UPRS Sodba I U 455/2023-13

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito prosilca, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1. 1998 v kraju Warzazat, državljan Kraljevine Maroko, sedaj tožnika (1. točka izreka); hkrati mu je določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora tožnik zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka); če v roku iz 2. točke izreka tožnik tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka); obenem je tožniku za obdobje enega leta določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve tožene stranke izhaja, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito 23. 1. 2023. Tedaj je navedel, da je po narodnosti Berber muslimanske veroizpovedi, da ni član nobene politične stranke ali organizacije, da nikoli ni prestajal zaporne kazni in tudi ni služil vojaškega roka. V izvorni državi se je po končani osnovni in srednji šoli vpisal na Pravno fakulteto v Nadurju, kjer je študiral leto in pol, vendar študija ni dokončal. Ko je odšel iz Maroka, je bila njegova ciljna država Španija. Za pot je plačal približno 1.500,00 EUR, kar je deloma sam privarčeval, nekaj pa je prispevala njegova družina. Izvorno državo je zapustil 25. 6. 2022 v spremstvu brata. Glede razlogov, zaradi katerih je zapustil Maroko, je povedal, da je od tam odšel, ker v Maroku ne bi imel prihodnosti, saj je videl, da so ostali tudi vrstniki z dokončano pravno fakulteto brez služb in zaposlitve. Sam je že v času študija občasno delal, pretežno dekoracije iz mavca, s čimer je zaslužil približno 100,00 EUR mesečno, vendar si tako v Maroku nikoli ne bi mogel kupiti ne hiše niti stanovanja, njegov oče pa še pričakuje, da mu bo tudi tožnik finančno pomagal pri preživljanju družine, ki poleg očeta šteje še brata, polbrata in dve polsestri.

3Ko mu je osebnem razgovoru 1. 3. 2023 uradna oseba predočila, da je Maroko s strani Vlade Republike Slovenije uvrščen na seznam varnih izvornih držav, je na vprašanje o razlogih, zaradi katerih je tožnik zapustil Maroko, ponovno zatrdil, da je bila njegova ekonomska situacija zelo težka in da je bil glavni razlog za njegov odhod slabo finančno stanje. Poleg tega je omenil še težave na podlagi diskriminacije, da je kot Berber v Maroku včasih doživljal rasizem, ko so ga zasmehovali v šoli in na fakulteti ob uporabi berberskega dialekta, medtem ko drugih osebnih izkušenj, ki bi to izkazovale, ni navedel. Na posebno vprašanje je izpovedal, da so njegove težave v 90 % finančnega izvora, v 10 % pa družinskega izvora in segajo v čas otroštva, ko mu je umrla mama, ko je bil star 5 let. Živeli so v območju, ki je bilo od mesta oddaljeno, poti pa so bile nevarne. Ker v domačem kraju ni bilo niti osnovne niti srednje šole, je nekaj časa prebival pri bratovi družini v drugem kraju. Že pri petnajstih letih je pričel tudi z občasnimi deli, po končani srednji šoli pa se je preselil v kraj El Nador, kjer si je najel nastanitev, se vpisal na fakulteto in tudi delal. Ker je potreboval za plačilo študija veliko denarja, je zato leta 2019 opustil študij. Zatem je leta 2020 odšel na delo v Turčijo in po večkratnih neuspešnih poskusih priti v Grčijo ali Bolgarijo se je še isto leto vrnil v Maroko, kjer se je nato od svoje vrnitve dalje posvečal delu z mavčnimi izdelki do ponovnega odhoda iz Maroka v mesecu juniju 2022, s ciljno državo Italijo. Odšel je spet v Turčijo, nato pa je preko Bolgarije, Srbije in Hrvaške prispel do Slovenije. Navedel je še, da kolikor bi se moral vrniti v Maroko, bi se vrnil v iste težave, za pomoč pri teh težavah pa tožnik nikogar ne bi mogel prositi za pomoč. Da bi se sam vrnil v Maroko, pa bi se morala spremeniti predvsem ekonomska situacija. Dodatno je izpovedal, da če bi živel v Maroku v boljših finančnih pogojih, bi tam tudi ostal.

