VSM Sodba II Kp 58372/2020

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 58372/2020 z dne 12. 9. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57., 58. in 63. členu KZ-1 je obdolženemu izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v katerem mu je po prvem odstavku 191. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, na podlagi 1. točke tretjega odstavka 65. člena KZ-1 pa mu je hkrati odredilo navodilo, na podlagi katerega se je obdolženi dolžan v času preizkusne dobe zdraviti v ustreznem zdravstvenem zavodu, s soglasjem tudi zdraviti se odvisnosti od alkohola, in sicer v obliki ambulantnega zdravljenja v ... Odločilo je, da na podlagi 66. člena KZ-1 varstveno nadzorstvo opravlja svetovalec, ki ga določi organ, pristojen za probacijo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, pri čemer potrebni izdatki obdolženega bremenijo proračun, medtem ko bo o stroških zagovornika odločeno po brezplačni pravni pomoči.

2Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in obdolženega obtožbe oprosti oziroma jo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da izpodbijana sodba ne vsebuje nobene obrazložitve oziroma razlogov o odločilnih dejstvih, s katerimi bi sodišče prve stopnje obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je prepričano, da je obdolženi (fizično) nasilen do svoje mame.

5Vendar nima prav. Izpostavljene razloge o izvršenem pravno nevzdržnem ravnanju obdolženega v razmerju do njegove matere, zagovornik pogreša neutemeljeno, saj iz lastnega pravilno pritožbeno izpostavi, da je o (fizičnem) nasilju nad C. C. izpovedal obdolženčev oče. Prvostopenjsko sodišče povzema in v nadaljevanju dokazno oceni izpoved oškodovanega B. B. v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, v okviru katere se je skozi celotno inkriminirano dogajanje dne 1. 11. 2020 določno opredelil (tudi) do izvršenega nasilja v družini na škodo obdolženčeve matere C. C., katero je tudi porival (z rameni v vrata, razbijal inventar in kričal), česar sam sicer ni videl, a mu je to povedala žena. Pritožbeno ostane prezrto, da je oškodovani B. B. na zaslišanju pred preiskovalno sodnico dne 12. 4. 2021 v opisovanju obdolženčevega fizičnega nasilja, ki se je izvajalo v inkriminiranem obdobju, izrecno izpostavil prijavo na policiji dne 1. 11. 2020. Tozadevno je poudaril, da je ta zapisnik tudi lastnoročno podpisal in v njem opisal, vse, kar se je doma dogajalo na njegovo lastno ali ženino škodo (l. št. 42). Po pregledu vsebine zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon, kateremu je prvostopenjsko sodišče v okviru izvedenega dokaznega postopka pravilno priznalo listinsko dokazno vrednost ter ga kot takšnega tudi ustrezno materialno ovrednotilo (primarno v točkah 5 in 12 obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožbeno sodišče ugotavlja prisotnost celotne inkriminirane količine, ki obdolženega bremeni izvršitve nasilja v družini v razmerju do roditeljice. Trditev zagovornika, da ni popolnoma nobenega dokaza o kakršnem koli izvrševanju nasilja zoper mamo, katero naj bi celo večkrat udaril z roko, ni točna. Oškodovani B. B. je v prostorih Policijske postaje ... dne 1. 11. 2020, po tem, ko je bil opozorjen na posledice krive ovadbe po 283. členu KZ-1, (med ostalim) naznanil, da je bilo doma vse v redu do 12.00 ure, ko je žena (C. C., op. s.) skuhala kosilo. V podrobnosti je razložil, da je, ko je bil sam na sprehodu s psom, obdolženi prišel v kuhinjo in začel ženi očitati, da je kriva, da ga je njegova punca zapustila in se odselila. Določno in na nedvoumen način je povedal, da je med žaljenjem ženo tudi udaril, zaradi česar je poklicala Policijo. Ob prihodu v hišo (po tem, ko je oče bos pobegnil najprej iz hiše na teraso, nato pa k hčerki, ki stanuje nedaleč stran, op. s.) mu je žena povedala, da jo je obdolženi v času, ko je pobegnil k hčerki prav tako večkrat udaril.

