VSL Sodba I Cpg 510/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi v I. točki izreka glede plačila 1.485,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 2. 2012 do plačila in v II. ter III. točki izreka.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 10.356,43 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek I. točke izreka sodbe), tožbeni zahtevek za plačilo 1.485,40 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. februarja 2012 do plačila in zahtevek za plačilo 161.088,01 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo (drugi odstavek I. točke in II. točka izreka sodbe). Odločilo je tudi o stroških postopka (III. točka izreka sodbe).

2Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v drugem odstavku I. točke, v II. točki in v III. točki izreka spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške pravdnega postopka. Podrejeno je predlagala razveljavitev izpodbijanih odločitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

Utemeljenost pritožbe

5Tožnik je bil v času od 1. julija 2006 do 30. junija 2011 član uprave tožene stranke. Na podlagi določb individualnih pogodb o zaposlitvi, ki jih je 1. julija 2006, 1. septembra 2007 in 1. januarja 2010 sklenil s toženo stranko, je v tem sporu od nje zahteval izplačilo udeležbe pri dobičku in nagrade za uspešno delo od leta 2008 do vključno leta 2011.

1Udeležba pri dobičku

6Prvostopenjsko sodišče je zahtevku za plačilo udeležbe pri dobičku za poslovna leta 2008, 2009 in 2010 ugodilo, za leto 2011 pa je tožniku iz tega naslova prisodilo polovico bruto zneska pogodbeno dogovorjene udeležbe pri dobičku, kot ga je izračunal izvedenec. Preostanek je zavrnilo z argumentom, da je bil tožnik član uprave tožene stranke le polovico koledarskega leta 2011.

7Odločitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti zahtevka za plačilo celotne pogodbeno dogovorjene udeležbe pri dobičku za leto 2011 je obrazložena tako, da jo je mogoče preizkusiti. Iz razlogov prvostopenjske sodbe¹ izhaja, da je sodišče kot odločilno štelo dejstvo, da je bil tožnik član uprave tožene stranke le polovico koledarskega leta 2011. Iz razlogov sodbe pa se da razbrati tudi, da je šlo pri odločitvi za razlago avtonomnega prava - tožnikovih individualnih pogodb o zaposlitvi. Zato pritožbeni očitki procesnih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, od tu ZPP, ki jih pritožba uveljavlja s tem, ko pravi, da iz sodbe ni razvidna pravna podlaga za zavrnitev polovice zahtevka iz naslova udeležbe pri dobičku v letu 2011 in da njena obrazložitev ni ne preverljiva ne jasna, kaj šele, da bi vsebovala razloge o odločilnih dejstvih, niso utemeljeni. Na očitek v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem bo odgovorjeno v razdelku 2.3. te obrazložitve.

8Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožniku za leto 2011 prisodilo le polovico pogodbeno dogovorjene udeležbe pri dobičku, čeprav tožnikove individualne pogodbe o zaposlitvi ne vsebujejo nobenih omejitev, ki bi višino udeležbe na dobičku vezale na njegovo trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki oziroma na njegov mandat člana uprave. Res je, da pravdni stranki v pogodbah² nista določili nobene omejitve, ki bi vezala višino udeležbe pri dobičku na trajanje tožnikovega mandata. Po drugi strani pa pravdni stranki v pogodbah takšne situacije, ko obdobje tožnikovega delovanja v upravi ne bi sovpadalo s celotnim obdobjem, na katerega se nanaša udeležba pri dobičku, sploh nista uredili. Torej pogodbena določila v tem kontekstu (ko jih o tem vprašanju sploh ni) ne morejo biti jasna, kot nekje trdi pritožnik.