4Po oceni tožene stranke je tako tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite na podlagi določil ZMZ-1, ker prošnjo utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo v Maroku in slabimi možnostmi za zaposlitev, saj je le pavšalno omenil diskriminacijo Berberov s strani Arabcev ter je kot glavni razlog za zapustitev izvorne države sam navajal ekonomske težave in tudi, da njegove težave v 90 % izhajajo iz slabe ekonomske situacije (10 % pa družinske), pri čemer je sam zatrdil, da bi v Maroku ostal, če bi bil tam bolje finančno situiran.

5Te navedbe pa niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite, saj jih ni mogoče povezati z nobenim izmed zakonsko določenih razlogov oziroma podlag za priznanje mednarodne zaščite, kot so veroizpoved, narodnost, rasa, politično prepričanje ali pripadnost posebni družbeni skupini, tako da po oceni tožene stranke njegovih navedb ni moč povezati z nobenim izmed zakonsko določenih razlogov za priznanje mednarodne zaščite, niti ni mogoče razbrati, da bi zatrjevano ekonomsko stisko povzročili tretji akterji. Na vprašanje, ali bi bila njegova situacija morebiti boljša, če bi se preselil v kakšen drug kraj, je le skopo in pavšalno odgovoril, da je ekonomska situacija enaka po vsem Maroku.

6Prav tako ni nikoli zatrjeval, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanja osnovnih pravic, pač pa je sam navedel, da je v Maroku obiskoval osnovno in srednjo šolo ter se nato vpisal tudi na pravno fakulteto, ki pa je ni zaključil. Iz njegovih navedb ne izhaja, da bi mu bilo šolanje sistemsko onemogočeno. Prav tako ni iz njegovih navedb mogoče razbrati, da bi ne imel dostopa do zdravnika ali kakšnih drugih institucij ali storitev, čeprav je sicer omenil težave z očmi, vendar je bilo zdravljenje predrago.

7Po stališču tožene stranke je tako izpostavljal zgolj splošne sistemske hibe, ki so prisotne v njegovi izvorni državi ter ni kakorkoli izkazal, da bi bil sam postavljen v bistveno slabši položaj kot ostali prebivalci Maroka v smislu zagotavljanja pravic in dostopa do storitev, vključno s trgom dela, tako da tudi ni izkazal obstoja vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja v smislu določil 27. člena ZMZ-1. Glede na to, da je v postopku omenjal tudi rasizem Arabcev nad Berberi, kar je po narodnosti tudi sam, je te navedbe po presoji tožene stranke navajal zgolj posplošeno in jih ni individualno utemeljil v smislu določil 26. člena ZMZ-1, četudi je bil posebej in izrecno vprašan o osebnih težavah na podlagi narodnosti, saj je v zvezi s tem navedel le zasmehovanje v šoli in na fakulteti, ko je govoril v berberskem dialektu, ostalih osebnih izkušenj, ki bi to izkazovale pa ni navedel. V tej zvezi tožena stranka poudarja, da vsak verbalizem še ne pomeni preganjanja in da vsak stik z osebo nasprotne narodnosti še ne izkazuje diskriminatorne obravnave oziroma ogroženosti. Čeprav je sicer zatrjeval, da v Maroku ni pravic, pa slednjega ni povezal s svojo narodnostjo in je tudi to trditev izrekel posplošeno in pavšalno, predvsem pa nekonkretizirano. Po mnenju tožene stranke tako ni uspel izkazati dovolj konkretnih dejanj, ki bi bila na podlagi njegove narodnosti uperjena zoper njega na relevantnih področjih, kot so dostop do trga dela, nastanitve, dostopa do šolanja in drugih javnih dobrin, kot je nujno zdravstveno varstvo, socialna pomoč, pridobitev dokumentov, ki bi mu individualno onemogočila uresničevanje njegovih pravic in tako predstavljala hudi kršitev človekovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1. Iz tožnikovih izjav tudi ne izhaja, da bi težavno ekonomsko stanje kot odločilni razlog za svoj odhod iz države kakorkoli povezoval s svojo narodnostno pripadnostjo. V tej zvezi se tožena stranka naslanja tudi na stališče Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR), iz katerega izhaja, da diskriminacija oziroma potencialna drugačna obravnava "postane preganjanje samo v določenih okoliščinah. To se zgodi v primerih, ko imajo diskriminacijski ukrepi za prizadeto osebo izrazito škodljive posledice, npr. resne omejitve pravice do možnosti, da si sam zasluži za življenje, ali do prakticiranja svoje vere, oziroma do dostopnosti javnim izobraževalnim ustanovam"¹, česar pa v konkretnem primeru ni mogoče trditi. Glede na vse navedeno je tožnikove navedbe ocenila kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite, saj tožnik niti ni navajal, da bi v Maroku imel kakršnekoli težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, saj v postopku ni navedel ničesar, kar bi izkazovalo, da bi imel razloge za občutek ogroženosti v Maroku. Pač pa iz njegovih navedb izhaja, da je državo primarno zapustil zaradi slabega ekonomskega položaja v iskanju boljših življenjskih možnosti. Tožnik tako po ugotovitvah tožene stranke v postopku ni navedel ničesar, kar bi izkazovalo, da bi imel kakršenkoli razlog za občutek ogroženosti v Maroku, ki ga je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Tožnik torej ni izkazal nobenega tehtnega razloga, da bi zanj Kraljevina Maroko ne bila varna izvorna država. Glede na vse navedeno tudi v primeru vrnitve v izvorno državo tožnik ne bi bil soočen z resno škodo in njegovo življenje ne bi bilo ogroženo. Zato so po oceni tožene stranke podani razlogi za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1.

