VDSS Sodba Pdp 232/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 500.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2020 ter povračilo stroškov postopka (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, naj tožencu povrne stroške postopka v višini 9.914,20 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude in plača sodno takso za postopek na prvi stopnji (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je plačilo 500.000,00 EUR zahtevala od toženca, ker je kršil konkurenčno prepoved, konkurenčno klavzulo in obveznost varovanja poslovnih skrivnosti. Med trajanjem delovnega razmerja je brez njenega soglasja sklenil pogodbo za delo oziroma sprejel zadolžitve in naloge, ki sodijo v dejavnost, ki jo je dejansko opravljala, kar je pomenilo oziroma bi lahko pomenilo zanjo konkurenco. S svojim ravnanjem je odločilno prispeval k dejavnosti pilotaže novega delodajalca A. d. o. o., saj je z njim enako kot 6 sodelavcev kot kvalificirani pilot sklenil pogodbo o zaposlitvi in ji s tem omogočil izpolnitev pogojev za sklenitev pogodbe z Vlado RS, kar je identično, kot če bi s sodelavci ustanovil konkurenčno podjetje. Navaja, da je toženec ne glede na dogovorjeno konkurenčno klavzulo prvi dan po prenehanju delovnega razmerja pri njej začel opravljati delo pilota za A. d. o. o. v obsegu, vsebini in na istem področju kot pri njej. Zatrjuje, da je toženec pri njej pridobival specifična strokovna znanja. Zatrjuje pristranskost sodišča prve stopnje, ki je zaradi visokega zahtevka v vseh 7 primerih izdalo enake sodbe, ne glede na razlike med njimi. Tožencem bi sodišče moralo naložiti predložitev pogodb o zaposlitvi pri A. d. o. o. za potrditev obljube vračila naloženih pogodbenih kazni, kar kaže na zavedanje o protipravnosti ravnanja, ter zaradi ugotovitve sklenitve teh pogodb med delovnim razmerjem pri njej, kar je za presojo odločilni trenutek (in ne dejanski začetek opravljanja dela). Poudarja, da je bila 25 let edina izvajalka pomorske pilotaže v RS in je edina imela zadevno specifično znanje in izkušnje, kar je zakonito zaščitila kot know-how, bistven za njeno konkurenčno prednost na trgu. Opozarja na naravo dejavnosti pomorske pilotaže; sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati Uredbo 2017/352/EU in resolucijo C. v zvezi s strokovnim usposabljanjem pilotov, kot protiustavne pa ne bi smelo upoštevati Uredbe o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže (exceptio illegalis), pri čemer njene skladnosti z Ustavo ni ugotavljalo. Varstvo pred nelojalno konkurenco nekdanjih delavcev (izkoriščanje pri njej pridobljenih znanj) je upravičen poslovni interes, ki izhaja iz tretjega odstavka 74. člena Ustave RS; pomorsko pilotažo je ponujala prosto na trgu. Toženec je pridobil pilotsko izkaznico, ker je pri njej pridobil znanje, ključno za pomorsko pilotažo, brez nje dela pilota ne bi mogel nikjer opravljati. Ugotovitev, da toženec pri A. d. o. o. opravlja delo le na območju tovornega pristanišča B., ne izhaja ne iz izpovedi ne iz izpisa zavarovanj. S tožencem zadnje pogodbe o zaposlitvi ni imela sklenjene le za to področje. Zatrjuje bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka ter prvega odstavka 339. v povezavi z 213. in 214. členom ZPP. Ker je 27. 2. 2020 sklenil pogodbo o zaposlitvi, je toženec kršil 39. člen ZDR-1 in prvi odstavek VI. člena pogodbe o zaposlitvi (prepoved sprejema drugih zadolžitev ali nalog, ki sodijo v dejavnost, ki jo opravlja tožeča stranka), sodišče prve stopnje pa je to določilo spregledalo. Toženec je s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za isto delo s konkurenčnim delodajalcem (registriranim za isto dejavnost, a še ne kot javno podjetje in po Uredbi) sklenil posel, ki je sodil v njeno dejavnost. Odločilno je, da je toženec podal po vsebini identično odpoved v isti ovojnici kot 6 sodelavcev, 60-dnevni odpovedni rok pa se je vsem iztekel na dan, ko je z izvajanjem pomorske pilotaže pričel A. d. o. o., kar vse kaže na njihovo usklajeno ravnanje, ki je tej družbi omogočilo pridobiti ustrezne kadre za sklenitev pogodbe o opravljanju gospodarske javne službe z Vlado RS. Pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno z novim delodajalcem v času trajanja delovnega razmerja pri njej, šteje najmanj kot pripravljalno dejanje na trgu. Tožencu očita namen škoditi njenim poslovnim interesom, saj je pomagal ustvariti konkurenčno podjetje, kar je podobno kot ustanovitev konkurenčnega podjetja, to pa krši konkurenčno prepoved (VSRS VIII Ips 125/2013). Teh istovrstnih 7 sporov bi sodišče moralo združiti v enotno obravnavanje. Ni relevanten le trg storitev pomorske pilotaže, temveč tudi trg delovne sile, na katerem sta si z družbo A. d. o. o. konkurirali. Prepovedana so tudi dejanja, ki bi lahko pomenila konkurenco. Na dan 10. 