9Udeležba pri dobičku je ena od oblik plačil članom uprav za njihovo delo.³ Ker tožnik, čigar mandat člana uprave je v letu 2011 prenehal že 30. junija, v drugi polovici leta za toženo stranko ni opravil nobenega dela, bi bilo plačilo celotne udeležbe pri dobičku za leto 2011 v nasprotju ne samo z načelom vestnosti in poštenja, ampak tudi z načelom enake vrednosti dajatev.⁴ Pravice pogodbenih strank v dvostranskih pogodbah (kar obravnavane individualne pogodbe o zaposlitvi tudi so) morajo biti namreč vseskozi v pravičnem sorazmerju z njihovimi obveznostmi. To smiselno izhaja tudi iz tistih določb ZGD - 1, ki urejajo prejemke članov uprave,⁵ in ki nadzornemu svetu pri določitvi njihovih prejemkov nalagajo skrb za to, da so celotni prejemki članov uprave v ustreznem sorazmerju (vsaj) z njihovimi nalogami in s finančnim stanjem družbe. To pomeni, da manj kot je nalog, oziroma slabše kot je finančno stanje družbe, manj naj bo tudi prejemkov. Stališče pritožnika bi nenazadnje vodilo do sklepa, da je do celotnega izplačila iz naslova udeležbe na dobičku v posameznem letu upravičen tudi član uprave, ki mu je mandat člana uprave prenehal že po nekaj dneh v tem letu (na primer 5. januarja 2011). Takšno sklepanje je nesprejemljivo, saj je tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ), kot enim od temeljnih načel obligacijskega prava. Odločitev prvostopnega sodišča, po kateri tožena stranka tožniku za leto 2011 ni dolžna plačati več kot polovice dogovorjene udeležbe pri dobičku, je zato materialno pravno pravilna.

10Pritožnikovo sklicevanje na razlagalno pravilo iz drugega odstavka 82. člena OZ ni utemeljeno. Sporno pogodbeno določilo je šele tisto, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag.⁶ Tega, zaradi česa naj bi pogodbena določba iz 5. 2. točke tožnikovih pogodb, ki ureja pravico do udeležbe pri dobičku, omogočala več razlag, pritožba ne pojasni, pritožbeno sodišče pa tudi ne vidi, kako bi jo bilo mogoče razlagati drugače kot tako, kot se glasi in kot jo je pravilno razlagalo tudi sodišče prve stopnje.

11Pritožnik ne more uspeti niti s sklicevanjem na to, kako mu je tožena stranka v preteklosti, ko je v letu 2006 delo člana uprave ravno tako opravljal le pol leta, izplačala vseh 1,5% pogodbeno dogovorjene udeležbe pri dobičku, saj to samo po sebi še ne pomeni, da je bilo takšno izplačilo tudi v skladu s pogodbo.

12Odločitev sodišča prve stopnje, po kateri tožena stranka tožniku za poslovno leto 2011 ni dolžna izplačati več kot polovice pogodbeno dogovorjene udeležbe pri dobičku, je tako pravilna, pritožba pa v tem delu ni utemeljena.

2Nagrada za uspešno delo

21. Vezanost na odločitev nadzornega sveta

13Zahtevek za izplačilo nagrade za uspešno delo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predvsem zato, ker je ugotovilo, da nadzorni svet tožene stranke o odmeri nagrade in njeni višini v obdobju, na katerega se nanaša tožnikov zahtevek, sploh ni odločal, čeprav naj bi bil za to, po mnenju prvostopenjskega sodišča, pristojen edino on sam.

14Kar se tiče nosilnega razloga izpodbijane sodbe, pritožba prvostopenjskemu sodišču utemeljeno očita, da je s tem, ko je nastanek tožnikove pravice do plačila nagrade za uspešnost pogojevalo z odločitvijo nadzornega sveta, napačno uporabilo materialno pravo. Iz pogodbenega besedila⁷ namreč izhaja, da je bil nadzorni svet zadolžen (zgolj) za spremljanje tožnikove uspešnosti v skladu s finančnimi in poslovnimi merili in za (dvakrat letno) ocenjevanje tožnikove uspešnosti. Iz pogodbenega besedila⁸ pa jasno izhaja tudi dogovor o tem, da pridobi tožnik pravico do izplačila nagrade za uspešno delo (šele), če družba za opazovano poslovno leto v vseh poslovnih in finančnih merilih, določenih v pogodbi, doseže načrtovano raven poslovne uspešnosti.