8Čeprav tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite toženi stranki ni predložil nobenega dokumenta s fotografijo v izvirniku, mu je verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da mu je tožena stranka na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni ugotovila okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 je glede na to, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, tožena stranka odločila, da se tožnika v primeru, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

9V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Kot nesporno tožnik navaja, da je v postopku navajal tudi diskriminacijo Berberov s strani Arabcev. Zato se ne strinja z zaključkom tožene stranke, da njegovih navedb ne gre povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja /.../, kar po njegovem mnenju ne drži, zato tudi ni mogoče trditi, da je njegova prošnja očitno neutemeljena, češ da je navajal za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite pomembno dejstvo, ki pa ga tožena stranka ni presojala na način, da bi si pridobila informacije o stanju v izvorni državi, ki bi jih nato primerjala s tožnikovimi izjavami. Ker tega ni storila, je po mnenju tožnika nepravilna njena odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Prav tako kot nepravilno označuje tudi njeno sklicevanje na Maroko kot varno izvorno državo, češ da Maroka ni mogoče avtomatično šteti za varno izvorno državo, četudi ga Republika Slovenija na splošno šteje za varno državo. Tožnik poudarja, da zaradi težav, ki jih je zatrjeval, tudi rasizma oz. narodnosti njegova prošnja ni očitno neutemeljena. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

10Tožena stranka je skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču predložila upravni spis in odgovorila na tožbo. Tožena stranka izpostavlja, da je iz tožnikovih navedb povsem razvidno, da je iz izvorne države odšel iz ekonomskih razlogov, čeprav je tudi sicer zgolj pavšalno omenil težave med Arabci in Berberi, česar ni kakorkoli individualno utemeljil. Sicer pa je kot glavni razlog za odhod iz države tožnik omenjal zgolj finančne težave in željo po izboljšanju finančnega stanja rekoč, da so njegove težave v 90 % ekonomske in v 10 % družinske narave. Zato izrecno vztraja pri izdani odločbi, za katero meni, da je pravilna in zakonita, tožbene očitke pa zavrača kot neutemeljene. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

11Tožba ni utemeljena.

12Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo dne 31. 3. 2023 ter v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in pregledalo vse listine v upravnem in sodnem spisu s prilogami A1 do A2 ter B1 do B2 ter ustno zaslišalo tožnika, ki je potrdil, da je ob podaji prošnje dejal, da so njegove težave v 90 % finančne težave in 10 % družinske, ter da iz Maroka sploh ne bi odšel, če bi bil tam finančno preskrbljen. Na vprašanje, zakaj je na naroku navedel, da je iz Maroka odšel tudi zaradi diskriminacije, čeprav tega ob podaji prošnje ni niti omenil, je tožnik odgovoril, da je sicer res, da je na osebnem razgovoru pri toženi stranki povedal le, da je odšel iz ekonomskih razlogov in da je to storil zato, ker se ni želel pogovarjati o diskriminaciji, ker je to njegova osebna stvar in jo lahko tolerira, pač pa ekonomska stiska ni odpravljiva, vendar mednarodnih organizacij za človekove pravice niti ne zanima gospodarsko stanje in jih skrbi samo za diskriminacijo.

13Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je pravilnost in zakonitost uvodoma navedene odločbe tožene stranke o zavrnitvi tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1 v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 49. člena ZMZ-1.

14Zakonodajalec je v 5. alineji prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 določil, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 2. alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

15Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne ponavlja razlogov, ki jih navaja tožena stranka za sprejeto odločitev, ampak se sklicuje na njene razloge v v izpodbijani odločbi. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo in željo po izboljšanju življenjskih razmer, oziroma predvsem ekonomskimi in deloma družinskimi težavami, ter, da njegovih izjav, niti kolikor se nanašajo na problematiko medvrstniškega nasilja v povezavi z njegovo uporabo berberskega jezika v času šolanja, zaključenega v letu 2019, ni mogoče povezovati z utemeljenim strahom pred preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Pravilno je namreč ugotovila, da težave, ki jih je opisal tožnik, ne morejo biti obravnavane v okviru instituta priznanja mednarodne zaščite, zaradi česar se tožnikove navedbe izkažejo kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Pravilno je tudi ugotovila, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo, saj v konkretnem primeru ne obstajajo tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Kraljevina Maroko zanj v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito ne bi bila varna izvorna država.

16S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.² Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.³ Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.⁴ Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.⁵ Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES⁶ in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu primarno na strani prosilca odgovornost, da ponudi oziroma poda ustrezne navedbe oziroma izkaže, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP in šele, če so takšni dokazi v postopku ponujeni oziroma predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.⁷

17Sodišče ob upoštevanju navedenih izhodišč sodi, da je tožena stranka v konkretnem primeru sprejeto odločitev pravilno utemeljila na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1, po kateri se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja), kakor tudi, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (druga alineja 52. člena ZMZ-1) .

18Po presoji sodišča je namreč tožena stranka pravilno ocenila, da kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito definirani z njegovimi navedbami, tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, saj je glede na ugotovljeno dejansko stanje namreč očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi slabih ekonomskih razmer oziroma želje po izboljšanju življenjskih razmer rekoč, da so njegove težave v 90 % ekonomske in v 10 % družinske narave. Sam je tudi zatrdil, da bi v Maroku ostal oziroma ga ne bi zapustil, če bi bil tam bolje finančno situiran. Tožnik tako niti ni zatrjeval niti ni izkazoval utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1), pač pa je kot glavni razlog za zapustitev izvorne države vseskozi med upravnim postopkom navajal slabe ekonomske razmere oziroma željo po izboljšanju življenjskih razmer, glede česar je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svoji upravno sodni praksi že izoblikovalo stališče, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju, kajti gre za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov oziroma relevantnih podlag za priznanje mednarodne zaščite⁸. S tem v zvezi želi sodišče še pojasniti, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi z (ekonomsko - socialnimi) pravicami, ki jih uživa v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, niti po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.⁹ Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo organom oblasti, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi da država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite¹⁰, kar pa tožnik v konkretnem primeru ni niti zatrjeval ne med upravnim postopkom niti v upravnem sporu. Samo po sebi pa zgolj dejstvo, da so ekonomske razmere v izvorni državi zanj nezadovoljive tako ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite.

