11. člen ZDR-1

Glede na to, da tožnica ni bila v delovnem razmerju s toženko, svojega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije ne more uveljavljati kot delavka nasproti delodajalcu, temveč izključno kot neizbrana kandidatka. Sodno varstvo neizbranih kandidatov zaradi kršitve zakonske prepovedi diskriminacije je po ZDR-1 omejeno na zahtevek za plačilo odškodnine po 8. členu ZDR-1, uveljavljati pa ga je mogoče le skladno s petim odstavkom 200. člena ZDR-1, torej v prekluzivnem roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca.

Pri opravljanju dela tožnika pri toženki so podani vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1. Tožnik je dalj časa osebno opravljal delo za potrebe delovnega procesa toženke, in sicer je sodeloval pri ustvarjanju oddaje A., udeleževal se je dnevnih sestankov ter izvajal dežurstva ob vikendih in praznikih. Opravljal je delo po navodilih in pod nadzorom toženke.

Na podlagi drugega odstavka 11. člena ZDR-1 se pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju začnejo uresničevati z dnem nastopa dela, dogovorjenim v pogodbi o zaposlitvi. V primeru, če delavec ne začne delati, pa za to ne obstajajo opravičeni razlogi, navedene pravice in obveznosti ne začnejo uresničevati. Med pravice iz delovnega razmerja spada tudi regres za letni dopust.

Dejstvo, da je tožnik delal s svojo opremo (svojim računalnikom) in od leta 2017 dalje na domu, samo po sebi ne pomeni, da ob upoštevanju vseh ostalih kazalnikov, ne bi bilo mogoče zaključiti, da so med strankama obstajali elementi delovnega razmerja. Obstoj delovnega razmerja je mogoče ugotoviti tudi za krajši delovni čas.

Pri tožniku je alkotest pokazal vrednost kar 1,43 mg alkohola v litru izdihanega zraka, kot pomožni komunalni delavec pa se je veliko gibal in svoje zadolžitve opravljal po celotnem območju centra za ravnanje z odpadki, kjer vozijo težki, veliki delovni stroji in tovornjaki, ki odvažajo odpadke, zaradi česar je moral biti pri delu še posebej pazljiv in pozoren, zato je njegovo alkoholizirano stanje predstavljalo potencialno ogrožanje oziroma nevarnost tako zase kot za druge zaposlene ter za premoženje toženke.

S sklicevanjem na tretji odstavek 200. člena ZDR-1 je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno stališče, da bi tožbo, s katero tožnik uveljavlja, da mu delovno razmerje ni prenehalo 24. 5. 2022, temveč 17. 10. 2022, moral vložiti v roku 30 dni od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, in da je ta rok pričel teči naslednji dan po dnevu, ki je bil določen kot datum prenehanja delovnega razmerja. Tožbo je vložil šele 29. 12. 2022, zato je sodno varstvo glede obstoja delovnega razmerja uveljavljal prepozno. Pritožba utemeljeno navaja, da je tožnik dejansko opravljanje dela utemeljeval tudi s trditvijo, da mu je toženka obračunavala plačo za redno delo (neopravičen izostanek na plačilnih listah ni bil naveden) in mu plačo tudi nakazala na TRR. Kot dokaz je predložil plačilne liste, izpis iz TRR in predlagal svoje zaslišanje. Ker plačilo za delo v osnovi predstavlja protidajatev delodajalca v zameno za opravljeno delo delavca (44. člen ZDR-1), ki je bil v tej zadevi tudi prijavljen v socialna zavarovanja, bi sodišče prve stopnje vprašanje (ne)opravljanja dela moralo presoditi tudi z vidika navedenih tožnikovih trditev in dokazil. Ker tega ni storilo, je podana kršitev iz 8. toč

Ko (delovno) razmerje preneha, lahko tožnik uveljavlja sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik ta rok zamudil. Tožbo bi namreč moral vložiti v roku 30 dni od dne prenehanja opravljanja dela za toženo stranko. Ne držijo pritožbena zatrjevanja, da je glede na dokazni postopek mogoče zaključiti, da je dejansko sodelovanje pravdnih strank trajalo do upokojitve tožnika. Soglašati je namreč s prvostopenjsko presojo, da se je pravno razmerje med strankama, za katero tožnik trdi, da gre za delovno razmerje, zaključilo z dnem 25. 5. 2022, česar se je tožnik tega dne tudi zavedal. Navedeno je sodišče ugotovilo na podlagi skladnih izpovedi strank in prič v postopku, pa tudi na podlagi vsebine predloženih listin. Na odločitev ne vpliva dejstvo, da toženka tožniku formalno ni podala odpovedi, saj do prenehanja določenega pravnega razmerja lahko pride tudi s konkludentnimi ravnanji oziroma na neformalen način, to je npr. z dejanskim prenehanjem dela, s prepovedjo nadaljnjega dela, z odslovitvijo delavca.