15Pravdni (in pogodbeni) stranki torej pridobitve pravice do nagrade za uspešno delo nista vezali na sklep nadzornega sveta. Vezali sta jo izključno na rezultat, to je na doseganje načrtovane ravni poslovne uspešnosti tožene stranke. Zato je stališče prvostopnega sodišča o neutemeljenosti zahtevka za izplačilo nagrade za uspešnost, ki temelji na ugotovitvi, da nadzorni svet v obdobju, na katerega se nanaša zahtevek, o odmeri nagrade in o njeni višini ni odločal, materialnopravno zmotno.⁹ Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pa je odločitev sodišča prve stopnje kljub temu pravilna.

22. Doseganje načrtovane ravni poslovne uspešnosti družbe

16Sodišče prve stopnje je zavrnitev zahtevka za izplačilo nagrade za uspešno delo dodatno utemeljilo z ugotovitvijo, da tožena stranka v opazovanih poslovnih letih ni dosegla vseh (treh) finančnih in (treh) poslovnih meril, ki so našteta v pogodbah.

17Pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja zaradi napačne uporabe materialnega prava, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo razlagalnega pravila iz 82. člena OZ in upoštevalo skupnega namena pravdnih (in pogodbenih) strank, da se tožnika materialno nagradi (že), če tožena stranka uspešno posluje, ni utemeljen. Tožnik je svojo funkcijo člana uprave pri toženi stranki opravljal na podlagi (individualnih) pogodb o zaposlitvi. V njih se je s toženo stranko dogovoril tudi o tem, da je upravičen do nagrade za uspešno delo v višini 3 oziroma 6 mesečnih osnovnih bruto plač, odvisno od stopnje uspešnosti poslovanja tožene stranke, če tožena stranka doseže oziroma preseže načrtovano raven poslovne uspešnosti v vseh (treh) finančnih in (treh) poslovnih merilih, navedenih v pogodbi.¹⁰ Besedila točke 5. 3. individualnih pogodb pa ni mogoče razumeti drugače kot tako, kot se glasi in kot ga je pravilno razumelo tudi sodišče prve stopnje - da tožniku pripade nagrada za uspešnost, če tožena stranka doseže načrtovano raven poslovne uspešnosti v vseh v pogodbi navedenih merilih. Zato uporaba razlagalnega pravila iz drugega odstavka 82. člena OZ, za kar se zavzema pritožnik, ne more priti v poštev. Ker subjektivno dojemanje tožnika glede vsebine določb točke 5. 3. pogodb, pri njihovi razlagi ni pomembno, pritožnik ne more uspeti niti s sklicevanjem na to, kako naj bi besedilo tega člena razumel tožnik kot strokovnjak s področja managementa.

18Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v poslovnih letih 2008 in 2009 v nobenem primeru ni bilo izpolnjeno finančno merilo Povečanje sposobnosti ustvarjanja denarnih tokov (merjeno z Dobičkom iz poslovanja pred amortizacijo, t. im. kazalnik EBITDA), v poslovnem letu 2009 pa ni bilo izpolnjeno niti finančno merilo Povečevanje obsega poslovnih aktivnosti (merjeno z Rastjo prihodkov). Vse to je ugotovil tudi izvedenec.¹¹

