VSRS Sodba I Ips 67442/2019

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Krškem je s sodbo I K 67442/2019 z dne 12. 5. 2022 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let in šest mesecev ne bo storil novega kaznivega dejanja ter pod posebnim pogojem, po katerem mora v osmih mesecih po pravnomočnosti sodbe vrniti oškodovani pravni osebi 2.097,49 EUR, ki ji je premoženjskopravni zahtevek v takšni višini tudi prisodilo. Odločeno je še bilo, da mora obsojenec po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke 92. člena ZKP in plačati sodno takso.

2Višje sodišče v Ljubljani je sodbo VII Kp 67442/2019 z dne 7. 12. 2022 zavrnilo pritožbo obsojenčevih zagovornikov, prvostopenjsko sodbo potrdilo, obdolžencu pa naložilo plačilo sodne takse v višini 180,00 EUR.

3Obsojenčevi zagovorniki so zoper obe sodbi vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da prvostopenjsko sodbo in sodbo višjega sodišča spremeni tako, da ugodi zahtevi za izločitev dokazov ter obsojenca oprosti obtožbe, ali da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa, da razveljavi zgolj sodbo višjega sodišča in zadevo vrne v novo sojenje, bodisi sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču.

4Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin. V odgovoru nasprotuje uveljavljanim izpodbojnim razlogom, sklicujoč se na razloge v sodbi višjega sodišča, ki je vložnike po njeni oceni utemeljeno zavrnilo. Razen tega je zahteva v delu podana zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

5Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovim zagovornikom. Prvi se o odgovoru ni izjavil, medtem ko obsojenčevi zagovorniki v izjavi vztrajajo pri uveljavljanih izpodbojnih razlogih, njihovi obrazložitvi ter pri predlogih v vloženi zahtevi.

B – 1.

6Vrhovno sodišče je uvodoma ugotovilo, da vložniki uveljavljanih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodb iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zahtevi neposredno niso opredelili, niti jih je bilo mogoče razbrati v njeni obrazložitvi. S tem so bile meje preizkusa Vrhovnega sodišča iz prvega odstavka 424. člena ZKP po sami zahtevi zožane na kršitve iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Ugotovljeno je še bilo, da vložniki v delu zahteve nasprotujejo dejanskim okoliščinam v zvezi z odmero določene kazni in preizkusne dobe obsojencu v izrečeni pogojni obsodbi ter dejanskim okoliščinam v zvezi z odmero stroškov kazenskega postopka, kar vse je predmet zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

7Vložniki uveljavljane kršitve kazenskega zakona v obrazložitvi zahteve zatrjujejo s kršitvijo iz 5. točke 372. člena ZKP in s kršitvijo iz četrtega odstavka 374. člena ZKP. Menijo namreč, da je sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri kazenske sankcije v nasprotju s šestim odstavkom 285.č člena ZKP prekoračilo kaznovalne okvirje iz predloga višjega državnega tožilca in ker je v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, oškodovani pravni osebi prisodilo še zakonske zamudne obresti, čeprav za te pravna oseba ni bila oškodovana.

8Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP so v zahtevi zatrjevane s povezanimi kršitvami, opredeljenimi v 8. in 11. točki te zakonske določbe. Vložniki tako najprej povzamejo ravnanja in odločitve sodišča prve stopnje, višjega sodišča ter Vrhovnega sodišča v zvezi s predlogom za izločitev dokazov, nakar vztrajajo, da so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma s kršitvijo določb kazenskega postopka, za katere je v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne more opirati oziroma, da so bili pridobljeni na podlagi takšnega dokaza. Dokazi so bili pridobljeni po odredbi za hišno preiskavo, ki je bila opravljena v postopku zoper drugo osebo ter v zvezi z drugimi kaznivimi dejanji. Čeprav sama pridobitev dokazov niti v takšnem primeru ni izključena, pa je po drugi strani pogojena z določenimi okoliščinami, ki po oceni vložnikov niso bile ugotovljene. Manjkala je zlasti očitna obremenilnost dokazov za obsojenca, saj so policisti med hišno preiskavo zasežene listine pregledovali, jih prebirali in med seboj primerjali ter nato ugotavljali njihov dokazni, spoznavni pomen. O tem sta bili zaslišani tudi priči B. B. in C. C., ki sta opisala pridobitev listin ter okoliščine, zaradi katerih sta ocenila, da so podani razlogi za sum storitve kaznivega dejanja. Glede na vsebino njunih izpovedb, ki je dejansko dopolnjevala navedbe v predlogu za izločitev dokazov, so vložniki le-to znova predlagali, medtem ko se sodišče prve stopnje o vsebini izpovedb prič v prvostopenjski sodbi ni izjavilo. Ker mora biti sodna odločba v vsaki točki obrazložena, pomanjkljiva obrazložitev hkrati pomeni kršitev enakosti pred zakonom in kršitev enakega varstva pravic iz 14. in 22. člena Ustave R Slovenije (v nadaljevanju: Ustava).

