46. člen ZMZ-1

Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. Tožnik ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Glede slabih ekonomskih razmer. Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Ne drži tožbena navedba, da je tožnik v upravnem postopku pojasnil, zakaj Maroko zanj ni varna država. Ko mu je toženka na osebnem razgovoru predočila, da šteje Maroko kot varno izvorno državo, temu ni nasprotoval.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, saj je tožnik opisoval težave v policijskem postopku, ne pa v postopku mednarodne zaščite. V obravnavani zadevi ne gre samo za to, da niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca v Republiki Hrvaški, ampak tožnik tudi sicer ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje, saj bo v primeru vrnitve vrnjen na podlagi Dublinske uredbe in bo imel povsem drugačen status, kot ga je imel, ko so ga hrvaški policisti prijeli ob ilegalnem prečkanju bosansko-hrvaške meje.

Država članica se lahko odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ta možnost pa je v njeni izključni pristojnosti. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljene pritožbene navedbe, da je na odločitev toženke, da je na podlagi diskrecijske pravice iz 17. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, mogoče sklepati na podlagi vsebine osebnega razgovora, ki je bil opravljen 14. 3. 2022. Vrhovno sodišče je že v sklepu X Ips 283/2017 z dne 21. 3. 2018 pojasnilo, da zgolj z opravo osebnega razgovora na podlagi 46. člena ZMZ-1 na državo članico ne preide odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega lahko država članica svojo diskrecijsko pravico iz 17. člena Uredbe Dublin III uveljavi šele na podlagi spoznanja, da sama ni tista, ki je odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, pa se jo kljub temu odloči obravnavati.

Oprava osebnega razgovora, na katerem se prosilcu postavijo tudi vprašanja, povezana z vsebino njegove prošnje, sama zase ne pomeni odločitve Republike Slovenije o prevzemu odgovornosti za obravnavo prošnje. Sprejem drugačnega stališča bi v konkretnem primeru celo pomenil, da bi Republika Slovenija – kljub temu, da po merilih ne bi bila odgovorna – morala prevzeti odgovornost obravnavanja prošnje, čim bi prosilcu pristojni organ zastavil vprašanja, povezana z razlogi, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito. Takšna razlaga pa bi bila v očitnem nasprotju z bistvom diskrecijskega odločanja, katerega splošna značilnost je, da država članica lahko sprejme odgovornost za obravnavo prošnje, ni pa tega dolžna storiti.

Pravica do obveščenosti po Dublinski uredbi ni absolutna pravica, ampak se le-ta neposredno navezuje na pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe v zvezi s pravico iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah EU. V to pravico pa je dopustno poseči oziroma jo je mogoče omejiti pod pogojem, da je omejitev predpisana z zakonom in da spoštuje bistveno vsebino te pravice ob upoštevanju načela sorazmernosti, tako da so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

Če so dokazi v tujem jeziku, je pravno relevantne dokaze treba najprej prevesti, da se lahko dokazi izvajajo. Dokazovanje se po ZUP izvaja pred izdajo odločbe in ne šele z izdajo odločbe. V predmetni zadevi se dokaz s tolmačenjem pomembnega dela predloženih listin ni izvajal ob ustnem razgovoru. Ti dokazi se torej sploh niso izvajali. Nobenega dvoma ne more biti, da so v konkretnem primeru predloženi listinski dokazi in prevodi teh listin vplivali na odločitev v konkretni zadevi in da so dejstva v zvezi s tem sporna, a kljub temu uradna oseba ni odločila, da bi se prevodi listinskih dokazov, ki jih je ocenila tožena stranka, "izvajali kot dokaz" na osebnem razgovoru. Ker je tožnik v konkretnem primeru predložil listinske dokaze oziroma določene elemente v zvezi s svojo prošnjo v tujem jeziku, bi za "ugotavljanje razlogov in vseh drugih dejstev in okoliščin, ki so lahko pomembna za odločitev" (2. in 3. alineja 2. odstavka 46. člena ZMZ-1) ter za ustrezno komunikacijo med uradno osebo in prosilcem na osebnem razgovoru moral biti angažiran tolmač zaradi izvajanja dokaza s prevodom predloženih listinskih dokazov (elementov). To se v postopku ni zgodilo. Listi

Ne glede na to in četudi se tožnik ponovnega osebnega razgovora, na katerega je bil vabljen, ni udeležil (tudi v tem primeru pa je prejel enako vabilo kot ob prvem osebnem razgovoru, to je z opozorili po drugem odstavku 46. člena ZMZ-1) in tudi ni opravičil svojega izostanka, iz vsebine opravljenega razgovora z dne 19. 2. 2018 izhaja, da je tožena stranka tožnika pred osebnim razgovorom informirala zgolj o pogojih za pridobitev mednarodne zaščite in mu pojasnila njegove pravice v zvezi s tem, osebni razgovor pa je bil namenjen izključno razčiščevanju okoliščin, ki jih je tožnik navajal kot razlog, zaradi katerega meni, da je upravičen do mednarodne zaščite. Razgovor je bil torej opravljen v smislu prve alineje prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 46. člena ZMZ-1.

Ne gre za pomembno pravno vprašanje, če je nanj mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila, če je odgovor nanj jasen ali če ni del procesnega dejanskega stanja te zadeve.

Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje na oceni tožnikove neverodostojnosti o možnem vpoklicu v sirijsko vojsko ob vrnitvi v izvorno državo, ki jo opira predvsem na dejstvo prepoznega in posledično neprepričljivega uveljavljanja tega razloga v postopku, pri tem pa v dokazno oceno niti ne vključi objektivno izkazanega dejstva, da je prvi tožnik rezervist v državni vojski. Zgolj okoliščina, da je tožnik šele na osebnem razgovoru, kljub predhodnim večkratnim pozivom uradne osebe ob podaji prošnje, izrecno uveljavljal nevarnost vpoklica v vojsko, ob predložitvi pristne vojaške knjižice tako ne more zadoščati za oceno neverodostojnosti njegovih izjav in za sklep, da tožniku ne grozi preganjanje zaradi vpoklica v predsedniško vojaško formacijo v vojni v Siriji. Stranka z navajanjem novih dejstev tekom upravnega postopka niti po splošnih določbah ZUP niti po določbah ZMZ-1 ni prekludirana na način, da bi morala vsa relevantna dejstva in dokaze navesti že ob podaji prošnje, temveč lahko to stori tudi kasneje in ji takšno ravnanje ne sme biti v škodo. Odločitev tožene stranke ne more temeljiti na presoji, da je tožnik Sirijo primarno zapustil zaradi slabe varnostne situac