19Kar se tiče poslovnega leta 2008 drži, da je nadzorni svet tožene stranke sklenil, da se članom uprave na osnovi poslovanja za obdobje prve polovice koledarskega leta 2008 dodeli nagrada.¹² Vendar je nadzorni svet hkrati sklenil tudi, da se izplačilo nagrade odloži do odločitve predsednika nadzornega sveta in predsednika uprave. Kot izhaja iz dejanske podlage sodbe, ki je pritožba ne izpodbija, se o izplačilu nagrade za leto 2008 ni odločilo. Glede na te okoliščine in dejstvo, da je nagrada za uspešnost po naravi stvari odvisna od poslovne uspešnosti tožene stranke v opazovanem poslovnem letu, je jasno, da je za odločitev o pridobitvi pravice do nagrade za uspešnost bistveno poslovno stanje tožene stranke ob koncu poslovnega leta. V tem kontekstu se lahko sklep nadzornega sveta, na katerega se sklicuje pritožnik, nanaša zgolj na akontacijo te nagrade. To potrjuje tudi določba zadnjega odstavka točke 5.3. pogodb, po kateri se končni obračun (nagrade) naredi v februarju naslednje leto. Zato prvostopenjsko sodišče sklepa nadzornega sveta pravilno ni upoštevalo in pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. S tem v zvezi je neutemeljen tudi pritožbeni očitek kršitev procesne narave. Da se sodišče s tem ne bi ukvarjalo, ne drži - svojo odločitev je razumljivo obrazložilo v 12. točki sodbe.

20Za pritožbeno stališče, da bi moral biti za poslovno leto 2009 pri ugotavljanju doseganja finančnih meril upoštevan rebalans plana in posledično tudi v njem določeni zneski kot izhodišča za primerjavo, ni pravne podlage. Z rebalansom plana se namreč tekom poslovnega leta spreminja oziroma dopolnjuje načrtovani letni plan, tako da se predvideni prihodki in odhodki ponovno uskladijo. Letni plan je tisti, ki je dejansko načrtovan vnaprej in zato edini pomemben pri presojanju, ali je bila načrtovana raven poslovne uspešnosti v opazovanem poslovnem letu res dosežena ali ne. Izvedenec in sodišča prve stopnje zato rebalansa plana pravilno nista upoštevala.

21Sodišče prve stopnje je pri presoji uspešnosti poslovanja tožene stranke pravilno upoštevalo vsa merila, ki sta jih stranki dogovorili v pogodbah - tako finančna, kot tudi poslovna in pravilno ugotovilo, da v poslovnem letu 2010 ni bilo izpolnjeno poslovno merilo Uspešnost procesov vodenja in procesov kakovosti dela, oziroma znotraj tega Skladnost proizvodov in stroški reklamacij. To je ugotovil tudi izvedenec.¹³

22Res je, da pravdni stranki za poslovna merila v pogodbah nista določili kazalnikov, tako kot sta jih določili za finančna merila. A to samo po sebi še ne pomeni, da bi bila dogovorjena poslovna merila zato neupoštevna, za kar se zavzema pritožba. Za veljavnost dogovora namreč zadošča, da je predmet izpolnitvenega ravnanja določljiv (primerjaj drugi odstavek 34. člena OZ). Zato lahko stranki ob sklenitvi pogodbe predmet obveznosti določita tudi tako, da določita le splošne značilnosti posla, ki se ga zaveže opraviti ena od strank, opredelitev podrobnejših značilnosti (posla) pa prepustita drugi stranki.^{14 15}

23In prav to sta storili tudi pravdni stranki. V pogodbah sta se dogovorili, da bo tožena stranka tožniku plačala posebno nagrado, če bo uspešno poslovala, določili sta način, na katerega se bo ugotavljala uspešnost (z doseganjem načrtovane ravni poslovne uspešnosti po treh poslovnih in treh finančnih merilih), določili pa sta tudi vseh šest poslovnih in finančnih meril, pri katerih se bo v opazovanih poslovnih letih spremljalo doseganje načrtovanih ravni. Načrtovanje (torej vnaprejšnjo določitev) ravni poslovne uspešnosti oziroma podrobnejšo opredelitev značilnosti poslovanja, ki ga je morala tožena stranka v posameznem poslovnem letu doseči, da bi tožnik pridobil pravico do nagrade za uspešno delo, pa sta prepustili toženi stranki.