B – 2.

9S tem, ko sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu višjega državnega tožilca glede odmere kazenske sankcije obsojencu, ni prekoračilo nobene pravice, ki jo ima po zakonu. Res je, da vezanost sodišča na tožilčev predlog za izrek kazenske sankcije ni omejena zgolj na položaje s predobravnavnega naroka po 285.č členu ZKP (gl. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 37062/2019 z dne 11. 3. 2021), vendar morajo biti tudi kasneje, praviloma na glavni obravnavi, izpolnjeni isti pogoji, kot so zahtevani na samem predobravnavnem naroku. Temeljni je obdolženčevo priznanje krivde, ki jo je obsojenec po razumljivih razlogih v obeh sodbah zanikal. Ravno zato je sodišče prve stopnje izvedlo glavno obravnavo v celotnem obsegu z dokazovanjem in besedo strank, v kateri sme tožilec po 347. členu ZKP, med drugim predlagati še vrsto in višino kazni, izrek varnostnih ukrepov, sodnega opomina ali pogojne obsodbe. Tedaj sodišče, ki končno po drugem odstavku 354. člena ZKP ni vezano niti s tožilčevo pravno presojo dejanja, navedenemu predlogu ni dolžno slediti (prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 45450/2012 z dne 13. 11. 2014), ampak sledi lastni, prosti presoji okoliščin, ki določajo odmero kazni po 49. členu KZ-1 ali izpolnitev pogojev, pod katerimi je mogoče izreči omenjene varnostne ukrepe, sodni opomin ali pogojno obsodbo.

10Da zakonske zamudne obresti niso škoda iz drugega odstavka 100. člena ZKP je jasno že po njegovi jezikovni razlagi, hkrati pa ne sme ostati prezrto, da se tudi škoda v priglašenem premoženjskopravnem zahtevku ugotavlja po pravilih civilnega materialnega prava (gl. Markelj Zgaga S., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga ur. Šepec M., GV Založba, Ljubljana 2023, str. 599). Ker je po teh v primeru neupravičene pridobitve, po pravilni ugotovitvi višjega sodišča v 193. členu Obligacijskega zakonika, določeno še plačilo zamudnih obresti, o premoženjskopravnem zahtevku po presoji Vrhovnega sodišča ni bilo odločeno v nasprotju z določbami zakona in uveljavljana kršitev zakona v tem delu ni podana.

11Vsebinski pogoji za dopustnost najdbe (odkritja) predmetov po 217. členu ZKP v zakonu niso določeni, temveč so odvisni od dejanskih okoliščin posameznega primera glede na izoblikovana vodila v sodni praksi, pravni teoriji ter v ostali znanstveni in strokovni literaturi. O očitno nepričakovano najdenih predmetih (angleško: plain view) med hišno preiskavo sta se Ustavno¹ in Vrhovno sodišče² že izrekli, pravna teorija pa glede tega praviloma povzema sodno prakso Vrhovnega sodišča ZDA.³ Ob pogoju, da je ravnanje izvajalcev znotraj odredbe za hišno preiskavo, je za dopustnost najdbe predmetov ključnega pomena, da je bila ta nepričakovana in nenamerna. V obrazložitvi zahteve navedena očitna obremenilnost dokaza za dopustnost najdbe ni nujna, ker je po pravilnem izhodišču nižjih sodišč odvisna od vrste in lastnosti najdenega predmeta. Glede na to se je Vrhovno sodišče strinjalo tudi s presojo, da dokaznega pomena pri hišni preiskavi zaseženih listin, drugače kot z njihovim pregledovanjem, prebiranjem in medsebojnim primerjanjem ni mogoče ugotoviti. To velja že za kazniva dejanja v zvezi s katerimi je preiskovalna sodnica 2. 11. 2017 odredila hišno preiskavo stanovanjske hiše v lasti in uporabi, tedaj osumljenega D. D., poslovnih prostorov in tovornih vozil več gospodarskih družb ter osebnega avtomobila v lasti ene gospodarske družbe, osumljenčevo osebno preiskavo, preiskavo elektronskih podatkov ter zaseg prejetih in poslanih elektronskih sporočil, ko je bilo treba med zaseženimi listinami opraviti selekcijo ter odbrati in od ostalih listin ločiti tiste, ki so bile po pravilni ugotovitvi višjega sodišča, bodisi neposredni predmet napada pri odkritih kaznivih dejanjih overitve lažne vsebine, ponareditve poslovnih listin ali dokaz pri odkritem kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev. Velja pa tudi za druga kazniva dejanja, ki so bila v obravnavanem primeru pri ali med navedeno selekcijo zaseženih listin dodatno zaznana in s tem dejansko, ne glede na domnevnega storilca šele odkrita. V obeh primerih je bilo tako odločilno, da so bile vse listine pridobljene znotraj iste hišne preiskave ter da je bila njihova obremenilna vsebina v primeru kaznivih dejanj zaradi katerih je bila hišna preiskava odrejena, kot v primeru drugega kaznivega dejanja, ki je bilo med izvedbo hišne preiskave odkrito, ugotovljena na enak, edino možen način. Vizualna zaznava iz obrazložitve v zahtevi, kot pogoj za določitev obremenilne vsebine listine in s tem za dopustnost njene najdbe, zato niti po presoji Vrhovnega sodišča ni stvarna, ker predpostavlja nesorazmerne razlike v velikosti, obliki in sestavi listin, medtem ko ciljanosti opravljene hišne preiskave in zasega listin na neodkrita kazniva dejanja v smislu nadejanega „ulova“ ali angleške fishing expedtition, namesto na kazniva dejanja, za katera je bila navedena odredba v obravnavanem primeru dejansko izdana, vložniki v obrazložitvi zahteve ne zatrjujejo. To pa sta bistvo in obenem cilj omejene dopustnosti najdbe drugih predmetov pri hišni preiskavi po 217. členu ZKP ki je po izvedbi ter posebej po načinu ugotavljanja obremenilne vsebine zaseženih listin še vedno ostala v okvirjih izdane odredbe.

