VSL Sodba I Cpg 143/2023

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je v roku 15 dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki plačati 1.393,55 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 164.031,12 EUR s pripadki (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo 29.433,25 EUR s pripadki je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 6.718,50 EUR s pripadki (III. točka izreka). Presodilo je, da je tožena stranka kršila svojo kontrahirno dolžnost sklenitve pogodbe s tožečo stranko, kateri je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (Ministrstvo) podelilo koncesijo za izvajanje storitev zdravstvene nege in zdravstvene rehabilitacije v njeni socialnovarstveni instituciji. Zato je toženi stranki, razen v delu, v katerem je ugodilo njenemu ugovoru zastaranja,¹ naložilo plačilo za opravljene storitve zdravstvene nege in zdravstvene rehabilitacije.

2Tožena stranka se je iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravočasno pritožila proti I. in III. točki izreka navedene sodbe. Trdila je, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati opravljene storitve zdravstvene nege in zdravstvene rehabilitacije, ki jih je opravila v obdobju od 1. 3. 208 do 30. 6. 2018. Vztrajala je, da tožeči stranki za navedeno obdobje ni dolžna plačati za opravljene storitve, ker medsebojnega razmerja nista pogodbeno uredili. Sodišču prve stopnje je nadalje očitala, da je kršilo določila pravdnega postopka, ker ni zaslišalo priče A. A. Stroškovni odločitvi je nasprotovala le posledično. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranka v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo njenih pravdnih stroškov. Podrejeno pa je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani I. in III. točko izreka sodbe razveljavi in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka potrdi. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je izvajalec socialnovarstvenih storitev. Z odločbo Ministrstva št. ... z dne 27. 11. 2017 ji je bila podeljena koncesija za storitve institucionalnega varstva v domovih za starejše (A10; Odločba o podelitvi koncesije). Pogodba o koncesiji (A11) je bila med Ministrstvom (koncedentom) in tožečo stranko (koncesionarjem) sklenjena 31. 1. 2018. V skladu z določilom 4. člena Pogodbe o koncesiji je tožeča stranka začela opravljati storitve institucionalnega varstva v domovih za starejše na podlagi Odločbe o podelitvi koncesije z dnem, ko je pogodbo podpisala zadnja pogodbena stranka, torej 31. 1. 2018. V 7. členu Pogodbe o koncesiji sta se pogodbeni stranki nadalje dogovorili, da se bodo storitve zdravstvenega varstva izvajale, nadzorovale in plačevale po predpisih s področja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja (po določilih Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju; ZZVZZ) ter da bosta koncesionar in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (Zavod, tožena stranka), ki je na podlagi veljavnih predpisov zadolžen za plačevanje opravljenih zdravstvenih storitev izvajalcem v javni zdravstveni mreži, izvajanje storitev, nadzor in plačevanje za storitve uredila s pogodbo.

6Pravdni stranki sta pogodbo sklenili šele julija 2018 ter nato novo pogodbo, v skladu s Splošnim dogovorom za leto 2018, septembra 2018. Tožena stranka je pred julijem 2018 sklenitev pogodbe s tožečo stranko in ureditev razmerja zavračala. Sklenitev pogodbe je pogojevala z ureditvijo delovanja zdravnika za oskrbovance tožeče stranke v njeni splošni ambulanti iz ZD. Pred julijem 2018 je zdravnik v splošni ambulanti tožeče stranke deloval preko koncesije. ZD zdravnika za splošno ambulanto tožeče stranke, zaradi pomanjkanja zdravnikov, ni zagotovil. Prav tako občina, ki bi bila v skladu z veljavnimi predpisi dolžna poskrbeti za dodatni tim zdravnika, le tega ni zagotovila. Tožena stranka je bila pogodbo pripravljena skleniti šele, ko je tožeča stranka po številnih naporih uspela urediti zdravnika v svoji splošni ambulanti preko ZD.

