162. člen OZ

Tožena stranka bi morala v skladu z določilom tretjega odstavka 44.f člena ZZDej s tožečo stranko razmerje pogodbeno urediti v roku enega meseca od podpisa Pogodbe o koncesiji. Ker tega ni storila, je kršila svojo kontrahirno dolžnost. Ker je tožena stranka neutemeljeno pogojevala sklenitev pogodbe, na podlagi katere bi s tožečo stranko uredila izvajanje storitev, nadzor in plačilo za opravljene storitve, in je sklenitev pogodbe sama (neutemeljeno) odklanjala, ne more uspeti s svojim stališčem, da tožeča stranka ni upravičena do plačila za nesporno opravljene storitve, ker v spornem obdobju ni imela sklenjene pogodbe z njo. Dokazi se izvedejo le za ugotavljanje pravno odločilnih dejstev - pravno odločilnega dejanskega stanja. Stranka, ki predlaga izvedbo kakšnega dokaza za potrditev svojih trditev, mora dokazni predlog ustrezno substancirati. Substanciranje dokaznega predloga pomeni dolžnost predlagatelja navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi in zakaj so ponujeni dokazi primerni za dokazovanje spornega dejstva.

Ker tožničina odpadna voda iz A. nastaja v gospodarski dejavnosti predelave mleka in ne nastaja v bivalnem okolju gospodinjstev zaradi rabe vode v sanitarnih prostorih, pri kuhanju, pranju in drugih gospodinjskih opravilih, po nastanku ni podobna komunalni odpadni vodi in jo je posledično treba šteti za industrijsko odpadno vodo. Tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da njena odpadna voda, ki nastaja kot industrijska odpadna voda, izpolnjuje merila za uvrstitev pod komunalno odpadno vodo. Zato sodišče prve stopnje ni imelo trditvene in dokazne podlage, na podlagi katere bi lahko ugotavljalo izpolnjenost meril za opredelitev tožničine odpadne vode kot komunalne odpadne vode in je pravilno zaključilo, da je odpadna voda tožeče stranke industrijska odpadna voda. Ni pravilno stališče tožeče stranke v zvezi z razporeditvijo trditvenega bremena, ki ga utemeljuje z vsebino dopisovanja med strankami pred pravdo. Priznanje dejstev se lahko poda le med pravdo in pred sodiščem.

Čeprav tožnica ni pridobila neposrednega zahtevka do toženke na podlagi izvajalskih pogodb ali izdanih garancij, pa vendarle ni dvoma, da je bil smisel določb 9. in 20. člena izvajalskih pogodb prav v tem, da se tožnici in drugim podizvajalcem zagotovi neposredno plačilo od naročnika. Te pogodbene določbe so bile posledica dolžnosti toženke, vzpostavljene z Navodili o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja, sprejetimi na podlagi Zakona o javnih naročilih. Ni šlo torej le za pogodbeno ureditev, ki zadeva samo toženko in njenega izvajalca del (A., d. d.), pač pa za izpeljavo zaveze toženke. Zaveza pa ni bila le v tem, da toženka doseže opisano pogodbeno ureditev, pač pa tudi v tem, da se po njej ravna v dobro tistih, zaradi katerih je bila vzpostavljena, med drugim v dobro tožnice. V tem smislu zavarovanje obveznosti A., d. d. zagotovo varuje koristi tožnice. Pogoji (zavarovanih) izvajalskih pogodb in vsebina garancij so pri tožnici že ob sklepanju (nezavarovanih) podizvajalskih pogodb z A., d. d., vzbudili utemeljeno pričakovanje, da bo plačilo za opravljeno delo prejela vsaj iz sredstev uno

