270. člen ZGD-1

Plačilo za delo kot delovnopravni institut predstavlja denarno odmeno za osebno opravljeno delo delavca za delodajalca na podlagi pogodbe o zaposlitvi (prim. 4. in 126. člen ZDR-1). Vtoževna nagrada nima narave takšnega plačila. Že iz poimenovanja 19. člena pogodbe izhaja, da je letna nagrada odmena za letno uspešnost poslovanja celotne skupine A. (in ne le toženke, ki je tožnikova delodajalka). Letna nagrada je torej plačilo iz naslova poslovodenja, ki izhaja iz statusnopravnega položaja tožnika kot člana kolektivnega korporacijskega organa. Stranki sta v 38. členu pogodbe dogovorili, da bosta odločanje o sporih v zvezi z izvrševanjem te pogodbe prepustili pristojnemu sodišču v Ljubljani. Ker za odločanje o obravnavanem sporu zakon ne določa izključne krajevne pristojnosti kakšnega sodišča, je treba upoštevati sporazum strank o krajevni pristojnosti (prvi odstavek 69. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in II. točko izreka izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je upoštevaje vrednost spornega predmeta (1.124.513,00 EUR) kot stvarno in krajevno pristojno določilo Okrožno sodišče v Ljubljani.

Kasnejša uspešnost družbe, dosežena pod novo upravo, ne more biti podlaga za nagrajevanje tožnika, v čigar mandatu je družba poslovala z izgubo ter neustrezno likvidnostjo. Če bi bila nagrada izplačana šele v času, ko je uspeh poslovanja dosežen zaradi prisilne poravnave in uspeha nove uprave, bi to vodilo do nesorazmerja med prejemkom in dejansko uspešnostjo direktorja ter posledično podjetja. Takšno nesorazmerje pa bi bilo v nasprotju z zakonom (270. člen ZGD-1), ki zapoveduje, da so celotni prejemki člana uprave (direktorja) v ustreznem sorazmerju z njegovimi nalogami in finančnim stanjem družbe. Do nagrade je torej direktor (upoštevajoč vsebino sklepa nadzornega sveta v kontekstu zakonskega okvira) upravičen, če oziroma ko se njegove (opravljene) naloge odrazijo v stabilni in ustrezni finančni kondiciji družbe (čisti dobiček, ustrezna likvidnost).

Pogodbena ureditev, po kateri poslovodni delavec po odpoklicu s funkcije (tudi krivdnem) nadaljuje z delovnim razmerjem, ni v nasprotju z moralnimi načeli. Opravljanje dela v delovnem razmerju ni nemoralno. Pogodbeno določilo o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja ne predpostavlja, kot neutemeljeno prikazuje toženka v pritožbi, da bi članica uprave svojo funkcijo opravljala brez zahtevane skrbnosti, pri čemer sodišče prve stopnje tega, ali toženka tožnici (še) lahko zaupa, utemeljeno ni ugotavljalo, saj za odločitev ni bistveno (bistveno bi bilo v primeru, če bi si tožnica prizadevala za reintegracijo na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1). Tožnici po odpoklicu s funkcije članice uprave, ker ji toženka skladno z veljavnim določilom pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe ni zagotovila nadaljevanja delovnega razmerja, delovno razmerje ni zakonito prenehalo.

Določba pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe, ki tožniku podeljuje pravico do nadaljevanja delovnega razmerja v družbi tudi v primeru prenehanja pogodbe o poslovodenju iz krivdnih razlogov (pri čemer se ti krivdni razlogi nanašajo izključno na obveznosti iz naslova poslovodenja), ni nična. Zakon nadaljevanja delovnega razmerja z nekdanjo poslovodno osebo ne prepoveduje, sodna praksa pa ga dopušča.