7Tožeča stranka je tudi pred sklenitvijo pogodbe s toženo stranko na podlagi Odločbe o podelitvi koncesije in Pogodbe o koncesiji od 1. 2. 2018 do 30. 6. 2018 v svoji socialnovarstveni instituciji za svoje oskrbovance izvajala zdravstveno varstvo in sicer zdravstveno nego in zdravstveno rehabilitacijo, vendar za opravljene storitve plačila s strani tožene stranke ni prejela. Tožeča stranka je v tem postopku vtoževala plačilo opravljenih storitev zdravstvene nege in zdravstvene rehabilitacije v obdobju od 1. 2. 2018 do 30. 6. 2018. Tožena stranka je plačilu nasprotovala. Trdila je, da tožeča stranka do plačila ni upravičena, ker za navedeno obdobje ni imela sklenjene pogodbe.

8Sodišče prve stopnje je (pravilno) zaključilo, da je v spornem obdobju tožeča stranka imela veljavno koncesijo za opravljanje zdravstvene nege in zdravstvene rehabilitacije, da je te storitve opravljala v okviru javne zdravstvene mreže, da navedene storitve v skladu z veljavnimi predpisi predstavljajo osnovne zdravstvene storitve, ki se financirajo iz javnih sredstev, da te storitve izvajalcem plačuje tožena stranka in da je tožeča stranka navedene storitve v spornem obdobju opravljala. Pojasnilo je tudi, da količina ter višina zaračunanih storitev med pravdnima strankama med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni bila sporna. Tožena stranka tem zaključkom sodišča prve stopnje v pritožbi ni (konkretizirano) nasprotovala.

9Glavni pritožbeni očitek tožene stranke je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je dolžna plačati tožeči stranki za opravljene storitve zdravstvene nege in zdravstvene rehabilitacije tudi za obdobje za katero s tožečo stranko ni imela sklenjene pogodbe, s katero bi pravdni stranki uredili izvajanje storitev, nadzor ter plačevanje za opravljene storitve. Zmotno je prepričanje tožene stranke na katerem vztraja tudi v pritožbi, da lahko obveznost za plačilo opravljenih storitev nastane le na pogodbeni podlagi. V skladu z veljavnimi določili (glej določila Obligacijskega zakonika, OZ), lahko obveznost nastane na različnih pravnih podlagah. Sklenitev pogodbe je le ena izmed njih.²

10V tem primeru je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi morala tožena stranka nemudoma po sklenitvi Pogodbe o koncesiji s tožečo stranko pogodbeno urediti razmerje. V skladu z določilom tretjega odstavka 44.f člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) bi tožena stranka morala s tožečo stranko razmerje pogodbeno urediti v roku enega meseca od podpisa Pogodbe o koncesiji. Ker tega ni storila, je kršila svojo kontrahirno dolžnost (13. člen OZ v zvezi s tretjim odstavkom 44.f člena ZZDej).

11Prepričanje tožene stranke, da je utemeljeno pogojevala tožeči stranki sklenitev pogodbe z zagotovitvijo zdravnika iz ZD v njeni splošni ambulanti, ker je imela ona (tožena stranka) v finančnem načrtu predvideno plačilo ZD za zdravnika, ki bi delo opravljal tudi v splošni ambulanti tožeče stranke, je zmotno. Prvič zato, ker v tem primeru niso predmet plačila zdravstvene storitve zdravnika temveč storitve zdravstvene nege in zdravstvene rehabilitacije, ki jo izvajajo medicinske sestre in strežnice (le – to je bilo predmet koncesije). In drugič zato, ker takšen pogoj v Odločbi o podelitvi koncesije in Pogodbi o koncesiji ni določen. Tožena stranka ne med postopkom pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbi ni pojasnila kateri veljavni predpisi to določajo. Pritožbeno sodišče takšnega predpisa ni našlo. Ravno nasprotno iz veljavnih predpisov izhaja, da lahko zdravstvene storitve v okviru osnovnega primarnega zdravstvenega varstva izvajajo tako zdravniki v javnih zdravstvenih domovih, kot tudi zdravniki, ki imajo koncesijo (3. člen ZZDej v zvezi z 8. členom ZZDej in 40. členom ZZDej-K). Okoliščina, da je tožena stranka imela v svojih finančnih načrtih predvideno le plačilo ZD za zdravnika v splošni ambulanti tožeče stranke, ni utemeljen razlog za pogojevanje sklenitve pogodbe s katero bi se na podlagi sklenjene Pogodbe o koncesiji s toženo stranko uredilo izvajanje storitev, nadzor in plačilo za opravljanje storitev iz javnih sredstev.