19Po presoji sodišča je zato pravilna odločitev tožene stranke, da prošnjo tožnika zavrne kot očitno neutemeljeno tako na podlagi prve kot tudi druge alineje 52. člena ZMZ-1, po katerih se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 in če prosilec prihaja iz varne izvorne države. Upoštevajoč določbo 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je v konkretnem primeru podan katerikoli razlog iz 52. člena ZMZ-1 na podlagi navedb tožnika v prošnji in na osebnem razgovoru pred sprejetjem odločitve o prošnji, kot to določa prvi odstavek 46. člena ZMZ-1, saj opravljen osebni razgovor v postopku za priznanje mednarodne zaščite predstavlja procesno dejanje, na podlagi katerega organ sprejme odločitev o prošnji.

20Zato je po presoji sodišča bila pravilna odločitev tožene stranke, da prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. V konkretnem primeru je namreč izpodbijana odločba utemeljena dodatno tudi na ugotovitvi tožene stranke, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 52. člena ZMZ-1 se namreč prošnja šteje za očitno neutemeljeno med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

21Sodišče pojasnjuje, da koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II¹¹ državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.¹² Republika Slovenija je ta koncept uredila v 61. členu ZMZ-1.¹³ Upravni organ je na Odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.¹⁴ Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj), tožnik pa v postopku ni zatrjeval, da Kraljevina Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ne bi bila varna izvorna država. Zato je po presoji sodišča pravilna tudi odločitev tožene stranke, da zavrne njegovo prošnjo kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1.

22Sodišče želi v zvezi z drugo, tretjo in četrto točko izreka izpodbijane odločbe še pojasniti, da je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod tožnika določen na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1, po katerem pristojni organ v odločitvi (tudi) iz pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 (kot v konkretnem primeru), določi 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora oseba zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985; kot določa enajsti odstavek 49. člena ZMZ-1 začne teči rok za prostovoljni odhod iz desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 torej z dnem, ko postane sklep ali odločba o mednarodni zaščiti izvršljiv. Glede na določbo dvanajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 lahko tožnik zaprosi tudi za podaljšanje roka, kolikor meni, da obstajajo okoliščine po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji določa za podaljšanje roka (dvanajsti odstavek 49. člena ZMZ-1).

23Odločitev tožene stranke, da izreče ukrep odstranitve tujca in prepovedi vstopa, je utemeljena na določbi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1, ki določa, da pristojni organ v odločitvi iz desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 osebi določi tudi ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa, razen ko oseba v Republiki Sloveniji zakonito prebiva na podlagi drugega pravnega naslova. Pri določitvi in izvajanju ukrepa odstranitve tujca in ukrepa prepovedi vstopa se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ki urejajo ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa v primeru izdaje odločbe o vrnitvi. Če pristojni organ s sklepom ugodi prvemu zahtevku za uvedbo ponovnega postopka in dovoli vložitev ponovne prošnje, z njim odpravi že izrečen ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa (trinajsti odstavek 49. člena ZMZ-1). V konkretnem primeru niti ni sporno, da je tožnik prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in tudi ne, da bi imel tožnik kakršenkoli drug pravni naslov za zakonito bivanje v Sloveniji (razen pravic kot prosilec za mednarodno zaščito), kot to predvideva trinajsti odstavek 49. člena ZMZ-1, česar tožnik niti ne zatrjuje. Zato sodišče zgolj dodaja, da začne rok za prostovoljni odhod teči z dnem, ko je sklep ali odločba o mednarodni zaščiti izvršljiva (enajsti odstavek 49. člena ZMZ-1) in da je tudi obvestilo pristojnega organa policijski postaji vezano na izvršljivost odločbe ali sklepa o mednarodni zaščiti iz desetega odstavka 49. člena ZMZ-1, kot to določa šestnajsti odstavek 49. člena ZMZ-1.

24Sodišče po povedanem ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, prav tako pravilen pa je bil tudi postopek pred izdajo izpodbijane odločbe. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, točka 56, prenovljena izdaja, Ženeva, februar 2019;
² Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve).
³ Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.
⁴ Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.
⁵ Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).
⁶ Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve.
⁷ Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve .
⁸ Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve).
⁹ Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve).
¹⁰ Prav tam, 13. točka obrazložitve.
¹¹ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).
¹² 40. uvodna izjava Procesne direktive II.
¹³ Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1).
¹⁴ Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).