VSM Sklep III Cp 34/2023

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se mld. otroci udeležencev postopka (mld. A. A., roj. ... 2009, mld. B. B., roj. ... 2010 in mld. C. C., ... 2012) zaupajo v varstvo in vzgojo predlagateljici (točka I izreka) in da je nasprotni udeleženec dolžan za mld. otroke plačevati preživnino v znesku 180,00 EUR mesečno za vsakega otroka od 28. 6. 2022 dalje (točka II izreka). Nadalje je določilo stike med mld. otroci in nasprotnim udeležencem (točka III izreka) ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka IV izreka).

2Zoper navedeni sklep vlaga nasprotni udeleženec pravočasno pritožbo. Sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1). Navaja, da je odločitev glede vzgoje in varstva skupnih otrok neobrazložena oziroma neutemeljena. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da z ničemer ni izkazal, da bi bilo za mld. otroke bolj koristno skupno starševstvo, saj je na naroku izpovedal, da bi bilo za otroke boljše, da bi imeli oba starša in da otroci zelo radi pridejo k njemu ter bi bili več skupaj pa tudi stroški bi bili manjši. Želel je izpostaviti, da bi bilo skupno starševstvo za otroke v večjo korist, ker bi bili več skupaj in ker otroci radi pridejo k njemu, ni pa skupnega starševstva zagovarjal zaradi nižjih stroškov. Prav tako je neutemeljena in napačna ocena sodišča prve stopnje, da skupno starševstvo ne bi bilo izvedljivo, ker nasprotni udeleženec naj ne bi popolnoma predelal odnosa do predlagateljice in tako ne zmore v popolnosti gledati na največjo korist mld. otrok. Sodišče prve stopnje bi lahko ugotovilo največjo korist mld. otrok le, če bi po uradni dolžnosti postavilo izvedenca klinične psihologije, saj niti sodišče niti center za socialno delo (CSD) nimata dovolj strokovnega znanja, da bi ugotovila, ali je nasprotni udeleženec glede na osebne značilnosti ter psihosocialno funkcioniranje dejansko neprimeren za izvajanje skupnega starševstva oziroma ali je skupno starševstvo v največjo korist otrok. Po določbah Ustave RS, Konvencije o otrokovih pravicah in Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) je skupno starševstvo najustreznejša in tudi prvenstvena rešitev pri odločanju o varstvu in vzgoji mld. otrok. Zato bi moralo sodišče v prvi vrsti težiti k tej obliki varstva in vzgoje otrok. Zgolj če bi ob pomoči izvedenca klinične psihologije ugotovilo, da to zaradi osebnostnih značilnosti nasprotnega udeleženca in njegovega psihosocialnega funkcioniranja ni v največjo korist otrok, bi lahko otroke dodelilo enemu od staršev (predlagateljici). Izpostavlja, da so v predmetni zadevi podani ustrezni elementi za skupno starševstvo, saj sta starša praktično soseda oziroma živita čez cesto in med njima obstaja zadostna komunikacija, stiki pa potekajo brez težav. V tem delu je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje tudi ni z ničemer utemeljilo, zakaj je v največjo korist otrok, da se zaupajo materi, temveč se zgolj pavšalno sklicuje na mnenje CSD. Zato sklep sodišča prve stopnje ni preverljiv in gre za kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbija tudi odločitev o preživnini in stikih. Navaja, da je preživnina glede na njegove dohodke previsoko določena in izpostavlja svoje slabo finančno stanje. Stiki niso dovolj natančno opredeljeni, ker ni navedeno ob kateri uri se stiki začnejo izvajati in kdaj se končajo, kje je treba prevzeti otroke, prav tako tudi med prazniki in šolskimi počitnicami ni določen časovni okvir stikov, zato sodna odločba v tem delu ni izvršljiva. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Predlagateljica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sicer ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo,¹ kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

6Materialnopravno podlago za odločitev o varstvu in vzgoji otrok predstavlja določba 138. člena Družinskega zakonika (DZ). V skladu s prvim odstavkom navedenega člena se starši v primeru, če ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, morajo sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi; sporazumejo se lahko za skupno varstvo in vzgojo otrok, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Tretji odstavek istega člena določa, da če se starši ne sporazumejo o varstvu in vzgoji otrok, o tem odloči sodišče, in da v postopku odločanja o varstvu in vzgoji sodišče vselej odloči tudi o preživljanju skupnih otrok in o stikih s starši.