12Ker je torej tožena stranka neutemeljeno pogojevala sklenitev pogodbe na podlagi katere bi s tožečo stranko uredila izvajanje storitev, nadzor in plačilo za opravljene storitve in je sklenitev pogodbe sama (neutemeljeno) odklanjala, ne more uspeti s svojim stališčem, da tožeča stranka ni upravičena do plačila za nesporno opravljene storitve, ker v spornem obdobju ni imela sklenjene pogodbe z njo. Upoštevajoč pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je tožena stranka kršila svojo kontrahirno dolžnost (13. člena OZ), ker je zavračala sklenitev pogodbe s katero bi uredila razmerje s tožečo stranko. V skladu z določilom 162. členom OZ mora kdor je po zakonu dolžan skleniti kakšno pogodbo, povrniti škodo, če na zahtevo zainteresirane osebe take pogodbe nemudoma ne sklene.

13Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno presodilo, da škodo v tem primeru predstavljajo neplačane storitve zdravstvene nege in zdravstvene rehabilitacije. Podana je tudi vzročna zveza med kršitvijo kontrahirne dolžnosti in nastalo škodo. Tožena stranka na kateri je bilo trditveno in dokazno breme za razbremenitev odgovornosti, kakšnih pravno odločilnih dejstev za to ni navedla. Določila kasneje sklenjene pogodbe in ravnanja pravdnih strank, ki se nanašajo na obdobje po sklenitvi pogodbe, za odločitev v tem postopku niso pravno odločilna. Pritožbeno sodišče se zato v skladu z določilom prvega odstavka 360. člena ZPP do njih ne bo posebej opredelilo.

14Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico do izjave tožene stranke, ker ni zaslišalo priče A. A. Tožena stranka je v pritoži le pavšalno zatrjevala, da ji sodišče prve stopnje ni dalo možnosti, da bi navedena priča navajala dokaze v njeno korist. V skladu z določilom prvega odstavka 213. člena ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Iz navedenega izhaja, da se dokazi izvedejo le za ugotavljanje pravno odločilnih dejstev – pravno odločilnega dejanskega stanja. Stranka, ki predlaga izvedbo kakšnega dokaza za potrditev svojih trditev, mora dokazni predlog ustrezno substancirati. Substanciranje dokaznega predloga pomeni dolžnost predlagatelja navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi in zakaj so ponujeni dokazi primerni za dokazovanje spornega dejstva.³ Sodišče ni dolžno izvajati predlaganih dokazov, če jih predlagatelj ne zadostno substancira. Katera pravna odločilna dejstva, bi navedena priča lahko potrdila, tožena stranka med postopkom prve stopnje in niti v pritožbi ni pojasnila. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje A. A. zavrnilo.

15Glede na vse navedeno pritožbeni očitki tožene stranke niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

16Izrek o pritožbenih stroških pravdnih strank temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama nosi svoje pritožbene stroške.

17Odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke je bil potreben. Zato je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (OT), ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 164.031,12 EUR in vrednost točke 0,6 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 1.875 točk (namesto zahtevanih 2000 točk) ter materialne stroške v skladu z določilom tretjega odstavka 11. člena OT (28,75 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 2.322,58 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 1.393,55 EUR. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.393,55 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo za opravljene storitve zdravstvene nege in zdravstvene rehabilitacije za obdobje od 1. 2. 2018 do 28. 2. 2018 v višini 29.433,25 EUR s pripadki.
² Ostale pravne podlage so: povzročitev škode, neupravičena obogatitev, enostranska izjava volje, poslovodstvo brez naročila.
³ Primerjaj: A. Galič, v: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, 2011, komentar 22. člena Ustave RS, točka 22, sklep USRS, št. 266/01 z dne 25. 4. 2002 in sodbo VSRS II Ips 267/2018 z dne 5. 9. 2019.