Ne glede na tožnikov položaj v SV, njena temeljna pravila ter načela, pomen njihove kršitve glede na ustroj delovanja SV, zlorabo izkazanega izjemnega zaupanja, povzročeno ogromno materialno škodo, itd., je imel tožnik pravico tako do seznanitve z očitanimi kršitvami kot do zagovora v zvezi z njimi. Za čas trajanja postopka odpovedi, ima delodajalec delavcu možnost prepovedati opravljanje dela in ga na ta način izločiti iz delovnega procesa, če je to glede na okoliščine treba. Pri tem pa ni pomembno, da to in sam zagovor (lahko) podaljšujeta postopek odpovedi ter delovno razmerje delavca, in ali je bilo to za toženko, glede na konkretne okoliščine, nesprejemljivo ali smiselno. Gre namreč za razumne posledice, s katerimi mora računati delodajalec v primeru tovrstnega prenehanja delovnega razmerja. Tudi sicer morebitno izogibanje zagovoru lahko predstavlja okoliščino iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1, zaradi katere delodajalcu zagovora ni treba izvesti.

Sklepanje pogodbe o zaposlitvi z novo delodajalko ni sklepanje poslov ali opravljanje del niti sprejemanje drugih zadolžitev ali nalog, ki sodijo v dejavnost tožeče stranke, ne glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela pomorskega pilota sklenjena z družbo, ki je od 10. 5. 2020 dalje edina opravljala enako dejavnost kot tožeča stranka pred tem datumom. Že zaradi spoštovanja ustavnih pravic iz 49. člena (svoboda dela in prepoved prisilnega dela) in 74. člena URS (svobodne gospodarske pobude) delavcu delodajalec ne more prepovedati, da bi se po prenehanju delovnega razmerja pri njem zaposlil pri novem delodajalcu. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da toženec ni kršil dogovorjene konkurenčne klavzule, saj njegova nova delodajalka ne konkurira tožeči stranki, ki zaradi s predpisi uvedenega monopola nad opravljanjem dejavnosti pomorske pilotaže v tovornem pristanišču B. te dejavnosti ne sme več opravljati. Splošno znanje, dosežena usposobljenost in spretnost, ki jih povprečna oseba pridobi z delom in usposabljanjem na delovnem mestu v delovnem razmerju, ne morejo biti zavarovani kot poslovna skrivnost, varovanje katere bi delavce

Sklepanje pogodbe o zaposlitvi z novo delodajalko ni sklepanje poslov ali opravljanje del, ki sodijo v dejavnost tožnice, ne glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela pomorskega pilota sklenjena z družbo, ki je od 10. 5. 2020 dalje edina opravljala enako dejavnost kot tožnica pred tem datumom. Že zaradi spoštovanja ustavnih pravic iz 49. člena (svoboda dela in prepoved prisilnega dela) in 74. člena Ustave RS (svobodne gospodarske pobude) delodajalec delavcu ne more prepovedati, da bi se po prenehanju delovnega razmerja z njim zaposlil pri novem delodajalcu. Toženec ni kršil dogovorjene konkurenčne klavzule, saj njegova nova delodajalka ne konkurira tožnici, ki zaradi s predpisi uvedenega monopola nad opravljanjem dejavnosti pomorske pilotaže v tovornem pristanišču B. te dejavnosti ne sme več opravljati. Splošno znanje, dosežena usposobljenost in spretnost, ki jih povprečna oseba pridobi z delom in usposabljanjem na delovnem mestu v delovnem razmerju, ne morejo biti zavarovani kot poslovna skrivnost, varovanje katere bi delavcem preprečilo opravljanje njihovega poklica po prenehanju delovnega razmerja.

