UPRS Sodba I U 621/2021-23

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnik do 1. 3. 2021 s kmetijskega zemljišča z GERK-PID-om številka 000, s parc. št. 1416/2 k.o. ..., odstraniti kovinsko konstrukcijo oglasnega panoja in vse spremljajoče jeklenice ter sidra z vpetim oglasnim platnom.

2Iz obrazložitve izhaja, da je opravil nadzor rabe tega kmetijskega zemljišča in ugotovil, da del površine ne služi kmetijskemu namenu, ampak je na njem postavljena železna konstrukcija na štirih vertikalnih jeklenih kolih u profila, ki so zabiti neposredno v tla. Na jekleni konstrukciji je oglasni pano. Tožnikove ugovore, da oglaševalski pano zaseda le 0,06 m2 in da zato kmetijska površina služi svojemu namenu, tj. košnji trave, zavrača, ker se ne glede na majhen obseg zemljišča uporablja tudi za oglaševanje, kar je namen, ki je v nasprotju s prvim odstavkom 4. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Na podlagi prve alineje B odstavka 107. člena ZKZ, pa je kmetijski inšpektor pooblaščen, da prepove uporabo kmetijskega zemljišča, ki se uporablja v drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo.

3Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Tožnikove navedbe, da je oglaševalski pano prodal pred izdajo izpodbijane odločbe in je zato lahko zavezanec v inšpekcijskem postopku zgolj kupec A. A., zavrača, saj ugotavlja, da je pogodba sklenjena 8. 1. 2021, kot je navedeno v njeni glavi in ne 5. 1. 2021, kot je navedeno na koncu. Velja namreč izrecen dogovor med obema strankama, da je pogodba sklenjena 8. 1. 2021, izpodbijana odločba pa je bila izdana 6. 1. 2021. To pomeni, da je zavezanec v obravnavani zadevi tožnik. Če je pano prodal pred izdajo odločbe, bi moral o tem obvestiti inšpektorja, o inšpekcijskem postopku pa bi moral obvestiti kupca. Kot neutemeljene zavrača tudi trditve, da ZKZ dopušča, da se kmetijsko zemljišče uporablja za tiste namene, zaradi katerih izkoristek kmetijskega zemljišča ni nič manjši, kar je tudi v primeru oglasnega panoja, saj to iz prvega odstavka 4. člena ZKZ ne izhaja. Sklicuje se tudi na sodno prakso, po kateri postavitev panoja na kmetijskih zemljiščih ne sodi v rabo tega zemljišča v skladu z njegovim namenom.

4Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V tožbi vztraja, da ni inšpekcijski zavezanec, saj je oglaševalski pano 5. 1. 2021 prodal A. A., ki je na ta dan postal njegov lastnik. Stališče drugostopenjskega organa, da velja datum, natipkan v glavi, je nepravilno. Pogodba je sklenjena, ko stranki dosežeta soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe, dosegli pa sta ga na dan, ki sta ga ročno vnesli v pogodbo, tj. 5. 1. 2021. Zaradi napačnega stališča drugostopenjskega organa sta to potrdili še z dodatkom št. 1 k pogodbi o prodaji giga panoja. Ker je bil datum 8. 1. 2021 natipkan pomotoma (na tipkovnici sta številki 5 in 8 ena pod drugo), je edini možen zaključek ta, da je bila pogodba sklenjena 5. 1. 2021, tj. pred izdajo izpodbijane odločbe in pred vročitvijo izpodbijane odločbe tožniku. Nerazumna je tudi zahteva drugostopenjskega organa, da bi moral tožnik o sklenitvi pogodbe obvestiti inšpektorja, saj o tem ni bil poučen. Poleg tega je bila izpodbijana odločba izdana naslednji dan, tako da je lahko tožnik o tem, da obstaja, seznanil šele pritožbeni organ.

5Trdi še, da toženka napačno razlaga predpis, saj se prvi odstavek 4. člena ZKZ in 107. člen ZKZ v obravnavani zadevi ne uporabljata, ker se vsa površina parcele v celoti uporablja v skladu z njenim namenom. Izkoristek kmetijskega zemljišča na parc. št. 1416/2 k.o. ... ne bi bil ne večji ne manjši, če kovinske konstrukcije ne bi bilo, saj ta ne ovira uporabe zemljišča za kmetijske namene. V primeru, ko je mogoče zagotoviti 100 % izrabo kmetijskega zemljišča v kmetijski namen, omejevanje drugih dejavnosti ali uporabe nepremičnine ni dovoljeno, saj gre za pretiran, nesorazmeren in neutemeljen poseg države v lastninsko pravico ter v pravico do svobodne gospodarske pobude, ki so vse ustavnopravno varovane kategorije. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

6Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje in sodišču predlaga, naj jo zavrne.

