VSL Sodba II Cp 1874/2022

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu v uvodu navedene sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine za obdobje od junija 2012 do novembra 2019 (III. točka izreka) ter sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka (IV. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na tožničino domnevno izjavo, ki naj bi jo podala sinu pravdnih strank, da v primeru, če toženec ne bo vložil pritožbe, potem tožnica ničesar ne bo zahtevala. Da je takšna izjava smešna, neresnična in nelogična, bi moralo sodišče prve stopnje presoditi na podlagi dejstva, da je bila izdana sodba na podlagi pripoznave. Prav tako je nelogično, zakaj bi tožnica sklepala dogovor s sinom in ne s tožencem. Obstoj dogovora, ki naj bi ga sklenila tožnica s sinom A. A., ni potrdil sin A. A., temveč drugi sin B. B. Toženec ni umaknil pritožbe zaradi dogovora tožnice s sinom, temveč zaradi previsoke takse za pritožbo. Glede zatrjevanega dogovora ni bil zaslišan sin A. A., ki naj bi to izjavo slišal od svoje matere, zato je sklepanje sodišče o tem, da mu verjame, ne da bi ga o tej izjavi zaslišalo, brezpredmetno. Sodišče bi moralo glede dogovora zaslišati sina A. A., za katerega toženec zatrjuje, da je bil komunikacijski kanal. Tožnica ne sprejema odločitve sodišče, da se je odpovedala uporabnini. Tudi če bi tožnica sinu A. A. karkoli obljubila, bi to obljubila njemu, v nobenem primeru pa ne tožencu.

Pritožba nadalje navaja, da iz izpovedbe sina A. A. izhaja, da je bilo življenje s tožencem vse prej kot idilično ter da je bil umik tožnice beg v sili, saj je praznih rok odšla v najemniško stanovanje.

V postopku je bil postavljen izvedenec gradbene stroke, ki je izračunal pravično odmeno za uporabo nepremičnine. Stroške za izvedenca je morala plačati tožnica. Postavitev izvedenca v postopku že implicira na to, da bo sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo. Odločitev sodišča je tako imenovana sodba presenečenja, ki dejansko nasprotuje vsem izvedenim dokazom in logičnim sklepom, ki jih običajni ljudje sprejemajo v vsakodnevnem življenju.

3Toženec na pravilno vročeno pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo zadostne in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno ter je o tožbenem zahtevku tudi pravilno materialnopravno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajajo. V pritožbi tožnica v pretežnem delu ponavlja navedbe, dane v postopku pred sodiščem prve stopnje, na katere je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

6Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga uveljavljanega tožbenega zahtevka na plačilo uporabnine v določbah drugega odstavka 72. člena, drugega odstavka 95. člena in 96. člena Stvarnopravnega zakonika² ter v določbah 198. člena in 190. člena Obligacijskega zakonika³.

7Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine zavrnilo iz dveh (samostojnih) razlogov. Presodilo je, da se je tožnica prostovoljno izselila iz nepremičnine ter da je bil med pravdnima strankam sklenjen dogovor, s katerim se je pravici do uporabnine odpovedala.

8Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, listin v spisu in neprerekanih trditev izhaja:

- da se je tožnica iz do tedaj skupnega bivališča izselila 15. 3. 2012;

- da med pravdnima strankama ni bilo fizičnega nasilja, da pa sta se pravdni stranki pogosto prepirali, kar je preraslo v zmerjanje, žaljenje in s tem verbalno nasilje;

- da sta imeli pravdni stranki v prepiru enakovredni vlogi, tožnica v odnosu do toženca ni bila v podrejenem položaju;

- da toženec ni finančno izkoriščal tožnice;

- da sta pravdni stranki na pobudo toženca poskušali urediti lastništvo na nepremičnini, vendar nista bili uspešni;

- da tožnica ni sprožila nobenega postopka, s katerim bi uredila sporno razmerje (delitev skupnega premoženja, ureditev razmerij med solastniki), niti ni zahtevala souporabe nepremičnine;

- da toženec tožnici souporabe nepremičnine ni branil;

- da je tožnica tudi po odhodu obdržala ključ od nepremičnine;