6Drži sicer pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da se je obdolženčeva mati C. C. pričevanju zoper sina z uveljavljanjem privilegija pravne dobrote v skladu z 236. členoma ZKP odpovedala, ne pa tudi pritožbena teža, da se izpodbijana prvostopenjska sodba ne sme sklicevati na to, kar naj bi komurkoli povedala, še manj zaključek, da bi se s tem zaobšla procesna določila o privilegiju privilegiranih prič, v čemer zagovornik prepozna bistveno kršitev določbe drugega odstavka 18. člena ZKP, ki pa ni podana.

7Privilegirane priče, ki jih taksativno našteva 236. člen ZKP, zaradi posebne družinske, osebne ali poslovno-zaupne vezi niso dolžne pričati zoper obdolženca in se torej, kot v danem primeru obdolženčev oče, prostovoljno odločijo, ali bodo pričale ali ne. V svojstvu priče se je tako oškodovani B. B. svojemu privilegiju svobodno odrekel in podal prosto izpoved. Pri tem je, v enakem položaju kot druge priče, moral sodišču svobodno povedati po resnici vse, kar o zadevi ve, in odgovarjati na vprašanja. V delu izpovedi, ki jo problematizira zagovornik, in sicer glede okoliščin, ki jih je oškodovani B. B. izvedel od žene, prav tako oškodovane C. C., pritožbeno sodišče ne prepozna zatrjevane procesne ovire, s katero skuša prepričati zagovornik. Ključno je namreč zgolj, da je oškodovani B. B. zares izpovedal po lastni volji, želji in brez kakršnihkoli pritiskov s strani države.¹ Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da obdolženčev oče povsem „navadna“ priča in v prostem izpovedovanju ni obremenjen s postopkovnimi pravili prenosa informacij oziroma vsebine izjav, danih s strani privilegiranih oseb, ki zavezujejo policiste ali določene uradne osebe, ki so vodile postopek zoper obdolženega.

8S pritožbeno grajo zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče ne more soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vas odločilna dejstva, zagovor obdolženega in izvedene dokaze je ocenilo pravilno, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolženemu storitev očitanega kaznivega dejanja nasilja v družini v celoti dokazana. Sprejete dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi jasno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema, dodatno pa pojasnjuje še sledeče:

9Zagovornik v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter nesprejemanju prvostopenjsko sprejetih dejanskih in pravnih zaključkov neutemeljeno pogreša tudi dokazanost inkriminiranega očitka obdolženčevega fizičnega nasilja v razmerju do očeta, verbalnega nasilja do obeh staršev in izpolnjeni zakonski znak spravljanja v podrejen položaj. Skozi pritožbena izvajanja ponovi jedro zagovora, za katerega smatra, da ni bil ovržen z nobenim dokazom in vztraja pri obrambni tezi zgolj družinskega spora. Vzporedno negira dokazanost inkriminiranega in odločno zavrača dokazanost očitka, da naj bi obdolženi svoja starša spravljal v stisko, nemoč ter v podrejeni položaj. Tozadevno opozori, da je oškodovani B. B. jasno izpovedal, da se sina ne boji, prav tako, da ga ni z ničemer prestrašil in še, da mu je tudi žena povedala, da se njunega sina ni bala in da v obravnavanem časovnem obdobju ni bila prestrašena.