7Sodišče je v zadevi za 6. 12. 2022 razpisalo narok, tožnik pa je dan pred narokom sodišču sporočil, da se obravnave zaradi bolezni ne bo mogel udeležiti in prosil, da sodšče določi drug termin, pri čemer je navedel, da bo potrdilo o bolezni poslal naknadno. Tožnik do dneva izdaje te sodbe zdravniškega potrdila sodišču ni poslal.

8Drugi odstavek 115. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi drugega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da lahko sodišče, če stranka, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča ali izvedenec ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Sodišče lahko zahteva presojo upravičenosti izdaje zdravniškega opravičila pri imenovanem zdravniku Zavoda za zdravstveno zavarovanje v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo.

9Od sodišča se torej pričakuje, da bo v javnem interesu zagotavljajo koncentracijo in pospešitev postopka.¹ Vsaka preložitev naroka namreč nujno vpliva tudi na hitrost obravnavanja ostalih tožb, ki so vložene pri sodišču in s tem na pravico (ostalih) strank do sojenja v razumnem roku. Zato je sledilo večinski sodni praksi, po kateri mora stranka, kadar se sklicuje na zdravstvene razloge, izostanek izkazati z zdravniškim opravičilom, kakršnega predpisuje 115. člen ZPP, ki ga sodišče pri zdravniku lahko preveri.² Ker tožnik takega opravičila ni predložil, je sodišče odločilo brez naroka.

10Tožba ni utemeljena.

11V obravnavani zadevi ni sporno, da je predmetno zemljišče, to je parcela št. 1416/2 k.o. ..., opredeljeno kot kmetijsko zemljišče. Sporno tudi ni, da je bila v času izdaje izpodbijane odločbe kmetijskem zemljišču postavljena železna konstrukcija na štirih vertikalnih jeklenih kolih u profila, ki so zabiti neposredno v tla. Jeklena konstrukcija je vpeta z jeklenimi profili na vsaki strani vertikale, celotna konstrukcija pa na vsaki strani še z jeklenicami, ki so bile s sidri zabite neposredno v tla. Na konstrukciji je bil oglasni pano z napisom GA+ kuhinje. Nadalje ni sporna ugotovitev organa, da je po dogovoru z lastnikom zemljišča oglaševalski pano v letu 2007 postavila B., d. o. o., v času izvedbe inšpekcijskega ogleda pa je bil pano v upravljanju tožnika. Sporno je, ali je tožnik inšpekcijski zavezanec in ali gre v primeru, ko je na kmetijskem zemljišču oglasni pano oziroma konstrukcija, v katero je vpet, to zemljišče pa je še vedno mogoče uporabljati za košnjo, za rabo, ki je v nasprotju z določbo 4. člena ZKZ.

12Na podlagi prvega odstavka 4. člena ZKZ je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Kot pove že ime, pa so kmetijska zemljišča namenjena kmetijski dejavnosti in ne postavljanju objektov. Enako izhaja iz 2. člena ZKZ, ki določa, da so kmetijska zemljišča zemljišča, ki so primerna za kmetijsko pridelavo in so kot kmetijska določena v skladu z drugim in tretjim odstavkom.

