VSL Sodba I Cpg 430/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 466,65 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 18.250,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2020 do plačila in povrniti pravdne stroške.

2Zoper sodbo se je tožena stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in primarno predlagala spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbenih razlogov in potrditev izdane sodbe ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v poslovnem prostoru objekta A. d. o. o. tožeča stranka izvedla elektroinstalacijska dela v okviru njegove preureditve in prilagoditve potrebam tožene stranke kot najemnice. Dela ji je v imenu in za račun tožene stranke naročil B. B. Tožena stranka na obseg in kakovost izvedenih del pripomb ni imela in je poslovni prostor pričela uporabljati. Zato ji je sodišče prve stopnje naložilo, da tožeči stranki za opravljena dela poravna vtoževani račun št. 222-597/20 z dne 26. 5. 2020.

6S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen OZ).

7Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vtoževana dela v imenu in za račun tožene stranke naročil B. B., v nasprotju z vsebino predloženih listin (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil s Sporazumom o oblikovanju, projektnem vodenju, nadzoru in izvedbi novih poslovnih prostorov podjetja C., d. o. o., med toženo stranko kot naročnico in D., d. o. o. kot izvajalko (v nadaljevanju obrazložitve: Sporazum) B. B. imenovan za odgovornega vodjo projekta (1.1.3 člen), katerega pogodbene obveznosti so med drugim zajemale celotno vodenje in nadzor projekta v vseh fazah od priprave projektne naloge, predpriprave projekta, do končne izvedbe in vselitve tožene stranke v nove prostore (2. člen). Da je tožeča stranka upravičeno štela, da ima B. B. pooblastilo tožene stranke za naročilo elektroinstalacijskih del, potrjuje vsebina predložene elektronske korespondence, v kateri je B. B. tožeči stranki med julijem in septembrom 2019 naročal elektroinstalacijska dela za poslovni prostor tožene stranke in slednjo pri tem izrecno navajal. Dodatno to potrjujejo pisne izjave predstavnikov tožeče stranke E. E., F. F. in G. G., ki so B. B. označili kot osebo, ki se je predstavila kot pooblaščenec tožene stranke in preko katerega so se vršila vsa dogovarjanja in naročila elektroinstalacijskih del pri finalni ureditvi poslovnega prostora tožene stranke. Tudi iz pisne izjave H. H. izhaja, da je imela tožena stranka v smislu finalizacije poslovnega prostora posebne zahteve glede njegove elektrifikacije in je s ciljem ureditve in opreme poslovnega prostora angažirala zunanjega sodelavca D., d. o. o., v imenu katerega je nastopal njegov zakoniti zastopnik B. B., čigar izključna naloga je bila tudi kontaktiranje z izvajalci posameznih del in posredovanje poročil ter vsega potrebnega za odobritev in plačilo stroškov. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij (5. člen OZ) bi bilo, če bi tožena stranka kljub vtisu, ki ga je dajala v razmerju do tožeče stranke, imenovanemu vodji projekta ne bi zaupala tudi pravnih upravičenj za naročilo del posameznim izvajalcem. Ob tem določila Sporazuma ne potrjujejo pisne izjave H. H., da bi B. B. lahko samostojno naročal dodatna dela in opremo le, če bi imel pisno naročilo direktorja tožene stranke. Ker tudi zakon za podjemno pogodbo ne zahteva pisne oblike (51. člen OZ), do drugačnega zaključka ne more privesti sklicevanje pritožbe, da tožeča stranka ni predložila delovnega naloga oziroma naročilnice tožene stranke. Vse navedeno potrjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je B. B. upoštevalo kot pooblaščenca, ki je veljavno izjavljal voljo z učinkom za toženo stranko (70. člen in 74. člen OZ), in na tej podlagi sprejelo pravilen zaključek, da je tožena stranka naročnica vtoževanih del.

8Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na dokazne listine (elektronsko korespondenco tožene stranke z B. B. iz julija in septembra 2019), ki jih je tožeča stranka predložila prepozno. Sodišče prve stopnje namreč na prvem naroku za glavno obravnavo zadeve vsebinsko ni obravnavalo, ampak je narok preložilo, ker je sprejelo vloge obeh pravdnih strank in jima zagotovilo pravico do odgovora. Ker ju je v nadaljevanju še pozvalo na predložitev pisnih izjav prič, kasnejša dopustitev novih dokaznih listin obeh pravdnih strank ni zavlekla reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP).

9Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ko ni zaslišalo B. B. (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), kar naj bi imelo za posledico tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Toženo stranko je namreč na predložitev pisnih izjav prič pozvalo sodišče (prvi odstavek 236.a člena ZPP). Če sodišče stranko pozove, naj predloži pisno izjavo priče, katere zaslišanje je predlagala, pa stranka tega ne stori, sodišče dokaz z zaslišanjem te priče izvede le, če stranka izkaže za verjetno, da je pisno izjavo priče poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna (drugi odstavek 236.a člena ZPP). Navedenega pogoja tožena stranka ni izkazala s tem, ko je zgolj navedla, da pisne izjave priče B. B. ni uspela pridobiti. Tožena stranka zavrnitve zaslišanja priče B. B. skladno z 286.b členom ZPP tudi ni uveljavila pred sodiščem prve stopnje.

10Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje tožene stranke, da skladno z dogovori med udeleženci projekta ni dolžna plačati elektroinstalacijskih del. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, notranja, medsebojna razmerja in dogovori med udeleženci projekta (med A., d. o. o. kot lastnico in najemodajalko poslovnega prostora in toženo stranko kot najemnico ter med D., d. o. o. kot izvajalko oblikovanja, projektnega vodenja, nadzora in izvedbe poslovnega prostora in toženo stranko kot naročnico navedenih del) na razmerje s tožečo stranko ne vplivajo, saj tožeča stranka z njimi ni bila seznanjena in je posledično ne zavezujejo. Zato za odločitev v obravnavani zadevi ni pravno odločilno, kako so si udeleženci projekta z notranjimi dogovori razdelili plačilo stroškov za gradnjo poslovne stavbe in ureditev posameznih poslovnih prostorov. V kolikor dogovori s tožečo stranko niso bili v skladu z njihovimi notranjimi dogovori, tega posamezen udeleženec projekta ne more uveljavljati nasproti tožeči stranki. Upoštevajoč navedeno tožena stranka tudi ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na Sporazum in dogovor, ki ga je imela z A., d. o. o., da bi lahko tožeči stranki naročilo podali le D., d. o. o., A., d. o. o. in tožena stranka skupaj.

11Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v poletnih mesecih 2019 izvedla vsa elektroinstalacijska dela, ki so navedena v specifikaciji vtoževanega računa, tožena stranka pa na obseg in kakovost opravljenih del ni imela pripomb, v nasprotju z vsebino predloženih listin (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pravilna je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tekom postopka ni konkretizirano oporekala niti kvaliteti vtoževanih del niti obsegu njihove izvedbe, čeprav so ji predložene dokazne listine takšen ugovor omogočale. Ni namreč mogoče prezreti, da je tožeča stranka vtoževanemu računu priložila specifikacijo izvedenih elektroinstalacijskih del po vrsti, ceni in količini, tožena stranka pa Popis del s komentarjem B. B., ki ne vsebuje nikakršnega ugovora zoper obseg in kakovost izvedenih del. Sprejetega zaključka tudi ne more spremeniti sklicevanje pritožbe na vsebino elektronskega sporočila z dne 29. 5. 2020 H. H. in njeno pisno izjavo. Predvsem iz razloga, ker v njuni vsebini ni nobenega ugovora zoper obseg in kakovost izvedenih elektroinstalacijskih del. Nadalje tudi zato, ker tožeča stranka nikoli ni trdila, da je dela izvajala v maju 2020, ampak je trdila in s predloženimi dokaznimi listinami dokazala, da je dela izvajala poleti 2019, maja 2020 pa je bil izstavljen vtoževani račun. Ob tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožena stranka pripomb na obseg in kakovost izvedenih del ni mogla podati, ker tožeča stranka ni opravila njihove primopredaje. Naročnik lahko prevzame izvršeno delo tudi s konkludentnim dejanjem, kar je v konkretnem primeru tožeča stranka izkazala s tem, da je tožena stranka brez ugovora na izvedena elektroinstalacijska dela poslovni prostor z oktobrom 2019 prevzela v posest in ga od tedaj dalje uporablja. Ker se za podjemno pogodbo ne zahteva pisna oblika (51. člen OZ), je neutemeljeno pritožbeno opozarjanje na odsotnost primopredajnega zapisnika. Vse navedeno potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v celoti in kvalitetno izvedla naročena elektroinstalacijska dela, zato jih je tožena stranka dolžna plačati.

12Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora povrniti njene pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Višje sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (OT) in ji priznalo 625 točk za odgovor na pritožbo, 2 % za materialne stroške, 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 466,65 EUR. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).