5. 2020, ko je toženec po izpovedi direktorja D. D. pričel z delom za A. d. o. o., je pomorsko pilotažo na prostem trgu še ponujala tožeča stranka, Uredba se je namreč ob pravilnem štetju 75-dnevnega roka začela uporabljati 11. 5. 2020. Ni bistveno, da po 9. 5. 2020 ni več dejansko izvajala pomorske pilotaže, ker je izgubila vse stranke (po sodni praksi zadostuje izguba ene, tako Pdp 1016/96). Sklicuje se na izpoved D. D., da je A. d. o. o. izvajal pilotažo zunaj obsega zatrjevane izključne pravice na prostem trgu zunaj pristanišča B., kar izhaja tudi iz Pojasnil k računovodskim izkazom 2020, kar pomeni tudi odvzem strank tožeče stranke zunaj tovornega pristanišča B., za katerega velja Uredba. Trdi, da pilotažo potniških ladij tudi od 10. 5. 2020 dalje tožeča stranka prosto ponuja na trgu. Člen 40. ZDR-1 ne pogojuje kršitve konkurenčne klavzule s sočasnim ponujanjem istovrstnih oziroma zamenljivih storitev na istem trgu. S trga je bila izrinjena s strani konkurentke, ki je dejavnost začela izvajati izključno s kadrom, usposobljenim pri tožeči stranki. Ni trdila, da bi bil toženec odgovoren za sprejem Uredbe o pilotaži kot oblastvenega akta države, vendar pa uredba ne more posegati v obstoječa pogodbena razmerja med civilnopravnimi objekti oziroma razveljaviti konkurenčne klavzule, soodgovoren pa je za izpolnitev kadrovskih pogojev družbe A. d. o. o. ter omogočanje uporabe njenega know-how. Zmotno je sklicevanje na odškodninsko odgovornost toženca, saj je primarno vtoževala pogodbeno kazen, ki ni odvisna od nastanka škode. Postati pilot ni delavčeva pravica, tega tožencu ni bila dolžna zagotoviti. Kot napačnega graja stališče o ničnosti konkurenčne klavzule, ker naj tožnica ne bi imela konkurence, to ne izhaja iz 74. člena Ustave ne iz ZPOmK-1, ne glede na tržni delež je lahko legitimno zaščitila svoje interese s konkurenčno klavzulo. Zatrjuje zmotno uporabo 9. člena in prvega odstavka 239. člena OZ. Kot poslovno skrivnost je opredelila know-how, ki zajema vse postopke in znanja, ki so jih delavci pridobili pri delu ali v zvezi z njim v času zaposlitve pri njej, ZPosS pa ne zahteva, da gre za podatke, ki vplivajo na njen konkurenčni položaj. Njen know-how ni bil znan niti lahko dosegljiv, z njim je ohranjala svoj tržni delež, imel je tržno vrednost, brez njega pa A. d. o. o. ne bi izpolnil pogojev za opravljanje pomorske pilotaže. Toženec je poslovno skrivnost protipravno razkril s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi in opravljanjem dela pilota pri A. d. o. o., zavestno je namreč uporabljal njen know-how (5. člen ZPosS). V postopku je zatrjevala konkretne podatke, toženec je prenesel prav ves know-how, tj. vse podatke, znanja in veščine, potrebne za izvajanje dela pilota in pilotiranja ladij, s čimer je konkurentki omogočil opravljanje dela in usposabljanje novega kadra, česar brez izdaje poslovnih skrivnosti tožeče stranke ne bi mogel. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da Uredba o pilotaži ne more izničiti poslovnih skrivnosti tožnice, saj bi to pomenilo ustavno nedopustno razlastitev. Sklicuje se na odločitvi VSRS VIII Ips 211/2009 in VIII Ips 173/2017. Zatrjuje ustavno dopustno omejevanje pravic delavca iz 74. in 49. člena Ustave s konkurenčno klavzulo. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev in dokazov v povezavi z njimi, njegove ugotovitve pa niso v medsebojnem nasprotju. Ni utemeljeno zavzemanje, da bi se moralo opredeliti do določila v toženčevi pogodbi o zaposlitvi o prepovedi sprejemanja zadolžitev in nalog, ki sodijo v dejavnost, ki jo tožeča stranka dejansko opravlja, saj v VI. členu zadnje toženčeve pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2005 pri tožeči stranki takega pristavka ni (listina A 11). Ta kršitev ni podana niti zato, ker se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do trditev o neskladnosti Uredbe o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže (Ur. l. RS, št. 11/20 – Uredba) z Ustavo RS (Ur. l. RS/I, št. 33/91 in nasl. –URS), z odločbo Ustavnega sodišča U‑I-66/20 zatrjevano neskladje izpodbijanih členov Uredbe v postopku ustavnosodne presoje pa ni bilo ugotovljeno. Z očitkom, da je to kršitev sodišče prve stopnje storilo, ker je štelo, da tožeča stranka ni zatrjevala konkretnih podatkov, ki naj bi jih toženec posredoval novi delodajalki, tožeča stranka nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in uporabi materialnega prava, ne gre pa za zatrjevano bistveno kršitev določb postopka.

7Sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, tožeča stranka namreč nasprotuje dokazni oceni glede ugotovitve toženčevega opravljanja dela pomorskega pilota na območju tovornega pristanišča B. od 10. 5. 2020, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in ne protispisnosti.

8Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni naložilo tožencu, naj predloži pogodbo o zaposlitvi toženca pri novi delodajalki. Z neizvedbo tega dokaza sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, saj med strankama ni bilo sporno, da je bila pogodba o zaposlitvi toženca z novo delodajalko sklenjena 27. 2. 2020, torej v času trajanja delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki. Za odločitev v zadevi pa ni bistveno, ali se je A. d. o. o. kot toženčeva nova delodajalka zavezala, da bo zanj poravnala morebitno prisojeno pogodbeno kazen oziroma odškodnino iz naslova kršenja konkurenčne prepovedi, klavzule ali prepovedi razkritja poslovnih skrivnosti, saj na pravilnost odločitve to ne more vplivati glede na materialnopravno pravilno stališče, da konkurenčne prepovedi ni mogoče kršiti s podpisom pogodbe o zaposlitvi pri novem delodajalcu. Zmotno pa je tudi sklepanje tožeče stranke, da bi taka določba dokazovala, da se je toženec zavedal protipravnosti sklenitve pogodbe oziroma storjene kršitve. Ker je bila A. d. o. o. skladno z Aktom o ustanovitvi (listina B 2) prvi dve leti omejena na opravljanje dejavnosti pomorske pilotaže le na področje pomorskih dejavnosti tovornega pristanišča B., ni odločilno, ali je bilo toženčevo delo v pogodbi o zaposlitvi omejeno le na tovorno pristanišče B.

9Očitek o pristranskem ravnanju sodišča prve stopnje ni utemeljen. Pavšalno zatrjevanje, da je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi izredno visokega zneska zahtevane odškodnine, ki bi jo v končnem krila Republika Slovenija kot ustanoviteljica toženčeve nove delodajalke A. d. o. o. ostaja na ravni domneve. Iz razlogov v izpodbijani sodbi so razvidni tehtni argumenti, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, pri tem pa je pravilno uporabilo relevantne materialnopravne določbe in ustrezno dokazno ocenilo ugotovljena dejstva, tako da ni razumnega razloga za utemeljeno vzbujanje dvoma v nepristranskost in poštenost sodnega postopka pred sodiščem prve stopnje.