13Da je raba kmetijskih zemljišč namenjena pridelavi potrjuje tudi 3.č člen ZKZ, ki omejuje lokalno skupnost tako, da sme v prostorskem aktu na območjih kmetijskih zemljišč dopustiti gradnjo naslednjih objektov ali posegov v prostor³: a) agrarne operacije in vodni zadrževalniki za potrebe namakanja kmetijskih zemljišč; b) enostavnih in nezahtevnih pomožno kmetijsko-gozdarskih objektov v skladu z uredbo, ki ureja vrste objektov glede na zahtevnost, razen kleti in vinske kleti; c) objektov, ki so proizvod, dan na trg v skladu s predpisom, ki ureja tehnične zahteve za proizvode in ugotavljanje skladnosti, in se po uredbi, ki ureja vrste objektov glede na zahtevnost, lahko uvrstijo med pomožne kmetijsko-gozdarske objekte, razen kleti ter vinskih kleti, po velikosti pa ne presegajo nezahtevnih objektov, razen grajenega rastlinjaka, ki lahko presega velikost nezahtevnih objektov; č) čebelnjakov, to je lesenih enoetažnih pritličnih objektov na točkovnih temeljih, namenjenih gojenju čebel, tlorisne površine do vključno 40 m2; d) staj, to je lesenih enoetažnih pritličnih objektov na točkovnih temeljih, namenjenih zavetju rejnih živali na paši, tlorisne površine do vključno 100 m2; e) pomožne kmetijsko-gozdarska opreme (npr. brajda, klopotec, kol, količek, žična opora, opora za mrežo proti toči, opora za mrežo proti ptičem, obora, ograja za pašo živine, ograja ter opora za trajne nasade, ograja za zaščito kmetijskih pridelkov, premični tunel in nadkritje, zaščitna mreža); f) pomožnih objektov za spremljanje stanja okolja in naravnih pojavov; g) raziskovanja podzemnih voda, mineralnih surovin in geotermičnega energetskega vira; h) začasnih objektov in začasnih posegov, in sicer za čas dogodka oziroma v času sezone: - odrov z nadstreškom, sestavljenih iz montažnih elementov, - cirkusev, če so šotor in drugi objekti montažni, - začasna tribuna za gledalce na prostem,- premičnih objektov za rejo živali v leseni izvedbi (npr. premični čebelnjak, premični kokošnjak, premični zajčnik); i) opazovalnic, to je netemeljene lesene konstrukcije (npr. lovska preža, ptičja opazovalnica); j) začasnih ureditev za potrebe obrambe in varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami; k) dostope do objekta, skladnega s prostorskim aktom, če gre za objekt, ki: - ga je dopustno graditi na kmetijskih zemljiščih, - je prepoznan kot razpršena gradnja (zemljišče pod stavbo izven območij stavbnih zemljišč) ali - ga je dopustno graditi na površinah razpršene poselitve; l) gradbeno inženirske objekte, ki so po predpisih o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena uvrščeni v skupini: - daljinske cevovode, daljinska (hrbtenična) komunikacijska omrežja in daljinske (prenosne) in - lokalne cevovode, lokalne (distribucijske) elektroenergetske vode; m) rekonstrukcije občinskih in državnih cest v skladu z zakonom, ki ureja ceste. Dopustni so tudi objekti, ki jih pogojuje načrtovana rekonstrukcija ceste (npr. nadkrita čakalnica na postajališču, kolesarska pot in pešpot, oporni in podporni zidovi, nadhodi, podhodi, prepusti, protihrupne ograje, pomožni cestni objekti, urbana oprema) ter objekti gospodarske javne infrastrukture, ki jih je v območju ceste treba zgraditi ali prestaviti zaradi rekonstrukcije ceste; n) mala vetrna elektrarna do nazivne moči 1 MW, če gre za kmetijsko zemljišče z boniteto manj kot 35.

14Zakonodajalec je torej sam opredelil, kateri so tisti posegi, ki sicer ne pomenijo namenske rabe kmetijskega zemljišča (torej neposrednega izvajanja kmetijske dejavnosti oziroma obdelovanja kmetijskega zemljišča), vendar so na kmetijskih zemljiščih še dopustni, ker so bodisi v zvezi s kmetijsko dejavnostjo, bodisi jih narekuje javna korist, ali pa so začasne narave. Po presoji sodišča je to storil ravno z namenom, da bi zaščitil javni interes, da se kmetijska zemljišča uporabljajo za njihov namen, tj. kmetijsko in ne za druge dejavnosti.

15Sodišče ugotavlja, da predmetni objekt - kovinska konstrukcija oglasnega panoja z vpetim oglasnim plakatom - ni namenjen kmetijski dejavnosti in ne predstavlja nobenega izmed v citirani določbi prvega odstavka 3.č člena ZKZ naštetih objektov oziroma posegov v prostor, katerih gradnjo lahko lokalna skupnost dopusti v prostorskem aktu lokalne skupnosti na območjih kmetijskih zemljišč. Sicer pa tožnik niti ne zatrjuje, da bi šlo v obravnavanem primeru za objekt oziroma poseg v prostor, ki bi bil namenjen kmetijski dejavnosti oziroma za objekt začasne narave ali za gospodarsko javno infrastrukturo, kot je opredeljeno v prej citiranih določbah 3.č člena ZKZ. To z drugimi besedami pomeni, da gradnja kovinske konstrukcije oglasnega panoja na kmetijskih zemljiščih ni v skladu z namensko rabo kmetijskega zemljišča in ni dopustna. Taka je tudi sodna praksa naslovnega sodišča.⁴

16Glede na navedeno in ob upoštevanju točke b) 107. člena ZKZ je imel inšpektor pooblastilo za izdajo izpodbijane odločbe.