7V skladu s stališči sodne prakse² in pravne teorije³ je pri presoji, kateremu od staršev zaupati varstvo in vzgojo otrok, treba izhajati iz določbe 54. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava RS), v skladu s katero imajo starši tako pravico kot dolžnost svoje otroke vzdrževati, izobraževati in vzgajati (v enaki meri), ta pravica in dolžnost pa se lahko staršem odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Zato je treba pri odločanju o varstvu in vzgoji otrok vedno prvenstveno presojati, ali je mogoča dodelitev otroka v skupno vzgojo in varstvo z uravnoteženimi pravicami in dolžnostmi obeh staršev. Velja torej načelno izhodišče (pravilo), da je otroku v korist, da vzgoja in varstvo potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev (še) vzpostavljena, zato sta skupna vzgoja in varstvo osnovna (prvenstvena) rešitev (138. člen DZ). Temeljni pogoj za zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo je, da sta oba starša primerna za izvajanje varstva in vzgoje. Če sta skupno varstvo in vzgoja otroku v korist, mora sodišče izreči skupno varstvo kljub morebitnemu nestrinjanju staršev ali enega od njiju. Le takrat, ko med staršema obstaja zelo visoka stopnja konfliktnosti in ta ogroža otroka, ali takrat, ko na primer en starš otroka zanemarja ali zlorablja (in je zaradi tega otrok pri njem ogrožen),⁴ lahko sodišče zavrne možnost, da bi varstvo in vzgojo izvajala starša skupno in zaupa otroka v varstvo in vzgojo drugemu staršu. Otrok se šteje za ogroženega pri enem od staršev, če ta starš ni primeren za izvajanje varstva in vzgoje.⁵

8V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo materi (predlagateljici) utemeljilo s tem, da nasprotni udeleženec (oče) ni z ničemer izkazal, da bi bilo mld. otrokom v največjo korist skupno starševstvo, niti ni pojasnil, zakaj se ne strinja, da se otroci dodelijo predlagateljici. Nadalje je navedlo, da je možnost skupnega starševstva namenjena (zgolj) primerom, ko sta oba starša neobremenjena s preteklim starševskim odnosom in sposobna popolnoma neobremenjene komunikacije, ki se nanaša na varstvo in vzgojo otrok, v predmetni zadevi pa nasprotni udeleženec še ni v celoti predelal odnosa do predlagateljice in ne zmore v polnosti gledati na korist otrok, kar kaže z različnimi dejanji (zavlačevanje z odhodom na upravno enoto zaradi spremembe bivališča, neplačevanje preživnine, zadrževanje sredstev iz naslova dodatka za velike družine), zato je na podlagi mnenja CSD in razgovora psihologinje z mld. otroki le-te zaupalo v varstvo in vzgojo materi.⁶ Takšen materialno pravni pristop sodišča prve stopnje je napačen. DZ v 138. členu ne vzpostavlja domneve, da se otroci zaupajo v varstvo in vzgojo enemu od staršev, zaradi tega ni na drugem od staršev trditveno in dokazno breme, da to domnevo izpodbije,⁷ temveč 138. člen DZ vzpostavlja domnevo, da je v največjo korist otrok skupno starševstvo, le izjemoma se lahko otroci zaupajo v varstvo in vzgojo enemu od staršev. V skladu s 6. členom ZNP-1 mora sodišče v postopkih po uradni dolžnosti ugotavljati pravno pomembna dejstva, s katerimi se zavarujejo interesi in pravice mld. otrok. V skladu z materialnopravnimi izhodišči, navedenimi v prejšnjem odstavku, bi torej moralo sodišče prve stopnje zaradi varstva koristi in pravic mld. otrok preveriti, ali sta oba starša primerna za izvajanje varstva in vzgoje in ali obstaja med staršema tako zelo visoka stopnja konflikta, da ta ogroža mld. otroke, šele nato bi lahko sprejelo odločitev o varstvu in vzgoji mld. otrok. Tega zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni storilo, zato je ostalo dejansko stanje glede zaupanja mld. otrok v varstvo in vzgojo nepopolno ugotovljeno.⁸

9Vsled navedenega in ker je odločitev o stikih in določitvi preživnine odvisna od odločitve o varstvu in vzgoji otrok (tretji odstavek 138. člena DZ), je bilo treba sklep prve stopnje razveljaviti v celoti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Kajti sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 42. členom ZNP-1), prav tako pa razveljavitev ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP v zvezi v zvezi s 366. členom ZPP in 42. členom ZNP-1). V nasprotnem primeru bi bilo nesorazmerno poseženo v pravico do pravnega sredstva, ker bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto (primernost nasprotnega udeleženca za varstvo in vzgojo, vprašanje, ali visoka stopnja konflikta med staršema ogroža otroke), ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje.⁹ Poleg tega za razveljavitev govorijo tudi razlogi ekonomičnosti in hitrosti postopka, ker bo sodišče prve stopnje (upoštevaje načelo neposrednosti) lahko hitreje (kot sodišče druge stopnje) dopolnilo dokazni postopek (npr. z dopolnitvijo mnenja CSD,¹⁰ dodatnim zaslišanjem udeležencev postopka).¹¹ In nenazadnje bi bila pritožbena obravnava neekonomična z vidika potrate človeških virov,¹² saj odločanje pred sodiščem prve stopnje poteka po sodniku posamezniku, v predmetni pritožbeni zadevi pa sodnik poročevalec delo na mestu višjega sodnika opravlja manj kot leto dni, zaradi česar bi glede na določbo petega odstavka 347. člena ZPP bilo mogoče pritožbeno obravnavo izvesti zgolj ob sodelovanju vseh članov senata.¹³

