenega pohištva, ni uspela dokazati.

11Dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje toženka s pritožbenimi navedbami in v njih ponujeno lastno dokazno oceno in svojimi dejanskimi zaključki ne more uspešno izpodbiti.

Dokazna ocena sodišča prve stopnje je temeljita, vsestranska, preverljiva ter skladna z metodološkim napotkom, ki ga sodišču nalaga 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Upoštevalo in dokazno ovrednotilo je tako listinske dokaze, kot tudi izpovedi v dokaznem postopku zaslišane toženke in priče B. B., ki jih pritožba izpostavlja. Povsem prepričljivo je zaključilo, da je bilo pohištvo leta 2013 pri podjetju A. d. o. o. naročeno za stanovanjske prostore in ne morebiti za opremljanje poslovnih prostorov tožeče stranke in da naročnik pohištva ni bila tožeča stranka, ampak toženka in njen (takratni) mož B. B., kot tudi, da tožeča stranka ni bila zavezanka za plačilo pohištva iz razmerja s A. d.o.o. niti kot naročnica pohištva niti iz kakšnega drugega naslova². Obširno in pravilno se je opredelilo do po toženki zatrjevanih dogovorov s tožečo stranko, vključno z njenimi zatrjevanji o obstoju dogovora in terjatve toženke do tožeče stranke iz naslova uporabe oziroma najema prostorov v toženkini (so)lastni hiši. V razlogih sodbe se je pravilno in dokazno podprto opredelilo do listine, datirane z dne 13. 11. 2014 (naslovljene kot pogodba o poplačilu dolga - priloga B6), v kolikor nanjo meri pritožba³, povsem prepričljivo pa se je opredelilo in dokazno vrednotilo tudi listino – naslovljeno kot predlog za medsebojno kompenzacijo, ki pa je datirana z dne 13. 7. 2019 in ne z dne 13. 7. 2018, kot navaja pritožba, pri čemer se je utemeljeno ob tem oprlo tudi na izpoved v dokaznem postopku zaslišane stečajne upraviteljice, ki jo pritožba spregleda⁴. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe o zmotnosti zaključka sodišča prve stopnje, da toženka do tožnice ni dokazala nasprotne (zapadle, istovrstne, vzajemne in iztožljive) terjatve. Pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju tako ni utemeljen.

12Ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in utemeljenem zaključku, da toženka ob nespornem obstoju terjatve tožeče stranke do toženke iz naslova nakupa avtomobila ni uspela dokazati prenehanja le-te z izvenpravdnim (predpravdnim) pobotom, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o nepravilni uporabi materialnega prava, ki ga je za utemeljenost tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje pravilno navedlo (določbe člena 9, prvega odstavka 239. in prvega odstavka 496. člena OZ za glavno terjatev ter določbi 299. in 378. člena OZ za prisojene zakonske zamudne obresti).

13Obrazložene stroškovne odločitve⁵ pritožba vsebinsko v ničemer ne izpodbija. Ta glede potrebnosti priznanih pravdnih stroškov pravilno temelji na določbah 151. in 155. člena ZPP, glede povrnitve le-teh pa na prvem odstavku 154. člena ZPP.

14Ob obrazloženem se tako pritožba toženke pokaže za neutemeljeno. Kršitve postopkovnih določb pritožba ni uveljavljala, sodišče druge stopnje pa ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Toženka s pritožbo ni bila uspešna, zato mora svoje pritožbene stroške na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP kriti sama. Na podlagi istih zakonskih določb pa mora tožeči stranki povrniti njene potrebne stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo odvetniške stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 625 odvetniških točk (točka 1 tar. št. 22 Odvetniške tarife – OT), kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR predstavlja 375,00 EUR, k temu je prišteti še priglašene materialne stroške 5,00 EUR (člen 11/(3) OT), skupaj torej 380,00 EUR, kar z 22 % DDV (člen 2/(2) OT) znaša 463,60 EUR. Ta znesek mora tožena stranka tožeči stranki povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, ki začnejo teči prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila⁶.

¹ Primerjaj 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Primerjaj točko 15, 16 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ Primerjaj 16 . točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁴ Primerjaj 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁵ Primerjaj 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁶ Primerjaj: Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 13. 12. 2006.