VSC Sodba I Kp 59171/2022

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Celju je obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za to kaznivo dejanje je obtožencu določilo kazen tri leta in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, kar znese skupaj 1.000,00 EUR. Nadalje je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno obtožencu s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju II K 59676/2020 z dne 19. 1. 2021, pravnomočno 10. 2. 2021, z določeno kaznijo tri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let. Upoštevaje kazni, določene z izpodbijano sodbo in v preklicani pogojni obsodbi, je obtožencu izreklo enotno kazen tri leta in sedem mesecev zapora ter že zgoraj opredeljeno stransko denarno kazen. V enotno kazen zapora je vštelo čas pridržanja in pripora. Na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo osebno vozilo znamke Honda in pripadajoče kontaktne ključe, na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 pa mu je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer mobilnih telefonov znamk Xiaomi Redmi Note 9S in Huawei ter SIM kartic operaterjev Telemach in A1. Obtoženca je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), razen krivdno povzročenih stroškov, ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornikov bremenijo sredstva brezplačne pravne pomoči.

2Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik, kot je uvodoma navedel, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in odločbe o izrečenem varnostnem ukrepu. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izreklo po sprejetem sporazumu o priznanju krivde z dne 15. 2. 2023, potem ko je presodilo, da so za sprejem sporazuma podani pogoji iz drugega odstavka 450.č člena ZKP. V predloženem sporazumu je bil med državnim tožilstvom ter obtožencem in njegovim zagovornikom dosežen dogovor o zaporni in stranski denarni kazni, ki naj se za kaznivo dejanje po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 izrečeta obtožencu. Drugih dogovorov sporazum ni vseboval, kar velja tudi za pritožbeno problematizirani izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov (dveh mobilnih telefonov in treh SIM kartic), ki so bili obtožencu zaseženi dne 13. 9. 2022. Gre za t. i. fakultativni varnostni ukrep (za razliko od obveznega odvzema prevoznega sredstva po osmem odstavku 308. člena KZ-1), ki ga sme sodišče izreči, kadar ugotovi, da so bili predmeti uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem, so pa storilčeva last (prvi odstavek 73. člena KZ-1). Sodišče prve stopnje (točka 9 izpodbijane sodbe) je obrazložilo, da je obtoženec odvzete predmete uporabljal kot komunikacijska sredstva za dogovarjanje glede prevozov tujcev.¹

5Srž pritožbenih navedb, v katerih je prepoznati smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s tretjim odstavkom 450.č člena in šestim odstavkom 285.č člena ZKP, je v tezi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izreči neobveznega varnostnega ukrepa, ki ni bil predmet sporazuma o priznanju krivde. Z drugačnim ravnanjem naj bi sodišče po stališču pritožnika „nedovoljeno dopolnjevalo voljo strank“, hkrati pa kršilo šesti odstavek 285.č člena ZKP, ki določa, da sodišče (po sprejetem priznanju krivde oziroma po sprejetem sporazumu o priznanju krivde) ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je bil predlagal državni tožilec.