Čeprav sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve vseh dokaznih predlogov, ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo kljub temu mogoče preizkusiti, niti za kršitev (drugega odstavka 287. člena ZPP), ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj dejstva, ki jih je toženka dokazovala, za odločitev niso bila bistvena. Upoštevaje, da toženka ni uveljavljala, da niso bili izpolnjeni pogoji, določeni v pogodbi o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje, da tožnik ne bi bil upravičen do nadaljevanja delovnega razmerja po odpoklicu s funkcije na drugem delovnem mestu, pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje ni izpodbijala (na primer zaradi napak volje), niti ni zatrjevala, da bi bila pogodbena določba nejasna, je za odločitev bistveno le vprašanje, ali določba nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, da bi bila nična (prvi odstavek 86. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 88. člena OZ in 14. členom ZDR-1).

Sklep, s katerim sodišče v ločeno obravnavanje izloči tožbeni zahtevek je sklep procesnega vodstva. Zoper tak sklep ni pritožbe, prav tako pa nanj sodišče ni vezano. Vsled obrazloženemu je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrglo. Po odpoklicu s funkcije oz. po prenehanju mandata delovnega razmerja za opravljanje funkcije direktorja (kot poslovodne osebe) ni več mogoče priznati. Tožnik ne le, da ne more zahtevati reintegracije, upravičen ni niti do reparacijskega zahtevka. Nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi ima za posledico prenehanje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, zato zahtevek za reparacijo predstavlja zahtevek za njeno (naknadno) izpolnitev. Utemeljen pa je le v primeru, če se pogodba o zaposlitvi, ki je nezakonito prenehala, ponovno vzpostavi. Pogodba o zaposlitvi, ki je prenehala zaradi odpoklica, tudi če je ta nezakonit, se ponovno ne vzpostavi. Odpoklicani direktor (kot član uprave) nima reintegracijskega zahtevka, zaradi nezakonitega odpoklica pa se mu ne priznava reparacija temveč pravica do povrnitve škode (odškodnina v višini neizplačanih plač) po splošnih pravilih civilnega prava. Glede na to, da gre v obravnavani zadevi za spor na plačilo o

Tako sodišče prve stopnje kot pritožba zmotno navajata, da tožnik vtožuje del plače za delovno uspešnost (drugi odstavek 126. člena ZDR-1). Iz načina določitve plačila v individualni pogodbi o zaposlitvi tožnika kot predsednika uprave namreč izhaja, da pri "spremenljivem delu plače" oziroma nagradi kot plačilu za uspešnost poslovanja ne gre za prejemek iz delovnega razmerja (torej za plačo v smislu 126. člena ZDR-1), pač pa za plačilo iz naslova poslovodenja, torej za pravico, ki izhaja iz statusno pravnega položaja tožnika kot predsednika uprave toženke, o kateri odloča nadzorni svet v skladu s pooblastili iz 270. člena ZGD-1 (ki se nanaša na prejemke članov uprave, med katerimi je tudi nagrada za poslovno uspešnost). Iz določila tožnikove pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja, da bi bili lahko utemeljeni le zahtevki za plačilo tistih nagrad, ki bi bile ob prenehanju tožnikove pogodbe o zaposlitvi že pridobljene (npr. za nagrado ali del nagrade za prejšnja leta oziroma za polovico nagrade prejšnjih let, katere izplačilo je odloženo za dve leti). Ker tožnik pravice do nagrade oziroma spremenljivega prejemka za leto 2017 ob prenehanju delovnega razmerja s toženko še ni pridobil

