496. člen OZ

Ker je torej po ugotovitvah sodišča prve stopnje toženka s tožnico sklenila prodajno pogodbo, s katero je kupila in prevzela telefon, ga kasko zavarovala in uporabljala več mesecev, tožniku kot prodajalcu pa ni plačala ničesar niti ni sklenila kreditne pogodbe, na podlagi katere bi tožnica prejela plačilo telefona in zavarovanja, je sodišče prve stopnje ob materialnopravno pravilni uporabi določb 435., 496. , 921. in 936. člena OZ ter določb sklenjene prodajne pogodbe z dne 17. 11. 2022 pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 1.528,98 EUR po računu z dne 17. 11. 2022 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2022 dalje.

Višje sodišče lahko zgolj pritrdi dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, ki temeljijo na vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Iz ugotovljenega dejanskega stanja obravnavane zadeve jasno izhaja, da je bilo poslovno sodelovanje dobave gradbenega materiala dogovorjeno med tožencem in tožečo stranko. Tožeča stranka je v svojih vlogah kontinuirano in konkretno zatrjevala, da je elektronska in SMS komunikacija potekala med A. A. in tožencem, slednje pa je nato izkazovala z zaslišanjem A. A. ter listinskimi dokazi. Izpovedbe priče v sklopu razčiščevanja takšnih trditev in s tem povezanih pojasnil v smislu identifikacije telefonske številke tako ni mogoče šteti za širjenje trditvene podlage, pač pa za dokazovanje obstoječih trditev.

Toženka do tožnice ni dokazala nasprotne (zapadle, istovrstne, vzajemne in iztožljive) terjatve.

Predlog se zavrne.

Kot pravilno opozarja sodišče prve stopnje, je v sodni praksi (pri čemer ne gre le za sodno prakso Delovnega in socialnega sodišča) zavzeto večinsko stališče, da se kot potrebni stroški postopka priznavajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. V konkretnem primeru gre torej za delovno območje Okrajnega sodišča na Vrhniki. Drži, da ima stranka pravico do svobodne izbire odvetnika, a to samo po sebi ne pomeni, da je zato treba stroške, ki nastanejo s tako izbiro, v celoti naložiti v plačilo nasprotni stranki. O tem je stališče že zavzelo Ustavno sodišče, v ustaljeni sodni praksi rednih sodišč pa se potne stroške pooblaščenca s sedežem izven delovnega območja sodišča upošteva kot potrebne, če to opravičuje narava konkretnega mandatnega razmerja in druge okoliščine. Te okoliščine so trditveno in dokazno breme stranke, ki povrnitev takih stroškov uveljavlja. Ni sporno, da takih posebnih okoliščin tožnik v tej pravdi ni zatrjeval.

Iz pritožbenih navedb je mogoče smiselno razbrati grajanje dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Zato pritožbeno sodišče navedb toženke, s katerimi ta izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ni presojalo.

Skladno z razpravnim načelom je sodišče v pravdnem postopku vezano na dokazno ponudbo pravdnih strank (7. člen ZPP). Neumesten je zato pritožbeni očitek, da sodišče ni zaslišalo toženke in priče D. S., saj toženka izvedbe teh dokazov ni predlagala. Poleg tega se brez opravičila ni odzvala niti vabilu na glavno obravnavo, s čimer je sama onemogočila svoje zaslišanje.

Tisti, ki navideznost pogodbe zatrjuje, nosi tudi materialno dokazno breme za zaključek, da sta pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v listini. Tožencu ni uspelo dokazati, da je bila pogodba navidezna oziroma izpodbiti zapisa v pogodbi, da mora plačati za delnice 50.000 EUR.

Stranka lahko nova dejstva navaja še na prvem naroku, a sodišče lahko spreminjanje in popravljanje tožbenih navedb ustrezno vpne v dokazno oceno.

Ker je tožnik trdil, da je bila sklenjena kupoprodajna pogodba, toženka pa je to dejstvo priznala, je moralo pritožbeno sodišče upoštevati, da sta bili med strankama sklenjeni kupoprodajni (in ne morda kakšni drugi) pogodbi. Sodišče je namreč vezano na trditveno podlago strank in razen, če ne gre za situacije iz tretjega odstavka 3. člena ZPP, izven teh trditev ne more ugotavljati dejanskega stanja.

Na prvem naroku za glavno obravnavo je tožnica navedla, da „modificira tožbeni zahtevek tako, da ne vtožuje več ničnosti pogodbe, ampak le plačilo“ in oblikovala tožbeni predlog za plačilo. Ta njena procesna dispozicija je imela dva učinka, in sicer umik zahteve za pravno varstvo, kolikor se nanaša na ugotovitev ničnosti, in opredelitev sodnega varstva oziroma tožbenega petita, ki logično sledi iz zatrjevanih dejstev, s čimer je bil izpolnjen pogoj sklepčnosti tožbe. Glede na to, da tožnica nikoli ni navedla pravotvornih dejstev, ki bi utemeljevala sklep, da bi v primeru, če se izkažejo za resnična, sodišče zahtevku za ugotovitev ničnosti moralo ugoditi, je revizijska trditev, da nikoli ni umaknila pravnega temelja tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti, očitno neutemeljena.

Ne glede na to, ali se zahtevek tožnice presoja kot zahtevek za plačilo kupnine ali kot zahtevek za plačilo tega, kar je bilo z veljavnim pooblastilom dvignjeno z njenega računa, je dokazno breme, da je bil tožnici denar izročen, na toženi stranki. Ne le zato, ker je v teoriji in sodni praksi ustaljeno stališče, da je dokazno breme praviloma na tistem, ki zatrjuje obstoj dejstva in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva, pač pa tudi zato, ker je to njeno breme po materialnem pravu.

Zaradi dispozitivne narave zakonskih določb se pogodbeni stranki prodajne pogodbe lahko dogovorita o plačilu drugače, kot je glede obveznosti plačila kupnine določeno v 496. členu OZ. Tožena stranka je trdila, da je tožeča stranka z vtoževanim računom poravnala svoj dolg do tožene stranke, s čimer je smiselno zatrjevala izpolnitev dogovora o plačilu njenih terjatev do tožeče stranke. Ker je tem trditvam tožeča stranka nasprotovala, se je trditveno breme v pravdi spet prevalilo na toženo stranko. Če bi želela z ugovorom proti zahtevku za plačilo uspeti, bi morala v pravdi konkretno navesti, katera njena terjatev do tožeče stranke je bila z dobavo blaga in z izstavljenim računom kompenzirana.

Dobavnica, na kateri ni pripisa „plačano“, potrjuje zgolj to, da je bilo kupcu izročeno blago, ne služi pa kot potrdilo o prevzemu gotovine.

Tožničina obveznost (do)plačila kupnine za stanovanje, ki pogojuje toženkino obveznost na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, je odvisna njunega dogovora ob sprejemu naročila za izvedbo podaljška obstoječega balkona.

Namen, zaradi katerega sta stranki sklenili aneks k prodajni pogodbi, je relevantna okoliščina za določitev časa izpolnitve, če rok izpolnitve obveznosti v aneksu ni določen.

Zastaranje teče posebej za vsako dobavo blaga; teči pa začne prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere z zakonom ni določeno kaj drugega.

Tožena stranka je kot kupec dolžna kupnino plačati v roku, ki je bil sporazumno dogovorjen po ponudbi tožeče stranke, saj ni izkazala, da bi bilo dogovorjeno plačilo po tem, ko bi dobila sama plačilo za opravljena dela.