12Vrhovno sodišče se v nadaljevanju ne strinja z vložniki, da se sodišče prve stopnje ni izjavilo o predlogu za izločitev dokazov. To je zanikano z razlogi v 3. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, pri čemer je ugotovitev o novih okoliščinah odvisna od primerjave ugotovitev v sklepu, v katerem je bilo o takšnem predlogu enkrat že odločeno, z vsebino obrazložitve ponovljenega predloga. Glede tega je višje sodišče najprej ugotovilo, da so se vložniki na izpovedbo priče B. B. sklicevali šele v pritožbi, medtem ko je bilo pri ponovljenem dokaznem predlogu omenjeno zgolj pričino elektronsko sporočilo ter priloženo zaprosilo in uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja priče C. C., ki je vsebino uradnega zaznamka potrdila. Da se torej prvostopenjsko sodišče ni izjavilo o izpovedbi priče B. B. je pričakovano, izpovedba priče C. C. pa niti po presoji Vrhovnega sodišča ni prinesla ničesar novega. Še zlasti, ker so bili vsebinski razlogi po ponovljenem predlogu za izločitev dokazov identični vsebinskim razlogom po predlogu za izločitev dokazov, o katerem je bilo enkrat že odločeno in jim potem niti glede vsebine druge odločitve o predlogu za izločitev dokazov ni bilo ničesar več za dodajati. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki se sicer nanaša na razloge sodbe iz opisa dejanja po njenem izreku, ni podana, kot ni podana zatrjevana kršitev enakosti pred zakonom iz 14. člena ter enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj je prvostopenjska sodba tudi glede predlogov za izločitev dokazov, glede na ugotovljeno stanje stvari ustrezno obrazložena.

C.

13Ker zahteve za varstvo zakonitosti v delu ni bilo mogoče preizkusiti, ker je deloma podana iz razloga zaradi katerega zahteve ni mogoče vložiti in ker v preostalem, uveljavljane kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane, jo je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP, kot neutemeljeno zavrnilo.

14Odločba o obsojenčevi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a členu in prvem odstavku 95. člena ZKP. Po podatkih, posredovanih sodišču prve stopnje je obsojenec zaposlen s povprečno visoko plačo. Ta mu ob dodatno ugotovljenem premičnem in nepremičnem premoženju omogoča plačilo sodne takse v odmerjeni višini, ne da bi bilo z njenim plačilom ogroženo vzdrževanje treh otrok, ki jih je obsojenec po posredovanih podatkih še dolžan vzdrževati.

15Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Sklep Up-366 z dne 19. 4. 2007.
² Sodba I Ips 2929/2010 z dne 27. 10. 2016, I Ips 11861/2012 z dne 11. 7. 2012 idr.
³ Gl. na primer Zupančič B.M. idr., Ustavno kazensko procesno pravo, Pasadena, Ljubljana 2000, str. 559-568.