10V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku za plačilo pogodbene kazni oziroma pavšalne odškodnine oziroma povračila škode v znesku 500.000,00 EUR, ki jo tožeča stranka zahteva od toženca kot njenega nekdanjega delavca zaradi kršitve konkurenčne prepovedi, kršitve konkurenčne klavzule in izdaje poslovne skrivnosti na podlagi določb 38., 39. in 40. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1).

11Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo, da je bil toženec na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2005 zaposlen pri tožeči stranki na delovnem mestu pilot; da je toženec odpovedal pogodbo o zaposlitvi pri tožeči stranki 10. 3. 2020, delovno razmerje pri njej pa mu je prenehalo 9. 5. 2020; da je toženec 27. 2. 2020 sklenil pogodbo o zaposlitvi z družbo A. d. o. o., pri kateri je z 10. 5. 2020 pričel opravljati delo kot pomorski pilot; da je imel toženec v pogodbi o zaposlitvi določila o varovanju poslovnih skrivnosti, o konkurenčni prepovedi v času trajanja delovnega razmerja pri tožeči stranki ter dogovorjeno konkurenčno klavzulo, ki je vsebovala prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti in del pilota za obdobje dveh let po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki, ter da je toženec v primeru njenega nespoštovanja dolžan tožeči stranki plačati 500.000,00 EUR.

Glede zatrjevane kršitve konkurenčne prepovedi

12V zvezi s kršitvijo konkurenčne prepovedi je sodišče prve stopnje zavzelo odločilno stališče, da toženčeva sklenitev pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela pomorskega pilota z družbo A. d. o. o., na podlagi katere se je zaposlil pri tej družbi po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki, v času trajanja delovnega razmerja pri tožeči stranki, ni kršitev konkurenčne prepovedi.

13V skladu s prvim odstavkom 39. člena ZDR-1 med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec, in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco.

14Pravilna je ugotovitev, da je dejavnost, pri kateri bi toženec lahko konkuriral tožeči stranki, pomorska pilotaža oziroma sklepanje poslov pomorske pilotaže oziroma opravljanje del in nalog pomorskega pilota, česar toženec v času trajanja delovnega razmerja pri tožeči stranki nesporno ni opravljal za nikogar drugega kot za tožečo stranko (tega ta tudi ne zatrjuje). Sklepanje pogodbe o zaposlitvi z novo delodajalko ni sklepanje poslov ali opravljanje del, ki sodijo v dejavnost tožeče stranke, ne glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela pomorskega pilota sklenjena z družbo, ki je od 10. 5. 2023 dalje edina opravljala enako dejavnost kot tožeča stranka pred tem datumom. Že zaradi spoštovanja ustavnih pravic iz 49. člena (svoboda dela in prepoved prisilnega dela) in 74. člena Ustave RS (svobodne gospodarske pobude) delavcu delodajalec ne more prepovedati, da bi se po prenehanju delovnega razmerja pri njem zaposlil pri novem delodajalcu. Veljavna zakonodaja in v obravnavani zadevi tudi nobeno določilo pogodbe o zaposlitvi tožencu v času trajanja delovnega razmerja ne prepoveduje sklenitve pogodbe o zaposlitvi z novim delodajalcem (četudi konkurentom). Drži sicer, da pogodba o zaposlitvi, na podlagi katere se sklene delovno razmerje, začne veljati s samim podpisom, vendar pa je za presojo ravnanj delavca odločilno, da se skladno z drugim odstavkom 11. člena ZDR-1 pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju in vključitev v socialno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, začnejo uresničevati z dnem nastopa dela, dogovorjenim v pogodbi o zaposlitvi, v primeru toženca je to 10. 5. 2020, torej po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki, ko ga konkurenčna prepoved iz 39. člena ZDR-1, povzeta v VI. členu toženčeve pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2005 (A 11),¹ ni več zavezovala. Prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja se lahko dogovori s konkurenčno klavzulo, sam zakon pa je ne predpisuje. Tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, da same sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 2. 2020 ni štelo za kršitev konkurenčne prepovedi.