24Na takšen dogovor kaže že vsebina prve alineje točke 5. 3. pogodb, ki se nanaša na načrtovanje ravni poslovne uspešnosti, ki je že po naravi stvari lahko le v pristojnosti tožene stranke. Pa tudi iz dejanske podlage sodbe sodišča prve stopnje,¹⁶ ki je pritožba ne izpodbija, izhaja, da se je pri toženi stranki v okviru poslovnega kriterija spremljalo 40 do 60 kazalcev, da se je sistem spremljanja sproti dopolnjeval in izboljševal in da se je s poslovnimi kazalniki pri toženi stranki ukvarjala posebna služba, ki je skrbela za kakovost poslovanja. Prav tožena stranka je bila torej (ob vednosti tožnika) tista, ki je vseskozi spremljala (tudi) poslovna merila in vnaprej določala njihove podrobnejše značilnosti. To, kdo in kako ta poslovna merila meri, pa je bilo znano tudi tožniku kot članu uprave, ki je o tem izpovedal. Ker je tožena stranka poslovna merila po sklenitvi pogodb le podrobneje opredeljevala, tako kot sta stranki predvideli ob njeni sklenitvi, pritožbeni očitek o tem, da naj bi bila poslovna merila neupoštevna, ker jih je tožena stranka določala samovoljno in enostransko, ne more biti utemeljen. Navedba, da naj bi tožena stranka poslovna merila določila šele po prejemu tožbe, pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, glede katere pritožnica niti ne trdi, da je ni mogla postaviti do konca glavne obravnave. Zato je drugostopenjsko sodišče ni upoštevalo (337. člen ZPP).

25Celo, če poslovna merila v pogodbah res ne bi bila določljiva, to po prepričanju drugostopenjskega sodišča ne bi moglo pripeljati do tega, za kar se zavzema pritožnik - da bi se mu nagrada za uspešno delo izplačala upoštevajoč le finančna merila. Že iz besedila pogodbenega dogovora med pravdnima strankama v točki 5. 3. individualnih pogodb namreč izhaja, da sta stranki želeli uspešnost poslovanja tožene stranke presojati skozi vseh šest meril - tako skozi poslovna, kot skozi finančna. Izpolnjevanje vseh šestih meril je bilo torej pogodbeni pogoj za tožnikovo pridobitev nagrade za uspešno delo. Čim je tako, pa delna ničnost takšnega dogovora (oziroma upoštevanje le nekaterih meril, kot pravi pritožnik) ne bi mogla priti v poštev, saj sta jo stranki s tem, ko sta upoštevanje vseh šestih meril določili za pogodbeni pogoj, izključili (prvi odstavek 88. člena v zvezi s 35. členom OZ). V takšnem primeru bi bil dogovor o nagradi za uspešno delo kvečjemu v celoti ničen.

26V poslovnem letu 2011 pa po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bilo izpolnjeno finančno merilo Povečevanje dobičkonosnosti (merjeno s kazalnikom čiste dobičkonosnosti lastniškega kapitala, t. im. Return on Equity - ROE), kar je ugotovil tudi izvedenec. Pritožnik v tem delu ne more uspeti s sklicevanjem¹⁷ na to, da izračun vrednosti kazalnika ROE ni bil mogoč zaradi neizdelane planske bilance. Ne samo zato, ker tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni trdila, da iz listin v spisu ne bi bilo mogoče ugotoviti planirane višine kapitala ob koncu leta. Tožeča stranka niti ni nasprotovala načinu, na katerega je tožena stranka izračunala vrednosti kazalnika ROE (tj. iz načrtovane višine čistega dobička in iz dejansko dosežene vrednosti povprečnega lastniškega kapitala). Še več - tudi iz njenih lastnih izračunov¹⁸ izhaja, da je tožeča stranka vrednost kazalnika ROE izračunala brez planskih bilanc, zgolj na podlagi znanega začetnega stanja kapitala in (tudi po njenem mnenju) ugotovljivega končnega stanja kapitala. Njeno sklicevanje na neizdelano plansko bilanco (prvič šele, ko je izvedenec ugotovil, da to finančno merilo ni bilo izpolnjeno in drugič v pritožbi) se tako obakrat pokaže kot prepozno. Končno pa tega, da bi bil kazalnik ROE in posledično finančno merilo Povečevanja dobičkonosnosti v poslovnem letu 2011 izpolnjeno, tožeča stranka niti ni trdila.

