VSL Sodba II Cp 219/2023

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Tožeča stranka kot podjemnik od tožene stranke kot naročnika zahteva plačilo še neplačanega zneska za opravljena dela.

2Tožena stranka zahteva znižanje plačila, ker je imelo opravljeno delo napake (uničena elektronika v tuš kabini ter keramične plošče, nepravilno vgrajena vrata ter nedelovanje ventilatorja v prezračevalnem sistemu).

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plača 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 5. 2021 dalje do plačila, izvršilne stroške v znesku 153,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2022 dalje do plačila in pravdne stroške v znesku 938,16 EUR. Utemeljilo je, da vzrok za nedelovanje elektronike ne izvira iz podjemnikove sfere in da s strani naročnika pravočasno obvestilo o napakah ni bilo dano.

4Toženec v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

5Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

6Pritožba ni utemeljena.

7V predmetni zadevi se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. Po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je v t.i. sporu majhne vrednosti sodbo moč izpodbijati le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, o čemer je pravdne stranke poučilo že prvostopno sodišče.

8Razčlenitev pritožbenih očitkov glede pomanjkanja, nasprotja in nejasnosti sodbenih razlogov pokaže, da pritožba pravzaprav kritizira pravilnost ter nepopolnost zaključkov sodišča prve stopnje, saj je usmerjena predvsem v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Poudarja namreč posamezne okoliščine, ki bi jih moralo sodišče prve stopnje šteti za odločilne pri presoji verodostojnosti posameznih dokazov in nasprotuje pomenu, ki ga je sodišče po primerjavi toženčevih navedb o odločilnih dejstvih s tistim, kar je o teh dejstvih ugotovilo v dokaznem postopku, pripisalo slednjemu. Zato se izkaže, da pritožba pod očitkom kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9S trditvami, da je na tožniku dokazno breme glede strokovnosti opravljenega dela, pritožba smiselno uveljavlja kršitev določb o procesnem dokaznem bremenu iz 212. člena ZPP. Ker gre za relativno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, uveljavljanje le-te v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno. Kljub temu pa velja pojasniti, da trditveno in dokazno breme določa materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz domneve, da vzrok za napako izvira iz podjemnikove sfere, torej da je materialno dokazno breme na tožniku (100., 240., 633. in 634. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Po ugotovitvi, da se je tožnik razbremenil odgovornosti za stvarno napako, je procesno dokazno breme skladno z določbo 212. člena ZPP prešlo na stran toženca. Utemeljitev prvega sodišča, da bi moral toženec glede na svojo obrambo za uspeh v postopku dokazati, da je do uničenja elektronike prišlo zaradi nestrokovnega dela tožnika, po vsebini torej ne pomeni prevalitve materialnega dokaznega bremena iz tožnika na toženca, pač pa le pojasnilo, da toženec s svojimi nasprotnimi trditvami, za katere nosi procesno dokazno breme, ni uspel izpodbiti tožnikovih trditev¹.

10Pritožbeno zatrjevanje, da je bila obveznost tožnika kot podjemnika, da opozori toženca kot naročnika na napake tuš kabine, ki jo je ta izročil tožniku za vgradnjo, je pritožbena novota. Ker pritožba ne pojasnjuje, zakaj te navedbe, usmerjene v uveljavljanje kršitve podjemnikove pojasnilne obveznosti iz prvega odstavka 625. člena OZ, ni podala že predhodno, pritožbenemu sodišču njene utemeljenosti ni dovoljeno presojati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11Očitek o protispisnosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je ugotovilo, da je toženec napako v delovanju ventilatorja sporočil tožniku v decembru 2021, čeprav je toženec izpovedal, da je bilo to ob prejemu IOP z dne 4. 11. 2021, prav tako ni utemeljen. Kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je namreč podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Povzeti pritožbeni očitek ne zatrjuje eventualne napake sodišča pri povzemanju vsebine zapisnika o izpovedbi toženca, temveč nasprotuje dokaznemu zaključku. Že zgoraj pa je bilo pojasnjeno, da utemeljenosti kritike dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti na pritožbeni stopnji ni moč presojati.

12Na prvostopne ugotovitve, da vzrok za napako elektronike ne izvira iz sfere tožnika kot podjemnika ter da toženec ni izkazal, da je kot naročnik tožnika kot podjemnika nemudoma oziroma vsaj v enem mesecu od odkritja obvestil o napakah vrat, keramičnih ploščic in ventilatorja, je pritožbeno sodišče vezano. Materialnopravni zaključek o zavrnitvi toženčevega ugovora na znižanje plačila se tako ob ugotovitvi, da je toženec izgubil jamčevalni zahtevek, izkaže za pravilnega (100., 240., 633. in 634. člen OZ).

13Nazadnje gre še dodati, da toženčev ugovor znižanja plačila niti ni sklepčen. Po 640. členu OZ se plačilo namreč zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki jo je tedaj imelo izvršeno delo z napako. Toženec pa sploh ne zatrjuje, zakaj je vrednost izvršenega dela zaradi napak ravno za 2.000,00 EUR nižja od zneska, ki ga za opravljena dela na podlagi natančne opredelitve posameznih del zahteva tožnik². Glede na to, da gre za spor majhne vrednosti, v katerem toliko količinsko in vsebinsko novih dejstev, ki bi sicer lahko ob primerni skrbnosti stranke bila pravočasno zatrjevana, ni moč subsumirati pod določbe 451. do 453. člena ZPP³, se zavrnitev tožbenega zahtevka izkaže za pravilno tudi iz tega razloga.

14Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma, se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

15Glede na to, da toženec s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje stroške tega pritožbenega postopka. Tožniku pa mora povrniti potrebne stroške, ki so mu nastali z vložitvijo odgovora na njegovo pritožbo. Odmera teh stroškov, temelječa na Odvetniški tarifi, je razvidna iz specificiranega stroškovnika na listovni številki 86 sodnega spisa (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP). V kolikor toženec naloženega mu zneska pritožbenih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnil, je dolžan plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku s to sodbo določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, Načelno pravno mnenje - občna seja VSS, 13. 12. 2006).

¹ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 312/2015.
² Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 38/2012 ter II Ips 348/2013.
³ Glej več v M. Voglar, Materialno procesno vodstvo v sporih majhne vrednosti, Pravosodni bilten št. 1/2017, str. 241, in isti avtor, Vprašanja sklepčnosti v praksi sodišč prve stopnje, Pravosodni bilten št. 2/2016, str. 45, oboje s citirano dodatno literaturo in judikaturo.