Sklepanje pogodbe o zaposlitvi z novo delodajalko ni sklepanje poslov ali opravljanje del niti sprejemanje drugih zadolžitev ali nalog, ki sodijo v dejavnost tožeče stranke, ne glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela pomorskega pilota sklenjena z družbo, ki je od določenega dne dalje edina opravljala enako dejavnost kot tožeča stranka. Že zaradi spoštovanja ustavnih pravic iz 49. člena (svoboda dela in prepoved prisilnega dela) in 74. člena URS (svobodne gospodarske pobude) delavcu delodajalec ne more prepovedati, da bi se po prenehanju delovnega razmerja pri njem zaposlil pri novem delodajalcu. Toženec ni kršil dogovorjene konkurenčne klavzule, saj njegova nova delodajalka ne konkurira tožeči stranki, ki zaradi s predpisi uvedenega monopola nad opravljanjem dejavnosti pomorske pilotaže v B. tovornem pristanišču te dejavnosti ne sme več opravljati. Toženčeva uporaba znanj s področja pomorske pilotaže pri opravljanju dela za novo delodajalko po vsebini pomeni očitek kršitve konkurenčne prepovedi po izteku delovnega razmerja (torej kršitve konkurenčne klavzule, s katero je tožeča stranka lahko legitimno zaščitila svoj interes za ohranitev konku

Sklepanje pogodbe o zaposlitvi z novo delodajalko ni sklepanje poslov ali opravljanje del, ki sodijo v dejavnost tožeče stranke, ne glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela pomorskega pilota sklenjena z družbo, ki je od 10. 5. 2023 dalje edina opravljala enako dejavnost kot tožeča stranka pred tem datumom. Že zaradi spoštovanja ustavnih pravic iz 49. člena (svoboda dela in prepoved prisilnega dela) in 74. člena Ustave RS (svobodne gospodarske pobude) delavcu delodajalec ne more prepovedati, da bi se po prenehanju delovnega razmerja pri njem zaposlil pri novem delodajalcu. Glede na določbe Uredbe, po kateri se pomorska pilotaža na področju pomorskih dejavnosti tovornega pristanišča B. od njene uveljavitve dalje zagotavlja z gospodarsko javno službo pomorske pilotaže v obliki javnega podjetja, ki je edini izvajalec pomorske pilotaže v navedenem pristanišču, družba A. d. o. o. edina zakonito izvaja pomorsko pilotažo na tem področju. Tožeča stranka je na podlagi navedene Uredbe od začetka njene uporabe na podlagi veljavnega predpisa izključena iz opravljanja te dejavnosti, zato ne gre za konkurenčni družbi v tej dejavnosti v času po prenehanju delovnega

Zaposlitev toženca pri novem delodajalcu A. d. o. o., skupaj s še šestimi pomorskimi piloti, je temu podjetju omogočilo, da je zadostilo pogoju iz Uredbe o pomorski pilotaži za izvajanje dejavnosti pomorske pilotaže v javnopravnem režimu gospodarske javne službe. Do navedenih okoliščin, pomembnih z vidika posebne zakonske zahteve po lojalnosti delavca delodajalcu iz 39. člena ZDR-1, se sodišče prve stopnje prav tako ni opredelilo, zato je presoja o nedokazani kršitvi konkurenčne prepovedi vsaj preuranjena. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje o ničnosti določbe o konkurenčni klavzuli. Pogodbo o zaposlitvi sta stranki sklenili v času, ko je tožeča stranka izvajala pomorsko pilotažo v tovornem pristanišču B. kot tržno dejavnost. V okviru pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS je tožeča stranka lahko svoje legitimne poslovne interese v tržnih razmerah zavarovala z dogovorom o konkurenčni klavzuli, ki ga ureja ZDR-1. ZPOmK-1 je v tretjem odstavku 4. člena določal, da ne posega v razmerja med delodajalci in delavci. Zato veljavnosti konkurenčne klavzule v delovnem razmerju ni mogoče presojati z vidika njene skladnosti z navedenim zakonom. Dejansk