Pravno podlago za odločitev predstavlja 6. člen pogodbe o zaposlitvi, ki je skladna s 4. členom ZPPOGD, ki določa, da je direktor upravičen do plače in tudi spremenljivega dela plačila za uspešnost poslovanja ter pogoje za izplačilo tega prejemka. Spremenljiv prejemek tožnika je bil torej predviden v pogodbi o zaposlitvi in njegova višina je bila omejena na 10 % izplačanih osnovnih plač direktorja v poslovnem letu, kar je v skladu z zakonsko omejitvijo, sicer pa se je tožena stranka obvezala izplačati stimulacijo za uspešnost poslovanja tudi s Sporazumom o razrešitvi direktorja, razvezi pogodbe o zaposlitvi in ureditvi medsebojnih razmerij.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da toženka oziroma njen nadzorni svet ni imel možnosti, da bi tožniku določil oziroma priznal dohodek, ki ni skladen s Politiko prejemkov toženke oziroma ki ga ta ne določa. Iz točke V.1.2. Politike prejemkov toženke izhaja, kateri prejemki so lahko izplačani članu uprave. Prejemki so v tej določbi taksativno našteti in med njimi vtoževane posebne nagrade za uspešnost poslovanja ni navedene.

Iz narave in načina določitve plačila v individualni pogodbi o zaposlitvi direktorja izhaja, da pri "variabilnem delu plače" ne gre za prejemek iz delovnega razmerja (torej za plačo v smislu 126. člena ZDR-1), pač pa za plačilo iz naslova poslovodenja, torej za pravico, ki izhaja iz statusno pravnega položaja tožnika kot direktorja toženke.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožnika za obračun in plačilo plače iz naslova delovne uspešnosti za leti 2010 in 2011.

Ureditev pogodbenih razmerij s direktorjem gospodarske družbe, ki je formalno urejena s pogodbo, ki je poimenovana individualna pogodba o zaposlitvi, še ne pomeni samo po sebi, da sporne pravice/obveznosti zapadejo pod sistem pravil delovnega prava. V obravnavani zadevi pri spornem pogodbenem določilu ugotovljena dejstva ne dovoljujejo sklepa o obstoju delovnopravne obveznosti tožene stranke o plačilu za poslovno uspešnost, temveč gre za korporacijskopravni institut nagrade za poslovno uspešnost, za katerega so predvidene drugačne pravne posledice.

V primeru, če ima sklep nadzornega sveta oblikovalni učinek, pride lahko v poštev analogna (in na podlagi 14. člena OZ smiselna) uporaba določb OZ o sankcijah za neveljavnost pogodb. Če sklepu nadzornega sveta ZGD-1 (ali statut) pripiše učinek nastanka, spremembe ali prenehanja pravic in dolžnosti v konkretnem pravnem razmerju, je takšen sklep lahko podvržen tudi civilnopravnim sankcijam za primer njegove morebitne neveljavnosti. To zahtevajo že razlogi pravne varnosti. Vrhovno sodišče pritrjuje toženi stranki, da ničnost načeloma res učinkuje ex tunc. Vendar pa je treba njene učinke v določenih primerih, kot je odpoklic člana uprave ob odsotnosti zakonskega razloga za njegov odpoklic, iz razlogov pravne varnosti izjemoma omejiti. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že sprejelo stališče, da je odpoklic člana uprave veljaven, dokler njegova neveljavnost ni pravnomočno ugotovljena. To pomeni, da se novo imenovani član uprave, ki je bil veljavno imenovan in je nadomestil odpoklicanega člana uprave, lahko zanese na veljavno opravljanje svoje funkcije, prav tako tudi družba sama in tretji v pravnem prometu. V vsakem trenutku mora biti jasno, kdo je pristojen za sprejemanje odločit

Pogodbeni stranki bi se v pogodbi o zaposlitvi načeloma lahko dogovorili, da se v primeru poslabšanja poslovanja družbe, ki bi ogrozilo njeno gospodarsko stanje, prokuristu s strani delodajalca lahko enostransko zniža plača (73. člen ZDR-1). Takšna možnost v tožničini pogodbi o zaposlitvi ni bila dogovorjena, zato tožena stranka za enostransko znižanje plače tožnici (prokuristki) ni imela pravne podlage. Sodbe sodišča prve stopnje se v delu, ki se nanaša na višino prisojenega zneska prikrajšanja pri plači, ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