27Nenazadnje sta neutemeljena tudi pritožbena očitka o izplačilu nagrade na podlagi iste pogodbene določbe v prejšnjih poslovnih letih in o tem, da je tožena stranka delničarjem vsa leta izplačevala dividende. Prvo namreč samo po sebi še ne pomeni, da so bila takšna izplačila tudi v skladu z individualnimi pogodbami. Drugo pa je odvisno (le) od ustvarjenega dobička in dividendne politike poslovodstva tožene stranke, medtem ko sta pravdni stranki tožnikovo pravico do nagrade za uspešno delo vezali na doseganje šestih finančnih in poslovnih meril.

28Po povedanem je jasno, da tožena stranka, v poslovnih leti 2008 in 2009 že upoštevajoč obe finančni merili, ki sta ju stranki določili v pogodbah, ni dosegla načrtovane ravni poslovne uspešnosti, v poslovnem letu 2010 ni dosegla (vsaj) enega od načrtovanih poslovnih meril, v poslovnem letu 2011 pa ni dosegla finančnega merila Povečevanje dobičkonosnosti. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo (tudi) tožbeni zahtevek za plačilo nagrade za uspešno delo v skupnem znesku 161.088,01 EUR z obrestmi.

23. Bistvene kršitve postopka

29Pritožbeni očitek kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi protislovne obrazložitve, ker naj bi sodišče ne dvomilo o uspešnosti poslovanja tožene stranke, a hkrati zaključilo, da tožniku nagrada za uspešno delo ne pripada, ni utemeljen. Bistvena značilnost te kršitve je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Izpodbijano sodbo pa je vsekakor mogoče preizkusiti. Iz razlogov sodbe poleg tega jasno izhaja stališče prvostopenjskega sodišča, po katerem je pogoj za pridobitev pravice do nagrade sklep nadzornega sveta (oziroma podredno doseganje dogovorjenih poslovnih in finančnih meril) in ne katera koli abstraktna uspešnost.

30V zvezi z očitano kršitvijo proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP, ki naj bi jo prvostopenjsko sodišče storilo s tem, ko se ni opredelilo do verodostojnosti priče F. B., pritožnik niti ne pojasni, glede česa in zakaj bi ta kršitev vplivala na rezultat sojenja, tako kot mu to nalaga določba prvega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z očitkom protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa pritožnik tega, v čem naj bi bili razlogi sodbe v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov, ne pove.

31Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev procesnih pravil tudi v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem. Pritožnik je po prejemu pisnega izvedenskega mnenja nanj res podal pripombe in predlagal, da se izvedenca zasliši oziroma, da sodišče postavi novega izvedenca, sodišče prve stopnje pa je na naroku za glavno obravnavo prebralo izvedensko mnenje in zaključilo z dokazovanjem. A postopanje prvostopenjskega sodišča, čeprav v nasprotju z določbami 253. in 254. člena ZPP, vseeno ni preraslo ne v relativno, ne v absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 339. člena ZPP.¹⁹