V času tožnikove zahteve za sklenitev pogodbe ZDen res še ni veljal, veljal pa je Zakon o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (ZZPS), ki je zaradi zavarovanja pravic prejšnjih lastnikov z drugim odstavkom 1. člena prepovedal promet z nepremičninami, s katerimi razpolagajo družbenopolitične skupnosti. Sodna praksa je kasneje sprejela razlago, da je glede na celotno besedilo zakona edina sprejemljiva razlaga ta, da je bilo razpolaganje prepovedano vsem družbenopravnim osebam, torej tudi toženki. Omenjeni 88. člen ZDen je torej dejansko le podaljšal veljavnost prepovedi prometa z nepremičninami, ki je bila sprejeta že z ZZPS.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali je višje sodišče napačno interpretiralo določbe 9. člena Pogodbe A. s tem, ko je presodilo, da ne predstavlja pogodbe v korist tretjega in da iz te določbe ne izhaja (določen oziroma določljiv) predmet obveznosti toženke; - Ali je materialnopravno pravilna odločitev višjega sodišča, da na strani naročnika ni podana obveznost unovčitve bančne garancije za poplačilo podizvajalca, ki jo je naročnik zahteval v vsebini, da krije tudi obveznosti izvajalca do njegovih podizvajalcev, če jih izvajalec ne bi poplačal iz kakršnega koli razloga, upoštevaje, da je zavarovalni primer nastopil, naročnik pa je bil izrecno pozvan k unovčitvi bančne garancije in poplačilu podizvajalca; - Ali je bil (v okoliščinah konkretnega primera) naročnik dolžan unovčiti bančno garancijo in iz prejetih sredstev poplačati podizvajalca oziroma ali naročnik lahko odkloni unovčitev bančne garancije in poplačilo podizvajalca brez utemeljenih razlogov in ali je podana odškodninska odgovornost naročnika, če bančne garancije ne unovči ob nastopu zavarovalnega primera (neplačila podizvajalca s strani izvajalca); - Ali je materialnopravno pravilna odloči

Pravilna je materialnopravna presoja pritožbenega sodišča, da glede na vsebino listine ni šlo za javno ponudbo, temveč za javno zbiranje ponudb. Ta metoda prodaje stvarnega premoženja pa tožene občine ne zavezuje k sklenitvi pogodbe s tožnico zaradi zatrjevano vložene njene ponudbe, saj gre šele za fazo zbiranja ponudb, med katerimi je treba opraviti izbiro v zato predpisanem postopku.

Tožena stranka je spoštovala omejitve, ki za tožnika kot invalida III. kategorije invalidnosti izhajajo iz dokončne odločbe ZPIZ, tako da se je (ne da bi sklenila novo pogodbo o zaposlitvi) s tožnikom dogovorila, da bo v okviru obstoječe pogodbe o zaposlitvi opravljal dela in naloge, ki jih lahko opravlja. To pomeni, da ni kršila njegovih pravic (pravic delovnega invalida). Zaradi neobstoja protipravnega ravnanja tožnikov odškodninski zahtevek ni utemeljen.

Ker je tožnica plačala kupnino za stanovanje, izračunano po višji vrednosti točke, je utemeljen njen zahtevek za vrnitev dela najemnine, kolikor je ta presegala obveznosti lastnika stanovanja, ki jo je plačevala še 9 let po tem, ko so bili izpolnjeni pogoji za sklenitev pogodbe po 117. členu SZ. Tožena stranka ni uspela dokazati, da ni kriva za kar devetleten nepotreben zastoj v postopku za odkup stanovanja.

Za kontrahirno dolžnost na področju privatizacije stanovanj velja specialna ureditev, in sicer 117. in nadaljnji členi SZ. Te določbe pa imajo posebno naravo, ki izključujejo odškodninsko odgovornost po splošnih pravilih obligacijskega prava. Pri privatizaciji stanovanj ne gre za pogodbena razmerja, ki bi temeljila na načelih obligacijskega prava, temveč gre za posebno pravno ureditev sklepanja pogodb o prodaji stanovanj. Prodajalec ni svoboden pri odločanju, ali bo sklenil prodajno pogodbo in pri oblikovanju cene.

Toženka je tista, ki je bila dolžna skleniti pogodbo takoj oziroma glede na specifiko zadeve takoj, ko je to bilo mogoče. V določbi 162. člena OZ oziroma 183. člena ZOR je vsebovana njena dolžnost spremljati obstoj pogojev oziroma ovir za izpolnitev kontrahirne dolžnosti.

Takoj, ko so tožniki sprejeli ponudbo, je nastala kontrahirna dolžnost pravnega prednika tožene stranke. Ker je ta ni izpolnil, je tožnikom nastala škoda, ki jo je tožeča stranka dolžna povrniti.