17Tožnik trdi, da gre za nesorazmeren in pretiran poseg države v lastninsko pravico in pravico do svobodne gospodarske pobude, češ da je kmetijsko zemljišče v celoti uporabljeno za kmetijski namen (saj je pokošeno) in ga je zato dopustno uporabljati tudi za drug gospodarski namen, še posebej, ker oglaševanje na kmetijskih zemljiščih ni izrecno prepovedano.

18Lastninska svoboda posameznikov in pravnih oseb ni neomejena, kar izhaja že iz 67. člena Ustave, ki določa, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Poseg vanjo je dopusten v skladu z načelom sorazmernosti. Kot je sodišče že pojasnilo, se je zakonodajalec v določbi 3.č člena ZKZ opredelil do tega, kateri so tisti posegi oziroma dejavnosti, ki so v skladu s siceršnjo rabo kmetijskih zemljišč, tj. kmetijsko dejavnostjo. Med njimi ni postavljanja objektov za oglaševanje, zato ne drži, da postavljanje teh objektov ni prepovedano. Po mnenju sodišča z izpodbijano odločbo ni protiustavno, tj. nesorazmerno poseženo v tožnikovo zasebno lastnino (33. člen Ustave RS) in niti v svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave RS). Ustava vsem gospodarskim subjektom pri njihovem gospodarskem poslovanju zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo, kar pomeni predvsem svobodno ustanovitev gospodarskega subjekta (pod zakonskimi pogoji), njegovo vodenje v skladu z ekonomskimi načeli (upoštevaje prisilne predpise), svobodno izbiro dejavnosti, s katero gospodarski subjekti uresničujejo svoje pridobitne interese v konkurenci na tržišču, izbiro poslovnih partnerjev in podobno, ne glede na velikost, statusno obliko ali druge značilnosti.⁵ Po drugem stavku drugega odstavka 74. člena Ustave RS se gospodarske dejavnosti ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Javna korist na gospodarskem področju je pravni standard, ki ga ustava ne pojasnjuje. Njena opredelitev je odvisna „od narave in namena posamezne gospodarske dejavnosti“.⁶ Zaradi varstva kmetijskih zemljišč, kot omejene in za človeka nujno potrebne dobrine, Ustava RS in na njeni podlagi sprejeti zakoni urejajo posebno varstvo kmetijskih zemljišč in zato tudi omejitve njihove rabe. Namen prej citiranih določb ZKZ je varstvo kmetijskih zemljišč pred postavljanjem objektov in s tem rabo za namene, ki niso v zvezi z kmetijsko dejavnostjo oziroma objektov, ki so začasne narave oziroma niso nujni za zagotavljanje javnega interesa, kar pa predmetna tožnikova kovinska konstrukcija, kot rečeno, ni. S tem, ko tožnik ne more oglaševati na kmetijskih zemljiščih njegova svobodna gospodarska pobuda ni onemogočena niti bistveno okrnjena, saj lahko oglašuje na zemljiščih, katerih namembnost ni kmetijska in tudi z drugimi sredstvi oziroma na drug način. Če tožnik dejansko zatrjuje poseg v lastninsko pravico lastnika zemljišča, pa je treba tožniku pojasniti, da s tožbo v upravnem sporu ne more uveljavljati pravnih koristi drugih oseb.

19Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožnik zavezanec za izvršitev odločbe, saj do izdaje izpodbijane odločbe (6. 1. 2021) prvostopenjskemu organi ni dokazal drugače. Tožnik si zmotno razlaga trditev drugostopenjskega organa "da bi moral takoj obvestiti" inšpektorja v smislu, da bi ga moral inšpektor k temu pozvati, a ga ni. Drugostopenjski organ s tem opozarja, da je stranka tista, ki mora v upravnem postopku natančno, po resnici in določno navesti dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek (prvi odstavek 140. člena ZUP) in za svoje navedbe predložiti tudi dokaze (drugi odstavek 140. člena ZUP). Enaka dolžnost glede zatrjevanja dejstev in predlaganja dokazov velja tudi v primerih, ko se stranka z njimi odziva na dejanja nasprotne stranke ali upravnega organa, ki jih opravi po uradni dolžnosti v okviru pooblastil, danih za izvedbo preiskovalnega načela (prvi odstavek 8. člena v zvezi s 139. členom ZUP).⁷