32Sodišče prve stopnje je mnenje izvedenca ocenilo za jasno, prepričljivo in nedvoumno,²⁰ izvedenec pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pisno natančno odgovoril na vsa vprašanja, ki se nanašajo na njegovo strokovno področje.²¹ Tožeča stranka je v svojih pripombah na izvedensko mnenje očitala, da bi moral izračunati tožnikovo udeležbo pri dobičku od bruto dobička; da bi moral pri svojih izračunih upoštevati le vnaprej načrtovane/planske vrednosti (tudi predračunsko bilanco stanja) in zato upoštevati le finančne kazalnike; da bi moral za leto 2008 upoštevati, da o nagradi za uspešnost obstoji sklep nadzornega sveta; da bi moral za leto 2009 kot izhodišče za primerjavo upoštevati zneske iz rebalansa plana; da bi moral za leto 2011 upoštevati le rezultate, ki jih je tožena stranka dosegla do 30. junija 2011, ko je tožniku prenehal mandat člana uprave. Ker ne gre za vprašanja, ki bi se nanašala na področje izvedenčeve stroke, ampak za vprašanja pravne narave, mora nanje odgovoriti sodišče samo. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je s tem, ko ni ravnalo po določbah 253. in 254. člena ZPP in opustilo zaslišanje izvedenca, postavitev novega izvedenca in dopolnitev mnenja, kršilo procesna pravila.

33S tem v zvezi je neutemeljen tudi pritožbeni očitek kršitve pravice do poštenega sojenja in pravice do izjasnitve ter preveritve mnenja, s čimer pritožba smiselno uveljavlja kršitev pravice do izjavljanja iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravica stranke do izjave se namreč kaže v možnosti, da se stranka seznani z izvidom in mnenjem ter se do njega opredeli. To pa je bilo pritožniku v postopku pred sodiščem prve stopnje omogočeno. Prvostopenjsko sodišče je pritožnikove pripombe na izvedensko mnenje vzelo na znanje in se je do njih zlasti v 17. in 18. točki obrazložitve sodbe tudi opredelilo, zato mu pritožba neutemeljeno očita tudi kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Stroški prvostopenjskega postopka

34Neutemeljene so tudi pritožbene graje pravilnosti odločitve o stroških postopka. Pritožnik s tem, ko se zavzema za ločevanje uspeha po temelju in višini zahtevka, prvostopenjskemu sodišču očita nepravilno uporabo določbe drugega odstavka 154. člena ZPP, ki določa pravila, po katerih sodišče odloča o tem, kdo krije stroške postopka, če stranka v pravdi deloma uspe. Temeljno merilo je kriterij uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku, pri tem pa je odločilno načelo končnega uspeha. Zakon ločevanja uspeha po temelju in višini zahtevka ne pozna. Sodna praksa ga dopušča v izjemnih (predvsem odškodninskih) primerih, če to utemeljuje obsežnost dokaznega postopka in stroškov glede temelja zahtevka. V obravnavanem primeru ne gre za takšen položaj, saj tudi po presoji sodišča druge stopnje okoliščine primera ločenega ugotavljanja uspeha po temelju in višini ne opravičujejo.

Sklepno

35Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu sodbe v izpodbijanih delih ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožbeni stroški

36V skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo ne izpolni kriterijev potrebnosti iz 155. člena ZPP, pa mora tudi tožeča stranka zanj sama kriti stroške.