10Takšnim pritožbenim izvajanjem pa ne gre pritrditi. Vsebini obdolženčevega zagovora sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Skladno z jezikovno in logično razlago je spravljanje v podrejen položaj eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in ne le ena izmed njegovih izvršitvenih oblik, kar je že večkrat potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS.² Spravljanje v podrejen položaj ne pomeni zgolj ciljnega ravnanja, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo oziroma zahteve, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja, oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne more ali ne zna izogniti. Takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči bodisi nemoč, strah ali vznemirjenje večje intenzivnosti in trajanja.³ Četudi zagovornik eksplicitno nakaže, da je kakršnokoli subjektivno zaznavanje strahu oškodovanih s strani drugih oseb neutemeljeno, ne gre prezreti tehtnega, prepričljivega in smiselnega razlogovanja prvostopenjskega sodišča v točkah 10 do 14 izpodbijane sodbe, katerih pritožba ne more uspešno niti omajati, kaj šele ovreči. Iz zapisnika o ogledu z dne 1. 11. 2020 namreč izhajajo drugačne ugotovitve policistov ob ogledu, predvsem fizična poškodba B. B., dokumentirana tudi s fotografijami na CD-ju in podprta z obvestilom o telesni poškodbi z dne 1. 11. 2020. Pritožba zaobide tudi izpoved policista D. D. o dvakratni policijski intervenciji inkriminiranega dne, grdem obnašanju do policistov in (procesno dovoljeni) lastni zaznavi prestrašenosti in razburjenja vznemirjenih oškodovancev. Oškodovani je bil videti prestrašen, imel je vidno poškodbo na temenu glave, rahlo krvavo odrgnino, ki je bila tudi fotografsko dokumentirana. Priča, ki je v postopku zoper obdolženega sodelovala po službeni dolžnosti, je povedala, da je oškodovanka izkazovala stisko in da se je po njunih obrazih videlo, da sta nemočna oziroma nimata več moči napram obdolženemu, ki je bil vinjen in razburjen. Zagovornik v vnaprejšnji izključitvi zaznave tretjega, za katero ne ponudi niti ustrezne pravne podlage niti prepričljivih argumentov, marveč zgolj posplošeno, z ničemer podprto stališče, da bi bilo sklicevanje sodbe za zaznavo drugih oseb neutemeljeno, zaključek prvostopenjskega sodišča pa napačen, prezre opozorilo priče D. D., da se obdolženi ni hotel pomiriti niti ob (vnovičnem, op. s.) prihodu policistov, da se je še naprej nedostojno vedel, kričal in sta ga želela pomiriti tudi oškodovanca, vendar je še naprej kričal, zmerjal, in ker je nadaljeval s kršitvijo, je bilo zoper njega odrejeno pridržanje. Prav tako zagovornik zanemari pričanje obdolženčeve sestre, E. E., do katere je oče inkriminiranega dne pribežal bos, ves zadiham in povedal, da ga je obdolženi napadel, in je posledično tudi ona poklicala policiste, kot je to pred tem storila že mama C. C. Obdolženega tudi ne ekskulpira dejstvo, da je B. B. povedal, da se sina ni bal in da ga ni z ničimer prestrašil, odsotnost strahu pa je zatrjeval na strani žene C. C. Zadostne in prepričljive razloge za odklonitev verodostojnosti oškodovanega v tem delu je prvostopenjsko sodišče ponudilo v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe. S ponujanjem drugačnih lastnih zaključkov zatorej zagovornik ostane brez uspeha.

11Glede na vse navedeno, ko dokazni oceni, ki jo ponuja zagovornik, ne gre pritrditi in je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče obdolženega utemeljeno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja, kar je v izpodbijani sodbi tudi tehtno in podrobno obrazložilo.

12Odločitev o kazenski sankciji pritožnik izpodbija z obrazložitvijo, da bi moralo prvostopenjsko sodišče izdati zgolj pogojno obsodbo brez varstvenega nadzorstva in brez kakršnihkoli navodil ter z nižjo določeno kaznijo zapora. Pritožbeni preizkus je pokazal, da navkljub drugačnemu mnenju zagovornika, ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije obdolženemu v korist. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ovrednotilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero višine kazenske sankcije ter obdolženemu upoštevaje v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine, predvsem težo in nevarnost kaznivega dejanja, storjenega v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, utemeljeno izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom v trajanju šestih mesecev, preizkusno dobo dveh let ter navodilom, na podlagi katerega se je obdolženi dolžan v času preizkusne dobe zdraviti v ustreznem zdravstvenem zavodu, s soglasjem tudi zdraviti od odvisnosti od alkohola v obliki ambulantnega zdravljenja. Za grajano odločitev je v točkah 22 do 23 skladno načelu individualizacije kazenske sankcije ponudilo primerne, ustrezne, smiselne in prepričljive razloge, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče.

13Po obrazloženem, in ker pritožba glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

14Glede na socialne in premoženjske razmere obdolženega, ki so razvidne iz njegovih osebnih podatkov v spisu, je pritožbeno sodišče odločilo, da ga sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ki bi ga moral plačati zaradi neuspešne pritožbe, oprosti (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Več o tem Šepec M. et al., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Lexpera, Ljubljana 2023, str. 294.
² Npr. sodbi VS RS I Ips 52403/2011 z dne 3. 12. 2015 in I Ips 194/2009, z dne 3. 9. 2009.
³ Za prim. sodbi VS RS I Ips 57293/2010 z dne 21. 3. 2013 in Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009.