15V pritožbi tožena stranka vztraja, da je toženec kršil konkurenčno prepoved v času trajanja delovnega razmerja pri njej zato, ker je ravnal usklajeno s sodelavci in z namenom, da bi novi delodajalki A. d. o. o. omogočil izpolnitev kadrovskih pogojev za sklenitev pogodbe o opravljanju gospodarske javne službe. Sodišče prve stopnje toženčeve zaposlitve pri novi delodajalki ne glede na časovni sovpad s sprejemom Uredbe in začetkom opravljanja dejavnosti družbe A. d. o. o. ter dejstvom, da so na podoben način ravnali tudi nekateri toženčevi sodelavci, pravilno ni štelo za pripravo na opravljanje konkurenčne dejavnosti, ki bi kršila konkurenčno prepoved. Odločitev VSRS VIII Ips 125/2013 v obravnavani zadevi ni relevantna, saj se tožencu ne očita ustanovitve konkurenčnega podjetja, temveč zgolj sklenitev pogodbe o zaposlitvi z novo delodajalko, kar je glede na položaj toženca kot delavca v odvisnem delovnem razmerju (brez zatrjevanih upravljavskih ali lastniških upravičenj) povsem drugačna situacija. Na odločitev ne more vplivati dejstvo, da brez zaposlitve zadostnega števila pomorskih pilotov A. d. o. o. svoje dejavnosti ne bi mogla opravljati, ker ne bi izpolnjevala kadrovskih pogojev po Uredbi, niti dejstvo, da je tožeča stranka zaradi dejanskega monopola edina imela zaposlene ustrezno izobražene in izkušene pomorske pilote. Tožencu zaradi zaposlitve pri novi delodajalki ni mogoče pripisati soodgovornosti za to, da je ta izpolnila kadrovske pogoje za vstop na trg, v smislu ugotovitve o kršitvi konkurenčne prepovedi. Tudi sicer pa po ustaljenem stališču sodne prakse (prim. odločitve VDSS Pdp 140/2021, Pdp 578/2016 in Pdp 997/2015 ter VSRS VIII Ips 56/2013 in VIII Ips 10/2009) je kršitev konkurenčne prepovedi le dejansko opravljanje dejavnosti, ki je konkurenčna dejavnosti delodajalca. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ravnanj toženca, ki naj bi kazala na namero opravljanja konkurenčne dejavnosti, utemeljeno ni štelo kot kršitve obveznosti iz prvega odstavka 39. člena ZDR-1.

16Glede na navedeno je pravilna odločitev, da toženec konkurenčne prepovedi pri tožeči stranki ni kršil, zato ji na tej podlagi ni dolžan povrniti zatrjevane škode.

Glede zatrjevane konkurenčne klavzule

17Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevkom za plačilo pogodbene kazni oziroma pavšalne odškodnine oziroma odškodnine na podlagi kršitve konkurenčne klavzule štelo za odločilno, da tožeča stranka in družba A. d. o. o. v času po prenehanju delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki (od 10. 5. 2020) nista bili med seboj konkurenčni družbi.

18Uvodoma pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbeno navedbo, da je tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu zahtevala plačilo dogovorjene pogodbene kazni, pri kateri je treba dokazati zgolj kršitev pogodbene obveznosti, ne pa tudi oškodovanja oziroma drugih predpostavk odškodninske odgovornosti. Pogodbenega določila iz šestega odstavka VII. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2005: "Če delavec ne spoštuje konkurenčne klavzule, je dolžan delodajalcu plačati odškodnino v dejanskem znesku, vendar najmanj 500.000,00 EUR" ni mogoče šteti za dogovor o pogodbeni kazni, zato bi v primeru dokazane kršitve konkurenčne klavzule tožeča stranka lahko uveljavljala zgolj (pavšalno) odškodnino, za katero pa bi morala dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Stališča iz zadeve VSRS VIII Ips 173/2017, ki se nanašajo na možnost dogovora o pogodbeni kazni kot sankciji za kršitev konkurenčne klavzule, za odločitev v tej zadevi niso pomembna.

19Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka in družba A. d. o. o. v času po prenehanju delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki nista v položaju medsebojne konkurence. Glede na določbe Uredbe, po kateri se pomorska pilotaža na področju pomorskih dejavnosti tovornega pristanišča B. od njene uveljavitve dalje zagotavlja z gospodarsko javno službo pomorske pilotaže v obliki javnega podjetja, ki je edini izvajalec pomorske pilotaže v navedenem pristanišču, družba A. d. o. o. edina zakonito izvaja pomorsko pilotažo na tem področju. Tožeča stranka je na podlagi navedene Uredbe od začetka njene uporabe na podlagi veljavnega predpisa izključena iz opravljanja te dejavnosti, zato ne gre za konkurenčni družbi v tej dejavnosti v času po prenehanju delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki. Ker nista nikoli opravljali iste dejavnosti, ni mogoče šteti niti, da sta si medsebojno konkurirali na trgu delovne sile (tj. delavcev, ki lahko opravljajo pomorsko pilotažo). Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da toženec ni kršil dogovorjene konkurenčne klavzule, saj njegova nova delodajalka ne konkurira tožeči stranki, ki zaradi s predpisi uvedenega monopola nad opravljanjem dejavnosti pomorske pilotaže v tovornem pristanišču te dejavnosti ne sme več opravljati.

20Na pravilnost stališča, da toženec konkurenčne klavzule ni kršil, ne vpliva napačno stališče sodišča prve stopnje, da je konkurenčna klavzula, dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 2. 2005 (A 11), nična. Zmotno je razlogovanje, da zaradi dejanskega monopola glede poslov pomorske pilotaže v času dogovora o konkurenčni klavzuli tožeča stranka ni imela legitimnega interesa za tak dogovor. Vendar pa na pravilnost ugotovitve, da toženec ni kršil dogovorjene konkurenčne klavzule, to ne vpliva. Tudi kolikor je bila konkurenčna klavzula v času sklepanja dogovora o tem veljavna, je toženec ni mogel kršiti z zaposlitvijo v družbi, ki je na podlagi oblastnega akta edina upravičena izvajati dejavnost pomorske pilotaže v tovornem pristanišču B. Ker tožeči stranki opravljanje te dejavnosti zaradi veljavnega in z ustavo skladnega predpisa (prim. z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I- 66/20) od 10. 5. 2020 ni bilo več dovoljeno, ni mogoče slediti njenemu vztrajanju, da bi se tožnik moral vzdržati dela pri družbi A. d. o. o., saj ji ta ni predstavljala konkurence, njeno delovanje na podlagi Uredbe na njen tržni položaj namreč ni imelo vpliva. Tako stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevi V Cpg 337/2020 v sporu med tožečo stranko tega spora in izvajalko gospodarske javne službe A. d. o. o. glede nelojalne konkurence, da namreč zaradi popolne omejitve vstopa na trg v zvezi z opravljanjem dejavnosti pomorske pilotaže na področju pomorskih dejavnosti tovornega pristanišča B. ne more priti do konkurence med njima v zvezi z opravljanjem te dejavnosti in posledično do dejanj nelojalne konkurence. Bistvo konkurence je v tekmovanju z drugimi podjetji za pridobitev poslov (z večjo kvaliteto blaga oziroma boljšimi storitvami ali nižjo ceno), v skladu s pravili EU o konkurenci pa je trg, ki zagotavlja svobodno konkurenco, tisti, na katerem med seboj neodvisna podjetja opravljajo isto dejavnost in se potegujejo za stranke (prim. odločitev VSRS VIII Ips 19/2021). V okoliščinah pravnega monopola po naravi stvari podjetje ne more biti izpostavljeno konkurenčnemu pritisku s strani drugih podjetij, saj tem opravljanje teh poslov ni dovoljeno. Ni mogoče spregledati niti pravnomočne odločitve pritožbenega sodišča Pdp 437/2021 v sporu nekdanjih delavcev tožeče stranke, ki so od nove izvajalke pomorske pilotaže zahtevali ugotovitev obstoja delovnega razmerja, da je šlo za prevzem dejavnosti in posledično za spremembo delodajalca, kar pravno logično izključuje obstoj konkurence med starim in novim delodajalcem.