20Drugi odstavek 146. člena ZUP nadalje določa, da sme stranka navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve; če pa stori to po ustni obravnavi, mora opravičiti, zakaj tega ni storila na obravnavi. Nadalje tretji odstavek 238. člena ZUP določa, da lahko pritožnik v pritožbi navaja pritožnik nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Taka ureditev je odraz okoliščine, da lahko prvostopenjski organ odloča le tako, da upošteva tista dejstva, ki obstajajo in so mu znana ob obravnavanju zadeve na ustni obravnavi oziroma vsaj ob izdaji odločbe ter zato zavezuje stranke, da pri ugotavljanju dejanskega stanja aktivno sodelujejo.

21V obravnavanem primeru je bil tožnik seznanjen, da je v teku postopek, v katerem mu inšpektor lahko izreče ukrep odstranitve reklamnega panoja, saj se je 28. 12. 2020 o tem tudi pisno izrekel. O vsakem, v zvezi s tem postopkom pravno relevantnim dejstvom, bi zato lahko obvestil inšpektorja in predložil dokaze, s katerimi bi ta dejstva dokazoval. Če naj bi bila pogodba sklenjena 5. 1. 2021 in ne 8. 1. 2021, kot sedaj zatrjuje, bi torej o tem, ta dan lahko obvestil prvostopenjski organ. Tožnik dokazila, da je ta ugovor uveljavljal v postopku na prvi stopnji, tj. da je obvestilo o prenosu lastništva na dan 5. 1. 2021 in dokazilo o tem poslal prvostopenjskemu organu, ni predložil.

22Ker je šlo za pritožbeno novoto, je drugostopenjski organ ni bil dolžan presojati. Glede na to, da je to storil in ugotovil, da je bila pogodba sklenjena 8. 1. 2021, pa se o tem izreka tudi sodišče, in sicer pritrjuje tej ugotovitvi organa, saj iz uvoda pogodbe jasno izhaja, da stranki pogodbo sklepata 8. 1. 2021. Tožnik v pritožbi ne pojasni, da naj bi šlo pri zapisu tega datuma za pomoto, zato je ta trditev nedopustna tožbena novota. Poleg tega tožnik v pritožbi izrecno navaja, da je oglaševalski pano uporabljal v soglasju z lastnikom zemljišča tako, da ga je moral o spremembi lastnika obvestiti, saj je od tega nenazadnje odvisno, kdo je lastniku zemljišča dolžan plačati morebitno najemnino ali uporabnino. Tudi na tak dokaz, iz katerega bi bil razviden čas prenosa lastninske pravice, ki ga mora dokazovati tožnik, se ne sklicuje in ga ni predložil. Dodatek št. 1 k pogodbi o prodaji giga panoja, katerega izvedbo je tožnik predlagal šele v upravnem sporu, pa je nedopusten dokaz (tretji odstavek 20. člena ZUS-1 in 52. člena ZUS-1). Iz dodatka namreč izhaja, da gre za listino, ki je nastala po izdaji drugostopenjske odločbe. Zato sodišče sodi, da je drugostopenjski organ pravilno ugotovil, da je do spremembe lastnika panoja prišlo po izdaji prvostopenjske odločbe in na opredelitev zavezanca ne vpliva.

23Sodišče tako zaključuje, da je tožba neutemeljena, zato jo je skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZUS-1 odločilo brez obravnave, ker nanjo ni prišel tožnik, svojega izostanka pa ni opravičil na način, kot to določa 115. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

24Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Glej A. Galič v L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS d.o.o. n GV Založba d.o.o., Ljubljana 2005, stran 469-470.
² Glej II Ips 670/2017 tč.7, I Cp 197/2010, I Cpg 690/2012, I Cpg 223/2013, II Cp 2905/2015 in številne druge.
³ Upoštevana je vsebina določbe na dan izdaje izpodbijane odločbe, tj. 6. 1. 2021.
⁴ Glej I U 397/2017, I U 238/2017, IV U 143/2017, IV U 48/2019, I U 318/2017, I U 671/2020 in druge.
⁵ Glej U-I-59/03.
⁶ Glej: R. Zagradišnik v Komentar Ustave RS, ur. M. Avbelj, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana, 2019, str. 590, tč. 18.
⁷ E. Kerševan, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 309.