¹ Primerjaj zadnjo alinejo 11. točke obrazložitve sodbe.
² 5.2. člen vseh individualnih pogodb o zaposlitvi, ki ureja udeležbo pri dobičku, se glasi: "Članu uprave se za njegovo delo zagotovi udeležba pri dobičku. Višina udeležbe pri dobičku znaša 1,5% odstotka letnega dobička družbe. Udeležba na dobičku se članu uprave izplača iz stroškov tekočega poslovanja družbe, izplača pa se enkrat letno."
³ Primerjaj določbo prvega odstavka 269. člena Zakona o gospodarskih družbah 1, od tu ZGD-1, v zvezi z 127. in 72. členom takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih, od tu ZDR.
⁴ Primerjaj določbi 5. in 8. člena Obligacijskega zakonika, od tu OZ.
⁵ Primerjaj zlasti določbo prvega odstavka 270. člena ZGD-1 (tako pred novelo C, kot kasneje).
⁶ Primerjaj enako stališče Vrhovnega sodišča, izraženo v odločbah III Ips 17/2015 (v zvezi z VSL I Cpg 114/2014), III Ips 74/2010.
⁷ Primerjaj besedilo točke 2.5. in zadnjega odstavka točke 5.3. vseh individualnih pogodb, sklenjenih med strankama.
⁸ Primerjaj besedilo točke 5.3. vseh individualnih pogodb, sklenjenih med strankama.
⁹ Pritožbeni očitki, ki se nanašajo na zlorabo nadzornega sveta s strani tožene stranke in na tožnikovo aktivnost na njegovih sejah, se ob takšnem materialnopravnem izhodišču pokažejo kot nepomembni. Zato se drugostopenjsko sodišče do teh navedb ne bo opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).
¹⁰ Prvi odstavek točke 5. 3. vseh individualnih pogodb o zaposlitvi, ki so predmet tega spora.
¹¹ Na 12. strani svojega pisnega mnenja.
¹² Primerjaj sklep na prilogi A11.
¹³ Na 13. strani svojega pisnega mnenja.
¹⁴ dr. Nina Plavšak, v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, razdelek 1.2. komentarja 768. člena, stran 218.
¹⁵ S tem sta se pravdni stranki dogovorili o eni od sestavin tožnikove plače - o plačilu za njegovo delovno uspešnost. Čeprav morajo biti pravice in obveznosti v zvezi s plačilom za delo praviloma res vsebovane že v pogodbi o zaposlitvi, pa lahko v primeru pogodb o zaposlitvi s poslovodnimi osebami, kakršne so tudi obravnavane, pogodbeni stranki pravice in obveznosti v zvezi s plačilom za delo uredita drugače, lahko tudi manj ugodno za poslovodno osebo, kot pa to ureja delovnopravna zakonodaja (72. člen v zvezi s 127. in 29. členom ZDR). Zato tudi za veljavnost dogovora o nagradi za uspešnost člana uprave (tako kot sicer za posle obligacijske narave) zadošča, da je predmet obveznosti v pogodbi določljiv (drugi odstavek 34. člena OZ).
¹⁶ Primerjaj 14. točko obrazložitve sodbe.
¹⁷ Nekonkretizirano sklicevanje pritožnika na njegove navedbe, ki jih je podal v okviru pisnih pripomb na izvedensko mnenje v vlogi 24. 12. 2015, samo po sebi ne zadošča. Ker je pritožba akt, vložen v samostojnem delu pravdnega postopka, mora pritožnik v njej konkretno podati vse trditve, ki naj bi bile po njegovem mnenju pomembne za zakonito odločitev. Zato pritožbeno sodišče takšnega sklicevanja ni upoštevalo.
¹⁸ Primerjaj njene trditve iz predpravdnega izvedenskega mnenja z dopolnitvijo na prilogi A7 (zlasti 5. stran mnenja in 2. stran dopolnitve).
¹⁹ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 339/2014 z 21. julija 2016.
²⁰ V 17. točki obrazložitve sodbe.
²¹ Glede udeležbe pri dobičku je izvedenec pojasnil izračun zneskov po posameznih poslovnih letih. Glede nagrade za uspešno delo pa je s prikazom razlik med doseženimi in načrtovanimi vrednostmi posameznih finančnih meril, utemeljil zaključek, da tožena stranka v letu 2008 ni dosegla načrtovane ravni dobička pred amortizacijo in čistega dobička; da v letu 2009 ni dosegla načrtovane ravni rasti prihodkov od prodaje in dobička pred amortizacijo; da v letu 2010 ni dosegla načrtovane ravni dobička pred amortizacijo, če bi hkrati odobrila izplačila nagrad članom uprave; da v letu 2011 ni dosegla načrtovane ravni čistega dobička. Končno je ugotovil, da v letu 2010 niso bila dosežena niti vsa načrtovana poslovna merila, konkretno merilo uspešnost procesov vodenja in procesov kakovosti dela - skladnost proizvodov in stroški reklamacij.