21Tako se kot neutemeljen izkaže pritožbeni očitek, da v 40. členu ZDR-1 za učinkovanje konkurenčne klavzule ni nujno sočasno delovanje na istem relevantnem trgu, saj je konkurenčna klavzula kot omejitev svobodne gospodarske pobude in svobode dela (49. in 74. člen URS) dopustna izključno za zaščito legitimnih interesov delodajalca, in ne zgolj za to, da bi delodajalec otežil delavcu menjavo zaposlitve in ga za določen čas odstranil s trga dela oziroma na splošno preprečil povečanje konkurence (Senčur Peček D. v: Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 227 in nasl.). Legitimen interes delodajalca je preprečiti nelojalno konkurenco delavca, ta pa stoji nasproti interesu delavca, da opravlja svoj poklic oziroma poslovno deluje. Ta interes je dopustno omejiti zgolj toliko, kolikor je nujno potrebno za zaščito delodajalčevega interesa, ki pa ga tožeča stranka po prenehanju opravljanja dejavnosti pomorske pilotaže v tovornem pristanišču B. ne more več upravičiti, kar pomeni, da gre pri dveletni prepovedi opravljanja dela pilota tožencu za omejitev, ki presega upravičen interes delodajalca, zato ne more biti dopustna. Že iz zahteve po razumni časovni omejitvi konkurenčne klavzule izhaja, da je ta vezana zgolj na čas, ko bi delavec s svojo zaposlitvijo pri drugem delodajalcu lahko škodil poslovnim interesom delodajalca. Ker tožeča stranka zaradi omejitve z oblastvenim aktom navedene dejavnosti ne opravlja več, ji toženec z opravljanjem svojega dela za novo delodajalko ne more več škoditi.

22Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da se Uredba ni začela uporabljati 10. 5. 2020, temveč šele 11. 5. 2020, kar naj bi pomenilo, da je toženec z začetkom dela 10. 5. 2020 vsaj ta dan kršil konkurenčno klavzulo. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje za stališče, da je začela Uredba glede na vsebino končne določbe veljati že 10. 5. 2020. Tudi iz ravnanja tožeče stranke, ki je 9. 5. 2020 opravila zadnjo pomorsko pilotažo na tem področju, in družbe A. d. o. o., ki je 10. 5. 2020 začela z opravljanjem dejavnosti, ki ji je bila edini kot gospodarska javna služba poverjena z Uredbo, trditev strank v različnih pravnomočno končanih pravnih postopkih in ugotovitev sodišč v njih izhaja, da je od 10. 5. 2020 to dejavnost opravljala izključno družba A. d. o. o., ki je v času pred veljavnostjo Uredbe še ni smela opravljati. Tako je neutemeljena navedba, da je tožeča stranka tega dne na prostem trgu ponujala storitev pomorske pilotaže, saj tožeča stranka in A. d. o. o. v nobenem trenutku nista bili na prostem trgu obe upravičeni opravljati te dejavnosti, do začetka uporabe jo je dejansko opravljala samo tožeča stranka, po tem pa skladno z Uredbo le A. d. o. o.

23Do pritožbenih navedb, s katerimi tožeča stranka zatrjuje, da je A. d. o. o. v času od 10. 5. 2020 dalje opravljala tudi pomorsko pilotažo zunaj tovornega pristanišča B.,² in za potrditev tega dejstva pritožbi prilaga listino A 37, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožeča stranka namreč konkretne trditve o tem, da sta bili po začetku uporabe Uredbe v položaju medsebojne konkurence s A. d. o. o. za izvajanje pomorske pilotaže na drugih območjih, kot je tovorno pristanišče B.,³ ki niso urejena z Uredbo, prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Na to, da gre za novote, ne vpliva dejstvo, da je o tem v drugi zadevi izpovedoval kot priča zaslišani direktor A. d. o. o. D. D., zapisnik o tem pa je bil v soglasju s strankama del dokaznega gradiva v tej zadevi. Skladno z nedopustnostjo informativnih dokazov zapisnik o zaslišanju priče ne more nadomestiti ustrezne trditvene podlage stranke (prim. Zobec J. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga str. 353 in 357).

24Ker po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki toženec ni mogel kršiti konkurenčne klavzule zaradi položaja pravnega monopola njegovega novega delodajalca pri izvajanju dejavnosti pomorske pilotaže v tovornem pristanišču B., na odločitev o tem, da iz naslova kršitve konkurenčne klavzule tožeči stranki ni dolžan plačati 500.000,00 EUR, ne vplivajo trditve o 25-letnem izvajanju pomorske pilotaže tožeče stranke, sami naravi te dejavnosti ter o toženčevem pridobivanju specifičnih strokovnih znanj pri njej.