Čeprav je pogodba o zaposlitvi med A. d. o. o. in tožencem veljala že ob njenem podpisu, pa s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi toženec ni kršil konkurenčne prepovedi, saj v času zaposlitve pri tožnici še ni opravljal del voditelja pilotskega čolna za A. d. o. o. Stališče sodišča prve stopnje, da je določba o konkurenčni klavzuli v pogodbi o zaposlitvi nična, je zgrešeno. ZPOmK-1 je v tretjem odstavku 4. člena določal, da ne posega v razmerja med delodajalci in delavci, zato veljavnosti konkurenčne klavzule v delovnem razmerju ni mogoče presojati z vidika njene skladnosti z navedenim zakonom. Pogodbo o zaposlitvi sta stranki sklenili v času, ko je tožnica izvajala pomorsko pilotažo kot tržno dejavnost, zato je tožnica v okviru pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS lahko svoje legitimne poslovne interese v tržnih razmerah zavarovala z dogovorom o konkurenčni klavzuli, ki ga ureja ZDR-1, čeprav je ob sklenitvi pogodbe edina opravljala to dejavnost. Dejansko stanje v zvezi z zatrjevano kršitvijo poslovne skrivnosti je ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali gre za „know how“, ki ga toženec ne bi smel prenesti na

Zaposlitev toženca pri novem delodajalcu A., d. o. o., skupaj s še šestimi pomorskimi piloti, je temu podjetju omogočila, da je zadostilo pogoju iz Uredbe o pomorski pilotaži za izvajanje dejavnosti pomorske pilotaže v javnopravnem režimu gospodarske javne službe. Do navedenih okoliščin, pomembnih z vidika posebne zakonske zahteve po lojalnosti delavca delodajalcu iz 39. člena ZDR-1, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je presoja o nedokazani kršitvi konkurenčne prepovedi vsaj preuranjena. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje o ničnosti določbe o konkurenčni klavzuli. V okviru pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS je tožeča stranka lahko svoje legitimne poslovne interese v tržnih razmerah zavarovala z dogovorom o konkurenčni klavzuli, ki ga ureja ZDR-1. ZPOmK-1 je v tretjem odstavku 4. člena določal, da ne posega v razmerja med delodajalci in delavci. Zato veljavnosti konkurenčne klavzule v delovnem razmerju ni mogoče presojati z vidika njene skladnosti z navedenim zakonom. Dejansko stanje v zvezi z zatrjevano kršitvijo poslovne skrivnosti je ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali gre za „know- ho

Ob upoštevanju, da določba 83. člena ZDR-1 temelji na 49. členu Ustave RS, ki prepoveduje prisilno delo, je pogodbeno določilo, ki delavcu prepoveduje podati odpoved pogodbe o zaposlitvi pred nastopom dela ali v roku enega meseca po nastopu dela, zaradi nasprotovanja določbam ustave in prisilnim določbam ZDR-1 nično. Stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji glede ničnosti upoštevati, koliko časa takšna pogodbena kazen zavezuje stranki in da bi lahko govorili o ničnosti pogodbene kazni le v primeru, ko je delavec celotno obdobje zaposlitve pod pritiskom plačila pogodbene kazni v primeru, če bi odpovedal pogodbo o zaposlitvi in bi lahko le takrat šteli, da gre za pretiran poseg delodajalca v pogodben odnos, je napačno.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo za dokazano tožnikovo trditev, da je za delavce na terenu pri toženki veljalo, da se jih izrecno pozove (napoti) na delo (direktor toženke je celo izpovedal o pisnem pozivu). Pravilno je ugotovilo, da toženka tožnika na delo ni pozvala (razporedila), da bi delo lahko nastopil, in da tožnik dela tudi kasneje ni odklonil.

Iz vsebine pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med B. B., s. p., in A. A. izhaja, da je pogodba sklenjena pod odložnim pogojem in glede na določilo 11. člena ZDR je tako z gotovostjo zaključiti, da je s pogodbo o zaposlitvi bilo sklenjeno tudi delovno razmerje, njeno učinkovanje pa je odloženo do izpolnitve pogoja, ki je odvisno od odločitve o obsojenčevem predlogu za alternativno prestajanje zaporne kazni. Zato pritožniki tudi utemeljeno opozarjajo na določbo 59. člena OZ, po katerem se šteje, da v primerih, ko je pogodba sklenjena pod odložnim pogojem in se pogoj izpolni, pogodba učinkuje od trenutka sklenitve, kar v konkretnem primeru glede na odločitev pritožbenega sodišča pomeni, da bo pogodba o zaposlitvi učinkovala od trenutka sklenitve.

Načelo zaslišanja stranke je eno od temeljnih načel upravnega postopka. Vrhovno sodišče RS je v sklepu X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015 sprejelo stališče, da možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Vrhovno sodišče RS je hkrati opozorilo, da se pravica do izjavljanja ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve. Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa. Na to odločitev pa, poleg pravno relevantnih dejstev, vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo upravni organ uporabil in kako jih bo razlagal.