- da je bila ključavnica na nepremičnini zamenjana šele v kasnejšem času, tožnica pa ni trdila, da bi želela nov ključ;

9Sodna praksa sicer priznava pravico do uporabnine solastniku, ki se zaradi nasilja drugega solastnika izseli iz nepremičnine in zato opusti rabo nepremičnine, vendar pa tožnica ni uspela dokazati, da se je iz nepremičnine izselila zaradi nasilja toženca. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, konflikti v skupnosti izven zakonskih partnerjev, zaradi katerih se izven zakonski partner izseli iz solastne nepremičnine, ni samo po sebi zadosten oziroma utemeljen razlog, zaradi katerega bi bil ta nekdanji izven zakonski partner kot solastnik upravičen do uporabnine.

10Ugotovljena pravno relevantna dejstva, ki utemeljuje odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine zaradi nezmožnosti uporabe stvari v skupni lastnini oziroma solastnini so, da se je toženka iz hiše prostovoljno izselila, da ji toženec uporabe nepremičnine ni preprečeval oziroma da niso bile izkazane okoliščine, zaradi katerih upravičeno ni mogla souporabljati hiše ter da tožnica ni izrazila želje in interesa, da se ponovno vseli v stanovanjsko hišo oziroma souporabe hiše ni zahtevala.

11Sodišče prve stopnje pa je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi zaradi med pravdnima strankama sklenjenega dogovora, s katerim se je tožnica pravici do uporabnine odpovedala.

12Sodišče prve stopnje obstoj dogovora, s katerim se je tožnica odpovedala svoji pravici do uporabnine, ni sprejelo le na podlagi izpovedi toženca, temveč tudi na podlagi izpovedi sina pravdnih strank B. B., dejstva, da se je pritožba zoper zavrnilni del sodbe v postopku razdelitve skupnega premoženja štela za umaknjeno ter da je bila med tožnico in sinom pravdnih strank A. A. sklenjena darilna pogodba, na podlagi katere je bilo tožnici zagotovljeno brezplačno bivanje.

13V pravdi za ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini, podrejeno na ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju, je tožnica (v tamkajšnji zadevi toženka) pripoznala toženčev delež na nepremičninah, ki so njuno skupno premoženje le v višini 20 % deleža, v preostalem delu pa je bila izdana sodba, zato ni utemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da je bila v celoti izdana sodba na podlagi pripoznave, kar je že sodišče prve stopnje pritožnici obrazložilo v 21. točki sodbe.

14Pritožbena graja, da sodišče o (ne)obstoju zatrjevanega dogovora ni zaslišalo sina pravdnih strank A. A. ni le prepozna, ker je tožnica ni uveljavljala takoj, ko je bilo to mogoče, torej ob zavrnitvi navedenega dokaznega predloga na glavni obravnavi z dne 16. 3. 2022 (prvi odstavek 286.b člena ZPP), temveč je v nasprotju z njeno izjavo, dano na istem naroku, da ni potrebno niti zaslišanje pravdnih strank niti prič, ker naj bi šlo za pravno vprašanje.

15V konkretnem primeru tudi ne gre za sodbo presenečenja, kot to v pritožbi neutemeljeno navaja tožnica. Sodišču očita, da je bil postavljen izvedenec gradbene stroke, ki je izračunal pravično odmeno za uporabo nepremičnine. Po ustaljeni ustavno sodni presoji je o sodbi presenečenja, ki ni sprejemljiva z vidika pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS mogoče govoriti tedaj, ko sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank oziroma nobeno od nižjih sodišč v postopku niso sklicevali, pri čemer pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti za uporabo te pravne podlage mogli in morali računati⁴. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Res je bil izvedeni dokaz s postavitvijo izvedenca zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka že po temelju nepotreben, vendar zato o sodbi presenečenja ne moremo govoriti. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje naredilo le drugačno presojo ocene dokazov, kot jo je pričakovala tožnica.

16Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Ker tožnica v pritožbenem postopku ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

¹ V nadaljevanju ZPP.
² V nadaljevanju SPZ.
³ V nadaljevanju OZ.
⁴ Odločba Ustavnega sodišča RS, Up-964/16-19 z dne 9. 1. 2012 (16. točka obrazložitve).