Glede kršitve prepovedi razkritja poslovnih skrivnosti tožeče stranke

25Glede trditev, da je toženec kršil obveznost varovanja poslovnih skrivnosti tožeče stranke, je sodišče prve stopnje zavzelo bistveno stališče, da so predmet poslovne skrivnosti podatki, ki za podjetje pomenijo konkurenčno prednost v kakršnem koli pogledu, ne pa podatki, ki na tržni konkurenčni položaj ne vplivajo. Takšno stališče je zavzelo tudi vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 211/2012, na katero se sklicuje tudi pritožba. Poleg tega je sodišče prve stopnje upoštevalo še, da tožeča stranka ni zatrjevala, točno katere podatke, ki so poslovna skrivnost, je toženec posredoval nepooblaščenim tretjim osebam (oziroma novi delodajalki) po prenehanju delovnega razmerja. Splošna in pavšalna opredelitev podatkov, ki jih je toženec dolžan varovati (prvi odstavek VI. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2005 se glasi: "Delavec ne sme za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti in podatkov, ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način."), ne pomeni določitve podatkov kot poslovne skrivnosti, saj bi morali biti ti določeni jasno in konkretno (prim. VDSS Pdp 1132/2013). Tožeča stranka v pritožbi vztraja, da je navedene podatke dovolj konkretno opredelila s tem, da je kot poslovno skrivnost opredelila svoj know‑how, ki zajema vse postopke in znanja, ki so jih delavci pridobili pri delu ali v zvezi z njim v času zaposlitve pri njej, ter da je konkretno opredelila tudi kršitev toženca, ki naj bi to poslovno skrivnost protipravno razkril s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi in opravljanjem dela pilota pri A. d. o. o., s čimer je prenesel prav ves know-how, tj. vse podatke, znanja in veščine, potrebne za izvajanje dela pilota in pilotiranja ladij. Takšna toženčeva uporaba znanj s področja pomorske pilotaže pri opravljanju dela za novega delodajalca po vsebini pomeni očitek kršitve konkurenčne prepovedi po izteku delovnega razmerja (torej kršitve konkurenčne klavzule, s katero je tožeča stranka lahko legitimno zaščitila svoj interes za ohranitev konkurenčne prednosti na trgu, vendar taka kršitev v postopku ni bila ugotovljena) in ne kršitve obveznosti varovanja poslovne skrivnosti (prim. VDSS Pdp 140/2021). Splošno znanje, dosežena usposobljenost in spretnost, ki jih povprečna oseba pridobi z delom in usposabljanjem na delovnem mestu v delovnem razmerju, ne morejo biti zavarovani kot poslovna skrivnost, varovanje katere bi delavcem preprečilo opravljanje njihovega poklica po prenehanju delovnega razmerja. Iz določbe 5. člena Zakona o poslovni skrivnosti (Ur. l. RS, št. 22/19 – ZPosS), na katerega se sklicuje tožnica v pritožbi, ne izhaja nič drugega. Tudi v gospodarskem sporu VSL V Cpg 337/2020, ki je potekal med tožečo stranko tega postopka in družbo A. d. o. o. prav v povezavi z delom toženca in drugih pomorskih pilotov tožeče stranke, ki so se 10. 5. 2020 zaposlili pri novi delodajalki, je bilo zavzeto jasno stališče, da tožeča stranka na splošno nima legitimnega interesa, da bi delavcem prepovedala uporabljati izkušnje, znanja in spretnosti, ki so jih pridobili v okviru opravljanja običajnih službenih nalog; pri spretnosti upravljanja plovil, ki so se ga pri svojem delu naučili piloti, gre namreč v splošnem prav za tovrstno znanje oziroma spretnosti, ki so se jih piloti naučili pri vsakodnevnem delu, zato jim tožeča stranka ne more prepovedati, da bi opravljali pilotiranje, ker naj bi šlo za poslovne skrivnosti družbe. Šlo bi za prekomeren poseg v njihove z ustavo varovane interese.

26Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

27Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28Odločitev, da tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženec pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ V VI. členu toženčeve pogodbe o zaposlitvi v zvezi s konkurenčno prepovedjo ni pristavka o prepovedi sprejema zadolžitev in nalog, ki sodijo v dejavnost, ki jo je tožeča stranka dejansko opravljala.
² Šlo naj bi za en posel pomorske pilotaže na območju občine E.
³ Pred tem je v postopku zgolj na splošno navajala, da sta konkurentki.