V tožnikovi individualni pogodbi o zaposlitvi je bilo dogovorjeno sporazumno prenehanje mandata, predčasni odpoklic s strani nadzornega sveta in odpravnina za primer predčasnega odpoklica brez utemeljenega razloga. Razlog prenehanja tožnikovega mandata glavnega direktorja je bila statusna sprememba družbe, zaradi katere se je tožnikova funkcija transformirala v funkcijo predsednika uprave in je tako nastopil ta mandat. Pri prenehanju in transformaciji mandata gre za utemeljen razlog objektivne narave, zato za izplačilo odpravnine tožniku po individualni pogodbi o zaposlitvi ni pravne podlage. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je določba o odpravnini v pogodbi o članstvu v upravnem odboru delno nična v delu, v katerem je določena odpravnina v višini šestkratnika zadnje mesečne plače predsednika upravnega odbora, ker je v nasprotju z ZGD-1C, ni pravilna. Sporna določba o odpravnini ni v nasprotju z ZGD-1C, saj ta izplačila odpravnine predsedniku upravnega odbora ne prepoveduje.

Za znižanje tožnikove plače so obstajali pogoji iz drugega odstavka 270. člena ZGD-1. Že sicer slabo poslovanje tožene stranke se je slabšalo tudi po 1. 6. 2009, to je po določitvi tožnikove plače v bruto znesku 6.050 EUR, poslabševanje pa je ogrožalo njeno gospodarsko stanje, kar se je – z občasnimi nihanji, npr. v prvem tromesečju leta 2010 - stopnjevalo do uvedbe stečaja. Nadzorni svet pri odločitvi o znižanju plače ni bil omejen z zakonom (razen z Zakonom o minimalni plači, ki pa je bil spoštovan).

Nadzorni svet družbe lahko zniža plačo članu uprave na podlagi člena 270/2 ZGD-1, če se po določitvi njegove plače poslabša poslovanje družbe, pri čemer mora iti za takšno poslabšanje poslovanja, ki bi bodisi ogrozilo njeno gospodarsko stanje, bodisi ji povzročilo škodo. Razlog za znižanje plače (poslabšanje poslovanja družbe, ki bi ogrozilo njeno gospodarsko stanje ali ji povzročilo škodo) je objektivne narave in ni pomembno, če je k nastanku tega razloga prispeval član uprave s svojimi ravnanji oziroma odločitvami. Do nastanka tega razloga lahko pride na primer izključno zaradi razmer na trgu, prekinitve sodelovanja s poslovnimi partnerji, … oziroma zaradi drugih dejavnikov, na katere član uprave niti ni mogel vplivati. Nadzorni svet članu uprave po 270/2 ZGD-1 (ob izpolnjevanju pogojev iz te določbe) lahko zniža plačo celo do višine minimalne plače, saj niti ZGD-1 niti ostali predpisi ne določajo drugih omejitev pri takšnem znižanju.

Nadzorni svet družbe ni organ z javnimi pooblastili, ki z oblastno močjo odloča o pravicah posameznika (kot npr. sodišče ali upravni organ), pač pa je organ odločanja gospodarske družbe, ki svoje odločitve sprejema na bistveno bolj neformalen način. V konkretnem primeru nastopa le kot stranka pogodbe o zaposlitvi, ki ji zakon zaradi koristi družbe, ki jih mora zasledovati, priznava določena enostranska upravičenja pri znižanju plače članu uprave. Zoper sklep nadzornega sveta o znižanju plače ni predvideno nobeno pravno sredstvo, pač pa je članu uprave prav tako dano enostransko upravičenje do odpovedi pogodbe, s čimer se položaj pogodbenih strank uravnovesi. V primeru 270. člena ZGD-1 gre za kogentno določbo v smislu, da se družba upravičenju, da članu uprave ob izpolnitvi zakonskih pogojev zniža prejemke, s pogodbo ne more odpovedati. Znižanje prejemkov članom uprave je opcija in ne dolžnost nadzornega sveta.