6Iz utrjene sodne prakse izhaja,² da sodišče sporazum o priznanju krivde sprejme kot celoto, z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s kazenskimi sankcijami, ki so v sporazumu dogovorjene, po sprejemu sporazuma pa v njem dogovorjenih sestavin ne sme spreminjati. Sodišče prve stopnje je tej zahtevi sledilo, saj je obtožencu (pred obligatornim preklicem pogojne obsodbe) določilo prav takšno zaporno in stransko denarno kazen, kot sta bili dogovorjeni, s čimer v sestavine sporazuma ni posegalo. Upoštevanje volje strank glede tistih vprašanj, ki so nedvomno predmet sporazuma o priznanju krivde, pa ne pomeni, da vsebina sporazuma omejuje odločanje sodišča o vprašanjih, ki ne smejo biti predmet sporazuma o priznanju krivde (drugi odstavek 450.b člena ZKP), ali o vprašanjih, ki bi lahko bila predmet sporazuma, pa niso (prvi odstavek 450.b člena ZKP). Čeprav v prvem odstavku 450.b člena ZKP ni izrecno zapisano, da se obtoženec in državni tožilec lahko dogovorita tudi o varnostnih ukrepih, je v drugem odstavku istega člena izključeno dogovarjanje zgolj o obligatornih varnostnih ukrepih, zato pritožnik ponuja stališče, da bi bil dogovor o fakultativnem varnostnem ukrepu po prvem odstavku 73. člena KZ-1 dopusten. ZKP v tretjem odstavku 450.b člena določa, da o tem, kar ni ali ne sme biti predmet sporazuma, odloči sodišče na naroku iz 285.č člena tega zakona, torej na naroku za izrek kazenske sankcije. Ob predpostavki, da dogovarjanje o neobveznih varnostnih ukrepih sploh ni možno že po jezikovni razlagi prvega odstavka 450.b člena ZKP, v odločbi o odvzemu predmetov že pojmovno ne more iti za dopolnjevanje volje strank sporazuma. Vendar tudi, če se sprejme naziranje pritožnika (usmerjeno v sklepanje po nasprotnem razlogovanju iz drugega odstavka 450.b člena ZKP), da je dogovor o neobveznem varnostnem ukrepu v sporazumu dopusten, pa je pri tem odločilno, da molka strank sporazuma o možnih, toda izostalih sestavinah dogovora, ni mogoče razlagati na način, kot ga ponuja pritožnik. Če bi bil med strankami sklenjen dogovor, da se obtožencu odvzem predmetov ne izreče, bi bilo treba to (z ustrezno negatorno klavzulo) v sporazumu jasno opredeliti. Če temu ni tako, kot v konkretni zadevi, sodišču ni mogoče zapovedati omejenega odločanja o vprašanjih, ki niso bila predmet dogovora, saj je (predvidljiva) zakonska podlaga za to v tretjem odstavku 450.b člena ZKP. V sodni praksi je bilo v primerljivi procesni situaciji že zavzeto stališče,³ da sodišče ni zagrešilo kršitve zakona, ko je odločilo, da se v sporazumu o priznanju krivde dogovorjena kazen zapora izvrši z delom v splošno korist (kar je lahko sestavina sporazuma, vendar v danem primeru ni bila). Volja strank sporazuma torej pravno učinkuje oziroma zamejuje polje sodnega odločanja le glede tistih vprašanj, ki so izrecno predmet sporazuma, odločanje o izostalih vprašanjih pa tudi v takšni procesni situaciji ne pomeni nedovoljenega dopolnjevanja volj strank. Posledično se pritožbenemu sodišču za odločitev v tej zadevi ni treba decidirano opredeliti, ali je sporazumevanje o neobveznih varnostih ukrepih dopustno ali ne.

7Pritožba uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila podana zato, ker izpodbijana sodba nima razlogov o predlogu obtoženca, da bi kazen zapora prestajal na polodprtem oddelku zavoda. Bistvena postopkovna kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v smislu manjka razlogov o odločilnih dejstvih je podana predvsem takrat, kadar (obsodilna) sodba nima razlogov iz sedmega in osmega odstavka 364. člena ZKP, v primeru sodbe na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde pa še s prilagoditvami po šestem odstavku 285.č člena v zvezi s tretjim odstavkom 450.č člena ZKP. Vse navedene razloge izpodbijana sodba vsebuje. Odločitev o načinu izvršitve kazni, tudi v zvezi s predlogom prestajanja zapora na polodprtem oddelku, je v polju diskrecijske presoje sodišča, kar izhaja iz dikcij tretjega odstavka 86. člena KZ-1 in tretjega odstavka 359. člena ZKP, ki govorita o tem, da sodišče o tovrstnemu načinu izvrševanja kazni „lahko“ odloči, ni pa k temu zavezano. Posledično odsotnost razlogov o obtoženčevem predlogu ne more predstavljati zatrjevane procesne kršitve. Zapisano pa ne pomeni, da odločitev o oddelku zavoda, v katerem bo obtoženec prestajal kazen, ne bo predmet t. i. penitenciarne individualizacije kazenskih sankcij (Pravilnik o izvrševanju kazni zapora, sprejet na podlagi 206. člena ZIKS-1).

8Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo pritožbeno zatrjevanih kršitev, izpodbijane sodbe pa prav tako ne bremenijo kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena in potrjena sodba sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

9Ker je obtoženec upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ga je pritožbeno sodišče, enako kot že sodišče prve stopnje (točka 10 prvostopenjske sodbe), oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

¹ Državna tožilka je predlog za odvzem predmetov na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1, podan v besedi strank na naroku za izrek kazenske sankcije, napovedala že na predobravnavnem naroku in v ta namen predlagala izvedbo določenih dokazov (list. št. 489). Zagovornik se je z dokaznimi predlogi tožilstva v tej smeri strinjal.
² Npr. sodbi VS RS I Ips 25331/2013-119 z dne 2. 4. 2015 in I Ips 45480/2014 z dne 18. 5. 2017.
³ Sodba VS RS I Ips 45219/2012-33 z dne 5. 3. 2015 (točka 7 obrazložitve).