10V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek tako, da bo ugotovilo zgoraj izpostavljena pravno odločilna dejstva.

11Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep, zoper katerega je bilo vložena pritožba, in zadevo vrnilo v novo sojenje, je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo odločitev o stroških pritožbenega postopka za končno odločbo.

¹ V skladu s 340. členom ZPP je podana nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, če je sodišče prve stopnje kakšnega odločilnega dejstva ni ugotavljalo.
² Glej npr. VSL sklep IV Cp 1367/2022 z dne 21.10.2022, VSL Sklep IV Cp 227/2022 z dne 09.08.2022, VSL Sklep IV Cp 1804/2021 z dne 05.04.2022.
³ M. Čujovič v B. Novak (ur.), Komentar Družinskega zakonika, Ur. l. RS, Ljubljana, 2019, str. 419 in 420, B. Novak, Družinski zakonik z uvodnimi pojasnili, Ljubljana, 2019, str. 130 in B. Novak, Družinsko pravo, Ljubljana 2014, str. 189 (ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-312/00-40 z dne 23.4.2003), M. Čujovič, Odvzem in namestitev otroka v postopku odločanja o varstvu in vzgoji, Pravni letopis 1/2019, str. 84-85.
⁴ M. Čujovič, Odvzem in namestitev otroka v postopku odločanja o varstvu in vzgoji, Pravni letopis 1/2019, str. 84-85.
⁵ M. Čujovič v B. Novak (ur.), Komentar Družinskega zakonika, Ur. l. RS, Ljubljana, 2019, str. 419 in 420, B. Novak, Družinski zakonik z uvodnimi pojasnili, Ljubljana, 2019, str. 130 in B. Novak, Družinsko pravo, Ljubljana 2014, str. 189 (ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-312/00-40 z dne 23.4.2003), M. Čujovič, Odvzem in namestitev otroka v postopku odločanja o varstvu in vzgoji, Pravni letopis 1/2019, str. 84-85, VSL sklep IV Cp 1367/2022 z dne 21.10.2022, VSL Sklep IV Cp 227/2022 z dne 09.08.2022.
⁶ Takšna obrazložitev sodišča prve stopnje ustreza standardu obrazloženosti, zato o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP iz razloga, ker sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, ne more biti govora.
⁷ Kot je napačno štelo sodišče druge stopnje.
⁸ Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo obstoja pravno odločilnih dejstev: primernost obeh staršev za varstvo in vzgojo ter, ali je stopnja konflikta med staršema tako visoka, da ogroža otroke.
⁹ VS RS sklep Cp 32/2022 z dne 21.12.2022.
¹⁰ Pritožbeno sodišče ne pritrjuje pritožbenemu naziranju, da bi bilo nujno pritegniti izvedenca klinične psihologije, saj se lahko odločitve sodišča opirajo na poročila, ocene in mnenja CSD, ki se jim zaradi njihove strokovnosti in praktične usposobljenosti CSD-jev pripisuje visoka dokazna vrednost, podobna tisti, ki jo ima sicer izvedensko mnenje sodnega izvedenca (VSC Sklep I Cp 149/2021 z dne 29.04.2021).V družinsko pravnih zadevah za odločitev sodišča zato praviloma zadošča že strokovno mnenje CSD, ker ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskih mnenj in izdelajo ga strokovnjaki, tako da je sorodno izvedenskemu mnenju; izvedenca zato sodišče angažira le, če glede na okoliščine konkretnega primera oceni, da mu mnenje CSD ne zadostuje za odločitev (VSL Sklep IV Cp 133/2019 z dne 31.01.2019).
¹¹ VS RS sklep Cp 32/2022 z dne 21.12.2022, VS RS sklep Cp 4/2020 z dne 22.5.2020.
¹² VS RS sklep Cp 4/2020 z dne 22. 5. 2020, točka 7.
¹³ J. Zobec v Ude, Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 395.